Intervjuvala sem Franca Nanija Matjašiča, zelo aktivnega in poznanega Štajerskega    nogometaša, o katerem smo že velikokrat slišali v raznih časopisih in revijah. Intervju je potekal v živo, zato sem lahko o njem izvedela še veliko več, kot sem o njem vedela do sedaj.

1. Kaj ste si želeli postati, ko ste še sedeli v šolskih klopeh?

Nikoli nisem imel kakšne izrazite želje, ampak vedno sem taval med poklici, ki so nekako v javnosti, da delam z ljudmi, da nekaj za njih ustvarjam. To pomeni nekakšna  mešanica med igralcem, pevcem in napovedovalcem.

2. Kakšen je vaš poklic danes?

Danes je moj poklic čisto nekaj drugega. Trenutno pa vse tiste stvari, ki sem jih delal združujem skupaj v enem poklicu. Temu se pri nas reče controlling management. V bistvu kontroliram vse tisto, kar sem včasih delal.

3. Kaj vse ste opravljali pred tem?

Oh… greva kar po vrsti… Najprej sem bil dolgo časa trgovski potnik, bil sem novinar, urednik, televizijski producent, televizijski napovedovalec, režiser in ogromno vsega.

4. Glede na to, da ste zelo aktiven človek, predvidevam, da ste tudi kot otrok imeli ogromno dejavnosti. S čim vse ste se ukvarjali oz. se ukvarjate še dandanes?

Moram reči, da kot otrok nisem imel toliko dejavnosti, da je bilo ravno obratno. Mogoče takrat ni bilo toliko možnosti ali pa za vse niti nisem vedel ali pa je bilo tudi to, da sem imel mlajšega brata in sem ga moral dostikrat čuvati in vse skupaj. Tako,  da je v bistvu bil takrat skoraj samo šport.

5. Kaj pa potem v najstniških letih in kasneje?

Ja. Potem kasneje že. Po končani srednji šoli se je v bistvu v meni odprlo, da sem se lahko začel ukvarjati z ostalimi aktivnosti. Prej sem bil mogoče malo bolj zadržan, malo me je bilo vsega strah ali sram.

6. Nogomet vas spremlja že celotno življenje. Na kaj ste pri tem športu najbolj ponosni?

V tem športu sem najbolj ponosen, da sem tako dolgo vztrajal.

7. Pri katerem moštvu oz. ekipi igrate trenutno?

Trenutno igram v Brunšviku.

8. Ste v preteklosti bili v isti ekipi ali ste klube menjavali?

Zelo dosti klubov sem menjal. Igral sem v 1. slovenski ligi za Železničar in Kovinar ter v 2. ligi za Pobrežje. Igral pa sem tudi izven slovenskih meja, v Titogradu, Nemčiji in v Ulm-u.

9. Ste z igralci povezani tudi izven igrišča?

Z igralci sem zelo povezan. Nogomet je takšna stvar, da se ljudje potem združujemo zunaj izven igrišča in si tudi pri ostalih poslih odpiramo vrata.

10. S to ekipo igrate samo s slovenskimi moštvi, ali kdaj tudi zapustite slovensko mejo?

Slovenijo velikokrat zapustimo. Trenutno igram v nogometu, kjer ni takšnega ligaškega značaja. Imamo eno Art reprezentanco Slovenije, s katero gostujemo po vsem svetu.

11. Ker vam gre nogomet tako dobro od rok, ste se kdaj preizkusili tudi v vlogi nogometnega trenerja?

Ja, sem se tudi preizkusil. Nekaj časa sem bil trener, potem trener igralec, ter tudi selektor amaterske reprezentance.

12. Koga pa ste trenirali?

Treniral sem nižje klube, se pravi klube v občinski ligi in pa amatersko reprezentanco.

13. Ste v preteklosti razmišljali tudi o tem, da bi vodili svoj nogometni klub?

Včasih sem razmišljal o tem, zdaj pa vodim z ostalimi svoj nogometni klub. Vodimo ženski nogometni klub in skrbimo za razvoj deklet.

14. Kako ste se zato odločili?

To je prišlo čisto slučajno. Okoli mene je bila takšna ekipa, ki so imeli to idejo, željo in voljo po delu z dekleti in tako smo ideje združili in ustanovili ta nogometni klub.

15. Ustanovili ste ženski nogometni klub. Kaj vse ste s tem klubom dosegli oz. s čim se vaše nogometašice lahko pohvalijo?                                                                              Naš nogometni klub je sicer zelo mlad. Ampak v tem času se lahko selekcija U15 pohvali, da so bile prva ekipa iz Ptuja, ki so osvojile naslov državnih prvakinj.

16. Je težko najti punce, ki jih zanima nogomet?

Je.

Pri kateri starosti deklet je za nogomet največ zanimanja?

Starosti so zelo različne. Stvar je pač v tem, da veliko odvisno od staršev in pa od šole. Po navadi ima vsaka šola pri športu učitelja, ki mu je všeč en šport in takrat na ta šport dajejo poudarek. Zato se jih potem veliko odloči zanj.

17. Ste v vaši nogometni karieri podrli tudi kakšen nogometni rekord?

Sem. Imam en svetovni rekord in to je, da sem najstarejši igralec vseh časov, ki je po 60. letu prišel z moštvom iz 6. v 4. ligo.

18. Ali želite v prihodnosti postaviti še kakšen nogometni rekord ali kakšnega podreti?

To pa bo zelo odvisno od zdravja in okolja.

19. Ali po televiziji redno spremljate nogometne tekme oz. kakšna prvenstva?

Včasih sem to spremljal dosti bolj. Danes malo manj, ker me zanimajo tudi druge stvari, ki sem jih zaradi tega zamudil. Spremljam jih, kolikor je le možno.

20. Za katero moštvo pa navijate trenutno?

V Sloveniji navijam za Maribor, kar je logično, saj sem iz Štajerskega konca. Izven Slovenije pa sta bila dva moja kluba, ki sta mi nekako v mladosti dala največji pečat, to sta Munich Bayern in Juventus.

21. Prej ste te nam povedali, da vas je v mladosti spremljala tudi glasba. Vas spremlja še da danes?

Ja, z glasbo sem nekako vedno bil povezan na različne načine, tako da me spremlja še danes.

22. Kateri inštrument ste igrali in kdo vas je zato navdušil?

Moram reči, da sem imel tu eno zelo slabo izkušnjo. Moja generacija nekje izvira iz generacije Beatles-ov in takrat sem si želel igrati kitaro. Doma pa so me silili, da moram igrati harmoniko. Iz tistega razloga sem bil tako jezen, da sem vse skupaj opustil. Pravzaprav se nikoli nisem naučil dobro igrati katerikoli inštrument, ker je bila ta jeza v meni dolgo prisotna.

23. Ste imeli tudi pevski talent?

Ja. To smo imeli.  Izkoristili smo ga kolikor smo lahko. Večinoma sem pel v dveh zelo dobrih Mariborskih zborih. V Akademskem pevskem zboru in v Moškem pevskem zboru Slava Klavora. Z Akademskim smo takrat celo dosegli mesto svetovnih prvakov.

24. Ste kdaj igrali tudi v kakšnem bendu ali glasbeni skupini?

Ja. Imeli smo eno glasbeno skupino. To je bil en tak lep čas, ko smo se »zafrkavali«. Glasbena skupina se je imenovala Škratje. Takrat smo naredili nekaj pesmic za otroke za veliki festival v Mariboru. Skratka, luštno je bilo.

25. Kaj ste s to skupino dosegli?

To je bilo bolj zadoščenje in za dušo, da malo izliješ tisti glasbeni košček talenta, ki si ga imel v sebi. Pač tako. Ena zelo zanimiva izkušnja.

26. Ste napisali tudi kakšno svojo pesem ali ste samo posnemali kakšne druge avtorje? Smo napisali eno svojo pesem. Tisto kot sem že prej omenil za majhne otroke. Naslov pa je Škratova pesmica.

27. Katera pesem vam je bila takrat najbolj všeč?

Sicer sem privrženec rocka, se pravi klasičnega rocka. Najbolj se mi je vtisnila v srce pesem Tota Cortunia.

28. Kdo je bil takrat vaš glasbeni vzornik?

To so bili takrat Beatlesi.

29. Se s člani glasbene skupine družite še dan danes?

Ne. Vsak je šel svojo pot. To je potem življenje prineslo.

30. Omenili ste, da delate tudi filme in videospote. Kje so bili predvajani oz. kje vse ste jih objavili?

Ohh. Filmi in videospoti so bili objavljeni skoraj na vseh slovenskih televizijah, nekateri filmi pa tudi na festivalih v tujini.

31. Kako, da ste se s tem sploh začeli ukvarjati?

To je bil en tisti košček mojega želje iz rane mladosti, ali igralstvo ali režiserstvo.

32. Napisali ste tudi scenarij za dokumentarni film IZ PRAVLJICE V RESNIČNOST, o Sloveniji. O čem se je šel ta dokumentarni film in kako ste dobili idejo, da ga bi posneli?

Ideja se je pojavila, ko sva s mojim prijateljem Pidžijem videla Kralja Matjaža na Peci, takrat smo se to spomnili, da bi lahko naredili en krajši 25 minutni dokumentarni film.

33. Kdo je v tem video sodeloval, seveda zraven vas?

V tem dokumentarnem filmu je sodeloval Milan Pečovnik Pidži in Kralj Matjaž.

34. Upam, da bo v prihodnje vaše življenje en dolg in zanimiv film. Kaj bi želeli sporočiti bralcem našega šolskega glasila Koraki?

Želel bi sporočiti, da vas nobena ovira ne sme spraviti iz poti, če si nekaj zares zelo želite.

Hvala g. Francu Naniju Matjašiču, da si je vzel čas in z mano opravil ta intervju in z nami delil nekaj zanimivih prigod in majhnih skrivnosti iz njegovega življenja. V prihodnosti mu želim še veliko rekordov in uspešno vodenje nogometnega kluba.

 Karolina Pernek, 8. b

Intervjuvala sem poklicno novinarko Evo Centrih,ki ima tudi svoj youtube kanal Evina lepotilnica na katerem objavlja vodnike za ličenje,vloge,modne nasvete,…

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?
Moji spomini so zelo lepi. Bila sem pridna učenka in sem se vsako leto, po glavnih počitnicah, potiho veselila šole. Prijatelji, odmori, ekskurzije … so tiste stvari, ki so pestrili naporne šolske dni. Zdi se mi pomembno, da v vsaki stvari, ki jo v življenju počnemo, najdemo nekaj pozitivnega.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?
V osnovni šoli sem bila res pridna. Moje ocene so bile večinoma štirke in petke. Zelo rada sem se udeleževala tudi različnih tekmovanj, kjer sem dobila kar nekaj priznanj (1. mesto na literarnem natečaju Vsak je lahko begunec, pa razni literarni natečaji, spominsko priznanje za zvestobo knjigi in bralni znački itd). Ker sem od nekdaj rada nastopala, sem vedno vodila različne šolske predstave, kjer sem bila v vlogi voditeljice in nastopajoče 😊.

3.Kateri predmet je bil vaš najljubši in katerega niste marali?
Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila zgodovina, kasneje v gimnaziji pa psihologija. Nikoli nisem marala matematike.

4.Kateri je vaš najlepši spomin na šolske dni?
Lepih spominov je kar nekaj, bi težko izpostavila samo enega. Med lepšimi pa mogoče, ko sem zmagala na pevskem in plesnem tekmovanju Korajža velja (med drugim sem imela sanje, da bom pevka) ali pa prvi poljub z mojim prvim fantom 😊.

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Novinarka in TV voditeljica.

6.Imate YouTube kanal Evina lepotilnica. Zakaj ste se odločili za to?
Pri dvajsetih letih sem dobila prvo službo na televiziji in pred vsako oddajo sem šla v masko oziroma se naličiti k vizažistki. Ko sem videla koliko ličil ima, me je vse skupaj prav fasciniralo in prevzelo. To je bil moj najljubši čas v službi. Z vsako plačo sem potem počasi bogatila svojo kolekcijo make-upa in na eni točki sem začutila veliko željo po tem, da bi ocene nakupov (slabe in dobre) delila tudi s podobno mislečimi puncami.

7.Kako ste se počutili, ko ste objavili svoj prvi YouTube-ov video?
Ful ful sem bila nervozna. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kakšen bo prvi odziv. 😊

8.Znano je, da imate partnerja, s katerim oba zelo rada pojeta. Na svojem YouTube kanalu ste objavili »cover« Oba. Zakaj sta se odločila ravno za to pesem?
Cover za pesem Oba je nastal zelo spontano. S fantom sva se vrača iz kina in na radiu se je zavrtela pesem, ki sva jo oba poznala že od prej… Seveda sva se na ves glas razpela :D. Nato pa, se niti ne spomnim, a je fant ali jaz predlagal, kaj če bi se šla v studio posnet. In sva se …😊

9.Kako se počutite ob branju žaljivih komentarjev in kako se soočate z njimi?
Nikoli mi ni prijetno, ko preberem kakšen žaljiv komentar. Malo trde kože sem sicer že dobila in me brezpredmetni ter nesmiselni komentarji ne prizadanejo kot včasih. Drugo je, če nekdo zapiše neko konstruktivno kritiko, ki ji vedno z veseljem prisluhnem.

10.Kateri je vaš najljubši film in zakaj ravno ta?
Sem velika ljubiteljica dobrih filmov, sploh kakšnih trilerjev, kjer je akcija in nikoli neveš kaj se bo zgodilo. Najljubši pa mi je španski film The hidden face. Španci imajo res nore ideje.

11.Katero glasbo najraje poslušate in zakaj?
Morda bo marsikoga presenetilo, ampak so mi zelo všeč balade. Balkanske, slovenske, angleške …. Pri glasbi si ne postavljam mej. Če je dober narodno-zabavni komad, bom zaplesala tudi na Ti moja rožica 😊..

12.Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Se profesionalno ukvarjati z vloganjem in ustvariti nekaj mojega (v povezavi z Evino lepotilnico). Morda kakšen svoj produkt, makeup … 😊

14.Kaj bi želeli sporočiti bralcem intervjuja?
Prav je in lepo je, če imaš v življenju sanje. Nekaj h čemur strmiš, nekaj kar te motivira in žene naprej. A samo sanje niso dovolj. Za svoje želje je potrebno garati in predvsem vztrajati.

Eva Centrih, dipl. nov.

                                                                                           Zara Šauperl,7.a

Opravil sem intervju s Cirilom Komotarjem, ki je znan kot avtomobilski novinar, fotograf in vloger. 

1. Kdaj ste prvič peljali avto?

Avto sem prvič peljal pri petnajstih. Na makadamu, daleč stran od drugih prometnih udeležencev. In seveda pod nadzorstvom očeta Cirila.

2. Katera znamka vam je najbolj všeč?

Ne morem izpostaviti samo ene. Bolj kot posamezne znamke, cenim dobre avtomobile. Ne glede, od kod prihajajo.

3. Ko ste bili v osnovni šoli, kaj ste si mislili, da boste po poklicu?

V osnovni šoli še nisem imel izdelanega mnenja o tem, kaj želim postati in kaj početi.

4. Kaj vam pomeni vaše delo?

Moje delo mi pomeni moj hobi. Pomeni pa tudi veliko odgovornost in obvezo.

5. Kdaj ste se začeli zanimati za avtomobile?

Avtomobili so mi bili položeni v zibelko. Z očetove strani, seveda. Navdušenec sem odkar pomnim.

6. Kaj vam pomenijo avtomobili?

Avtomobili mi pomenijo hobi in poklic. V njih in vsem, kar utegnejo ponuditi, neizmerno uživam.

7. Kaj si mislite o tem, da v Ameriki lahko vozijo avtomobile šestnajstletniki?

Šestnajst let je več kot dovolj za upravljanje avtomobila. A le ob primernem nadzoru in mentorstvu.

8. Kateri dogodek iz osnovne šole vam je najbolj ostal v spominu?

Hmm, prijateljske vezi, ki so se spletle takrat spletle, še danes držijo. Druženje s prijatelji, torej.

9. Kakšne ocene ste imeli?

Bil sem prav dober učenec.

10. Kakšno je vaše mnenje o šoli zdaj v primerjavi z otroštvom?

Šola je neverjeten dar. Je pa res, da bi morali biti šolski sistem optimiziran in prilagojen času, v katerem živimo. Koliko predmetov se recimo posveča varčevanju denarja? In pripravi na resnične, ne le teoretične življenjske preklope.

Cirilu se zahvaljujem ker si je vzel čas za ta intervju.

David Ferčec, 9.a

Intervjujala sem vedno pozitivno Ano Praznik. Čeprav intervju ni potekal v živo, ga to ni naredilo nič manj zanimivega.

1. Kolikor smo Vas lahko spremljali po medijih, je bila Vaša karierna pot zelo pestra. Kako se je vse začelo?
Začelo se je leta 2002, ko sem bila izbrana v skupino Bepop. To je bilo preko prvega resničnostnega šova v Sloveniji – Popstars.

2. Kaj ste želeli postati v otroštvu in zakaj?
Vedno sem govorila, da bom vzgojiteljica. Zelo rada imam otroke in tudi otroci se kar nekako lepijo name. Ampak nikoli se nisem odločila za ta študij. Sem pa postala diplomirana ekonomistka.

3. Kot ste že sami omenili, ste bili pevka v skupini Bepop. Takrat ste čez noč postali prepoznavni. Kako ste se spopadali s tem?
To je bil takrat naš vsakdan. Na vsakem koraku so nas prepoznali. Kamorkoli sem prišla, se je našel nekdo, ki me je poznal. Ko pa smo bili z Bepopi skupaj, je bila vedno evforija. Ampak tako je pač bilo. Živela sem svoje sanje, saj je glasba z menoj že iz otroštva, a hkrati nisem mogla živeti »normalnega« najstniškega življenja. Sem pa vseeno hvaležna za vse, kar se mi je zgodilo, saj sem ob vsem tem dobila prave prijatelje, spoznala ogromno ljudi in prečesala Slovenijo po dolgem in počez.

4. Kako ste dobili zamisli za pesmi in videe?
Zadnji album z naslovom »Bepop« je avtorski v smislu besedil in nekaj melodij. Te so plod Simonove inspiracije. Sicer pa smo imeli ekipo, ki je skrbela za vse to. Tudi za ideje videospote.

5. V skupini so bili člani iz različnih delov Slovenije. Kako ste usklajevali urnike?
Težko, vendar, kjer je volja, tam je pot. 😉 Tinkara je takrat imela že redno službo, ostali smo bili študentje s študijskimi obveznostmi. Ob vikendih in pogosto tudi med tednom smo imeli nastope, vmes pa še intervjuje, fotografiranja, snemanja novih pesmi in tako naprej. Tako da smo vsi imeli rokovnike, kamor smo si beležili vse obveznosti, da nam kaj ni ušlo ali šlo navzkriž.

6. Kaj je bil najbolj zabaven trenutek ki se vam zgodil v skupini?
Ojoj, teh je bilo toliko, da bi pa res težko izpostavila samo enega. Imeli smo recimo varnostnika Matevža, ki nas je spremljal na vseh nastopih in intervjujih in z njim je bilo vedno kaj zanimivega. Je bil tak »nerodnež«, ki se mu je vse zgodilo. Tako da smo se pogosto na ta račun tudi nasmejali.

7. Kako ste se kasneje odločili za delo na radijski postaji?
Ko smo z Bepopi končali našo kariero, sem nekaj časa imela svojo glasbeno agencijo, kasneje sem opustila to, saj sem želela početi nekaj popolnoma drugega. Nekaj, kar ni povezano z glasbo. Nekako sem se želela vsaj za nekaj časa oddaljiti od tega, zato sem delala v enem podjetju, ki je bil uvoznik za nekatere športne blagovne znamke. Tam sem delala v skladišču, v nabavi, v komerciali, skratka na vseh področjih. In zelo veliko sem se naučila. Potem pa sem nekega dne prejela klic odgovornega urednika Radia Center, sem šla na razgovor in pristala na radiu. Zdaj že deseto leto delam na radiu.

8. Ste imeli kaj treme ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon?
Uf, pa še kakšno. Tresla sem se, sline kar naenkrat nisem imela v ustih, obraz je bil prekrit z rdečico. Skoraj tako, kot takrat, ko sem prvič stopila na pevski oder. Ampak sem se kar hitro sprostila in spoznala, da je to točno to, kar želim početi.

9. Kako si izmislite tako zanimive teme in šale za radijske oddaje? Ali kdaj tudi improvizirate?
Različno. Velikokrat črpam iz svoje življenja. Problemi, s katerimi se sama ukvarjam so popolnoma enaki tistim, s katerimi se poslušalci ukvarjajo. Zato, če imam kakšno rešitev za kak problem, ali če komu lahko na kak drug način olajšam življenje, delo, potem je namen dosežen.
Seveda pa se poslužujem tudi različnih portalov, ki ponujajo zanimive teme in jih potem tudi predstavim poslušalcem. Na svoj način, se razume. 😉

10. Kakšen je odnos med Vami in vašimi sodelavci?
Težko to opišem. Na eni strani se mi zdi, kot da ves čas sama sebi govorim. Namreč v studiu ni nikogar drugega. Poslušalcev nimaš pred očmi, da bi jim lahko razlagal. Lahko si jih samo predstavljaš. Ampak, ko se zaveš, da te v tistim določenem trenutku posluša 150.000 ljudi, potem se pojavi ta občutek odgovornosti. In prav je tako.

11. Spremljali smo Vas tudi pri oddaji Delovna akcija. V njej so bile predstavljene težke življenjske zgodbe. Kako ste se spopadali z njimi? So Vas kdaj prizadele?
Ja, težke zgodbe so bile. Seveda so me prizadele, mislim, da nihče ni ostal ravnodušen ob njih. Mi je bilo pa toliko težje, ker sem bila res intenzivno vpeta s te žalostne, težke, čustvene zgodbe. Nisem jih želela preveč projecirati nase, vendar pri tem nisem bila najbolj uspešna. So me zelo prizadele in sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prišla k sebi, če lahko tako rečem.

12. Kako ste se počutili ob vseh nasmehih priklicanih na obraz zaradi Vas in vaše ekipe?
To pa je bil ta lepši del Delovne akcije. Družine so bile res iskreno vesele in presenečene, da nam je uspelo takšno prenovo narediti v samo petih dneh. Ampak vso odrekanje, ves trudi in vso delo je bilo poplačano, ko sem videla nasmehe na njihovih obrazih.

13. Kaj Vam je bilo pri snemanju te oddaje najbolj všeč?
Zelo všeč mi je bila celotna izkušnja snemanja televizijske oddaje. Ekipa, s katero sem delala je bila res fantastična, zabavna, profesionalna. Hkrati pa tudi mojstri in Bojan – vsak od njih je bil prav poseben lik, zato nam smeha na snemanjih ni primanjkovalo.

14. Lahko z nami delite najbolj zabaven, komičen dogodek ob snemanju?
Jih je bilo kar nekaj, ampak ta se mi je pa res vtisnil v spomin. Bilo je v Kopru, kjer smo se borili z močno burjo, ki nam je delala preglavice. Morali smo posneti odjavo dneva. Jaz sem se postavila na dogovorjeno mesto, snemalec tudi, tonski mojster tudi, skratka vsi na svojih položajih.. v glavi si še enkrat ponavljam tekst, ki ga bom povedala. Režiser končno reče »akcija«, jaz odprem usta, izrečem prvo besedo, nakar mi burja direktno čez usta prinese lepilni trak – češ, utihni že enkrat. Včasih se pač določene stvari zgodijo ravno ob pravem trenutku.

15. Ali Vas lahko pričakujemo v naslednji sezoni?
Ja, seveda. Že zbiramo prijave za novo sezono in sicer na delovnaakcija.si/prijava, s snemanji pa bomo pričeli v začetku prihodnjega leta.

15. Ste zelo pozitivna oseba. Kako ohranjate vso pozitivo?
Ne vem. Tako, da so moje misli ves čas pozitivno naravnane. Če se le da, seveda. 🙂

16. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz? Imate kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?
Zdaj sem že toliko let v tem poslu, da je to postalo nekaj popolnoma normalnega. Se pa ne obramenjujem s tem. Jaz sem samo človek, ki opravlja svoje delo. Že res, da je moje delo na očeh javnosti, vendar zato nič več vredno od dela učiteljev, policistov, čistilk, gradbenikov, prodajalk itd.

17. Ste imeli kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalcem?
Vesela sem, da so vse moje izkušnje z oboževalci pozitivne. Da se nikoli ni zgodilo, kaj negativnega.

18. Kako prepoznavnost vpliva na Vaše zasebno življenje? Si kdaj želite, da se ne bi spustili v medijske vode?
Ne, to ne. Kadar potrebujem čas samo zase in za svojo družino, si ga tudi vzamem.

19. Kaj bi sporočili bralcem našega šolskega glasila?
Glede na to, da bo kmalu konec leta vsem želim lepe praznike. Želim si, da bi bili hvaležni za življenje, ki ga živite. Da se tega tudi zavedate. Namreč mnogo otrok na tem svetu je, ki si takšno življenje, kot ga živite vi, predstavlja samo v sanjah.

Ani se iskreno zahvaljujem za deljenje svojih majhnih skrivnosti iz svojega življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Intervju sem opravila z modno oblikovalko Tejo Jeglič, ki Slovenijo navdušuje z modnimi unikati. Navdih za svoje kreacije dobi iz raznih barv in vzorcev, ki so se ji vtisnili v spomin. Pravi, da bi njene izdelke opisala s tremi besedami in sicer z drzni, geometrijski in unikatni.

1. Ali ste še že v osnovni šoli zanimali za modo?

Za modo sem se zanimala že pred osnovno šolo, lahko bi rekla že v vrtcu, saj sem mini oblekice in dodatke sestavljala za punčke in barbike.

2. Kateri predmet vam je bil najljubši in zakaj prav ta?

Najbolj sem se povezala s predmetom likovne umetnosti, saj sem pri tej uri lahko izlila na list papirja vse moje želje, sanje, ideje, strahove…

3. Kateri je vaš najljubši spomin iz šolskih klopi?

Najbolj so mi v spominu ostale družabne igre. Zadolžena sem bila, da ustvarim plesno točno za šolsko predstavo. Bila sem kot učiteljica, popravljala napake, določila ure treningov, … Rezultat pa je bil uspešno opravljen nastop in ,seveda, da smo se vsi pri tem zelo zabavali.

4. Kakšen tip učenke ste bili? Ste bili priljubljeni med sošolci?

Prvi razredi osnovne šole so bili preprosti, vsi smo se razumeli in vsi smo bili »priljubljeni«. Nato pa smo se z družino preselili v drugo mesto. V začetku sem bila kot mali tujec, ampak so me hitro sprejeli in dobila sem prijateljice, ki me še danes spremljajo.

5. Kdo je bil vaš idol v osnovni šoli?

Najbolj sem bila navdušena nad skupinami Tick Tack Toe, Destiny’s Child, zaradi unikatnega stila, čudovitih oseb in glasu.

6. Zakaj ste se navdušili prav za torbicami?

Nikoli nisem pričakovala, da bom kdaj izdelovala prav torbice, saj sem vedno bolj strmela k oblačilom. Pot me je zanesla tja čisto slučajno, ko sem za prijateljico izdelala nahrbtnik za rojstni dan. Tako se je zgodba potem nadaljevala.

7. Kateri vaš dizajn je vam najbolj všeč?

Težko se odločim samo za enega, saj sem z vsakim novim materialom ali idejo bolj navdušena. Sem pa pristaš manjših torbic.

8. Zakaj mislite, da so vaši artikli tako popularni med Slovenci?

Punce v Sloveniji dajo veliko pozornosti na ročna dela oz. unikate. Zato je zadnja leta to zelo popularno. Všeč so jim tudi same mešanice materialov in linij, saj je praktično v eni torbici več barv, ki pa dejansko pašejo med seboj. Posledično pa lahko kombiniramo na veliko kosov oblačil.

9. Katera torbica se najbolj prodaja in zakaj?

Trenutni najbolj popularni kos je torbica Belt bag, saj jo lahko nosimo na več različnih načinov. Lahko smo oblečeni elegantno, športno ali »casual« in bo ta torbica odlična kombinacija za vse možnosti.

10.Kdo je oseba po kateri se zgledujete in zakaj ravno ta?

Kar se tiče mode me navdihuje Victoria Beckham, zaradi vrhunskega stila, saj je preprosta, elegantna in drzna.

Alina Barbarič, 7. a