Arhivi Kategorije: Majhne skrivnosti

Intervjuji.

Intervju z Juretom Krajncem

Pri novinarskem sva dva novinarja dobila nalogo, da narediva zanimive intervjuje. Za prvega intervjuvanca sva si izbrala Jureta Krajnca, ki ima zelo zanimivo življenje in pester urnik. Če pa želite izvedeti več, si boste morali intervju prebrati do konca. Uživajte.

1. Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati z plesom ter kje ste začeli svojo plesno kariero?
Imel sem 12 let, pričel pa sem pri plesni šoli, ki danes ne obstaja več (Apolonij) in s tehniko, ki se je na Štajerskem ne pleše več – Rock’n’Roll.

2. Kako to, da ste se odločili ravno za ples in kdo vas je navdihnil za plesanje?
Od zelo majhnih nog sem se ukvarjal s športom in moja mama (kar sem zvedel šele kasneje) si je že od svojih mladih let želela ukvarjati s plesom, zato me je enkrat preprosto vprašala, če bi poskusil, kar več očitno sem (smeh)

3. Kot že vemo, imate svojo plesno šolo. Kako ste prišli na to idejo?
Na idejo za svojo plesno šolo sem prišel dokaj hitro po tem, ko sem pričel učiti, kar sem pričel pri 16 letih. Nekako mi je bilo vsa ta leta dano, da sem razmišljal širše, več kot samo biti plesalec in plesni učitelj. Je pa bilo potrebnega veliko poguma. Potrebno pa je razjasniti, da sem svojo šolo ustanovil že leta 2008, ko sem bil star 24 let, skozi čas pa je naneslo, da te šole nisem zaprl, sem pa pred skoraj 7 leti pridružil ustanavljanju nove plesne šole Samba, kar pomeni, da sem danes v tej šoli partner oziroma po domače solastnik, svojo “staro” pa prav tako ohranjam.

4. Kakšni so vaši največji dosežki v plesu in v kateri zvrsti plesa?
Če gledamo z vidika rezultatov, so to definitivno večkratne uvrstitve na prva mesta na državnih prvenstvih tako osebno kot s plesalci, ki sem jih treniral, ter večkratna udejstvovanja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Če gledamo osebno, je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam z dejavnostjo, ki je iz hobija postala profesionalna in s tem preživljam svojo družino. Seveda ne smem pozabiti na nešteto nastopov, tako v Sloveniji kot tujini in da sem s plesom lahko videl precej sveta ter spoznal veliko ljudi po vsem svetu.
Treniral sem skoraj vse, kar se je dalo trenirati, imam pa najboljše rezultate v hip-hopu.

5. Katera skupina v plesni šoli vam je trenutno najljubša in na katero ste najbolj ponosni ter zakaj?
Vsi moji plesalci oziroma naši plesalci mi veliko pomenijo in ponosen sem na vse, ki trenirajo pri nas.

6. Kaj najraje počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate s plesom?
Kako misliš, ko se ne ukvarjam s plesom?(smeh) Seveda, jem, spim in se družim z družino. Je pa ples dejavnost, ki nima delovnika, na primer od 8ih do 16ih. Ples je “lifestyle”, torej si noter ali pa nisi, zato bi lahko rekel, da ne obstaja čas, ko se ne ukvarjam s plesom.

7.Kako so vaši vrstniki sprejeli vašo odločitev o plesnem življenju? So vas vzpodbujali?
Niso (smeh). V tistih časih se je zelo malo ljudi ukvarjalo s plesom in mišljenje, da je ples za punce in ne za fante, je bilo takrat v našem okolju mnogo bolj prisotno kot danes. Dobrih 20 let nazaj je bilo pogosto slišati, da se s plesom ukvarjajo samo fantje, ki so geji. Predstava je namreč bila, da smo vsi plesalci baletniki, hip-hop pa je zagotovo daleč od tega.

8. Ali lahko po vašem mnenju vsak postane profesionalni plesalec?
Žal ne, vsak ne more postati profesionalec, ampak to ne velja samo za ples, to velja za vse dejavnosti v življenju.

9. Kateri ples vam je najbolj pri srcu in katerega najbolj obvladate? Zakaj ravno ta?
Plesov mi je veliko pri srcu, niso pa mi pri srcu vse plesne tehnike. Ples in plesna tehnika ni enako. Od tehnik mi je seveda najbolj pri srcu hip-hop, ki je moja osnovna tehnika in tekmovalna disciplina, mi je pa pri srcu veliko tehnik, saj sem namreč zagovornik raznolikosti oziroma, da mora dober plesalec/koreograf obvladati več tehnik.

10. Kaj bi sporočili bralcem Korakov?
Uživajte življenje, naj vam hobi postane poklic in po možnosti posel, ne zmenite se za negativne kritike v okolju in sledite svojim sanjam.

Juretu se najlepše zahvaljujeva za čas, ki si ga je vzel, da je odgovoril na najina vprašanja, saj je ob pogovoru nastal zanimiv intervju.

Do naslednjič,

Erik Žižek, 9.b in Ema Bračko, 8.b

Intervju z Žikico Vuksanovićem

Zelo rada gledam in spremljam nogomet ter sem že prej vedela, da je očetova sodelavka žena bivšega nogometaša Nk Maribora. Zdaj je pri NK Mariboru trener in seveda sem hotela opraviti z njim intervju. To se mi tudi je uresničilo.

1. Vemu, da ste iz Jugoslavije. V kateri današnji državi pa ste se rodili?

Jaz sem se rodil v Slovenj Gradcu, tako kot moja mama. Moj oče je bil iz Srbije, iz bivše republike Jugoslavije. Onadva sta se spoznala na morju.

2. Kako je potekalo Vaše šolanje?

Osnovno šolo sem opravljal v Mariboru, potem pa srednjo elektrotehnično, prva dva letnika v Mariboru. Zaradi družinskih zadev smo se odselili v Beograd in sem srednjo šolo končal v Beogradu. Kasneje sem se vpisal na študij, ki ga kasneje nisem dokončal in sem se potem vrnil v Maribor.

3. Kateri je bil Vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

Telovadba je bila prva, ker je vsem bila zanimiva. Drugi predmet pa je bila zgodovina.

4. Ste radi hodili v šolo in zakaj?

Seveda, ker mi je bilo tam lepo. V šoli smo se veliko družili. Nisem nerad hodil v šolo.

5. Kateri poklic zdaj opravljate?

Jaz sem vodja za sanacije, popravila, vzdrževanje in gradnjo na velikem holdingu v Avstriji.

6. Zakaj ste si izbrali ta poklic?

Poklic je mene izbral, nisem si ga jaz izbral. Bil je splet okoliščin. Nekakšno izobrazbo že imam in se na to področje malo spoznam. Imel sem srečo, da sem si lahko tak poklic izbral.

7. Ali ste se izšolali za ta poklic ali za kaj drugega?

Jaz sem se učil na srednji elektrotehnični šoli za elektrotehnika, ker nisem nikoli študiral, da bom profesionalni nogometaš.

8. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Že od prve sekunde. (Smeh). Vedno ni nič drugega obstajalo.

9. Se spomnite kakšnega dogodka, ki se Vam je zgodil med tekmo ali soigralcem?

Tega je veliko, da bi lahko človek napisal knjigo. Anekdot in dogodkov je nešteto.

10. Ste imeli kakšne poškodbe?

Ja. Imel sem tri hujše in tri operacije. Dvakrat na kolenu in enkrat  na gležnju, vse na desni nogi.

11. Kako dolgo ste igrai nogomet?

Profesionalno 16 do 17 let.

12. Pri katerih vseh klubih ste igrali?

Moj prvi in matični klub je Nogometni klub Železničar iz Maribora, ki žal več ne ostaja. Potem sem nekaj časa igral v Beogradu pri prvo- in drugoligašu Radnič iz Novega Beograda. Nato sem se nazaj vrnil k Železničarju. Igral sem še za Nogometni klub Maribor, Nogometni klub Korotan, Nogometni klub Koper in nazadnje  GAK.

13. V katerem klubu ste najdlje igrali?

V Mariboru. Vse skupaj nekje 9 sezon.

14. Še imaste s katerimi bivšimi soigralci stike?

Ja, zelo veliko. Večinoma vsakodnevne stike s tistimi, ki so še pri Mariboru. Alimir Karič, Martin Pregl, Damir Pekič in  Klinton Bozgo. To so fantje, ki so Mariborčani. Z večino smo družinski prijatelji, ker se tudi otroci in soproge družijo.

15. Kaj Vam je lažje biti? Nogometaš ali trener?

Nogometaš, ker tam samo študiraš, kako boš igral. Kot trener pa moraš razmišljati o vsem. Malo lažje je biti trener otrokom kot profesonalcom.

16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi ustvarili svoj nogometni klubi ali ga celo vodili?

Ne, nikoli. V Slovenijji ne, ker pogoji niso ugodni za kaj takega.

17. Ali ste imeli kakšnega vzornika?

Dva. V moji aktivni karieri, dokler sem jaz igral, sem imel dva. Moj vzornik je bil Diego Armando Maradona in Dragan Stojkovič Piksi. To sta edina dva.

18. Za katero moštvo navijate zdaj? Zakaj?

Poleg Maribora je moj prvi klub Crvena zveda. Tega se ne da razložiti. Zaradi okolja iz otroštva, počitnice, proste dni in praznike sem kot otrok preživljal v Beogradu. Moj oče je bil od tam. Pa sem bil nekako obkrožen z dvema kluboma od tam in jaz sem se odločil za Crveno zvezdo. Za njo samo navijam. Drugi so samo simpatije. Samo gledam jih.

19. Bi še kaj sporočili našim bralcem Korakov?

Če je možno, čim bolj v šport, čim manj na telefonu in več se družite. Uživajte.

Žikici Vuksanovič se iskreno zahvalujem za intervju in za njegov čas. Upam, da bo še naprej nadaljeval kot trener.

Lara Klemenčič, 8.a

Intervju z 9. razredi

1. Sedaj, ko končujete 9. razred, zagotovo obujate spomine na vsa leta na tej šoli. Kakšni občutki se zbujajo v vas, kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?

Timotej: Ko smo šli k slapu Rinka, v 6. razredu, pa tudi v tretjem razredu, ko smo šli plavat.

Žana: Šola v naravi v 7. razredu, v Planici, prav tako med odmori, ko smo si podajali žogico in nam jo je vzela učiteljica.

Iris: Vse ekskurzije do sedaj ter vsi zaključni izleti in šole v naravi, saj smo se razred kot celota zelo povezali med seboj, kar mi je bilo zelo všeč.

Hana: Najbolj nam bo ostal v spominu dogodek  iz sedmega razreda, ko smo bili v šoli v naravi v Planici, ko je en učenec iz druge šole skozi okno vrgel sladoledno palčko in smo mi morali pobirati smeti okrog hotela.

Lea: Ko smo se nekateri slikali s Petrom Prevcem.

Larisa: Ko sta nam razredničarki v šoli v naravi pobrali vse sladkarije.

2. Boste pogrešali sošolce? Kaj boste najbolj pogrešali na šoli?

Vsi: Jaaaa…

Žana: Ja, saj smo se v teh petih letih zelo povezali in smo razred, ki drži skupaj v dobrem ali slabem, prav tako pomagamo drug drugemu. Na šoli bomo najbolj pogrešali malice in kosila, pa tudi Kremkota po pouku.

Milan in Timotej: Najbolj bomo pogrešali kavče.

Iris: Pogrešala bom nekatere učitelje.

Lea: Pogrešali bomo vse sošolce, vse odmore in proste ure, ki smo jih preživeli s sošolci.

3. Kateri razred ste najraje obiskovali? Zakaj? Kateri razred vam je bil najzahtevnejši?

Timotej in Hana: Zagotovo 1. triada, saj smo imeli učiteljico Martino, ki je legenda. Pouk je naredila bolj zanimiv in nismo samo prepisovali, saj se je velikokrat pošalila z nami pa tudi vedno se je znala postaviti v našo kožo.

Iris: 3. in 4. razred, ker nas je poučevala učiteljica Brigita, ustvarjali smo si spomine in se večino časa smejali in delali bedarije. Prav tako 8. in 9. razred, saj sem se počutila kot da sem med neko družino.

Žana: Bolj mi je všeč tukaj na centralni šoli, ker je tukaj več različnih generacij otrok in učencev, saj smo na podružnici bili samo štirje razredi, bilo nas je bolj malo in nismo imeli takšnih odmorov, vse je bilo tako domače.

Gal: Najboljše sem se počutil v petem razredu, zaradi učiteljice Vlaste

Anej K.: Najtežji je bil peti.

Anej V.: Šesti je bil najboljši, ker ti je bilo vseeno za vse.

4. Kateri predmet ste najraje obiskovali? Zakaj?

Žana: Ure zgodovine, ker so bile zelo zanimive.

Larisa: Likovna.

Anej V.: Športna.

Anej K.: Prvo leto nemščine.

5. Pri katerem predmetu ste pridobili največ znanja?

Žana: Pri matematiki v 6. in 7. razredu, ker smo res veliko znali.

Iris: Zdi se mi da pri urah zgodovine, pri učiteljici Marini, saj smo se veliko pogovarjali in skozi pogovore smo postali bolj razgledani.

Vsi: Zgodovini.

6. Imate kakšen smešen/zanimiv dogodek, ki se vam je zgodil v teh skupnih petih letih?

Hana: Spomnimo se smešnih fraz, ki jih je uporabljala učiteljica Marjanca. Na primer: “Trije mušketirji, vrata se odpirajo navzven, zabava pred tablo in hahaha, bomo videli, kdo se bo na testu smejal.”

Anej K.: Da je Aslan v petem razredu odšel domov v copatih, ker ni hotel bit vprašan in je v šoli pustil vse stvari.

7. Na katero srednjo šolo ste se vpisali?

Iris: Srednja zdravstvena šola.

Kaja in Pia: Biotehniška šola.

Timotej K. in Valentin: Srednja gradbena.

Hana, Žana in Gal: Druga gimnazija.

Timotej P.: Kemijska šola.

Milan: Srednja šola za gostinstvo in turizem.

Gašper, Lea in Noel: Oblikovalna šola.

Laura in Anej K.: Tretja gimnazija.

Larisa: Predšolska.

8. O katerem poklicu pa sanjate?

Iris: Se še odločam.

Kaja: Podjetnica.

Valentin: Gradbeni tehnik.

Hana: Odvetnica, veterinarka, psihologinja ali pa zdravnica.

Pia: Kmetijska inšpektorica.

Žana: Medicina, genetika ali pa biokemija.

Gal: Odvetnik, astronom.

Timotej: Kemijski inženir.

Milan: Hotelir.

Gašper: Ne vem še.

Laura: Jaz še ne vem, kaj bi bila.

Anej V.: Arhitekt.

Noel: O enem poklicu, ki je zelo lahek in v katerem zaslužiš tone denarja.

Larisa: Vzgojiteljica.

Lea: Frizerka.

Anej K.: Fizioterapevt.

9. Kaj pričakujete v prihodnosti?

Valentin: Več učenja v srednji šoli, želim potovati in imeti družino.

Žana: Pričakujem nekaj zahtevnega, po drugi strani pa upam, da mi bo vse to uspelo razrešiti in narediti, da bom po tem lahko ponosna sama na sebe.

Anej K.: Službo in dva otroka.

Anej V.: Življenje.

Laura: Hišo in fante.

Lea: Povprečno dobro življenje.

Larisa: Družino.

10. Imate kakšno sporočilo mlajšim generacijam?

Žana: Uživajte zdaj, dokler še lahko, ne se sekirat za brezvezne stvari, saj bo na koncu vse v redu.

Hana: Izkoristite čas zdaj, ko še ga imate, s svojimi sošolci, saj jih boste v srednji šoli pogrešali.

Pia: Zdaj se potrudite z ocenami in učenjem, da boste po tem lahko opravljali poklic, ki si ga želite.

Kaja: Ustvarjajte si spomine.

Larisa: Ne delajte bedarij na šoli,  bodite pridni, učite se in bodite vzor drugim.

Anej K.: Delajte naloge.

Lea: Ne delajte prevelikih problemov po šoli.

Sošolcem in sošolkam se lepo zahvaljujeva za čas, ki so si ga vzeli in odgovorili na nekaj vprašanj.

Erik Žižek, 9. b in David Ferčec, 9. a

Intervju s pomočnico ravnatelja Brigito Bračič

Intervjuvali sva pomočnico ravnatelja Brigito Bračič, ki je učiteljica razrednega pouka, ampak na naši šoli poučuje slovenščino. Včasih je tudi poučevala na podružnici v Dvorjanah, a je zaradi okoliščin prišla na našo šolo. Pravi, da tudi sama rada prebere glasilo Koraki in da je zelo vesela, da sva jo intervjuvali.

1. Ste si poklic učiteljice želeli opravljati kot otrok?

Težko reči, da kot majhen otrok, ker sem verjetno tako kot vsi menjavala želje. Recimo, en teden sem bila zdravnica, drug teden sem bila veterinarka, potem tudi vzgojiteljica, frizerka, skratka vsak poklic, ki sem ga srečala – to bi rada tudi počela. Prava želja po tem poklicu pa se je porodila pri koncu osnovne šole.

2. Ali gledate na poklic učiteljice drugače kot ste nanj gledali v osnovni šoli?

Ja, zagotovo. Kot otrok vidiš stvari takšne, kot so ti všeč. Ko pa se stvari realizirajo in se spopadaš s kako težavo, pa vidiš, da so stvari drugačne. s pravim pristopom sem vse začetne težave rešila. Zdaj uživam v svojem poklicu.

3. Ali vas je slovenščina že takrat pritegnila?

Res je, da letos poučujem slovenščino, vendar sem učiteljica razrednega pouka, kar pomeni, da sem svojih triindvajset let poučevanja učila učence od prvega do četrtega razreda. To delo sem počela z veseljem in sem uživala vsak dan. Vedno govorim, da grem v službo z užitkom, skratka postala sem druga oseba v službi. Rada sem otrokom tudi prisluhnila, nekako je bila naša jutranja rutina, da so mi povedali njihove težave ali navdušenje prejšnjega dne. To kar malo pogrešam, ker zdaj delam s starejšimi učenci. Delo s starejšimi je spet nov izziv, ti pa nimajo dogodivščin iz prejšnjega dne, ampak kakšno najstniško težavo, ki mi jo tudi radi zaupajo.

4. Če bi imeli možnost poučevati kak drug predmet, kateri bi bil?

Šport. Po končani 3. gimnaziji (takratni srednji šoli Pedagoške kulturne usmeritve) si se moral odločiti, kaj boš poučeval in moja največja želja je bila, da bi poučevala šport. Na žalost je bila šola samo v Ljubljani in sem bila morda tisti čas rahlo strahopetna, zato si nisem upala v Ljubljano. Kasneje sem si izbrala razredni pouk, saj sem vedela, da so na teden tri ure športne vzgoje in sem na nek način svojo željo tudi uresničila.

5. Ali se zdaj učenci učijo drugačno snov pri slovenščini, kot ste se jih morali vi?

Snov je tako pri slovnici kot književnosti podobna, je pa res, da je način poučevanja bistveno drugačen od takrat, ko sem sama hodila v šolo.

6. Se vam zdi, da je katera snov, ki jo učite, nepotrebna, druge, ki jih sicer ne učite, pa bolj potrebne ali celo nujne?

Glede na to, da zdaj slovenščino poučujem dobro leto dni in ko debatiramo z drugimi slavistkami, bi, če bi bilo v naši moči, spremenile kakšno stvar. Morda kakšno temo odvzele in določenim temam, za katere vemo, da učenci potrebujejo več časa, namenile več ur, kar načeloma že naredimo. Največkrat to naredimo, če presodimo iz lastnih izkušenj, da je za določeno tematiko premalo časa za poglabljanje znanja.

7. Ali tudi v svojem prostem času govorite pravilno slovensko?

Doma ne. Doma se v bistvu ne izogibamo narečju, kar se mi ne zdi nič narobe, ampak celo prav. Tudi učencem povem, da morajo biti ponosni na to, v katerem okolju živijo in da v prostem času ali pa, če neformalno poklepetajo z mano, lahko govorijo narečno. Kadar pa imamo pouk slovenščine, pa se pogovarjamo v knjižnem jeziku in tega se moramo držati.

8. Katero državo bi radi obiskali v svojem prostem času?

Teh je kar nekaj. Morda bi odšla na celino v Afriko, tudi Ameriko bi bilo dobro pogledati. Tako da, če bo kdaj kaj več denarja, morda pa. (smeh)

9. Ali ste si ta poklic predstavljali malo drugače, preden ste poučevali?

Niti ne. Nekako sem vedno oboževala svoje učiteljice, ki so me poučevale in moram reči, da sem imela v osnovni in srednji šoli kar dobre učitelje in je mogoče ravno njihova zasluga, saj so me znali pritegniti. Kar  je pripeljalo tako daleč, da sem rekla, da bi to tudi jaz počela.

10.  Na kateri šoli vam je bolj všeč, v Dvorjanah ali tukaj?

To je pa vprašanje, ki mi ga je postavilo veliko ljudi in moj odgovor je vedno enak. Dvorjane so podružnična šola in vsaka podružnica ima zaradi svoje majhnosti svoj čar in tega čara ne more vzeti nobena velika šola. Ob delu na večji šoli pa spoznavam, da se tudi na veliki šoli lahko ustvari čar, če so v njej prijetni učitelji in učenci, ki med seboj dobro sodelujejo.

11. Se vam zdi, da je bil ta prehod iz podružnice na veliko šolo težak?

Mislila sem, da bo težji kot je bil. V bistvu sem prišla sem, na to šolo, z obilo strahu. Ni me bilo strah sodelavcev ali večje šole, saj sem jo tudi sama obiskovala, bolj me je bilo strah novega dela, ki ga v bistvu nisem poznala in sploh nisem vedela, kaj me čaka. Ampak ob podpori sodelavcev in seveda ob podpori g. ravnatelja, ki me je nekako prijetno vpeljal, se tukaj čudovito počutim.

12. Vas kaj novega tudi učenci naučijo pri pouku?

Jaz se učim že vseh štiriindvajset let poučevanja. Vsak dan znova je nekaj. Učim se, kako različni so učenci in kako moram do vsakega pristopiti, da razume snov. Tako da ste vi otroci tisti, ki nas neprestano učite iz vaših izkušenj ali dogodkov, tako da pravim, da se bom do pokoja učila ob opravljanju svojega dela.

13. Ali se vam zdi, da bi odnos učitelja do učenca in obratno moral biti vsaj malo prijateljski in ne ta strogi, katerega poznamo?

Dobro vprašanje. Tukaj pa imam neko načelo, katerega se držim odkar delam z učenci in starši. Namreč, tukaj je vedno ta trikotnik. Pravimo, da če dobro sodelujemo s starši in učenci, učenec napreduje. Nisem za prijateljske odnose v tistem pravem pomenu besede, namreč prijatelj si lahko z nekom, ki je podobno star in se družiš z njim v neformalnih okoliščinah, tako kot ste vi sošolci v razredu. Da bi imel učenec z učiteljem prijateljski odnos, je nemogoče, prav pa je, da imamo sodelovalen odnos oz. spoštljiv odnos, s strani učenca do učitelja in obratno, tako da smo v pogovoru enakovredni. Nikakor pa ne gre, da bi učenci začeli tikati učitelje in da bi to potem prešlo v nespoštovanje. Nisem pa zagovornik tega.

14. Kakšno imate sporočilo za bralce Korakov?

Bralci Korakov, redno spremljajte novice naših novinarjev, ki budno spremljajo dogajanje na naši šoli, iščejo vse skrivnostmi po vseh skritih kotički. Zato vam predlagam, da na računalniku namesto igranja računalniških igric, preberete njihov nov članek.

Učiteljici Brigiti se še enkrat zahvaljujeva za čas, ki ste si ga vzeli kljub napornemu urniku.

Alina Barbarič, 7.a, Tia Heler, 8.a

Intervju z Nežo Glonar

Neža Glonar obiskuje 9.b razred Osnovne šole Duplek in je moja sošolka. Je zelo nadarjena za risanje in pisanje poezije. Ker je v Knjižnici Duplek priredila svojo razstavo likovnih in literarnih del, sem se odločil, da jo bom intervjuval.

1. Kaj ti pomeni umetnost?

Umetnost zame predstavlja nekakšen pobeg iz realnosti. Pomaga mi, da se lažje spopadam s stvarmi, ki mi povzročajo vse vrste težav, saj ko to zapišem ali narišem na papir, lažje razumem.

2. Kje najdeš navdih za pisanje in risanje?

Navdih za ustvarjanje dobim iz različnih dogodkov v mojem življenju ali pa iz življenja drugih. Tako včasih ustvarjam svojo zgodbo, včasih zgodbo nekoga drugega, včasih pa zgodbo vseh nas.

3. Ali v pesmih in risbah izražaš kakšna čustva?

Ja, najpogosteje bolečino, jezo in pa razočaranje, saj je tega v mojem življenju največ, v nekaterih mojih delih pa je vključena tudi sreča in veselje, saj so le spomini na lepe trenutke.

4. Kdo te je navdušil za pisanje poezije in risanje?

Za pisanje poezije me je navdušila ena izmed mojih najboljših prijateljic, saj je verjela, da je moja poezija vredna veliko več, kot sem trdila jaz in pa moja mama, ki mi je že od malih nog brala Prešernove Poezije. Kar pa se tiče risanja,  je to nekaj, kar počnem že od kar pomnim.

5. Kdo je tvoj vzornik?

Če bi rekla, da lahko s prstom pokažem na tisto eno osebo, ki mi je spremenila življenje in me navdušila, bi lagala. Zgledujem se po vseh, ki me obdajajo, saj ima vsak svojo zgodbo in prav vsak je lahko moj navdih.

6. Kakšne pesmi najraje pišeš?

Najraje pišem prosto, ker se pesmi pišejo same, saj o tem, kaj bo nastalo na koncu po navadi ne odločam jaz.

7. Kako to, da si se odločila za svojo razstavo?

Zdela se mi je odlična priložnost, da mojo umetnost vidi še kdo drug, kot samo moji najbližji in pa tudi dobra popotnica za prihodnost.

8. Ali boš, ko končaš osnovno šolo, nadaljevala z risanjem in pisanjem poezije?

Najverjetneje ja, saj na ta način lahko izražam svoja čustva in rešujem svoje težave.

9. Kje se vidiš v prihodnosti?

O prihodnosti ne razmišljam preveč, saj se mi zdi, da če živim za prihodnost, za katero ni nujno da jo imam, zamudim vso zabavo in vse stvari, ki se dogajajo prav zdaj, v tem trenutku mojega življenja. Seveda pa prav tako kot vsi kdaj pa kdaj vendarle pomislim, kaj me morda čaka. Najbolj si želim potovati po svetu s par evri v žepu, nahrbtnikom in z nekom, ki mu lahko zaupam vse na tem svetu ter spoznavam nove ljudi in njihove zgodbe.

10. Ali razmišljaš, da bi svoje risbe prodajala ali izdala kakšno pesniško zbirko?

Seveda si tega želim, a do tja me čaka še kar nekaj vaje.

11. Pišeš slovenske in angleške pesmi, katere pišeš raje in zakaj?

Raje pišem angleške pesmi, čeprav se nekateri nad tem pritožujejo češ, da moramo slovenski jezik ohraniti – s čim se strinjam, da ne bo pomote, v angleščini pa pišem raje, saj se mi zdi veliko lažje izražati čustva.

12. Bi rada kaj sporočila bralcem Korakov?

 Seveda, zakaj pa ne! V življenju ne iščite sreče v materialnih stvareh, iščite jo v lepih trenutkih svojega življenja in pa sami v sebi in najpomembneje – bodite to, kar ste. Ne bojte se pokazati, kdo ste v resnici in naj vas ne bo strah mnenja drugih. Vsak si zasluži biti sprejet takšen, kot je in vi ste tisti, ki lahko ustvarite družbo, v kateri je to mogoče!

Neži se lepo zahvaljujem, da si je vzela čas in mi odgovorila na nekaj vprašanj.
Erik Žižek,9.b

Intervju z Vaneso Majerič

Vanesa Majerič je nekdanja učenka osnovne šole Duplek. Sedaj pa je ena izmed najboljših plesalk Sloveniji.

1. Kako dolgo že treniraš hip hop?

Plešem že od svojega 4. leta, s hip hopom pa sem se začela ukvarjati v 7. razredu osnovne šole, ko se nam je na športnem dnevu predstavil Jure Krajnc iz plesne šole Samba.

2. Kaj te je najbolj pritegnilo k plesu?

Že od malega sem velika ljubiteljica glasbe, ukvarjala pa sem se tudi z mnogimi športi (plavanje, mažoretke, jahanje). Pri plesu me je pritegnilo verjetno ravno to, da lahko kombiniram glasbo, gibanje, izražanje čustev in umetnost istočasno. Navdušil me je moj sedanji mentor Jure Krajnc, ki mi je odprl novo dimenzijo  plesa.

3. Katere vrste plesa te najbolj pritegnejo v tem trenutku in zakaj?

Zraven hip hopa treniram še disco dance in jazz, sem pa velika ljubiteljica jazz funka, housa in plesa v petah. Trenutno delam dosti na freestylu (ples brez koreografije) in premagovanju lastnih strahov, kot so recimo freestylanje na nepoznano glasbo, izražanje različnih emocij in uporaba mimike. Občasno obiskujem tudi balet, ki mi pomaga s tehniko in še dodatno kontrolo telesa.

4. Kaj so bili tvoji največji dosežki, ki si jih dosegla kot plesalka?

Na svoje uspehe sem zelo ponosna, saj je ples v Sloveniji na zelo visokem nivoju. Slovenci smo eni izmed najboljših plesalcev na mednarodnih tekmah, saj smo zelo delavni in vztrajni. V letu 2018 sem na državnem prvenstvu kot solistka v najzahtevnejši kategoriji članic osvojila kar 5. mesto, v disco dance parih sva z Nejcem Strelcem osvojila 3. mesto in v mini produkciji 1. mesto. Na evropskem prvenstvu v Nemčiji sem si priplesala 19. mesto, na svetovnem prvenstvu na Poljskem pa 23. mesto – 2. najboljši rezultat med Slovenkami. Na prvem pokalnem turnirju za sezono 2018/2019 sem osvojila neverjetno 2. mesto, katero mi je dalo samo še dodatno potrditev, da sem na pravi poti. Zelo sem ponosna tudi na svoje plesalce, ki mi dajejo še dodatno motivacijo. Moj največji dosežek pa je definitivno to, kako sem v teh letih napredovala kot oseba.

5. Kdo je tvoja največja inspiracija in zakaj?

Inspiracijo poskušam najti v vseh in vsem, kar me obkroža. Čisto vsak ima nekaj, kar me lahko nauči. Seveda se zgledujem po dosti plesalcih/koreografih: Jojo Gomez, Nika Kljun, Kaycee Rice, Sean Lew, Aliya Janelle, Nicole Kirkland… Eden izmed mojih vzornikov je seveda moj mentor Jure Krajnc, ki verjame vame bolj kot jaz sama. Največja inspiracija pa sem sama sebi, saj se vsak dan trudim približati najboljši verziji same sebe.

6. Si si kdaj predstavljala, da boš dosegla takšne visoke cilje?

Čisto iskreno – nikoli sploh nisem razmišljala o tem. Vedno sem trenirala zato, ker sem v tem uživala in me je to veselilo, posledica tega pa so bili rezultati. Zdaj, ko sem malo starejša, se svojih ciljev bolj zavedam, vendar me še vedno žene samo ljubezen do plesa.

7. Kako poteka tvoj dan, kadar imaš treninge’

Vsak dan je pri meni malo drugačen. Med tednom se zbujam ob 8:00, spijem kavo, pojem zajtrk in se začnem učiti. Šolam se preko pedagoške pogodbe, tako da v šolo hodim samo na teste in ustna spraševanja. Ob 13:00 se začnem pripravljati na treninge – sestavljam koreografije, izbiram glasbo, urejam videe, izbiram kostume in sestavljam plane za treninge, saj sem tudi trenerka. Nato se odpravim v plesno šolo Samba, kjer treniram do 21:15. Skrbim, da pijem dovolj vode in da jem pravilno hrano, da imam dovolj energije za več ur treninga na dan. Ko pridem domov, večerjam in se pripravim na spanje. Vsak dan pred spanjem še treniram freestyle, včasih tudi do 3:00 zjutraj, saj se tako sprostim in si vzamem čas zase. Med vikendi se udeležujem tekem ali pa imam treninge od 8:30-13:00, nato delam za šolo ali pa se družim s soplesalci. Moj urnik je zelo naporen, zato moram skrbeti za svoje telo in um. Treniram vse dni v tednu, kar pomeni, da se moram ogromno stvarem odreči in živeti drugačno življenje od mojih sovrstnikov.

8. Kaj so tvoje največje sanje in kaj ti daje motivacijo, da ne odnehaš?

Večkrat me vprašajo, ali sem se plesa že kaj naveličala in moram reči, da se vsak dan zbudim z večjim zagonom in ljubeznijo do tega, kar počnem. Moje največje sanje so, da postanem profesionalna plesalka in koreografinja, dobra trenerka in mentorica. Želim si, da bi nekega dne lahko pomagala drugim na njihovi poti. Ne znam si več predstavljati življenja brez plesa. Odkrila sem svoje poslanstvo in to je moja največja motivacija. Zmeraj vidim prostor za napredek, to mi daje motivacijo, da ne odneham. Seveda pa to ne bi bilo mogoče brez domače podpore. Res imam srečo, da imam tako razumevajočo in podpirajočo družino.

9. Kateri so bili tvoji največji spomini na Osnovni šolo Duplek?

Najbolj mi bodo v spominu ostali moji sošolci, saj smo bili kot razred zelo povezani. Zahvalila bi se tudi vsem učiteljem, ki so mi dali vso predznanje za srednjo šolo, predvsem Marini Herman, ki me je naučila več, kot samo učno snov. Včasih se sploh ne zavedam, da sem par let nazaj še sama obiskovala to osnovno šolo, v kateri zdaj učim hip hop. Res sem hvaležna, da imam tako pozitivne spomine na to šolo.

10. Še želis kaj sporočit bralcem ali pa mladim plesalcem?

Predvsem to, da počnete, kar vas veseli. Kombinacija vztrajnosti, trdega dela in samodiscipline je ključ do uspeha. Sledite srcu in se ne obremenjujte z ostalimi. Bodite svojstveni!

Zahvaljujem se Vanesi, da je pri takšnem napornem urniku uspela odgovoriti na vprašanja in še nas nekaj novega naučila skozi njeno pot do uspeha.

Melanie Žlahtič, 8.b

Intervju z Niko Ambrožič Urbas

Intervjuvala sem odlično modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas, ki jo poznamo tudi kot sodnico v oddaji Zvezde plešejo.

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?

V osnovni šoli (OŠ Trzin) sem sanjarila le o tem, da bom nekoč modna oblikovalka in večino časa sem posvetila propravam na sprejemni izpit. Sanjarila sem o tem, kako čudovito bo, ko bom enkrat na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Nisem bila pretirano družabna v smislu, da me zabave oziroma žuri niso zanimali. Kljub mirni osebnosti sem imela vedno tisto posebno samozavest, ki jo potrebuješ, da se oblečeš drugače. Zato sem izstopala in bila zaradi tega dostikrat tudi zasmehovana. V srednji šoli (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje) pa sem popolnoma zaživela in uživala v učenju ter kreativnemu izpopolnjevanju. Svojim ambicijam sem dala duška, negovala sem svoj talent ter dosegala izvrstne rezultate. Oblikovna šola mi je pomenila vse, saj je bila zaradi praktičnega programa tako neposredno povezana z modo. To so res čudoviti spomini.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?

Bila sem pridna učenka, nikdar pa nisem bila odličnjakinja – vselej sem zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem strastna bralka in do petega razreda prebrala praktično vse knjige, ki so bile na voljo v šolski knjižnici. Tako me je mama vpisala v ljubljansko mestno knjižnico Otona Župančiča. Med potjo iz službe se je tam redno ustavljala in po mojem seznamu nabrala knjige. Včasih pa je enostavno prinesla karkoli, kar se ji je zdelo zanimivo – to so bili vedno kupi knjig, po katerih sem dobesedno hlastala in jih prebrala v hipu. Še zdaj mi je pravzaprav vseeno kaj berem, mene namreč zanima vse.

3.Kakšen dogodek iz otroštva vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj se spominjam igranja z mojo sestro Jano. Vedno sva bili zelo povezani in najraje sva se družili med sabo, nihče nama ni prišel blizu. Imeli sva skupni jezik, ki ga drugi niso razumeli, odličen smisel za humor ter strast do ustvarjanja. Zelo dobro se spomnim tudi trenutka, ko smo šli s starši na ogled plesne predstave, v kateri je nastopala Jana in takrat sem začutila, da želim postati plesalka tudi sama. Kmalu sem bila že vpisana v plesno šolo Urška in bila povsem očarana od imenitnosti, ki so jo oddajale starejše plesalke. To je bil moj prvi stik s pravim glamurjem.

4.Kateri predmet ste imeli najraje in katerega niste marali?

Nekateri predmeti so se mi zdeli težki, na primer fizika in matematika, medtem, ko sem biologijo, angleščino, zgodovino in geografijo zlahka osvojila. Likovni pouk se mi je seveda zdel nekaj najboljšega na svetu. Nikakor pa nisem marala telovadbe. Vse bi dala, da mi je ne bi bilo treba obiskovati, skupna vadba se mi je vedno zdela neskončno neprijetna. Čeprav sem že v osnovni šoli trenirala ples, se mi je tisto zdelo nekaj čisto drugega. Plesni treningi so bili vedno zelo kultivirani. Medtem ko se je bilo pri telovadbi potrebno na primer igrati z žogo, ki sem se je vedno zelo bala. 

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Vedno so me najbolj zanimala ženska oblačila ter modni dodatki, takoj za njimi pa ličila. Ko sem prvič izvedela za poklic modnega oblikovalca sem vedela, da je to to in zato sem vse hrepenenje usmerila prav v cilj, da postanem kreatorka tudi sama. 

6.Kdo je bil vaš vzornik v šolskih klopeh in zakaj?

Karl Lagerfeld, ker se mi je vedno zdel popolna podoba modnega oblikovalca – bil je neskončno urejen, glamurozen, malce skrivnosten, super uspešen in predvsem, izredno nadarjen. Njegov uspeh pri modni hiši Chanel me je navdihoval, oboževala sem njegove kreacije. Kot jih seveda še vedno.

7.Ali ste se že v osnovni šoli zanimali za modo?

Da, moda je bila vedno moja prva ljubezen. Doma smo imeli šiviljsko obrt in tako sem zelo veliko časa preživela v krojaški delavnici, kjer so bili vedno kupi revij. Te sem listavala z velikim zanimeanjem in opazovala detajle na kreacijah, poze manekenk, njihov tip ličenja. Vse to mi je kasneje prišlo prav kot nekakšno predznanje, ko sem postala stilistka. Moda se mi je vedno zdela neskončni vir navdiha, nekakšno pribežališče. Bila sem tudi čudovito oblečena. Pri devetih sem že nosila kostimčke, ki mi jih je sešila stara mama Julijana in tako razvijala strast do zunanje podobe.

8.Kdaj ste naredili svojo prvo kreacijo?

To je bilo prav gotovo še pred zaključkom osnovne šole, čeprav se še nisem mogla ravno pohvaliti z vrhunskim šiviljskim znanjem. Med srednjo šolo pa sem kreacije že redno izdelovala. Najprej mi je večino teh sicer izdelovala stara mama. Pripravljala sem ji modne skice, nato pa sva predebatirali detajle. Moji garderobi smo se skupaj s staro mamo in mamo vedno zelo intenzivno posvečali. Kasneje, pri šestnajstih, pa sem se resneje lotila šivanja tudi sama in tako začela izdelovati zahtevnejša oblačila, na primer plašče in kostime.  

  1. Kje dobite inspiracijo za svoja dela?

Večinoma med listanjem kakšne dobre knjige o umetnosti. Zlasti likovna umetnost je tista, ki mi da vedno navdih. Ogled likovne razstave je nekaj, kar kot oblikovalka zelo potrebujem. Navdihuje me tudi sprehod v naravo, opazovanje rož, ličila ter estetika barv. Največkrat navdih pride povsem nepričakovano. Na primer tudi med listanjem po Instagramu. Tako imam v svojem mobilnem telefonu albume s samimi ‘screeenshot’ posnetki.

10.Zakaj ste se odločili za življenje v Londonu?

Potrebovala sem okolje, ki bi mi pomagalo še bolj razviti kreativno govorico. Poleg tega sem želela zaživeti v velemestu, kjer se dogaja napredek, kjer se mešajo kulture in, ki velja za središče mode. London se mi je tudi zelo priljubil zaradi kulture in kar vleklo me je v to prečudovito mesto.

11.Ali menite, da Slovenci v modi nismo tako napredni kot v tujini?

Odvisno, kaj razumete pod besedo tujina. Tujina je lahko marsikaj. Če Slovenijo primerjava z Anglijo, Francijo ali Italijo, potem seveda lahko mirno trdim, da smo precej v zaostanku. V primerjavi z Avstrijo, Madžarsko, ali Slovaško, smo pa čisto okej. Tudi v Sloveniji se najde lepe kreacije in ljudi z brezhibnim okusom. Težava je, da nimamo prave modne industrije. Morda se nekoč znova obudi tudi ta panoga.

12.Kot vemo ste nastopali v oddaji Zvezde plešejo. Kakšna je bila ta izkušnja?

Fantastična! To je ena najboljših izkušenj v mojem življenju, res prava avantura. Spomladi se vračamo s tretjo sezono in že komaj čakam!

13.Imate kakšne cilje katere želite uresničiti v prihodnosti?

Seveda. Vedno imam pred seboj nekaj, kar me žene naprej, tako v osebnem kot tudi profesionalnem smislu. Moj cilj za leto 2019 je, da razširim svojo blagovno znamko Marija Moderna, ki nudi oblačila za zrele ženske. Želim si tudi selitve v večje poslovne prostore ter pa, da bi poleg Marije Moderne ustanovila še nekaj blagovnih znamk. To slednje bo verjetno prišlo na vrsto malce kasneje. V osebnostnem smislu pa želim v svoje življenje vnesti nekaj več discipline morda celo nekaj več rutine. Sem v letih, ko mi to prija.  

14.Ali  želite kaj sporočiti bralcem tega intervjuja?

Vedite, da lahko dosežete vse, kar si želite, le obupati ne smete in nikdar ne mislite, da niste sposobni. Zaupajte vase in ne dvomite v svoje sanje. Če boste poslušali svoje srce in ustvarjali z ljubeznijo, boste najsrečnejši na svetu. Kar pogumno!

                                                                                                 

Zahvaljujem se Niki, da si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Prosila me je da omenim, da jo lahko dodate na instagramu: @nikaurbas. Portret je delo Šimna Zupančica slika v dolgi obleki pa Ane Gregorič.

Zara Šauperl, 7.a

 

Intervju s Klemnom Kosijem

Intervjuvala sem Klemna Kosija, ki je odličen slovenski smučar. Veseli me, da si je vzel nekaj časa in mi odgovoril na vprašanja.

1. Kakšni ste bili v šolskih klopeh, ste imeli radi šolo?

Bil sem živahen in igriv, vendar tudi poslušen in spoštljiv do učiteljev. Šolo sem imel rad predvsem za druženje in šport, pri pouku pa sem se marsikaj naučil.

2. Trenutno ste odličen smučar, ste si to vedno želeli ali so se Vaši cilji skozi leta spreminjali? Si lahko sploh predstavljate življenje brez smučanja? 
Zmeraj je bila to moja največja želja in že v osnovni šoli sem se ukvarjal s smučanjem. Že takrat sem imel kar nekaj treningov, ki so se prekrivali s šolskim urnikom.

3. Kdaj ste se začeli zanimati za ta zimski šport in začeli resno trenirati?
Že od samega začetka, ko sem stopil na smuči, sem se zanimal za ta šport, ki sem ga vedno jemal zelo resno, sploh od takrat, ko so se začela tekmovanja, v drugem ali tretjem razredu, nato pa sem ga jemal vsako leto bolj resno.

4. Začela se je nova sezona v smučanju in Vi že blestite. Kako se pripravljate, tudi čustveno, na tekmovanja svetovnega pokala?
Na tekmovanja se  pripravljam nadvse resno, namreč priprava na tekmo sega že zelo daleč v predtekmovalno obdobje, v poletje, ko se pripravljamo na ledenikih ali na kondicijskih treningih, sedaj pa je urnik tekmovanj med sezono zelo zgoščen, tako da opravimo le še nekaj treningov, čustveno pa se tudi stopnjuje napetost pred tekmovanjem, začneš se že kar nekaj dni pred tem v mislih osredotočat na pomembno vožnjo.

5. Ste pred startom kdaj živčni, kako premagujete ta stres?
Pred startom sem včasih napet ali imam tremo, vendar to nadomestiš in premagaš s koncentracijo. Tako, da si rečeš, da si to sposoben, da si za to trdo delal in je zdaj tvoj trenutek, da se dokažeš, si rečeš, da si to sposoben, povežem pa tudi zaupanje do Boga, verjamem, da mi bo pomagal.

6. Kot izjemen športnik ste zelo prepoznavni, kako to vpliva na Vas?
Sam se ne počutim tako zelo prepoznavnega, se družim oziroma tekmujem s športniki, ki so slavni po vsem svetu. Seveda, mi je všeč, če me kdo prepozna na ulici, vendar to nikakor ne vpliva na moje razmišljanje, samopodobo ali odnos do soljudi. Šport je na prvem mestu in tako se tudi mora športnik tudi vesti.

7. Življenje ima včasih vzpone in padce. Ste kdaj želeli odnehati in opustiti vse za kar ste tako trdno delali?
Nikdar si tega nisem želel, res, da mi ni šlo zmeraj vse po načrtih, sem pa vedno vedel, kakšni so moji cilji, jim sledil in vztrajal, dokler je mogoče.

8. Vas Vaša družina podpira?
Moja družina me podpira, niso pa ves čas tako trdno verjeli, bili so časi, ko so me celo hoteli preusmeriti na drugo športno pot, vendar moje želja po tem športu je bila izjemno močna, nikakor se nisem pustil, to so sprejeli, me razumeli in mi pomagali pri mojih ciljih še naprej.

9. Kakšen odnos imate s trenerji in smučarskimi kolegi?
S trenerji imam dobre odnose, včasih tudi preveč odkrite, tako da so kdaj tudi jezni na mene, ali obratno. Vse to v duhu po boljšem smučanju in seveda, tudi sam razmišljam o trenerskih zadevah, kar jim pač ni vedno všeč. Vendar, če so na koncu rezultati, so vsi zadovoljni. S smučarskimi kolegi imam korekten odnos, ne gojim posebnega prijateljstva, vendar si med seboj pomagamo in se cenimo.

10. Ste v vaši karieri doživeli kakšno nadvse smešno izkušnjo, ki Vam še zdaj prikaže nasmešek?
Seveda, to se mi je večkrat zgodilo. Enkrat sem bil tako jezen v cilju da sem zlomil palico, trener me je kregal, vendar mi je bilo za to vseeno, saj mi je rezultat toliko pomenil. Ni prav, da sem to naredil, zato mi gre sedaj na smeh, ko sem se umiril in znam bes ter čustva zadržati, biti obziren do drugih in prepustiti stvari, kot morajo biti. Tako se mi tudi ni več potrebno ukvarjati s takšnim ravnanjem v cilju, saj so ponavadi rezultati tudi boljši.

11. Praznični dnevi so že v teku. Kako praznujete ta del leta? Kaj so Vaše božične stalnice?
Božični večer praznujem v družinskem krogu, kot se to tudi spodobi. Vendar naslednji dan, ko je božič zares, pa smo zadnja leta že odšli na pot na tekmovanje. Do novega leta smo po navadi tudi že nazaj, tako da za tisti dan ali dva, kar imamo na voljo, ostanem kar doma ali v bližini svojega doma.

12. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?
V prihodnje si želim nadaljevati po zastavljeni in tako želeni športni poti, najraje pa bi videl, da bi šla še navzgor. Nisem več med najmlajšimi, so pa najstarejši kar nekaj let starejši od mene. To mi je tudi cilj, da bi ostal v tem, kolikor dolgo bo mogoče.

13. Bi radi še kaj sporočili vsem mladim, nadobudnim športnikom?
Vem, da ima vsak svoje cilje, za katere se je vredno boriti, navkljub vsemu se nikdar ne smete vdati, verjeti morate v svoj uspeh. In vedite, vedno obstaja pod do cilja, čeprav je lahko ta zelo težka. Tisto kar imate radi, delajte s srcem, tako bo vse lažje.

Mia Miholič, 8. b

 

Intervju s Timotejem Gradišnikom

Za intervju sem želela imeti osebo z nevsakdanjim, a kljub temu zelo zanimivim poklicem, zato mi je učiteljica predlagala, da bi intervjuvala Timoteja Gradišnika.

1. Kakšno je vaše umetniško ime ?
Moje umetniško ime je TIMO G, ki se odlično povezuje z mojim imenom Timotej Gradišnik.

2. Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli in katerega ste sovražili ?
Moj najljubši predmet je bil zemljepis, najmanj priljubljen pa kemija.

3. Kam ste šli po osnovni šoli ?
Ker nikoli nisem vedel, kaj bom počel kot zaposlen, sem se vpisal na Srednjo oblikovalno šolo v Mariboru, smer medijski tehnik, kjer sem se naučil točno to, kar potrebujem pri delu DJ-ja. Imeli smo predmete, kot so podjetništvo, tipografija, oblikovanje, spoznal vse potrebne medije, marketing in opravljanje z njimi, prav tako osnove za reklamiranje svoje glasbe.

4. Koliko let se že s tem ukvarjate ?
Glasba je v mojem življenju že od otroštva, saj izhajam iz glasbene družine, profesionalno kot DJ pa se ukvarjam 14 let.

5. Ali se vam zdi delo DJ-a težko?
Delo DJ-ja je odgovorno, saj lahko z nepremišljenim izborom hitro izprazniš plesišče. Delo DJ-ja je težko delo v studiu in dolgočasno, ko moraš izbirati na dnevni bazi med novo izdanimi pesmimi, katerih je ogromno. Vrtenje glasbe je najlažji del, razen ko vrtim na gramofone in vinilke.

6. Kdo so vaši dj prijatelji ?
Moji DJ prijatlji so doma po celem svetu, praktično smo DJ-ji ena velika družina, ki se videvamo na festivalih in klubih. Omenil bom Hrvaškega DJ-ja Sasha Mikaca, ki je skupaj z menoj rezident velikega Forestland festivala.

7. Ali tudi sami spremljate druge DJ-e?
Redko kdaj se zgodi, da samo eden DJ vrti sam celo noč, to pomeni, da večino večera poslušam druge DJ-je, na primer pomembno je, da ne ponovim enake pesmi, ki jo pred mano zavrti nekdo drug. Pomembno je spremljati glasbeno sceno, le tako si lahko drugačen od drugih, bolj unikaten. Redno spremljam velike festivale kot so Tomorrowland ter Ultra Music Festival.

8. Ali imate vzornika ?
Vzorniki se spreminjajo kot se spreminja glasba, imam več vzornikov odvisno od področja, pri DJ-jih so to zaradi starosti Carl Cox , Fatboy Slim zaradi kreativnosti in navsezadnje slovenski DJ Umek zaradi strasti in predanosti dela do elektronske glasbe.

9. Kakšno opremo uporabljate ?
Opreme je veliko, vsak dan pride kakšna nova tehnologija za predvajanje in miksanje glasbe. Sam uporabljam Pioneer pro DJ set, saj so to najbolj razširjeni predvajalniki glasbe na svetu in predstavljajo klubski standard. Tako lahko vrtim svojo glasbo iz USB ključa ne glede na lokacijo.

10. Ali zaradi svoje službe veliko potujete?
Vsako letu imam turnejo, ki me popelje vedno v nova okolja, to je najbolj zanimivo ter ob enem tudi naporno. Letos sem obiskal države kot so, Avstrija, Hrvaška, Italija, Bosna In Hercegovina, Srbija,… Predvsem si pa želim vrteti v Ameriki in Aziji. To dvoje imam kot cilj za leto 2019.

11. Ali v Sloveniji manj zaslužite kot v tujini ?
Slovenija je majhna država in ne ponuja toliko možnosti za preživetje DJ-jev, tako da smo primorani potovati po svetu. Kjer smo veliko bolj cenjeni kot doma.

12. Ali dobite veliko prošenj za zabave?
Moje nastope trži agencija in moj menedžer. Povpraševanje je odvisno od potreb organizatorja in programa. Sem pa ponosen nase, da je povpraševanja vsako leto več.

13. Kakšen stil glasbe najraje predvajate/poslušate ?
Najraje predvajam house glasbo, ki ni tako komericalna. Torej vse, kar ne vrtijo na radiju, je veliko bolj zanimivo. Večinoma poslušam svojo glasbo ter mikse, katere posnamem v živo.

14. Kakšen stil pa opazite da ljudje najraje poslušajo ?
Ljudje najbolj radi poslušajo poznano pop komercialno glasbo. Le ta je po mojem mnenju vsako leto manj kvalitetna. Danes je s pomočjo računalnika in mikrofona lahko že vsak pevec in zato imamo “poplavo” pesmi, katerih v preteklosti sploh ni bilo mogoče ustvariti, praktično od doma.

15. Ali morate plačati za glasbo, ki jo vrtite ?
Vso glasbo, katero javno predvajam, kupim in s tem spoštujem avtorske pravice izvajalcev ter prispevam za razvoj in promocijo elektronske glasbe.

16.Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo naredili na odru ?
Umm, morda bi tukaj lahko omenil trenutek , ko sem vrtel na Color Festivalu v Bosni. Po mikrofonu sem množico nagovoril na tako imenovan »sit down« To je zelo znana stvar na festivalih, kadar vsi, brez izjem, počepnejo oziroma se usedejo na tla in v določenem trenutku pesmi, ponavadi ob dropu, vsi skočijo v zrak. Res nepozaben trenutek, kateri je viden zelo redko.

17.Ali se spomnite kakšnega zabavnega utrinka z vašega dela?
Spomnim se, da je na festivalu odpovedala varnostna služba, tako so ljudje plesali z mano na odru, bilo je zelo zabavno.

18. Kaj bi svetovali nekomu, ki želi postati dj ?
Moj nasvet bodočemu DJ-ju/DJ-ki: Predvajaj glasbo, ki ti je resnično všeč, vztrajaj in širi svojo energijo, z glasbo lahko spremeniš ter osrečiš ves svet.

19. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov ?
Vsi, kateri radi poslušate elektronsko glasbo, pritisnite “like” na moji Facebook strani in širite pozitivno energijo. Z malo sreče pa lahko zadenete brezplačno TIMO G kapo, ki jo bom podelil kmalu.

Timoteju Gradišniku se zahvaljujem, da si je vzel nekaj svojega časa in mu želim uspeh pri svojem delu še naprej.

Tia Heler, 8.a

Intervju z Natašo Bračko

Novinarji smo morali narediti intervju z intervjuvancem po želji. Jaz sem si izbrala Natašo Bračko, ki je v dveh letih naredila ogromno spremembo v svojem življenju. Imela je namreč prekomerno telesno težo, vedela je, da mora shujšati in to je tudi naredila. Kaj in kako pa je to naredila, boste zvedeli v intervjuju.

1. Zakaj si se odločila za hujšanje?

Odločitev ni bila preprosta, ampak nujna. Debelost se je že poznala na mojem zdravju, saj sem že jemala tablete za visok krvni tlak. Moj največji strah pa je bil, da s takšnim načinom življenja več ne bom dolgo živela.

2. Si že v naprej vedela kako boš to izpeljala?

Niti ne, v življenju sem se lotila že ogromno različnih diet, ampak žal vedno neuspešno. Zdaj sem o tem dolgo razmišljala, in se nekako po nasvetu moža odločila, da to izpeljem na pravi način. Zato sem si najela oziroma se odločila, da stopim pod okrilje osebnega trenerja na fitnesu in začnem od tukaj.

3. Čemu si se morala odpovedati?

Na prvem mestu sem se morala odpovedati lenobi in, ker sem se odločila shujšati zdravo, to vključuje tudi dosti gibanja. Po nasvetu mojega trenerja sem se morala odpovedati tudi hrani, ki vsebuje velike količine ogljikovih hidratov (kruh, testenine, riž, sladkarije,..), kasneje pa sem postopoma prišla na način prehranjevanja po smernicah LCHF.

4. Kaj od hrane najbolj pogrešaš?

Zdaj, po skoraj več kot dveh letih, nič. So pa na začetku bili trenutki, ko sem pogrešala kakšne tople sendviče, testenine,… Našla sem alternative temu in se z lahkoto uprla skušnjavi.

5. Se kdaj pregrešiš z hrano?

Ja, se. Pregrehe so dovoljene, dokler še jim vedno lahko rečemo pregrehe in ne navade. Grešim redko, včasih s kakšnim sladoledom, koščkom pizze, ampak nikoli se tega več ne najem, saj se kasneje ne počutim dobro.

6. Si kdaj podvomila sama vase?

Ljudje smo narejeni tako, da vedno na nek način dvomimo v svoj uspeh. Bili so dvomi, vendar sem jih premagala. Pot je bila zastavljena in nisem hotela še enkrat obupati.

7. Kdo te je na poti najbolj podpiral?

Največja podpora je bila moja družina, saj so morali sprejeti moj način življenja, saj sem večkrat na teden hodila na treninge, kuhala sem si posebej,… In tukaj so mi res bili v veliko pomoč in podporo, saj so mi veliko pomagali. Potem pa so še tukaj ljudje, ki so se uspeha veselili z mano, to so stari prijatelji in ljudje, ki sem jih na poti do uspeha spoznala. Vsi so bili moja največja podpora.

8. Je to kaj vplivalo na tvoj poklic?

Samo na ta način, da svoje delo zdaj lažje upravljam, saj je v večjem delu fizično in da iz službe več ne hodim tako utrujena.

9. Kakšen je bil tvoj cilj?

Pravzaprav sem začela brez cilja, saj se nisem želela s tem obremenjevati. Na koncu pa sem si ga le zadala, ker sem prišla do točke, ko nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo. Moj cilj je bil, da pridem do 60 kilogramov. In to sem dosegla po točno enem letu.

10. Se ti zdi, da si svoj cilj uspešno dosegla?

Uspešno sem dosegla cilj izgube kilogramov. Moj novi cilj pa je, da to ohranim in do zdaj mi uspeva.

11. Kakšna je bila tvoja motivacija?

Moja motivacija je bil uspeh in dobro počutje. Dejstvo, da zdaj zmorem veliko več, da so opravila lažja in da se je moje življenje obrnilo na bolje. Dobra motivacija pa so tudi ljudje, ki dvomijo v tvoj uspeh. Tudi oni so del vsake zgodbe, ki pa ti dajo še dodatno dozo moči.

12. Ko si prišla na želeno količino kilogramov, kaj je bil tvoj naslednji korak?

Te kilograme tudi obdržati. In ker sem res izgubila precej centimetrov v obsegu in ker je na meni ostalo ogromno odvečne kože, sem se odločila, da si dam to kožo operativno odstraniti.

13. Kako je operacija potekala?

To je bila precej težka operacija. Kirurg se je odločil, da bo na prvi operaciji naredil tako imenovan Bodylift. To je odstranitev odvečne kože iz hrbta, trebuha in zadnjice. Operacija je trajala približno pet ur. Odstranili pa so še dodatne tri kilograme kože. Ko bo vse zaceljeno in okrevanje končano, sledi še odstranitev kože iz stegen.

14. Kako dolgo boš okrevala?

Pravzaprav ne vem. V službo se lahko vrnem nekje čez mesec do dva. S treningi pa lahko začnem, ko bo kirurg to dovolil. Upam, da čimprej.

15. Koliko kilogramov si imela, ko si začela in koliko jih imaš zdaj?

Na to vprašanje prej nikoli ne bi odgovorila. Zdaj pa ponosno povem, da sem začela s 104 kilogrami, zdaj pa jih imam 58, se pravi, da sem se na poti znebila 46 kilogramov.

16. Si ponosna sama nase?

Ja, zdaj končno lahko rečem, da sem.

17. S tremi besedami opiši svojo pot.

Odločitev, sprememba, uspeh.

18. Kaj bi sporočila bralcem Korakov?

Jaz vam samo želim, da bi vsi prišli do zadanega cilja in da bi v življenju vsi bili srečni.

Ema Bračko, 8. b