Arhiv kategorij: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Wholley Whitespell

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b

Čarovniška akademija Duplštajn

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Skrivna votlina

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

Kralj Matjaž počiva pod Peco

Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b

Apel in čevljar v dramski igri

Slikar: (Postavlja svojo sliko na razstavno mesto. Kritično si jo ogleduje in polglasno ocenjuje svoje delo.) Hmmm, pa poglejmo. Obraz je, roke, noge, ja, to je to, popolno. Ampak le kaj mislijo drugi. Lahko bi se skril in poslušal mnenja drugih. Ja, točno to bom storil. (Skrije se za sliko. Mimo hodijo ljudje, nakar mimo gre čevljar. Že skoraj gre mimo, ko ga na sliki nekaj zmoti. Obrne se, natančno pregleduje sliko in pravi sam pri sebi)

Čevljar: Nekaj ni v redu, nekaj manjka. (Ogleduje sliko in pogled se mu ustavi na čevljih.) Aha, že vem. Na čevljih ni dovolj jermenov. (Čevljar odide, slikar pride izza slike in doriše jermene.)

Slikar: Popolno.( In odide.)

Naslednji dan se slikar spet skrije in čevljar pride, si ponovno ogleduje sliko ter si govori.

Čevljar: Poglej, poglej. Jermena so dorisana, vendar me še vedno nekaj moti. Meča, meča niso v redu.

Slikar: (Skoči izza slike in jezno odgovori.) Hvaležen sem, da si mi pomagal s čevlji, ampak to je tudi vse, za kar bi se moral zanimati, meča in risanje pa prepusti meni, saj je to moje področje.

Čevljar jezno, a hkrati užaljeno odide, slikar pa ponosno gleda za njim.

Vila in Petrovič

Tam na Gorjancih so v starih časih prebivale vile. Bile so mlade dame, ki niso poznale svojih staršev.

Oblečene so bile v belo tančico, ki je bila dolga vse do gležnjev. Lase so imele spuščene, tako so jim lahko njihovi zlato rumeni kodri prosto padali do kolen. Toda kljub temu so si jih česale in to vselej ob zarji. Takrat jih je človek lahko videl, saj so bile zatopljene v svoje delo, da niso videle, če jih kdo opazuje. Ljudi niso sovražile, le bale in ogibale so se jih. V resnici so ljudjem zelo dobro svetovale in jim ob priliki še kaj dobrega storile. Peti so znale zelo lepo, toda niso marale, da jih kdo sliši. Tudi ples so oboževale, toda gorje tistemu, ki jih je gledal. Po navadi so samo večerjale, če pa jih je povabil kakšen junak ali poštenjak, ki ni vedel, kdo so, so jedle še čez dan. Vsakega, ki jih je gledal pri plesu in petju, so kaznovale brez milosti. Ustrelile so jih v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki in nogi. Če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar hitro umrl. Pod zemljo so imele skrite zaklade zlata, sebra in biserja, ki so jih varovale tako skrbno, da jih nihče ni mogel najti. Če jih je kdo našel po naključju, mu niso prinesle sreče, temveč nesrečo in pogubo. Kmetje so se vil po eni strani bali, po drugi pa veselili. Povedale so jim, kdaj naj sejejo in imeli so veliko pridelka, kadar pa so jim svetovale, naj režejo, koljejo, kopljejo in berejo, so še še tisti čas napotili v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkalo posod.

Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za vero. Pomagale so jim v vsaki sili, pa tudi ozdravljale so jih. Dajale so jim vodo ali pa jim rane obvezovale z dolgo travo, da so v najmanj treh dneh okrevali. Toda takrat, ko so se odločili vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile iz Gorjancev za vselej. Le ena je ostala na gori, da je pazila zaklade, a niti ona ni hotela imeti več opravka z ljudmi.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vedno je zmagal vsako bitko, pa tudi če je imel nešteto ran. Lepa vila je to vedela in se je v Petroviča zaljubila. Pogosto je hodila mimo hrama, kjer je popival s polbrati. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, če tudi ni vedel, od kod je in kdo je. Pogovarjala sta se o marsičem. Junak še nikoli ni slišal iz nobenih ust toliko modrih besed, še nikoli ni videl dekleta s toliko cvetja na glavi in lepote na obrazu, kakor na njenem. Po daljšem pogovoru jo je začel izpraševati, kdo je in od kod je. Čeprav mu je vila rekla, da naj raje ne sprašuje o tem, če jo hoče še kdaj videti, je bil malo v skrbeh, saj ni vedel, kaj si bi o njej mislil. V vilo se je zaljubil. Nekega dne je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turkov, toda takrat je dobil hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila se je odločila, da ga bo hodila zdravit, medtem ko bo spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, toda vesela je bila, da ga je lahko brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je minilo več tednov in mesecev. Skoraj ga je ozdravila, ampak še vedno mogel vstati zaradi slabosti.

Junak je čez čas ugotovil,da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika. Naslednji dan, se je pretvarjal, da spi, ko je prišla vila. Vila ga je božala in menjavala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko se je odločila, da bo odšla, ji je sledil. Najprej čez vinograd, nato mimo hrama, čez travnik in nazadnje v gozd. Vila je najprej šla v svojo hiško. Potem je odšla do vodnjaka po vodo in zraven si je lepo prepevala. Petrovič jo je samo opazoval. Že se je hotel razkriti in ji iz dna srca povedati, da mu je zelo všeč, toda še tisti trenutek je padel. Začel je klicati na pomoč. Vila ga je slišala in odhitela k njemu. Videla je, da na tleh leži Petrovič. Pomagala mu je vstati, nato pa ga je temeljito pregledala. Na srečo ni bil hudo poškodovan, samo nekaj prask je imel. Vilo je zanimalo, zakaj je bil za grmovjem in Petrovič ji je povedal vse do zadnje pike. Povedal ji je tudi, da mu je všeč. Vila se je samo zahihitala in mu rekla, naj zapre oči. Petrovič jih je zaprl in vila ga je poljubila. Vedela je, da je prekršila pravilo,toda za ljubezen je bila pripravljena storiti vse.

Petrovič se je preselil k vili na Gorjance, kjer sta se tudi poročila in imela tri otroke. Živela sta srečno do konca svojih dni in še vedno živita, če še nista zdavnaj umrla.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Prestrašena v kampu

Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a

Vila

Na Gorjancih so prebivale v starih časih vile.

Niso poznale ne matere in ne očeta. Ljubiti niso smele. Človeške družbe niso marale. Peti niso znale zelo lepo. Živele so ob sadju in gorskih zeih. Pod zemljo so imele spravljenje silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Ko pa so se po njihovem ukazu začeli vojskovati s kristjani, so vile izginile za vselej z Gorjancev. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi zaklade.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vila se je zaljubila v njega in mu sledila mimo malega hrama, v katerem je popival. Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turek. Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil veliko bojnih ran. Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je hodila ljubimca zdraviti. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji, nego zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov in mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni mogel, ker ga je slabost ni hotela nikakor zapustiti. Junak je dobro vedel, da ga nekdo zdravi. Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika in slednjič se je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oči, kakor trdno spi. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, potem pa se je usedla k njemu in ga začea premilo gledati in božati. Ko je odšla, se je Petrovič zbudil in šel za njo. Vila se je pri potoku umila, Petrovič pa jo je gledal. Ko je vila opazila, da jo nekdo opazuje, ga je opazila. Nič mu ni storila, samo stekla je k njemu, ga objela in poljubila. Rekla mu je, naj se poroči z njo, kar si je tudi on želel.

Čez nekaj dni sta se poročila. Vse sta povabila na poroko. Mogoče še zdaj živita.

Lara Klemenčič, 7.a

Polž in mravlja

Nekega dne sta se mravlja in polž igrala na plezalih. Mravlja reče: “Jaz splezam višje kot ti.” Polž pa ji odgovori:” Kar misli si, če smo pa polži v čem dobri, pa smo v plezanju po plezalih.” In tako začneta tekmovati. Bilo je še pet centimetrov do vrha, a mravlja je zmagovala. Ko jo je polž dohitel, se je mravlja vstrašila, spotaknila in padla na tla. Zvila si je nogo. In od takrat naprej mravlja več nikoli ne gre na plezala.

Osel gre samo enkrat na led.

                                                                                          Ema Bračko 7.b

Osel in lisica

Na veliki jasi sta živela osel in lisica. Bila sta dobra prijatelja in sta se odločila, da gresta en dan po počitnicah obiskat volka. Tam bi se skupaj drsali po ledenem ribniku. Prišel je ta dan in osel, volk in lisica so skupaj stopili na led, velikokrat pa popadali drug čez drugega. Čez nekaj dni so se spet vrnili na ta ledeni ribnik. Volk in lisica sta hitro stekla in se lovila po ribniku, edino osel ni nstopil na led. Lisica in volk sta se po nekaj urah zelo poškodovala. Le osel je ostal cel.

Osel gre samo enkrat na led.

Tia Heler, 7. a