Arhiv kategorij: Vse to je naše življenje

Zgodbe iz življenja učencev.

Kdo je to?

Opis in oznaka osebe

Ta oseba je stara 21 let. Visoka je 153 cm. Ima dolge, temno rjave lase. Je svetle polti, ima rjave oči. Večinoma nosi kavbojke ali legice ter majice. Njena najljubša barva je roza. Velikokrat ima obute čevlje s peto, številko čevljev ima 37. Njena najljubša hrana je pica ali dunajski zrezek s krompirčkom. Živi v Limbušu, v hiši s svojimi starši. Je edinka. Hodila je na srednjo turistično šolo, sedaj pa obiskuje fakulteto. V prostem času se druži s prijatelji, gleda televizijo ali posluša glasbo. Po značaju je prijazna, rada pomaga in se zabava ter je zanimiva.

        Larisa Vauhnik, 9.b

Ta oseba je stara 14 let, decembra bo 15. Ni tako velika. Njena višina je namreč 160 cm. Ker je majhna, tudi tehta ne dosti. Težka je 48 kg. Ima čudovite lase. Njeni lasje so kot griva. Po naravi ima lase rjave, ampak si jih barva na vijolično. Obraz ima svetel. Ima bolj ovalen obraz, ampak ne preveč. Ima zelo lepe modre oči, ki kar žarijo. Nima dosti drugih posebnosti na obrazu. Ima svoj stil oblačenja. Večinoma se oblači v črno. Ko ima na sebi kaj barvitega, sem zelo začuden. Po navadi nosi »najikce«, ali »all starke«. Njena velikost noge je 38. ima tudi svoj način prehranjevanja, saj je športnica. Boksa namreč že 5 let. V svojih letih je dosegla toliko, kar enim v celem življenju ne bo. Živi v majhni vasi, imenovani Veržej. Živi z mamo, očetom in njenim bratom. Njena družina je zelo prijetna. Poklica še nima, saj še hodi v šolo. Odločila se je za nadaljevanje šolanja v smeri farmacije in zdravstva. V prostem času se rada druži z mano, prijatelji in družino. Nima dosti prostega časa, saj ima dosti treningov. Je zelo prijazna.

Timi Rajh, 9. b

Tortin izbruh

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a

Sluzasta majoneza

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo. Na plaži smo se na hitro skopali. A še zdaleč nismo vedeli, kaj se bo zgodilo potem.

Po kopanju smo zavili v italijansko restavracijo in si naročili hrano ter pijačo. Med čakanjem smo se kratkočasili z gledanjem sladic z jedilnika. Hrano so hitro prinesli. Medtem ko smo jedli, pa se je gospe, ki je sedela zraven nas, polila limonada, vendar ni delala velike panike in hitro vzela iz zavojčka papirčke. Vse bi bilo v redu, če bi tile “robčki”, bili v resnici robčki. Namesto belih papirčkov z limoninim vonjem, je iz zavojčka pritekla sluzasto rumena majoneza. Zakričala je in hitro stekla na bližnje stranišče, iz njenega krila pa je padala majoneza na tla. Bilo je veliko majoneze, tudi na njenem stolu in mizi, zato so natakarji to hitro pobrisali. Ko je prišla nazaj, je bilo vse kot prej, le rumena packa se je poznala.

Po tem dogodku vedno dobro pogledam, kaj je napisano ali narisano na zavojčku, ko gremo na izlet v druge države.

Tia Heler, 7.a

Trgovina in denar

Lani, nekje sredi poletja, sem prespala pri Ajdi. Bil je zelo vroč dan, zato sva se odločili, da bova odšli na sladoled. Ajdini starši so nama dali denar in midve sva krenili na pot.

Pri Kremku sva si naročili dve kepici sladoleda in kot vedno sem sladoled pojedla prej od Ajde. Nato sva še nekaj časa sedeli in klepetali ter dobili idejo. Ker nama je ostalo nekaj denarja, sva odšli, zase in za domače, kupit nekaj sladkega. Iskali sva najcenejše čokolade in kekse. Toda vedno, ko sem že stala na blagajni, je Ajda našla nekaj cenejšega in sva šli zamenjat, da bi nama ostalo več denarja. Nato sva se nekako odločili, kaj bova kupili in odšli sva še v drugo nadstropje. Tam sva videli zelo lepo mapo, ki sva jo hoteli uporabiti za najine pesmi. Imeli sva nekaj centov premalo. Ajda je hotela vrniti čokolade, meni pa se je zdelo čudno, da bi kdo vrnil vse, kar je kupil za pol eura. Zato sem vzela v roke telefon, da bi koga od staršev prosila, da nama prinese denar. Čeprav nisem mislila resno, sem poklicala mami, oglasil pa se je oči. Vprašal je, če pride po naju in na koncu naju je peljal do Ajde.

Od vseh sva bili kregani, saj sva klicali za denar, vendar je pri tem tudi nekaj dobrega. Skupaj sva naredili to nezgodo in ugotovili, da ni pametno kupovati čokolade, pa če se ti še tako lušta.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Prestrašena v kampu

Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a

Prostovoljke v knjižnici

Nekoč je nekdo rekel: “Če misliš, da je branje knjig dolgočasno, jih bereš narobe.”

Ja. To je resnica. Toda nas šest ne misli, da so knjige dolgočasne… Me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia, učenke 7. razreda, v knjižnici opravljamo prostovoljno delo vsak četrtek in petek prvo šolsko uro. Naučile smo se opravljati različna dela v knjižnici. Znamo razvrščati in izposojati gradivo ter ga razporejati po knjižnih policah. Počutimo se zelo odgovorno, saj imamo neke vrste službo. Hkrati pa je delo v knjižnici zelo zabavno, čeprav nam ni všeč, da moramo govoriti tiho. Pomagale smo pri postavitvi razstave Umetniki sezone. Ob dnevu šolske knjižnice smo tudi pripravile ure v knjižnici starejšim učencem. Čeprav smo za nekatere “piflarke”, imamo to prostovoljno delo zelo rade in vsak teden komaj čakamo, da se zjutraj ponovno družimo med knjigami.

Če hočete, da vam knjige izposodimo učenke ali želite pomoč svojih vrstnic pri izbiri knjige, obiščite v knjižnico v četrtek ali petek prvo šolsko uro.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

Kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev

V soboto, 7.10.2017, smo se z družino odpeljali proti gostinski šoli v Celju, kajti prijavili smo se na kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev.

Po slabi uri vožnje, smo končno prišli do želenega cilja. Iz avta smo znosili sestavine in jih razdelili po kuharskem pultu. Odšli smo v spodnje nadstropje, kjer nas je lepo pozdravila urednica revije, ki je to kuharsko tekmovanje s pomočjo Lidla tudi organizirala. Pojedli smo še nekaj okusnih piškotkov in popili zelo dober pomarančni sok. Končno je napočil čas kuhanja. Midve z mamo sva pripravljali palačinke s polnilom iz mletega mesa in zelenjave, barvo solato iz paprike in kremo z javorjevim sirupom. Moj brat Tomaž in ati pa sta pripravljala lazanjo in zeleno solato. Kuhali smo dve uri. Medtem pa smo opravili tudi intervjuje z novinarko. Večkrat nas je prišla pogledati tudi komisija. Ocenjevali so: čistočo pri kuhanju, zdrav način priprave hrane, preprostost jedi in okus. Skuhati smo morali za 5 oseb. Na koncu pa smo morali en krožnik pripraviti za komisijo in ga lepo aranžirati. Česar nismo dali komisiji, pa smo postregli na degustacijski mizi. Iz te mize smo lahko poskusili tudi, kaj so skuhali drugi tekmovalci. Čez nekaj časa je v jedilnico prišla komisija. Vsi smo bili že neučakani, kajti prišli so razglasiti rezultate. Najprej so razglasili, kdo je pristal na tretjem mestu, nato pa še kdo je bil drugi. In potem so rekli, da glavno nagrado dobi moški par. Vsi smo že takoj vedeli, da sta zmagala moj brat Tomaž in ati. Prevzela sta nagrado. Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali.

Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko v živo videla Tomaža Kavčiča in da sem lahko občutila, kako je delati pod pritiskom, ko ti nekdo cel čas gleda pod roke med pripravljanjem jedi. Na koncu pa sem vedela, da z mamo nisva mogli biti prav daleč od tretjega mesta.

Karolina Pernek, 7.b

Evropsko mladinsko prvenstvo v judu

Evropsko mladinsko prvenstvo se je pričelo 15.9.2017 v športni dvorani Lukna, pri stadionu Ljudski vrt v Mariboru. Same priprave na prvenstvo so intenzivno potekale zadnjih nekaj mesecev. Dan pred uradnim pričetkom smo pripravljali dvorano, prav tako smo imeli tudi generalko za svečano otvoritev.

V petek zjutraj so se že pričele kvalifikacije, ki so trajale vse do 15.30 ure. Sledila je svečana otvoritev s himno, plesno točko in pozdravom predsednika JZS Darka Mušiča, na koncu otvoritve paje sledila še predstavitev sodelujočih držav. Mladi judoisti smo nosili zastave. Jaz sem imel to čast, da sem nosil prvi in sicer albansko zastavo.

© foto: Rok Rakun http://rrakun.com

Za otvoritvijo so se pričeli finalni boji, na katerih smo mlajši judoisti nosili tekmovalcem košarice, v katere so pred borbo odložili svoje osebne stvari. Zaključek prvega dne je bil ob 19. uri. V soboto so tekmovali tudi naši tekmovalci, ki so se odlično borili, vendar je bilo premalo za stopničke. Dobili smo eno zlato medaljo Klare Apotekar. V polfinalu se je sicer poškodovala, vendar je to ni ustavilo na poti do zmage. Soboto smo uspešno zaključili ob 19.uri. Ostal je še zadnji, tretji dan prvenstva, kateri je bil namenjen ekipnim bojem. V ženskih bojih so zmagale Francozinje, pri moških pa Azerbajdžanci. Naši fantje so na žalost izpadli v prvem krogu. Dekleta so se prebila v drugi krog in nato še tretji, kjer so na žalost izgubile, saj jim sodniki niso bili naklonjeni.

Ko se je tekmovanje zaključilo, je sledil kratek program in, seveda, predaja zastave EJF naslednjemu organizatorju. Prihodnje leto bo prvenstvo potekalo v Bolgariji v mestu Sofija. Ko so se uradne luči ugasnile in so tekmovalci zapustili dvorano, se je za nas začelo veliko delo. Najprej smo se vsi, ki smo sodelovali pri izvedbi prvenstva, fotografirali. Ob tem se nam je vsem skupaj zahvalil za pomoč, pridno delo in potrpežljivost naš predsednik JZS Darko Mušič. In po teh lepih besedah zahvale je sledilo pospravljanje dvorane. Bilo nas je veliko, zato je zadeva tekla zelo hitro. Za pridnost pa nas je čakala še odlična torta, katero je spekla ena od mam, ga. Velišček.

Vsi trije dnevi so potekali odlično, na kar smo ponosni, saj je to potekalo v našem mestu. Vesel sem, da sem lahko bil del tega in da sem lahko tudi sam en majčken delček prispeval k dobri izvedbi prvenstva.

Maj GARB, 8.b
JUDO KLUB BRANIK BROKER

Dan v Rovinju

Med poletnimi počitnicami sem z družino odšla na izlet v Rovinj na otok svetega Andreja.

Zjutraj smo se zbudili in se odločili, da bomo ta dan popestrili z izletom v Rovinj. Spakirali smo vse stvari, ki smo jih potrebovali in se peljali z avtom do pristanišča. Starša sta hitro plačala vozovnice in že smo se vkrcali na ladjo. Peljali smo se okrog 20 minut.

Ko smo zapustili ladjo, smo si na kratko ogledali otok, nato pa še malo tamkajšnje hotele. Nato smo se odpravili na plažo. Z bratcem Lucianom sva se prva odpravila v vodo. Medtem ko sta mami in ati še bila v vodi, sva se midva igrala na tamkjašnjem igrišču. Nato nam je postalo vroče in smo šli na dolg sprehod po parku, v katerem je bilo veliko sence. Tam smo naredili nekaj slik in si še pogledali plaže.

Bližal se je čas za odhod, ati je želel, da gremo domov ob petih, mami pa ob šestih. Mamina ideja je zmagala in tako smo se še sprehodili po otoku. Ko je bil čas za odhod domov, je bila pred ladjo velika gneča in smo upali, da bi prišli na ladjo, a nam ni uspelo. Ugotovili smo, da bomo morali počakati eno uro pred prihodom naslednje ladje. Tokrat smo čakali na ladjo v vrsti, z bratcem pa sva imela malico. Ko je ladja končno prišla, smo vzeli vso prtljago in odšli na njo. Med potjo nazaj smo na ladji naredili še nekaj fotografij, nato pa se z avtom odpeljali nazaj do Portoroža.

Ob koncu dneva smo se še sprehodili po Luciji. Bil je zabaven dan.

Tia Heler, 7. a

Nepozabne počitnice v Poreču

Kot vsako leto sem se tudi letos odločila s kolonijo odpotovati v Poreč. Izbrala sem si trejo izmeno, saj od tam poznam veliko ljudi že iz prejšnjih let. Kot vsako leto smo imeli postanek na Lomu, kjer smo lahko malicali. Takoj, ko smo se razpakirali in pojedli kosilo ter spoznali nove ljudi, smo odšli na plažo. Voda ni bila preveč topla, zato se starejši otroci nismo kopali pogosto, manjši pa kar niso hoteli iz vode.

Vsak večer se je dogajalo marsikaj novega in iz tega smo se tudi veliko naučili. Štirikrat smo imeli tudi disko, kjer smo plesali in vzganjali hrup, kolikor se je le dalo. Predstaviti smo se morale tudi s skupinami in na tem večeru smo plesale. Veliko deklet se je ob tem zabavalo, vsaj polovica skupine pa je mislila, da smo si naredile sramoto, ki nas bo spremljala do konca Poreča. A že ko je odplesala naslednja skupina, smo si vse oddahnile. Skupaj smo pretočile veliko solz, saj smo se ob nastopu Anabel in pesmi “See you again” spomnile na veliko dogodkov iz prejšnjih let in na to, da bomo kmalu spet vsi doma v Mariboru. Anabel je bila skrita gostja, ki jo poznajo nekateri po pesmi “Ob kavi”. Naše punce iz skupine Sončnic se pa niso jokale zaradi kakšnega dogodka ali pesmi, temveč zaradi fantov, katerih je v Poreču sicer veliko.

Najbolj grozno je bilo zadnji dan. Vsi smo čakali v senci pod baldehini, da se pripeljejo avtobusi in z njimi četrta izmena. Pred odhodom smo si izmenjali telefonske številke in imena za snapchat. Popisani smo bili do konca. Nekatere so bile popisane tudi po obrazu. Vzgojitelji in vzgojiteljice so jim tik pred odhodom rekli, naj si umijejo obraze, saj jih ne bi spustili čez mejo. In tako smo po parih urah vožnje varno prispeli v Maribor. Tukaj pa se še dan ni končal, saj sem izvedela, da je nekdo na Vurberku izkopal bombo in so nas evakuirali. Tako sem šla k babici in dedku. Naslednji dan je že bilo vse varno in končno sem prišla domov.

Melisa Zelenik, 9.a