Arhiv kategorij: Vse to je naše življenje

Zgodbe iz življenja učencev.

Slavnostna prireditev ob 40-letnici OŠ Duplek

15. junija smo v Kulturnem domu Korena pripravili slavnostno akademijo ob obletnicah naših šol – 40 let matične šole, 120 let podružnice Zgornji Duplek ter 125 let podružnice Dvorjane.  Prav zato smo se nastopajoči še bolj potruditi.

Pred enim mesecem smo prvič izvedeli za idejo učiteljev, natančneje med uro angleščine. Takrat so nam oznanili, da plešemo dunajski valček na prestižni prireditvi. Še vedno se sprašujem, zakaj so izbrali nas? Je to čast, breme, ovira? Seveda se nam je ideja sprva zdela neizvedljiva in neumna. Imeli smo prav, vsaj na začetku. Koraki so bili zahtevni in učitelji so z lahkoto iskali še druge napake. A očitno nam je kritika pomagala, saj se je kmalu videl očiten napredek. Skoraj vsak dan smo imeli enourni trening, največkrat v telovadnici.

Mogoče sem malo preveč pričakovala od nas. Mislila sem, da bomo odlični, a bili smo le amaterji, popolni začetniki. Smo pa to z vajo nekako dosegli. Med treningi smo se velikokrat dolgočasili. Učitelji so mislili, da bomo vso znanje kar vsrkali kot spužve, a to je praktično nemogoče. Vaje so bile naporne, mi pa brez energije. Na to smo se kmalu navadili. Odpadale so nam šolske ure, kar je bilo po eni strani zelo dobro.

V sredo, torej dva dni pred prireditvijo, smo prvič vadili v korenski dvorani. Vaje so bile tam veliko bolj sproščene. Imeli smo veliko več prostora in časa, ki je bil za naš nastop ključnega pomena. A kar nekaj stvari še vedno ni funkcioniralo. Vaje smo imeli še naslednja dva dneva. Ne bom lagala, bilo je zelo težko. Osvetlitev, zvok, prostor, oblačila. Vse je moralo biti popolno.

Napočil je petek, dan prireditve. Nastopajoči smo se zbrali že uro prej in dodelali še najmanjše detajle. Natanko ob uri je v dvorano stopil predsednik Slovenije Borut Pahor. Prireditev se je lahko pričela. Najprej smo stali ob slovenski himni, ki jo je prelepo zapel pevski zbor, nato pa so ravnatelj, župan in seveda voditelj države imeli govor. Na prireditvi smo lahko videli še folklorno skupino, šolski bend, Kekca s Pehto in Bedancem ter že prej omenjeni zbor, ki je ob spremljavi učitelja Primoža zapel večkrat. Pridružil se mu je tudi nekdanji učenec naše šole, Tim Ribič, ki je za tem imel še svoj solo. Povodnega moža, ki sta ga deklamirali učenki iz petega razreda, pa smo zaplesali mi, s pomočjo učiteljice Andreje. Predstavili so se nam plesalci plesne šole Samba, najprej mlajši učenci, nato pa še člani. Vse pa so lepo povezali učenki Lia in Lana ter gospod Štefko Bratkovič, ki so na odru uprizorili pravi igro.

Med predstavo pa so si gledalci lahko ogledali tudi kratke filmčke, ki so bili posneti na šoli. Našo prireditev, ki jo je pripravila učiteljica Nevenka Jesenik, pa je s čopičem končala Neža, ki je slikala ves čas prireditve. Ob koncu smo se lahko še posladkali z dobrotami.

Čeprav je bilo za to potrebno veliko vaje, smo veseli, da smo bili del tega, saj je bila prireditev odlična. Trud se vedno izplača.

Mia Miholič, 7. b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo malo drugače kot leta poprej. Na začetku šolskega leta smo se razdelili v dva razreda in eni so postali a razred, drugi pa b. Ko so nas razdelili, je marsikdo potočil kakšno solzico, nekateri pa smo bili tudi zelo veseli.

Prvi mesec smo se med odmori še zelo družili in se tudi malo pogrešali. Naslednje mesece pa so odmori izgledali malo drugače. Vsak je sedel za svojo knjigo in spraševal sošolce, kaj se mora še naučiti. Ampak morali smo se zavedati, da smo že 7. razred in da nas od zdaj naprej čaka še veliko dela.

Po prvem polletju smo odšli v šolo v naravi, kjer smo se imeli prečudovito ampak na žalost so naše “počitnice” trajale le pet dni. V šoli v naravi so se spletla tudi prijateljstva z OŠ Cerkvenjak. Naredili pa smo tudi zelo lepe fotografije in predstavitve, na katere je lahko vsak od nas še posebej ponosen.

Po šoli v naravi pa smo že nestrpno pričakovali tudi rezultate Prešernovega natečaja. Vsak od nas je oddal svoj likovni in literarni prispevek, nekateri, ki smo se udeležili tudi fotografske delavnice, pa tudi fotografijo. Iz našega razreda sta nagrado dobila kar dva učenca. Zelo smo bili tudi veseli, ker smo lahko naredili tudi razredno knjigo, v kateri smo objavili zelo zanimive prispevke in fotografije.

V tem šolskem letu smo dobili veliko dobrih ocen in se naučili veliko novega, tako v šoli kot tudi izven. Dobro je, da nam je to šolsko leto zelo hitro minilo in zato komaj čakamo še ta zadnji del šolskega leta.

Karolina Pernek, 7.b

 

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot vsako šolsko leto. Nihče se ni ravno veselil prihajajočega leta. Za 7. razred je prvi šolski dan bil še slabši, saj so nas razdelili na dva razreda in s tem tudi ločili veliko prijateljev. In to, da so nas ločili, je definitivno najbolj negativna stvar letošnjega šolskega leta. Ampak sčasoma smo se tega tudi navadili. Sledilo je prvo ocenjevalno obdobje in takoj za tem šola v naravi. 7. razredi smo se odpravili v šolo v naravi, in sicer v Portorož, tam smo se imeli zelo lepo, vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako smo se odpravili nazaj domov. Ampak šolskega leta še zdaleč ni bilo konec, sledilo je še drugo ocenjevalno obdobje v katerem so se zgodile zelo lepe in tudi slabe stvari, ampak v vsaki slabi stvari se najde nekaj lepega.

Ema Bračko, 7.b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo kot ponavadi, le da smo letos dobili tri nove predmete. Kemijo, fiziko in biologijo. Bilo me je malo strah, saj so vsi govorili, da so zelo težki predmeti, a se je izkazalo, da so zelo zabavni in zanimivi. Čeprav ni bilo vedno lahko, sem z dobro razlago tudi tu dobila precej lepe ocene. Tudi to šolsko leto je bilo kot vsako poprej, včasih zanimivo in včasih precej dolgočasno, vendar nam zaradi naših sošolcev smeha ni nikoli manjkalo. To leto je bilo eno iz med najboljših in zapomnila si ga bom po mnogih spominih s sošolci in prijatelji. Upam, da bo tudi drugo leto tako uspešno in hkrati zabavno.

Kaja Breznik, 8.b

Moje šolsko leto

Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.

Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.

To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.

Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.

Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.

Mia Miholič, 7.b

Moje šolsko leto

To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.

  1. Najbolj si bom zapomnila začetek, ko smo se razdelili v dva razreda, čeprav smo bili skupaj že od petega razreda.
  2. Najslabše pa je bilo, ko sem dobila prvo enko pri naravoslovju, to bi tudi najraje pozabila.
  3. Najbolj me motivira to, da bi imela naslednje leto tako dobre ocene kot v drugem ocenjevalnem obdobju.
  4. Najbolj mi je bilo všeč, da sem se v drugem ocenjevalnem obdubju izboljšala pri določenih predmetih.

Lara Klemenčič, 7.a

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot ponavadi, seveda ne preveč navdušeno, saj je bilo konec počitnic. Čez čas, ko sem se končno navadila na hitro vstajanje ter vse, kar zahteva šola, pa je postalo prav zabavno.

Skozi leto sem se naučila veliko, o štirikotnikih, stavčnih členih, glagolih v pretekliku, žuželkah ter pravicah, vseh znanih glasbenikih ter umrlih vojskovodjih. Učenje o vsem tem ni bilo vedno zanimivo in še vedno ni, toda mi se imamo pri tem prav fajn. Kljub ocenam, ki smo jih in ki jih še moramo dobiti, vsako uro debatiramo in smejemo.

Od letos naprej nas je v razredu manj. Ne, ker se je kdo preselil, ampak, ker se je 7. razred, v katerem nas je lani bilo še 28, delil na pol. Zdaj nas je še samo 14 plus 1 nov učenec. To je neke vrste dobro za vse, saj se nam učitelji lažje posvetijo, po drugi strani pa nismo skupaj s tistimi, ki se z nami več družijo.

Še vedno se najbolj razveselim prostih ur, če ne iz drugega razloga, ker so proste. (: Takrat največkrat čas preživim s prijatelji, ob četrtkih pa smo dobile nekatere punce tudi priložnost delati v šolski knjižnici, kjer smo tisto uro glavne za celotno knjižnico. Na to leto sem še posebej ponosna, saj smo se dekleta udeležile odbojkarskega tekmovanja, kjer smo bile kljub hudi konkurenci prav dobre. Vesela sem tudi, da bom del 40-letnice šole.

Upam, da bo naslednje leto polno izletov in tako tudi veliko novih prijateljstev. Upam, da bo šola še naprej nekaj zabavnega, kljub učenju. Upam tudi, da bodo počitnice daljše. Najbolj pa si želim, da mi bo še vedno šlo tako dobro v šoli ter da bom še vedno imela take dobre sošolce.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

V vrtnem centru Kurbus

Med počitnicami sem se z mojima dvema sestrama Lio in Tajo ter našima babico in dedkom odpravila v vrtni center Kurbus v Gornji Radgoni, kjer je potekala razstava orhidej in metuljev.

Najprej smo si ogledali prostor, ki je izgledal kot džungla. V džungli so bila drevesa, veliko različnih orhidej, pri koncu pa ribnik, v katerem so plavale ribe. Ko smo prišli na konce džungle, smo si ogledali prostor z metulji. Bilo jih je veliko, vsi pa so bili različnih barv in velikosti. Tam sta bili tudi dve papigi. En papagaj je bil Jaka. Bil je rumene in modre barve. Druga papagajka je bila Suzy. Bila je rdeče barve, z modro-rumenimi krili. Suzy je sramežljivka, zato je cel čas sedela na zelo visoki veji. Papagaji in metulji so bili spuščeni in ker je bilo toliko metuljev, ki so leteli naokoli, me je bilo malo strah. Metulje so hranili s pomarančami, papagaje pa z bananami. Kasneje smo si ogledali kaktuse, mesojedke in manjša drevesa. Za tem smo stopili v majhno trgovinico, kjer so prodajali spominke. Imeli so živali iz naravnega materiala, kot so kokoši iz slame, pande in kužke iz lesa,… Prodajali so tudi naravne dišave, ki smo jih kupili. Nato smo si ogledali rože. Najbolj so mi bile všeč modre orhideje. Prodajali so tudi ptičje hiške in hrano za nih. Babi in dedi sta kupila ptičja semena. Tukaj se je ogled končal. Hitro smo šli v avto. Odpeljali smo se v slaščičarno, kjer smo pojedli vsak kos torte, zraven pa smo spili vročo čokolado. Nato smo se še sprehajali. Približno uro kasneje smo na kosilo odšli v restavracijo KFC.

Ta dan je bil zabaven in odločili smo se, da se bo to še kdaj ponovilo.

Tia Horvat Zupančič, 5.b

Prešernov natečaj: Babica in prababica v šoli

Babica je v šolo hodila peš.  Na pol poti se ji je pridružila sošolka Tinka. Pridružili so se jima tudi fantje, ki so jima nagajali. Pozimi so jih kepali, poleti pa so jih zmerjali. Na šolskem igrišču se je babica igrala gumitvist, pismo, zemljo krast… Učitelji so bili strogi in spoštovani. V 1. razredu je bila sprejeta med pionirčke. Ko je bila sprejeta med pionirčke, je dobila pionirčkovo kapico, rdečo rutico in prisegla pionirsko zaobljubo. V babičinih časih je obstajala kurirčkova pošta, ki je potovala po državi od šole do šole. 25. maja so praznovali dan mladosti, takrat je imel tovariš Tito rojstni dan.

Žana Breznik, 2.b

Prababica je v šolo hodila peš. Poleti niso imeli čevljev, pozimi pa so imeli čevlje, a samo tisti, ki so bili bogati. Učitelji so tepli s palico. Niso imeli zvezkov, ampak tablice. Nikoli niso šli na izlet. Imeli so doma narejene torbe iz blaga, bogati pa iz usnja. Dečki so imeli hlače, deklice pa krilca. Hodili so peš na velikih razdaljah. Za malico so dobili mleko in kruh. Igrali so se volka na mlin. Vseeno pa se spominja lepih trenutkov v šolo in iz šole in med potjo domov, ko so se ustavili na sosedovi češnji in vinogradu.

Žana Breznik, 2.b

Prešernov natečaj: 5 razlogov zakaj je dobro, da je naša šola majhna

Naša šola Duplek je majhna vaška šola. In seveda imamo zato majhne učilnice, majhno jedilnico, majhno telovadnico, malo učencev in učiteljev. In kot vsaka stvar ima to svoje prednosti in slabosti. Na primer nekaj slabosti: majhna telovadnica, učitelji si prej zapomnijo, če se jim zameriš, saj je manj učencev in si lažje zapomnijo.

No, veliko več pa lahko z lahkoto naštejem teh pozitivnih stvari izpostavila jih bom pet:

1. Na šoli poznamo vse, če ne osebno, vsaj na videz.
2. Imamo manj učencev v razdredu, zaradi tega smo bolj povezani, se bolj poznamo in držimo skupaj.
3. Tisti, ki pridejo na našo šolo, se težje zgubijo.
4. Na šoli je manj učiteljev, ki nas poznajo zelo dobro in jim lahko zaupamo.
5. Večina naših staršev, tet, stricev in bratov ter sester je obiskovalo to šolo in učitelji, ki že dlje poučujejo, jih poznajo in mi lahko upamo le, da so že oni naredili dober vtis na njih in da so jih imeli radi.

To je le nekaj dejstev, vendar jih je še veliko več. In čeprav je tudi nekaj negativnih stvari, sem zelo vesela, da lahko obiskujem to šolo in da sem lahko spoznala učence te šole ter z njimi preživljam večino svojega časa.

Tjaša Cehner, 9.a