Arhiv kategorij: Pesem je igra besed

Mladi pesniki.

Ura življenja

Tika taka ura dela vsaka.
Dokler ura bije, vsi delamo norčije.
ko pa kazalec zadnjič nam odbije
in srce nam več ne bije,
takrat žalost je taka,
da reka solz se pretaka.

Z žalostjo spopasti se ne znan,
zato pesem vam to dam.
Z žalostjo spopasti se je težko,
zato, prosim, podaj mi roko.

Ko primeš me za roko,
vse postane lahko.
Pozabim na vso bolečino,
ko zagledam se v oči tvojih globino.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b

Možakar in umetnost

Umetnost, strašno čudna stvar,
a razumeti ne da se je nikdar.
Krica kraca na papirju,
naenkrat že stoji v okvirju.

Krica kraca v muzeju stoji,
čudijo se čisto vsi.
Umetnost ali ne,
jaz pač ne razumem je.

Slika mala kot bonobon,
prodala se je za milijon.
Gledam, gledam, vidim nič,
k meni pristopi naenkrat fantič.

“Oh, glej, moja slika,
natisnjena tako velika.
Gospod mi plačal bi milijon,
pa rekel sem, naj mi raje da bonbon.”

Gledam dečka, rečem nič,
smešen se mi zdi fantič.
Gleda me on, reče mi:
“Vam pa umetnost ne diši.”

Šel je dečko sam naprej,
jaz pa šel sem ven čimprej.
Pridem ven, ozrem se nazaj,
vidim napis: OTROŠKI UMETNOSTNI TEČAJ.

Gledam okrog, odraslih res ni,
meni se prav smešno zdi.
Mislim si: Prvič, zadnjič in nikoli več,
umetnost, fuj to in z njo preč.

Neža Glonar in Erik Žižek 8.b

Drevo

Drevo je lepo, visoko,
njegove korenine segajo globoko.
Ko spomladi zacveti,
jeseni z njega kar leti.

Drevo se viša in viša,
dokler ne postane visoko kot hiša.
Ko pa drevo postane staro,
je samo za eno veliko šaro.

Ko drevo se podrli,
pa vsi so se v en glas zadrli:
Kako smo mi vsi zdaj veseli,
ker se v hiši bomo greli.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b

Življenje

Sedim na terasi,
gledam proti stari vasi.
Vidim, kaj zamudil sem,
ko svojo ljubezen zapustil sem.

Štejem zdaj že 70 let,
in nisem še pripravljen umret’.
Čakal in čakal sem mnogo let,
da našel bi svojo srečo spet.

Zdaj pa sam sem ostal,
ljubezni nihče več ne bo mi dal.
Vsi znanci so zapustili me,
nikogar več zanimam ne.

Čakal bom še mnogo let,
da spet prišel bom na ta svet.
Takrat popravil bom to napako,
življenje več ne bo enako.
Delil življenje si bom z njo.
Ne bom sam sedel nad vasjo.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b

Oče vojak

Vojaki z ramo ob rami, junaki,
v pozdravu stojijo in puške vihtijo.
Vojaki se v vojni vsaki
z usklajenemi koraki borijo.

Čakajo in čakajo na ta usodni dan,
ko poklicani bodo v Afganistan.
Ko poklican bo vojak,
za njim jokal bo prav vsak.

Medtem ko vojaki si usodo krojijo,
žene doma za otroke skrbijo.
Otrok morda ne spozna očeta,
a o njem govori se še mnoga leta.

Otroku povedal bo prav vsak,
da oče njegov je bil junak.
Z ramo ob rami v postoju je stal,
puške nikoli ni predal.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b

Ljubezen

Včasih lepa, včasih ne,
taka pač ljubezen je.
Ko zaljubljen si,
to včasih boli.

Ljubezen, ne samo do človeka,
včasih je lahko prepreka.
Če oseba ne ljubi te nazaj,
ti lahko postaneš zmaj.

Jeza, resnost ali jok,
ljubezen ima pač svoj rok.
Vse lepo se enkrat konča,
kot tudi vsaka pravljica.

Ljubezen lahko traja leta in leta,
včasih samo par dni,
nekdo z njo pometa,
spet drug jo tesno drži.

Če srečo imaš,
da ljubezen lahko daš,
potem deli jo z vsemi
in je odstopi še malo meni.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b

Poslednji partizan

Je prisegel, da bo zvest,
ob kapo dal je svojo pest.
Tudi ko prišel bo zadnji dan,
ponosno bo rekel, da je bil partizan.

Pretekel skoraj vse je jarke,
redko kdaj uvidel sončne žarke.
Ponosno se boril je za nas,
izognil smrti se je za las.

Ko pa Nemca ustreli,
še Hitler zbeži,
nato pa pride zadnji dan,
umre poslednji partizan.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b