Arhiv kategorij: Pesem je igra besed

Mladi pesniki.

Mrož in Riba

Ko mrož odšel je v disko,
je tam padel nizko,
saj srečal je mično,
prelepo gospodično.

Ime ji je bilo Riba
in klicali so jo Šiba.

Mrož jo je vprašal,
če bi bila njegova,
ona, pa se ga je napila
in ga zavrnila.

Mrož žalosten in potrt,
v sebe zaprt
se odpravil je v sobo 102
s pogledom na morje.

Nekega dne pa riba ga vpraša kot ravnateljica,
če bi bila lahko njegova prijateljica.

Mrož sprejme
in tako prejme
nešteto objemov
od zaljubljene ribe.

Zoja Miholič, 6.b

Lanski 4. a

Sara P. šefica je prava,
Sara B. pa pomaga ji rada.
Amaja vesela je in kdaj pa kdaj nagaja.
Rene zelo gimnastičen je in veliko smeje se.
Miha vice poka, Rafael pa ob domači nalogi kdaj zastoka.
Dvojček Jan kitaro igra in znamke avtov zanimajo ga.
Njegov dvojček Žan veliko nam pove,
in ob igranju violine smeje se, he-he-he.
Jan  veliko bolezen ima,
da vse bo v redu, Luka tolaži ga.
Tam nekaj se kadi,
ker Karin v velikana se zapodi.
H karateju hodi
in na poti v šolo dve stonogi pohodi.
Sergej zelo gibčen je
in zadnjič k aplavzu spravil je vse.
Neža inštrument igra,
ki klarinet imenujemo ga.
Ko Nejc nekaj reče,
vse na tla pomeče.
Če Gal zagleda žogo,
jo brcne čez igrišče,
in že mama ga domov pokliče.
Larisa G. rada riše,
Larisa K. pa dosti piše.
Tomaž je vsepovsod na poti,
on pa reče, da je po pomoti.
Nives na vsaki zabavi igra
na harmoniko, sem ter tja.
Lana na modni pisti hodi
in si nikoli obleke ne pohodi.
Nina dobra igralka je,
na vsakem nastopu prikloni se.
Aleks dosti se igra,
poje pesmi, tra-la-la.
Eneja na roko tatu si je dala
in zraven se sladko je smejala.
Marušin vzdevek je Maruška,
ki rima se na hruška ali pa tudi puška.
Midve, Tia in Kaja, ob sošolcih nasmejano se počutiva,
ker vsi pojemo in plešemo radi
ter vsakič smo na kakšni zabavi.
Ker počitnice so tu,
gremo na morje, juhuhu.

Tia Horvat Zupančič in Kaja Mencigar, 4. a

Vrtnarji tišine

Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A

Igramo se z besedami

Besede

Besede na planetih tičijo
in govorijo na glas,
da se jih sliši v drugo vas.

Mi z njimi govorimo,
tudi ko se razjezimo.
Včasih se z njimi poigramo
in nasmehljamo.

Rade nas imajo vse,
ene bolj, druge manj,
ampak vedno pridejo na plan.

Karolina Pernek, 6.a

Poletno druženje s prijatelji

Bilo je poletje
kakor lepo cvetje.
Tam na travniku s prijatelji,
ki so dobri karakterji.

Tam so Ajda,
Lia ter Mia.
Nato še Melanie pridivja,
saj je prava navita afnica.

Tam se igrajo
in tudi tebi žogo podajo,
če se jim nasmejiš,
tudi sladoled dobiš.

Ema Bračko in Lara Klemenčič, 6.a

Igramo se z besedami

Šolske potrebščine

V šoli na mizi je veliko reči,
svinčnik, peresnica in zvezki vsi.

A kaj nam pomagajo vse te stvari,
če pravo ime jim ne stoji.

V zvezku ni nič besed,
le prazne strani.
Preimenujmo a v besednik
in besede bodo iz njega
švigale v vse smeri.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Šola

V šoli pridno se učimo
in ocene kdaj dobimo.

Učitelji vedno jezni so,
če se med poukom pogovarjamo.

A otroci se včasih dolgočasimo,
zato vsi skupaj predlagamo:

Namesto da bi se učili,
bi raje šale govorili.

Šola bi postala šala
in bi se še sama sebi hihitala.

Učenje naj postane zabava,
ki nikogar ne uspava.

Vsak dan bi se veselili
in kupe sladkarij dobili.

Tako zabavno bi bilo,
če bi se to uresničilo.

Zato novost predlagajmo
in šolo spreobrnimo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Igramo se z besedami

Sošolci

Lana Lara rada se igra,
Lara pa rada klepeta.
Maj se med poukom igra.
Domen se z njim smehlja,
Mia rada se uči,
saj s tem same petke pridobi.

Vanesa in Klara konje imata,
radi se z njima igrata.
Ema na nosu očala ima,
saj brez tega slepa bi bila.
Alen med angleščino se sprosti,
saj v tem času sladko spi.

Patrik med slovenščino frajerja se dela,
saj med tem časom nič ne dela.
Tim se za zombija ima,
Luka pa se mu smehlja.
Simon rim ne pozna,
saj same besede v glavi ima.

Valentina resna bi bila,
če v nepravi družbi bi bila.
Melanie face poka,
Beni se zraven joka.
Timon pametnega se dela,
saj po navadi nič ne dela.

Lia in Ajda umetnici sta,
pesmi si izmišljata.
Vsaka beseda je rimana
kot Ana banana.
Andraž balone poka,
Karolina se zraven joka.

Matija misli
in nič ne razmisli.
Maruša gleda in gleda
in nič ne zagleda
Timotej se vsem smehlja,
Res zanimiv je naš razred ta!

Maruša Tertinek in Ana Šerbinek, 6.a

Igramo se z besedami

Raj besed

Ta nori raj besed,
vedno imajo kaj za počet’.

Ko odraslih ni doma,
črke hihitajo se hahaha,
da iz tega nastane
svet smeha.

A tega še ni konec,
svet še vedno živi
in žurajo vsi.

Ker smejijo se na glas,
pride počasi mraz.
Zebe jih vse.
A najmlajši izstopa le.

Najmlajši pa pove,
da konec zabave je te.
Odpravijo se v svet,
ki je še večji raj besed.

In glej,
pustolovščina še živi,
mogoče jo doživiš še ti.

Klara Gradišnik in Valentina Stevanovič, 6.a

Besede

Na svetu je veliko starih, tečnih besed,
s katerimi nam gršajo svet.

Kdo si je izmislil te besede?
Saj so tako žalostne in blede.

Zakaj imenuje šestilo se,
če šest piše ne.

Zakaj se šestilo imenuje šestilo,
če bi bilo lahko krognilo.

Zakaj si besed ne izmišljujemo,
dajmo svet polepšajmo.

Timon Petrovič in Matevž Kristanič, 6.a

Živali

Planeti se še vedno vrtijo,
ko besede na njih tičijo.

V živalskem vrtu živali živijo
in se veselijo.

Ampak nekaj narobe je šlo,
besede se zamešale so.

Kot na primer gosenice,
ki očitno ne lezejo na postajo,
in papagaji, ki sploh ne klepetajo.

Tako smo se odločili,
da jih spremenimo.
S klepetaji namesto papagaji odletimo.

Gosenice so postale lazenice,
saj zdaj lazijo.

Sedaj pa naj živali pazijo,
da se besede ne omehčajo
ali dolgočasno zamešajo.

Melanie Žlahtič in Mia Miholič, 6.a