Arhiv kategorij: Pesem je igra besed

Mladi pesniki.

Test

Maj je reko kaj,
Matija pa kdaj,
se je Timon vprašal zakaj,
je Alen dodal pa daj,

učiteljica se je nasmejala,
učiteljica jim je zadala:
“Bi se malce več učili,
si ne bi toliko snovi pustili.”

“Test bo v petek peto uro,
da ne bi kdo zamudil,
ker si je popravljal frizuro,
mi bo vsak od vas dodatno nalogo naredil.”

Tako so vsi s sklonjeno glavo
odšli iz učiulnice.
Nikomur niso rekli zdravo
in komaj so čakali počitnice.

So kot pingvini okrog hodili,
velikokrat v napačno učilnico zavili,
niso pa bili edini,
ki se testa niso veselili.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Življenje

Pred miljoni let
prav na tem mestu
življenje je vzklilo,
iz majhne celice se je razvilo,
tudi nam, ljudem,
upanje vlilo.

A ljudem je vse še premalo,
radost, ljubezen, volja, pogum
je le še preteklost,
kakršno danes le redko spoznamo.

Ljudje ne gledajo več drugih ljudi v oči,
ljudje ne čutijo več.

Živijo zato, da prizadanejo druge,
jim lažejo v obraz in uničujejo življenske struge.

Pa poglej jih zdaj:
živijo življenje spopadov in vojne,
živijo življenje odvisno od drugih.

Zakaj?

Se znova in znova sprašujejo,
a vsak dan, vedno bolj,
mu v sebi kljubujejo.

Preprosto ne želijo več živeti,
bojijo se na novo pot stopiti,
novo življenje začeti.

Torej, dobili smo ga kot darilo,
kaj vse nam je dalo,
naše življenje, eno samo,
mi pa ga kar tako končamo.

Mia Miholič, 7.b

Prešernov natečaj: Jaz sem šola Duplek

Jaz sem šola in 40 let imam,
tukaj posedam prav vsak dan.
V meni se je že veliko otrok učilo
in to je za mene zdravilo.

Skupaj kaj ušpičimo,
vendar nič ne uničimo.
Učitelji prijazni so,
učence kdaj nasmejejo.

Ko pridejo počitnice,
samo pustijo me.
Jaz pa čakam in čakam,
da se počitnice končajo,
ker se učenci lahko na igrišču igrajo.

Pravijo, da sem kot lonec zlata
iz katerega se mavrica poda.

Tia Horvat Zupančič, 5.b

Šolsko leto

Danes šola se začne,
zato se pouk prične.
Dobivamo nove prijatelje,
spoznavamo nove pisatelje.

Najtežji testi so pri matematiki,
drugje pa spoznavamo dve tematiki.
Najlažji testi so pri zemljepisu,
da raje ne govorimo o življenjepisu.

Najtežje dobivamo petke,
čeprav bi radi šli v Benetke.
Najtežje dobivamo enice,
saj ob teh dobivamo norice.

Lara Klemenčič, 7.a

Na pol

Smo v šestem razredu še mi
celotna zasedba bili.
Vsi najboljši letniki
v dupleški okolici.

Pa so se učitelji v sedmem razredu odločili:
“Letos jih pa bomo ločili!”
In tako nas je odšlo,
točno pol, vsak v svojo učilnico.

Nekateri prijatelji so se razšli,
le redki srečni so bili.
Vsem pa zdelo se je nesmiselno,
da razdrli so našo veliko družinico.

Smo skupaj enkratno se imeli,
smo odlično se razumeli,
si šale pravili,
in drug drugemu vlivali moči.

Bili smo kot bratje in sestre,
bili smo najboljši prijatelji,
bili smo družina, h kateri se zatečeš,
ko druge rešitve ni.

Saj tudi zdaj se družimo,
saj tudi zdaj se smejemo,
se tudi zdaj spodbujamo,
a vseeno ločeni smo.

Smo a in b.
Ne ena celota,
ne ena velika gmota
najboljših, kar gre.

Tako se je naša zgodba končala.
Tako se je skupna pot končala.
Tako se končala je naša celota,
ki z leti je nastala.

Mogoče pa nekoč
se čudež bo zgodil,
in vse bo spremenil
in vse bo povrnil.

Takrat bomo spet skupaj.
Kot sonce in dan.
Kot luna in noč.
Kot čebele in panj.

Ajda Rojko, 7.a

Moje pesmi

Mrož

Mrož gre ob sobotah čisto zares
po sprehodu v disko in na ples.

V disku srečal je Ribo,
ko je iskal Bibo.
Riba v njega se je zaljubila,
ker je poljub dobila.

Mrož v disku dobil je drisko.
Driska Mroža je osramotila,
Riba pa se v njega nikoli več ni zaljubila.

Mrož je tekel v hotel,
kjer se je v usedel na fotelj.
Na televiziji je videl Bibo,
ko je mislil na Ribo.

Biba in Mrož sta se poročila
in srečno otroka povila.
Mrož pa nikoli ni povedal Bibi,
kaj se je zgodilo v disku,
ko je dobil drisko.

Snežinka

Prva snežinka pade na tla
in že se začne pravljica.
Snežake zdaj že gradimo,
zraven pa se zelo veselimo.

Pridi, pridi zdaj še ti,
da skupaj naredimo snežake tri.
ne pozabi se toplo obleči,
ker je zunaj mraz goreči.

Pomlad

Pomlad je zelo lepa,
ko metulj iz cveta leta.

Rožice cvetijo,
se poletja že veselijo.
Oprašijo jih metulji,
ko poletijo,
se zraven še smejijo.

Rastline pojejo ti uspavanko
nežno, lepo baladico.
Poglej skozi okno in videl boš,
kako se ti smehljajo
in vodico grgljajo.

Narava

Narava je polna glava,
včasih misli, včasih ne,
kakor pač ji je.

Šteje miške kakor ptičke,
kužke kot mucke
in pesmi in rime
kot polne mandarine.

Poglejmo zdaj to glavo naravo,
kako se bo poigrala z nami.
Razglej se in videl boš,
kako nam je na svetu všeč,
tudi če je moder planet.

Pes

S psom hodimo na sprehode,
kakor mački na love.

Z njim se veselimo
ter si življenje razvedrimo.
Zjutraj že čaka nas pred vrati,
tako da moramo takoj vstati.

Z njim se razvedrim,
a žal že v šolo hitim.
Zelo rada ga imam,
zato ga bi crkljala cel dan.

Tako je vse do večera,
dokler ne pride domov teta Eva.
Takrat se spet vse obrne,
da se pes kar poslovi
in že pred vrata odhiti.

Karolina Pernek, 7.b

Življenje

Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek

Dve vrsti ljudi

Poznamo dve vrsti ljudi.
Veste kateri?
Nočne, ki spijo podnevi
ter dnevne, ki spijo ponoči.

Nočni ljudje ne marajo dela.
Zvečer okrog osme ure se zbudijo,
nato pa že zjutraj ob sedmih v postelji smrčijo.

Medtem ko so budni, radi ležijo,
nekateri pa tudi v disko hitijo.
Imajo radi nočne zabave
in če še ne veste,
vsi nočni ljudje so mile narave.

Pravo nasprotje so dnevni ljudje.
Spijo ponoči ter delajo podnevi,
imajo svoje službe
in niso preveč leni.

V posteljo gredo že ob pol osmih zvečer,
ko sonce vidimo na zahodu,
zbudijo pa se ob sočnem vzhodu.

Čeprav so ljudje drugačni,
eni dnevni, drugi nočni,
imajo vsi veliko srce,
da se svet lahko še naprej vrte.

Lia Horvat Zupančič, 7. a