Arhiv kategorij: Lahkih nog naokrog

Utrinki z izletov, ekskuzij, šole v naravi,…

Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi v Seči pri Portorožu

Učenci 7. razredov smo preživeli en teden v šoli v naravi v Seči pri Portorožu, kjer so sem nam pri projektnem tednu pridružili tudi OŠ Cerkvenjak.

Ponedeljek, 29.1.2018

Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj smo se zbrali na parkirišču pred šolo. V avtobus smo odložili prtljago ter se ob sedmih odpravili proti Primorski. Po nekaj urah smo končno prispeli. S prtljago smo odšli po krajši potki mimo šestih bungalovov ter se ustavili pred veliko hišo. Tam nas je gospa Neva sprejela in nam povedala nekaj stvari o CŠOD Burja. Nato smo razdelili dežurstva za sobo, zajtrk, kosilo ter večerjo in dobili ključe od bungalova. Hitro smo razpakirali, potem pa smo imeli še nekaj prostega časa, saj učencev iz Cerkvenjaka še ni bilo. Nekateri smo se odločili, da gremo igrat košarko, drugi pa so si vzeli kratek počitek. Okrog pol enih popoldne so prišli tudi oni in imeli smo skupen sestanek v jedilnici. Takrat smo izvedeli, kako bodo potekali naši dnevi v skupinah in kakšno je dežurstvo. Napočil je čas za kosilo, kasneje pa tudi prve tri ure pouka. Naša 4. skupina se je odpravila na travnik za jedilnico, kjer smo se spoznali z učiteljico Jasno ter se predstavili drug drugemu. Ogledali smo si kipe na prostem, ki smo si jih kasneje tudi podrobneje ogledali, jih skozi igro narisali ter o njih napisali tudi zgodbo. Za tem smo odšli v našo učilnico. Učiteljica nam je na kratko predstavila fotografiranje in kot bi mignil je naš čas minil. Po pouku smo imeli prosto do 18.00. Takrat smo odšli na večerjo in po večerji smo imeli spoznavni večer. Tam sta Mia in Karolina predstavili naš Duplek, Aleš in Domen pa sta nam zaigrala na harmoniko dve poskočnici. Predstavili so se tudi učenci iz Cerkvenjaka. Alešu smo zapeli tudi vse najboljše, saj je imel rojstni dan. Ob 21.00 smo se odpravili nazaj v bungalove, kjer smo se umili ter odšli spat.

Torek, 30.1.2018

Okrog 7.00 nas je prišel zbudit učitelj Jean, čeprav smo bile že skoraj vse budne. Oblekle smo se in odšle na zajtrk. Po zajtrku smo si v bungalovih pripravile stvari in nato odšle k pouku. Zbrali smo se v učilnici, kjer nam je učiteljica povedala, da bomo obiskali Krajinski park Strunjan. Razdelila nam je naloge za fotografiranje in že smo krenili na pot. Na poti v Strunjan smo si ogledovali naravo, saj smo se odpravili peš. Naredili smo zelo lepe slike ter se naučili razlikovati sol. Po malici smo obiskali tudi cerkev Marijinega prikazanja ter strunjanski klif. Nazaj proti domu smo odšli na avtobus. Po okusnem kosilu, smo nekateri iz Dupleka igrali odbojko, drugi pa so imeli popoldanski počitek. Nekaj minut do treh smo iz bungalovov vzeli svoje stvari ter odšli nazaj k pouku. Še isto popoldne smo naložili naše slike iz Strunjana na računalnik ter tiste grše zbrisali, lepše pa obdržali za predstavitev. V učilnici smo se zadržali malo dlje, ker smo naredili veliko lepih slik. Po pouku ter večerji smo plesali in se zabavali ob sledenju plesalcev v igri Just Dance. Tako se je končal tudi naš drugi dan na polotoku Seča.

Sreda, 31.1.2018
Že zgodaj zjutraj nas je prebudil svež, hladen primorski zrak. Sošolka Lana Lara se je na žalost že od prejšnjega večera slabo počutila, zato je poklicala mamo, naj pride po njo in tako je po zajtrku odšla domov. Ostali pa smo po zajtrku odšli k pouku. Učiteljica nam je zaupala današnjo destinacijo. Sečoveljske soline. Bili smo presenečeni, ko nam je povedala, da se bomo do tja odpravili s kolesi. Ker se je vsem zdelo, da bo kmalu začelo deževati, smo v nahrbtnik spravili še pelerino. Seveda pa smo morali vzeti še malico, za vsak slučaj, če bomo lačni. Odšli smo do velike garaže, v kateri so samevala kolesa. Visela so na visokem vrtljivem drogu, na katerega so bili pritrjeni klini. Vsak je dobil svoje kolo, nato še čelado. Da bi preverili, kako dobro nam gre od rok vožnja s kolesi, smo odšli na testno vožnjo okoli bungalovov, po cesti mimo kipov in nazaj do mesta, kjer smo se zbrali. Preverili smo še, če vsi nosimo čelade, nato pa krenili na pot. Pot je bila dokaj dolga, predvsem pa spolzka, zato smo se na nekaterih predelih za las izmuznili nesrečam. Med potjo nam je hladen veter pihal v lase, kar je bilo zelo sproščujoče. Ko smo se peljali mimo starih privezov, smo opazili, da nekatere ladje vztrajno razpadajo. Nekaterim je le še streha kukala iz morja. Imela so tudi zanimiva imena, a veliko ladij je bilo tako zaraščenih, da se je videl le majhen košček stekla, za katerim je nekoč sedel kapitan. Podlaga, po kateri smo se vozili, se je nenehno spreminjala. Najprej asfalt, nato pesek, tlakovana tla ter makadam. Skoraj pred prihodom v soline smo se pri gospe prepričali, da smo na pravi poti. Da bi prišli do končne destinacije, pa smo morali še prečkati slovensko mejo. Ne vem zakaj, ampak občutek ob prečkanju meje je bil neopisljivo vznemirljiv. Po še nekaj prevoženih kilometrih smo prispeli na vrh manjšega hribčka, s katerega je bil lep razgled na celotne soline. Med solnimi polji so stale tudi stare, razpadajoče zgradbe, za katere smo kasneje ugotovili, da so nekdaj služile bivanju solinarjem in njihovim družinam. Naprej smo se odpravili peš. V solinah smo našli res ogromno motivov za slikanje. Od raznih prelepih živali, do rastlin, solnih polj in nekdanjih solinarskih hiš. S kolesi smo nato po isti poti odšli nazaj. Hoteli smo tudi fotografirati ptice, pa so se nas znova in znova prestrašile. Ko smo prišli nazaj, nas je čakalo še eno opravilo. Čiščenje koles. Vsak je dobil krpo in gobo, kolesa pa so morala biti do kosila čista. Ko je bilo čiščenje končano, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga po večini uporabili za preoblačenje blatnih oblačil. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, zato smo se družili in spoznavali med sabo. Pri pouku smo kasneje naložili vse fotografije, posnete v tem dnevu, nato pa se kritično odločili, katere bodo ostale in katere ne. Pri tem smo upoštevali horizont, pravilo tretjin in druge trike, ki smo se jih naučili v preteklih dneh. Začeli smo tudi že pripravljati program za zaključno prireditev. Po koncu pouka smo se spet družili in začele so se kazati prve simpatije. Prav tako pa smo Miine sošolke in sosošolke pripravile načrt, kako jo presenetiti za rojstni dan, ki ga je praznovala naslednji dan. Pojedli smo večerjo, nato pa sta sledila joga in fitnes. Midve sva obiskali jogo. Učiteljica Marina nam je pokazala nekaj izjemnih vaj, ki nam bodo zagotovo izredno koristile v vsakdanjem življenju. Zaupala nam je tudi nekaj ženskih nasvetov, za kar smo ji izjemno hvaležne. Tudi po jogi je sledilo druženje, nato pa smo se punce še nekaj časa pogovarjale v sobi pred spanjem.
Četrtek, 1.2.2018
Ta dan nas je zbudil učitelj, saj smo prejšnjo noč malce dlje bedele. Zbudile smo se z upanjem, da je z Lano Laro vse v redu. Po zajtrku pa smo v učilnici ponovno nemirno čakali, kam potujemo danes. Učiteljica nas je razveselila z novico, da danes potujemo v Piran. Tokrat z avtobusom, saj je bila razdalja predolga za pešačenje ali kolesarjenje. Med čakanjem na avtobus nas je učiteljica zamotila z zanimivo igro, pri kateri smo morali preplesti roke, nato pa jih brez spuščanja tudi odplesti. Vkrcali smo se v mestni avtobus, kar je bilo zelo zanimivo, saj se na takšnem le redko vozimo. Med vožnjo smo opazovali ljudi pa tudi prelepo, razgibano obmorsko pokrajino. Ko smo prišli v Piran, smo se razdelili v skupine, vsaka skupina pa je imela drugačen motiv za fotografiranje. Bil je orientacijski dan, zato smo po skupinah sami z zemljevidom hodili po mestu in iskali želene motive. Piran je zelo slikovito in umetniško mesto, poleg tega pa ima tudi bogato zgodovino. Celotno mesto je zaščiteno kot muzej. Skoraj na vsaki zgradbi najdemo kip, prelepo okrasje ali kaj podobnega. Ima tudi ogromno cerkva in drugih zanimivih zgradb. Ni čudno, da je bil ta dan poln neverjetnih fotografij. Piran je lep iz vsake perspektive. To smo ugotovili, ko smo ga opazovali z razgledne točke. Tako je barvit in morje, ki ga obdaja, ga le še polepša. Ko smo dobili nekaj časa, nas je večina zavila v čokoladnico ali kakšno drugo trgovino. Nato pa je na žalost napočil čas da odidemo. Pri kosilu smo presenetili Mio s kolačkom in pesmijo, nato pa smo ji v sobi nalepili napis “VSE NAJBOLJŠE, MIA!” Cel razred se je zbral v njeni sobi in nato smo ji skupaj zapeli. Bila je presenečena, ampak ne tako zelo, saj je za presenečenje malce prej zaradi neprevidnosti že izvedela. Nekaj časa smo se še družili v sobi, nato pa smo odšli nazaj k pouku. Spet smo pregledali slike in nato smo začeli sestavljati PowerPoint za zaključno predstavitev. Po večerji pa je sledila še zabava, saj je bil to naš zadnji večer tukaj. Bilo je zabavno in plesali smo dolgo časa. Z izjemo večine naših sošolcev, saj so bili enostavno preleni in jih punce nismo nikakor mogle spraviti na plesišče. Zvečer smo še spakirali kovčke in pospravili sobe, nato pa se prepustili še zadnji noči.

Petek, 2.2.2018

Zjutraj nas je kot ponavadi zbudil eden od učiteljev. Izpraznili smo vse bungalove in s prtljago odšli na zajtrk. Pouk se je ta dan začel enako kot vse prejšnje, torej ob 8.30. Vsaka skupina je imela čas, da naredi predstavitev o tednu, ki so ga preživeli v CŠOD Burja, kaj so počeli in kako so se imeli. Imeli smo časa vse do 11.00. Vsi smo garali in na koncu nam je uspelo dokončati še pred predstavitvijo pred kosilom. Prva skupina nam je predstavila gospodarski pomen morja. Druga skupina razvoj in pomen morja, tretja pa nas je podučila o športih. Naša, četrta skupina, je na predstavitev dodala tudi izbrane slike, ki so jih kasneje tudi vsi hvalili. Po predstavitvah je sledilo kosilo. Zaradi zasneženih cest ter številnih nesreč je zamudil tudi avtobus. Med tem ko smo ga čakali, smo si ogledali film. Ko je napočil čas za odhod, smo se z učenci OŠ Cerkvenjak težko poslovili, nekaterim je tudi stekla kakšna solza. Toda našega skupnega tedna je bilo konec in morali smo se vrniti nazaj na Štajersko. Vsi smo se odpravili s svojimi kovčki proti avtobusu in upali, da se še kdaj vidimo. Sneg je vplival tudi na našo ekskurzijo in tako smo namesto ogleda muzeja odšli naravnost v naš Duplek.

Šola v naravi je bila polna smešnih ter veselih dogodkov. Spoznali smo nove prijatelje, nekateri pa tudi nove simpatije. V naši skupini smo se naučili veliko novega o fotografiji in kako izdelati tiste najlepše. Skratka, dobili smo veliko novih in seveda lepih spominov. Upava, da bomo šolo v naravi še kdaj ponovili.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi, 2. skupina

Prvi dan:

Zjutraj smo se ob sedmih zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili proti CŠOD Burja v Seči pri Portorožu. Na poti smo naredili tudi postanek, da smo se okrepčali. Čez približno uro in pol smo prispeli na želen cilj.   Pri domu nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razložila pravila v domu in nas razporedila v sobe.  Bivali smo v bungalovih: Tramontana, Lavante, Široko in Lebič. Kmalu za nami so prišli tudi učenci in učenke iz OŠ Cervenjak. Pred kosilom smo imeli tudi skupen sestanek. Razdelili so nas tudi v štiri skupine. Prva skupina je raziskovala gospodarski pomen morja, v drugi skupini smo se pogovarjali in hodili po zaščitenih območjih ob morju, tretja skupina je merila razdalje in se vozila s kanujem, četrta pa je fotografirala vse zanimive motive. V drugi skupini, katero smo sestavljali: Karolina, Mia, Klara, Domen, Maj in Timon ter še osem učencev iz OŠ Cerkvenjak, smo se najprej igrali igrice verbalne in neverbalne komunikacije, kajti v tednu, ki je bil pred nami, smo se morali razumeti, si pomagati in se sporazumevati.  Kasneje nam je učiteljica Lili dala preveze za oči. Vsi smo se začudili, kajti nismo vedeli, kaj sledi. Peljala nas je do Forme Vive (mednarodno kiparsko delovno srečanje ali simbiozi), kjer smo si morali izbrati kot skupina kip, ki je bil od začetka naše poti oddaljen 150 ali več metrov. Ko smo si kip izbrali, smo morali oditi na začetek. Čez oči smo si nadeli preveze. V levi roki je vsak držal vrvico, desno roko pa je položil na ramo tistemu, ki je bil pred njim. Na začetku smo se pogovarjali, na koncu pa smo komunikacijo izgubili. Ko smo prišli do želenega kipa, smo si lahko maske sneli in odšli v učilnico. Vsak je moral na tablo narisati del avtomobila in utemeljiti, zakaj se je za ta del odločil. Ker nas je že skoraj prehitel čas, smo si razdelili delovne naloge in se pogovorili, kako smo se počutili. Na koncu pa smo se zmenili, kam gremo naslednji dan in se pogovorili, kaj potrebujemo s seboj. Po delu v skupinah smo odšli v bungalove, kjer smo se igrali igre. Za večerjo smo jedli rižoto. Po večerji pa smo imeli spoznavni večer. Na koncu pa sta nam Aleš in Domen zaigrala na harmoniko. Zvečer smo bili utrujeni, zato smo kar hitro zaspali.

Drugi dan:

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih. Takoj smo skočili v oblačila in se napotili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Jedli smo kosmiče, maslo in med. Ko smo se vsi najedli, smo odšli v bungalove. Nismo imeli več veliko časa, zato smo si pripravili nahrbtnike za delo na terenu in se odpravili na zbirno točko. Tam nas je že pričakala učiteljica Lili. Skupaj smo si pogledali kratek film o Sečoveljskih solinah in se po cesti odpravili proti njim. Hodili smo približno 30 minut. Prispeli smo. Pogledali smo si tablo, kaj lahko in česa ne smemo početi v zaščitenih območjih ob morju. Eden po eden smo se napotili po mostičku ob cesti do trgovinice. Tam so nam dali za poskusiti tudi temno čokolado s solnim cvetom. Pogledali smo si še druge izdelke. Čez nekaj časa smo imeli malico. Učiteljica Lili nam je pokazala tudi orodja, ki jih solinar uporablja pri delu. Izvedeli smo tudi, da delo solinarja poteka v celoti ročno, tako da bomo od danes naprej znali sol bolj ceniti in je ne bomo prekomerno uporabljali. V hiški je bila razstavljena tudi maketa Sečoveljskih solin. Pogledali smo si tudi zgodovino in v solni voziček odložili vse svoje skrbi. Učiteljica nam je povedala, da v kolikor bi sol in vozička preizkusili, bi prevzeli tudi skrbi drugih. Srečali smo tudi tretjo skupino in jo seveda pozdravili. Kmalu smo se po poti ob morju odpravili do doma Burja. Na poti nam je učiteljica nabrala tudi navadni Osočnik in Slanuše, ki smo jih seveda z veseljem poskusili. Prispeli smo do doma in izvedeli, da smo prehodili kar 8 kilometrov. Seveda smo od tako dolge poti bili utrujeni in lačni, zato se kosilu nismo upirali. Po kosilu smo odšli igrati odbojko in košarko. Malo pred tretjo uro smo se že napotili v učilnico, kajti vsako popoldne smo se pripravljali na predstavitev, ki je bila v petek. Midve s Klaro sva se odločili, da bova predstavljali zgodovino solin. Drugi pa so si izbrali kaj drugega na temo zaščitena območja ob morju. Vsak je na svojo temo iskal podatke v knjigah, na internetu in pri učiteljicah. Pripravljati smo začeli tudi Powerpoint prosojnice. S Klaro pa sva se lotili izdelave zloženke. Ura in pol je hitro minila. Učitelji so nam povedali, da imamo popoldne fitnes in jogo. Na jogo smo se prijavile punce, fantje pa so se odločili za fitnes. Dobro smo se razmigali in raztegnili. Po večerji pa so nam pripravili Just dance. Zelo smo se zabavali in smejali. Ob desetih smo ugasnili luči in se odpravili v posteljo ter takoj brez izjeme zaspali.

Tretji dan:

Zjutraj smo se zbudili tako kot običajno in odšli na zajtrk. Jedli smo marmelado in muslije, mnogi pa so si vzeli tudi kakšno jabolko. Vzeli smo nahrbtnike in se polni energije odpravili na teren. Naša skupina je odšla malo pred deveto, ker nismo smeli zamuditi avtobusa. Z nami je odšla tudi učiteljica Marina. Na avtobusni postaji v Luciji smo morali poiskati peron, s katerega je odpeljal naš avtobus. Postavili smo se na 7. peron. Peljali smo se v Krajinski park Strunjan. Na začetku smo si tako kot prejšnji dan v Sečoveljskih solinah pogledali tablo, na kateri je bilo nekaj tudi zapisano, nekaj pa smo razbrali iz piktogramov. Ugotovili smo, da stojimo pod najdaljšim nasadom oljk na svetu. Podali smo se po cesti do najmanjših in najsevernejših solin v Jadranu. Na sredini stojita dve mali hiški. V prvi smo si pogledali tudi 19-minutni filmček o Krajinskem parku Strunjan. Sprehodili smo se ob morski obali. Nekateri so bili tako navdušeni nad morjem, da so si odšli nabrat nekaj školjk. Povzpeli smo se na hrib, na katerem je stal hotel Svoboda. Tam smo tudi pomalicali sendvič, ki smo ga dobili za sabo iz doma Burja. Odpravili smo se naprej po cesti in prišli do kamna, na katerem je pisalo, da se tukaj začne ali konča Evropska pešpot. Narisan je bil tudi zemljevid Slovenije in pisalo je, da je ta pešpot samo po Sloveniji dolga 350 km. Vsi smo se začudili. Izračunali smo tudi, da če na dan prehodiš 25 km, hodiš približno 14 dni. Pot se je vedno bolj ožala in hodili smo po blatu. Učiteljica Lili pa nam je povedala, da bomo naprej hodili s prevezami čez oči. Vsi smo se začudili. Postavili smo se v kolono. V levo roko smo dobili vrvico, desno roko pa smo dali na ramo tistemu, ki je hodil pred teboj. Hodili smo kar nekaj časa in se vmes nekaj krat ustavili. Pod svojimi nogami smo začutili korenine dreves, stopnice, blato in še kaj. Ko smo prispeli na želen cilj, nas je učiteljica Lili vprašala, koliko metrov mislimo, da smo prehodili in na voljo nam je dala tri različne možnosti. Pravilna rešitev pa je bila 300 metrov. Naslednje vprašanje je bilo, ali vemo, koliko časa smo hodili. Spet smo imeli na razpolago tri različne možnosti. Pravilni odgovor pa je bil, da smo 300 metrov prehodili v tridesetih minutah. Meni se je zdelo, da smo hodili samo 20 minut, ampak sem se na žalost zmotila. Ko smo lahko končno sneli preveze, smo videli križ, ki smo si ga ogledali že na videoposnetku v solinah. Namreč, zgodovina pravi, da je bila nekega dne grozna nevihta. Morje je bilo zelo razburkano, bili so ogromni valovi. Ribičem je grozila smrt. Na tej skali se je prikazala Marija in pregnala nevihto. Sonce je posijalo na morje in veter se je umiril, ribiči pa so se lahko vrnili v pristanišča. V čast Mariji pa so postavili bel križ. Na ograji, ki je pred njim, pa si mnogi dandanes izpovejo ljubezen, zato tam visi nešteto ključavnic.  Iz te višine smo videli tudi zelo lepo oblikovane klife. Odpravili smo se po strmi poti in prišli do Mesečevega zaliva. Sprehodili smo se tudi po najlepši plaži v Sloveniji. Imeli smo malo prostega časa. Mnogi so iskali školjke, nekaj pa nas je metalo žabice. Videli smo tudi mrtvega rakca, ki smo ga položili na skalo in ga fotografirali. Fantje pa so videli tudi ostanke leščurja. Če bi ga pobrali in nas bi dobili, bi morali plačati kazen v vrednosti 600 €. Odpravili smo se proti avtobusu. Ker smo imeli srečo in je bila oseka, smo lahko hodili tudi po morskem dnu, zraven pa smo občudovali lepe klife. Za las smo dobili avtobus, ki je vozil proti Luciji. Med vožnjo smo si izmenjevali vtise tega lepega dne. Tako kot vsak dan smo tudi takrat imeli takoj ko smo prišli iz terena kosilo. Popoldne smo imeli priprave na predstavitev v petek. Naša skupina je imela pripravljeno že skoraj vse. Na koncu, ker nam je ostal še čas pa smo lahko se tudi malo pogovarjali in igrali. Kasneje smo imeli miss frizure šole v naravi 2018, zato smo si začeli delati frizure. Nekateri smo zelo želeli sodelovati, drugi pa malo manj. V frizure smo si dajali wc-papir, svinčnike, papirne ladjice in še kaj. Približno ob 18h smo se zbrali v jedilnici. Začela se je miss frizure. Vsak se je predstavil. Tisti, ki mu je frizuro naredil, pa je tudi povedal zgodbo frizure. Na koncu smo seveda določili tudi zmagovalca. Predvidljivo je zmagal Matevž, frizuro pa mu je naredila Mia. Sledila pa sta mu Lia in Luka. Ko smo končali smo pojedli večerjo in imeli jogo ali fitnes. Kasneje pa smo pripravili načrt, kako bomo presenetili Mio za rojstni dan in odšli spat.

Četrti dan:

Zjutraj nas je zbudila učiteljica Marina in povedala, da smo menjali vrstni red dežuranja pri zajtrku in kosilu. Mia se je začudila, me pa smo vedele zakaj gre, ker je bil to naš načrt za njen rojstni dan. Danes je naša skupina odšla v Piran. Na avtobusu je bila velika gneča, ker so tja odšle skoraj vse skupine, kajti napoved ni bila prav nič lepa in obvezna oprema je bil dežnik. Izstopili smo na avtobusni postaji in se po blatni poti odpravili do Fiese. Ko smo prispeli, smo videli eno veliko in eno malo jezero. Vsi smo mislili, da je v njih sladka voda, ampak smo se zmotili. Jezeri sta pod zemljo povezani z morjem, tako da je v njih slana in sladka voda. Prebrali smo table, na katerih so bile opisane živali in rastline, ki tam živijo. Nato smo se eden po eden podali po poti ob morju in klifih. Učiteljica Lili nas je opozorila, da moramo biti zelo pozorni na levo in predvsem na desno stran, če slučajno zdrsi kakšen kamen iz klifov. Prehodili smo 1 kilometer. Na koncu pa smo si pogledali tudi tablo, na kateri je bil zemljevid Pirana. Lili nam je povedala tudi, kaj bomo vse obiskali in kje se kaj nahaja. Skupaj smo se mimo znamenite cerkve odpravili do akvarija. Zelo je začelo pihati, tako da smo se morali prav boriti z vetrom. Med potjo smo opazili tudi nekega gospoda, ki je plaval v morju. Nismo mogli verjeti, da se nekdo, ko je tako mrzlo, kopa v morju. Pot nas je peljala mimo obale, kjer smo srečali tudi druge skupine. Valovi so pljuskali na obalo, zato smo hodili zelo blizu sten. Izvedeli smo tudi, da se najnižja točka v slovenskem morju imenuje podvodni Triglav. Ko smo prišli do akvarija, smo najprej pomalicali. V akvariju pa smo lahko videli tudi številne ribe. Ker so akvarij ravno prenavljali, smo si lahko ogledali samo nekatere ribe. Z ogledom smo hitro končali in se napotili proti muzeju školjk in polžev v Piranu. Najprej pa smo na Tartinijevem trgu imeli pol ure prosto. Dekleta smo odšle pogledat v čokoladnico in v trgovinico s spominki. Fantje pa so raje odšli v Mercator. V muzeju školjk in polžev nas je pričakal lastnik muzeja. Najprej nam je povedal nekaj o školjkah in polžih, kasneje pa smo si tudi ogledali muzej. Školjke so bile različnih velikosti in barv, zato nam je bil ta muzej tudi toliko bolj všeč. Pogledali smo si kratek filmček o življenju školjk in polžev. Nekateri so si kupili tudi spominek. Kasneje smo se z avtobusom odpravili do Lucije. Po terenskem delu smo tako kot vsak dan imeli kosilo in po kosilu priprave za predstavitev. Pri kosilu je učiteljica Mii prinesla košček rolade, ki jo je kupila za njen rojstni dan. Vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Po kosilu pa so vsi prišli v naš bungalov, kjer smo ji pripravili tudi presenečenje. Na njeno posteljo smo nalepile liste, na katerih je bilo napisano voščilo. Podarili smo ji voščilnico in šopek. Zelo je bila vesela darila. Po “praznovanju” pa je Mii končno bilo jasno, zakaj je morala biti dežurna za kosilo in ne za zajtrk. Naša skupina je na PowerPoint morala dati samo še slike. Nama s Klaro pa je pomagala tudi učiteljica Marina pri izdelavi zloženke. Na koncu smo predstavitev še enkrat zvadili in se poslovili od učiteljice Lili. Po delu smo počivali, da smo si lahko pripravili potovalke za odhod. Povečerjali smo in nestrpno pričakovali disko. Na disku smo se zelo zabavali, nato pa odšli spat. Ta dan smo bili budni malo dlje.

Peti dan

Zjutraj nas je zbudil prijeten zvok deževja. Toplo smo se oblekli in si do konca spakirali stvari, počistili bungalov in se s kovčki odpravili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku je vsaka skupina odšla v svoj prostor. Z nami sta bili učiteljica Marina in učiteljica iz OŠ Cerkvenjak. Skupaj smo še trikrat ponovili besedilo in potem smo imeli nekaj časa prosto. Nekaj minut pred predstavitvijo pa smo odšli po pripomočke in si jih pripravili. Predstavitev je začela prva skupina, ki se je ta teden ukvarjala z gospodarskim pomenom morja. Povedali so nekaj o marinah, gojiščih školjk, ribogojnicah, Koprskem pristanišču in še čem. Naša skupina je bila druga. Mi pa smo jim predstavili zaščitena območja ob morju; Soline, Krajinski park Strunjan in Akvarij ter Muzej školjk in polžev. Tretja skupina je ta teden premagovala razdalje. Vozili so se s kanujem in veliko hodili peš. Vse kilometre, ki so jih prevozili ali prehodili, so vsako popoldne pridno izračunali in izmerili na zemljevidu. Četrta skupina pa je veliko fotografirala. Njihova tema je seveda bila “skozi fotografski objektiv”. Pokazali so nam slike, ki so jih fotografirali. Zelo so bile zanimive. Prireditev smo zaključili s podelitvijo priznanj obema šolama. Kasneje smo imeli kosilo. Po kosilu bi že morali oditi na avtobus, ki bi nas peljal do Narodnega muzeja v Ljubljani, ampak se je na avtocesti zgodila nesreča in je avtobus zamujal. Učiteljica Marina je odpovedala ogled muzeja in skupaj smo odšli gledat film. Čez dobre tričetrt ure so nas obvestili, da je naš avtobusni šofer že prispel. Kmalu smo se obuli in oblekli ter se polni energije napodili proti avtobusu. Kmalu zatem, ko smo zavili na avtocesto, smo že lahko videli sneg. Vedno bolj smo se peljali v notranjost Slovenije, vedno bolj je snežilo. Na avtocesti so bili tudi plugi, zato smo se morali voziti zelo počasi. Pri Ljubljani smo naredili kratek postanek, da smo pojedli malico. Ob šesti uri smo veseli in polni vtisov prišli v Duplek. V šoli v naravi smo se imeli zelo lepo in smo zares uživali. Z veseljem bi to izkušnjo še kdaj ponovila.

Karolina Pernek, 7.b

Obisk Waldorfske šole Maribor

V petek, 8.12.2017, smo se učenci, ki obiskujemo otroški parlament na naši šoli, drugo uro odpravili na pot proti Waldorfski šoli.

Učiteljica Valentina nam je že pred dvema tednoma omenila, da v petek za nas ne bo pouka. Vsi smo bili nad tem navdušeni, zanimalo pa nas je, zakaj. Povedala je, da se je dogovorila za obisk zasebne Waldorfske šole, ki jo obiskuje tudi naša bivša učenka Sara. Vsi smo dobili domačo nalogo, da sestavimo kakšno vprašanje za njih ter da opišemo en dogodek v povezavi z našo šolo. Pri naslednjem srečanju smo morali učiteljici vprašanja povedati. Takrat nam je tudi opisala, kakšno bo srečanje.

Že je prišel petek in vsi smo lahko od prve ure pouka odšli pet do deset minut prej. Najprej smo v jedilnici popili čaj ter pojedli malico. Nato smo se obuli ter oblekli in se odpravili, nekateri do kombija, nekateri pa z učiteljico Valentino do njenega avta. Peljali smo se dobrih dvajset minut. Pred zgradbo z lesenim napisom Waldorfska šola smo parkirali ter izstopili. Vsi smo se zbrali pred učiteljicama Valentino in Marijo, ki sta nam rekli, da naj pozdravimo ter se na koncu zahvalimo. Tako smo hoteli vstopiti, ampak vrata so bila zaklenjena. Videli smo gumb na poštnem nabiralniku, ki ga je nato učiteljica Valentina pritisnila in odprla nam je dežurna učenka. Povabila nas je naprej ter nam povedala, da ravnatelj Rimele pride čez nekaj trenutkov. Vsi smo se razgledali, nato pa nas je ravnatelj povabil v jedilnico. Rekel je, da stvari lahko odložimo na manjše mize ter stole v kotu in se usedemo za tiste, ki so v pravokotniku. Medtem ko smo mi odložili stvari, so prišli v jedilnico učenci, ki pri njih obiskujejo parlament. Osmega razreda med njimi ni bilo, saj so imeli zdravniški pregled.

Malo smo se pogovarjali, nato pa sta ravnatelj njihove šole ter naša učiteljica spregovorila nekaj besed. Odločila sta se, da nas bosta dala po tri skupaj in vsak bo šel v določen razred. Lea in David sta obiskala šesti razred, Timon, Matevž in Karolina so odšli k četrtošolčkom, Melisa, Nina ter Tjaša pa k devetošolcem, kjer so izvajali evritmijo.

Žana, Urša in jaz smo obiskale sedmi razred. Ana ter Anja sta nas peljali v prvo nadstropje, kjer smo zavile na levo in na koncu hodnika videle vrata, nad katerimi je bilo število sedem. Ana je potrkala in vseh pet nas je stopilo v učilnico. Učiteljica nas je pozdravila ter nas vprašala, kateri razred smo. Urša in Žana sta ji odvrnili, da sta osmi, jaz pa da sem sedmi. Povedala nam je, da imajo en predmet po tri tedne in da v sedmem razredu začnejo s prazniki znanja. To je enako kot pri nas dan, ko pišemo teste, le da dobivajo ocene od sedmega razreda naprej in jih imajo za vsak predmet enega. Nato nas je vprašala, kaj delamo pri fiziki. Ker je mi še nimamo, nisem rekla da nič, osmošolki pa sta rekli, da so končali s svetlobo. Tako se je začela naša prva ura na zasebni šoli. Če si dobro pogledal po učilnici, si videl, da imajo vsi učenci enake zvezke in posebne peresnice, kjer so imeli barvice. Videl si tudi zelo lepo okrašene table in učilnica je bila po oknih polepljena s servetami, po stenah pa s plakati in slikami. Najprej je učenec Andrej uglasil pet steklenic z vodo in nato na njih tolkel s palčko ter pihal. S tem poskusom smo dokazali, da če po steklenicah tolčeš s palčko, vibrira voda, če pa pihaš, pa vibrira zrak. Naslednji poskus je bil s glasbenimi vilicami, na katerih je bila zalepljena igla, ter moko. Ko smo ob mizo udarili glasbene vilice ter jih dali na moko, je bila črta kriva. Ko pa smo potegnili črto, ne da bi jih udarili, pa je bila ravna. Sledila sta še dva poskusa. Eden je še bil takšen, da smo poiskali dve enaki glasbeni vilici. Eno smo udarili ob mizo in jo približali k drugi, toda nista se smeli dotakniti. Potem smo tisto, ki je nismo udarili ob mizo dali ob uho in ugotovili, da se tudi ta trese. Podobno smo naredili tudi na lesu ter steklu, le da smo uporabili samo tisto, ki smo jo udarili nato pa smo jo naslonili na mizo ter steklenice in slišati je bilo, kako se trese. Zadnji poskus je bil z uro ter leseno palico in tulcem. Gospa Falež, kot jo kličejo učenci, je šla po razredu, tudi do nas, in odmaknila uro od nas. Vprašala nas je, če jo slišimo, toda nihče je ni. Potem nam je na uho položila tulec ter na konec tulca uro. Slišali smo jo že bolje. Nato nam je na uho dala še leseno palico in na konec palice uro. Uro smo tudi takrat slišali. Bilo je samo še nekaj minut do konca njihove ure fizike in takrat so nas vprašali, od kod smo. Urša jim je povedala, da iz Dupleka in za čuda so vsi vedeli, kje je to. Ker smo se z ravnateljem Rimlejem in učiteljicama dogovorili, da se ponovno vidimo v jedilnici ob desetih, smo morale oditi. Po poti smo vprašale še Ano ter Anjo, zakaj imajo vsi enake zvezke ter peresnice in česa ne smejo nositi, če lahko imajo telefone ,…

V jedilnico smo prispele druge. Ponovno smo se posedli za mizo ter počakali, da so prišle v jedilnico devetošolke. Medtem ko smo jih čakali, smo si pripovedovali, kaj smo delali pri pouku. Nato smo se prijeli za roke ter si zaželeli dober tek. To je njihov običaj. Za malico smo imeli njihov na šoli izdelan čokoladni namaz. Vsak je pojedel najmanj en kos kruha ter spil čaj, vodo ali sok. Nekateri so si privoščili še jabolko ali mandarino, nato pa smo imeli skupen parlament. Mize smo potisnili k steni ter iz stolov naredili limono. Najprej se je vsak predstavil in povedal, od kod je. Nato pa smo lahko postavili waldorfskim učencem vprašanja, ki so se nam pojavila med ogledom. Povedali so nam, da sami zbirajo denar za valeto in izlete z dnevi odprtih vrat, kjer prodajajo ročno izdelane izdelke ter pecivo. Čez leto morajo kot razred narediti predstavo za konec leta. Telovadnice pa nimajo. Kasneje smo obdelali tudi temo letošnjega otroškega parlamenta Šolstvo in šolski sistem. Čas je tako hitro minil, da smo se morali odpraviti domov. Še preden pa smo šli, jim je Karolina izročila darilo in jih povabila na našo šolo.

V tem dnevu smo se naučili veliko novega. Ugotovili smo tudi, da imata zasebna ter javna šola podobnosti in razlike, ampak obe nudita otrokom znanje za vse življenje.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Pravljični dan

V Mariborski knjižnici so v sredo, 15.11.2017, v okviru 17. Pravljičnega dne oživele pravljice in zgodbe. Dogodek je povezoval pripovedovalce, igralce in glasbenike.  Udeležile smo se ga tudi me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia s knjižničarko Andrejko.

Po prvi uri pouka smo se zbrali pred šolo pri asfaltnem igrišču. Vsi so že sedeli v kombiju in čakali na naju. Hitro sva se usedli na prosta sedeža in že smo krenili na pot. Med vožnjo smo pojedle malico: rogliček in čokoladno mleko, ter naredile nekaj selfijev. Ko smo prispeli, je naš voznik, hišnik Igor, parkiral in me smo izstopile. Nato smo se odpravile do knjižnice. Vstopile smo in videle že kar nekaj otrok, ki čakajo na pravljični dan. Knjižničarka je šla poklepetat, me pa smo si ogledovale knjižnico ter se pogovarjale in smejale.

Nekaj minut kasneje so nas povabili v malo lutkovno gledališče. Vsi smo se posedli in nekaj trenutkov za tem se je začela predstava. Najprej nas je nagovorila gospa Meta Blagšič, ki je bila kordinatortka projekta Pravljični dan. Za njo so sledili bobnarji, ki so bili zelo dobri.

Nato je sledila prva pravljica, ki nam jo je povedal Viktor Melič. Šla se je o dvanajstih bratih ter eni deklici, ki je bila njihova sestra. Oče je hotel dvanajst bratov ubiti še preden se je deklica rodila, toda njihova mama jih je imela neizmerno rada in jim je naročila, naj se zatečejo v gozd. Ko se je deklica rodila in je imela že deset let, se je odpravila iskat njenih dvanajst bratov. Ko jih je našla, je živela z njimi sredi gozda v čarobni hiški. Nekega dne je hotela svoje bratce presenetiti, zato je utrgala dvanajst lilij z vrta in takrat so se bratje spremenili v dvanajst krokarjev. Odleteli so daleč stran, njihova sestrica pa je srečala starko, ki ji je dejala, da če natanko sedem let ne bo spregovorila in se niti nasmejala, bo dvanajst krokarjev spet dvanajst dečkov. Deklica tako sedem let ni govorila in niti se ni smejala. Vmes je spoznala tudi princa. Zelo mu je bila všeč in vprašal jo je, če se bi z njim poročila. Prikimala mu je in odpeljal jo je na grad, kjer pa njegovi mami ni bila všeč. Mislila si je, da je preveč sramežljiva in zato je princa prepričala, da jo obglavi. Tisti dan je minilo natanko sedem let in preden bi deklico obglavili, se je dvanajst krokarjev, ko so se dotaknili tal, spremenilo v dvanajst dečkov. Tako je deklica princu povedala vso zgodbo in na koncu sta se le poročila.

Sledila je še pohorska zgodba, ki nam jo je predstavila gospa Agica Kovše. Najprej je preverila, če vemo, kaj pomenijo nekatere pohorske besede, kot so ravbarji, butalci…. Sledila je zgodba, ki je govorila o ravbarjih, splavarjih, ki so prislužili dinare. Ko so jih šteli, so jih prestrašili trije butalci, ki pa so nato razdelili dinare medse. Ko se je en rvubar vrnili nazaj v krčmo, je slišal, kako nekdo deli denar in zraven govori: ” En dinar zate, en dinar zate, en dinar zate,…”. Mislil je, da je veliko duhov in tako so vsi ravbarji zbežali globoko v gozd.

Spet so nam zaigrali bobnarji, nato pa je sledil Chris Cooper, britanski dramski pedagog, igralec in režiser, ki pa je povedal zgodbico po angleško. Govorila je o kmetu, ki je imel sanje, da mora iti za tri dni in tri noči v mesto, ni pa vedel, kako se sanje končajo. Ko je ženi to povedal, mu je rekla, naj svoje sanje uresniči, drugače nikoli ne bo vedel, kakšen je zaključek. In tako je kmet šel v mesto, kjer je bil tri dni in tri noči. Minili so več kot trije dnevi in kmet še vedno ni poznal konca sanj. K njemu je še tisti dan stopil neki prodajalec, ki je imel trgovino nasproti njega. Vprašal ga je, zakaj tukaj čaka in kmet mu je povedal celo zgodbo. Prodajalec se je samo režal in mu povedal, da je on imel sanje, da se na neki kmetiji, kjer rastejo limonovci in ima veliki hlev, skriva skrinja zaklada. Še preden je prodajalec končal stavek, je kmet krenil na pot, saj je bila kmetija iz prodajalčevih sanj v resnici njegova. Nihče ni vedel, če je kmet zaklad našel in še zdaj ostaja to velika skrivnost.

Lea Hedl in Robert Kereži sta nam pripovedovala v temi. Robert je med zgodbo o soncu in njegovih žarkih prižigal na odru iskrice, ki so bile obešene na stropu, Lea pa je s seboj imela sveče. Oba sta nam nagnala malo strahu v kosti.

Pravljico o Svinjskem pastirju nam je predstavila Mateja Pucko, o treh prašičkih pa Mirjana Šajinovič.

Po vseh pravljicah je na oder prišla še enkrat Meta Blagšič, ki se nam je zahvalila ter nam povedala, da nas ob izhodu čakajo zapestnice za spomin. Nato smo se vsi otroci z našimi mentorji odpravili iz knjižnice. Na poti nazaj nas je knjižničarka vprašala, kako nam je bilo všeč in če bi še naslednje leto ponovili. Vse smo odgovorile, da je bilo super in zanimivo, posebej pa zgodbe Chrisa, Agice ter Mateje. V šolo smo se vrnili na polovici četrte ure in tako smo lahko bile še malo v knjižnici.

Vseh šest upa, da bomo lahko naslednje leto pravljični izlet spet ponovile, saj smo se vrnile v čase, ko smo bile majhne punčke.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

V Knjižnici Duplek

V sredo pred jesenskimi počitnicami smo učenci 7. b odšli na obisk v Knjižnico Duplek. Z učiteljico Majo Ferk smo v začetku druge šolske ure krenili iz šole. Hodili smo približno 15 minut in končno prispeli.

Knjižničarka nas je z nasmeškom sprejela. Posedli smo se in začela nam je razlagati o prazniku, ki se praznuje na ta dan. Predlagala nam je nekaj knjig, ki so primerne za našo starost. Povabila nas je tudi na prireditev Večer poezije in mladosti ter predstavila knjigo Zvezde vabijo, ki smo jo dobili kot darilo v okviru prijekta Rastem s knjigo.

cof
cof
cof
cof
cof

Čas je v njeni družbi hitro minil in kmalu nam ga je zmanjkalo. Zahvalili smo se ji za uro, ki smo jo preživeli z njo in se odpravili nazaj proti šoli.

Knjižničarka nam je povedala veliko zanimivega in poučnega. V njeni družbi smo se zelo zabavali in se že veselimo ponovnega obiska.

Mia Miholič, 7. b

Pikin festival

V sredo, 20.9.2017, smo se učenci naše šole, ki obiskujemo NUM, odpravili na Pikin festival.

Po pouku smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali proti Velenju, kjer je potekal Pikin festival. Vozili smo se dobro uro, ampak mi ni bilo dolgčas, saj sem sedela zraven prijateljice Klare. Ko smo prispeli, nas je učiteljica Suzana odpeljala do animatorke. Animatorka nas je odpeljala pogledat različne postaje, kjer smo lahko tudi sami sodelovali. Nato smo hodili po različnih delavnicah ter izdelovali veliko lepih izdelkov. Odšli smo v vilo Čira čara, kjer smo videli sliko pisateljice Astrid Lindgren. Njena razposajena Pika Nogavička je poznana na vseh celinah. Privoščili smo si tudi slastne čalapinke in si kupili spominke za domov. Preden pa smo odšli, smo posneli film in odplesali plesni poligon.

To je bil zame res zelo zabaven dan.

Maruša Špičko, 4.a

Pohod na Žavcarjev vrh

V torek, 10. 10. 2017, smo imeli učenci predmetne stopnje športni dan.

Zjutraj smo si v telovadnici naše šole ogledali predstavitev šole boksa. Nato smo pojedli malico. Avtobusi so malo zamujali, a nas to ni motilo. Odpeljali smo se do Spodnjega Rušnika po cesti proti Gaju. Tam smo izstopili in se po strmi gozdni poti povzpeli do koče na Žavcarjevem vrhu. Med potjo smo se večkrat za nekaj minut ustavili in počivali. Videli smo tudi veliko črno-rumenih močeradov in žabo, druge živali pa so se nas prestrašile. Našli smo veliko kostanjev, nekateri pa so ob poti našli celo nekaj užitnih gob. Šli smo tudi mimo hrušk, s katerimi smo se okrepčali. Končno smo prispeli do željene lokacije na Žavcarjevem vrhu. Zgoraj nas je pričakalo lepo vreme in čudovit razgled na dolino. V prostem času smo se družili in okrepčali s hrano in pijačo iz nahrbtnika, kot se spodobi za prave pohodnike. Potem smo krenili nazaj. Vsi smo mislili, da bo pot nazaj lažja kot navzgor, a smo se zmotili. Po poti nazaj smo se šalili in veliko smejali. Na cesti nas je že pričakal avtobus, s katerim smo se odpeljali proti Dupleku. Na koncu dneva so nas bolele noge, a smo bili navdušeni, da smo premagali tako veliko razdaljo.

Izlet bi z veseljem ponovili, vendar bomo morali to leto nabirati kondicijo, da bomo drugo leto s še lažjimi koraki prispeli do vrha.

Karolina Pernek in Mia Miholič, 7.b

Mirno morje

Ko sem izvedel, da me je učiteljica izbrala kot učenca, ki gre na Mirno morje, sem bil zelo vesel. Komaj sem čakal, da doma povem staršem. Ko pa sem izvedel, da bosta z mano šla Erik in Mihaela, sem bil še toliko bolj vesel. Povabili so nas na prvi sestanek, kjer so nam predstavili projekt Mirno morje lanski udeleženci. Bilo mi je zelo smešno, ker sem vedel, da bom moral tudi sam predstaviti svoje občutke. Komaj sem čakal, da se bo končala šola, potem so bile počitnice in začelo se je novo šolsko leto. Vedel sem, da grem že v septembru za en teden na Mirno morje in sem že komaj čakal.  En teden preden smo odšli, smo dobivali sponzorske stvari: majice, dežnik, blokce, zvezke, podlogo za miško, obeske, kape, brisačo, itd. Bil sem vesel, ko mi je razredničarka dajala stvari. Sošolci so me spraševali, zakaj imam to. In razložil sem jim, da grem na Mirno morje za en teden. Juhuhu!

16.9.2017

Zjutraj smo se zbrali pred OŠ Gustava Šiliha Maribor. Najprej smo vso prtljago zložili v kombi in se odpravili na pot. Z nami sta se peljala učenca iz Centra za sluh in govor iz Maribora. Marcel ima okvaro sluha in je gluh. Sporazumeva se z znaki za gluhe, Matija pa ima močno disleksijo in tudi pozna znake za gluhe. Med vožnjo smo se ustavili v Trogirju, kjer smo si šli ogledat mestni trg. Nato nas je pot pripeljala do Splita, kjer je bil naš cilj. Tam sta skiper Ivo in koskiperka Katarina prevzela barko. Spoznali smo še ostale člane naše barke, ki so prišli iz OŠ Kamnik. To sta  bili Anže in Elvis ter Ivo in Katarina. Potem smo na jadrnico zložili vso prtljago in razdelili kabine. Zložili smo hrano v omare in povedali, kje je kaj. Povedali in razložili so nam pravila, ki veljajo na jadrnici. Nato smo še  pomerili reševalne jopiče. Na jadrnici nas je bilo osem. Po kosilu smo raziskovali marino in šli v trgovino.  Bilo mi je zelo všeč, ker sem med vožnjo spoznal drugačne ljudi.

Zvečer je padala toča, igrali smo karte, se tuširali v marini in nato odšli spat. Skozi okno sem lahko užival v razgledu.

17.9.2017

Zjutraj sva se z Erikom prva zbudila, poslušala glasbo in se pogovarjala. Potem smo opravili jutranje dolžnosti, pojedli zajtrk in se pripravili na izplutje. Začelo je deževati in padala je toča, zato smo ostali v marini. Bili smo notri in se učili za skiperski izpit, vadili smo mornarske vozle in tehniko ter spoznavali jadrnico. Ko je prenehalo deževati, smo končno odpluli. Med vožnjo smo se zelo zabavali, pripravljali smo kosilo. Ko smo prispeli v marino Frapa, nam je učiteljica Nina pokazala, kje so kopalnice, stranišča, trgovina, drugi pomoli, … Takoj smo opazili zelo velike jahte, ki so bile tam privezane. Ko je bila večerja gotova (jedli smo govejo juho, paniranega piščanca, pečen krompir in solato), smo pojedli, pomili posodo in odnesli smeti. Potem smo dobili zapestnice in po vsej marini iskali osebo, ki je imela enako zapestnico. Par sta našla Erik in Elvis, ki sta tudi dobila nagrado. Zvečer smo se vsi dobili na trgu, kjer so še nekateri iskali pare. Potem smo se vsi prestavili v disko. V disku smo srečali Matijo, kateri se je peljal z nami in se pogovarjali. Ker je bilo finale v košarki, kjer se je naša Slovenija spopadla s Srbijo, nam je učiteljica Nina dovolila, da v gostilni pogledamo tekmo in navijamo za naše prvake! Seveda so nam priigrali zlato kolajno!

Nato smo opravili večerne dolžnosti, pojedli večerjo in odšli spat.

18.9.2017

Po jutranjih obveznih opravilih nam je skiper predstavil naloge, katere so potrebne za izplutje. Potem smo dobili vsak svoje zadolžitve in nato izpluli. Ko smo izpluli iz marine, smo prvič odprli glavno jadro. Med vožnjo sem sedel na premcu in gledal valove. Ko smo prispeli do dogovorjene kopalne  točke, smo se bočno zasidrali k ostalim jadrnicam slovenske flote. Tam smo se kopali. Anže, Elvis in jaz smo se vozili s čolnom na vesla okoli zasidranih jadrnic. Ena izmed jadrnic je imela motorni čoln, kateri se je pripeljal in vse naše čolne na vesla privezal na svoj čoln in naredil vlak.  Na ostale čolne so prišli še drugi otroci in se potem vozili okrog jadrnic.  Nekaj časa smo bili še zasidrali, nato pa smo z genovim jadrom in ugasnjenim motorjem odjadrali na pot proti marini Maslenica na otoku Šolta. Ko smo prispeli, smo pojedli kosilo in se hitro pripravili za predstavitev bark, ekip. Oblekli smo si kostume POLIK, se slikali, predstavili svojo barko in delili zvezke, urnike ter koledarje ostalim otrokom slovenske flote. To je bilo super. Dolgo v noč je sledil palačinka party, kjer smo jedli raznovrstne palačinke, sedeli na velikih stopnicah, plesali in se pogovarjali. Imeli smo tudi disco na prostem. Pozno ponoči smo opravili še večerne obveznosti in odšli spat.

19.9.2017

Po deževni noči smo pojedli zajtrk, katerega smo si pripravili sami in se hitro odpravili na pot proti marini Kaštela. Morje je bilo zelo valovito. Vmes nas je zelo premetavalo. Doživeli smo tudi pijavico, zelo hudo nevihto. Najboljši skiper Ivo in njegovi dve pomočnici učiteljici Katarina in Nina so krotili jadrnico, mi smo pa z rešilnimi jopiči sedeli v salonu barke, dokler nevihta ni prenehala. K sreči ni nihče bruhal. Vsi otroci smo zaspali. Vmes smo naleteli na zelo velike valove, po katerih je zelo močno počilo. To je bilo noro. Ko smo prispeli v marino, smo si nadeli broške in odšli v iskanje parov. Bil sem uspešen, saj sem našel dve broški. Tudi Erik je našel dve, Mihaela pa je bila najuspešnejša, saj je našla vse tri. Popoldan so se pričele najrazličnejše delavnice: delati sem si dal odlitek dlani v mavcu, izdelovali smo našo zastavo, pri kateri smo uporabili vse možne ideje in jo na koncu končali in predali učiteljici Nini. Potem smo pojedli večerjo in pomili posodo. Zvečer smo igrali karte in odšli spat. Dan se mi je zdel zelo kratek.

20.9.2017

Ponoči je spet deževalo. Zbudili smo se v mrzlem jutru. Prvi sem voščil za rojstni dan naši slavljenki Mihaeli. Po jutranjih opravilih smo pojedli zajtrk, pomili in pospravili posodo ter se pripravili za aktivnosti. Preiskusili smo se v vožnji z invalidskim vozičkom. Z zavezanimi očmi smo hodili po posodah, ki so bile napolnjene z vodo, baloni, storži, senom in sekanci ter ugotavljali, kaj je. Enako smo naredili z rokami.  Izdelovali smo škatlice, jih porisali in v njih dali obesek za ključe, zgradili smo Davincijev most, po katerem smo tudi hodili. Od glavnega organizatorja smo dobili vrvico za okrog vratu, na katero lahko obesimo ključe. Nato smo šli na kosilo, pomili posodo in se pripravili na praznovanje Mihaelinega rojstnega dne. Učiteljici Katarina in Nina sta ji pripravili torto iz bonbonov s svečko v sredini. Odprli smo otroški šampanjec in nazdravili.  Za darilo smo s kombijem odšli na ogled Splita. Sprehajali smo se po ulicah Splita, ogledali zapore, zlata vrata, za srečo smo pobožali prst kipa ….. in odšli na sladoled. Zvečer smo šli v disko. Tam so bili vsi udeleženci Mirnega morja 2017. Izžrebali so zmagovalca iskanja brošk.  Napovedali so vse slavljence, ki so v tem tednu praznovali rojstni dan. DJ sta vrtela glasbo, nekateri so plesali, drugi pa se pogovarjali.  Pozno zvečer smo prišli na jadrnico, opravili še večerno toaleto in šli spat.

21.9.2017

Danes je za Mirno morje najpomembnejši dan. Danes bo vseh 100 in nekaj bark zaplulo skupaj po morju. 24 držav je bilo letos udeleženih v tej floti miru in tolerance.

Vstali smo zgodaj zjutraj, pojedli, pospravili in hitro izpluli. Še prej pa smo izobesili našo zastavo, ki smo jo prejšnji dan naredili. Izpluli smo z ostalimi jadrnicami in vse naenkrat so odprle jadra.  Ko smo prišli iz zaliva, smo se razkropili in se namenili proti Braču. Naš cilj je bila Milna. Na poti smo odpirali in zapirali jadra, se zabavali, poslušali glasbo in se sončili. Učili in ponavljali smo znanje za izpit mladega skiperja. Pluli smo po majhnih valovih in bilo je prijetno. Ko smo pristajali, je učiteljica Nina vrgla vrv in so barko privezali. Nato sva z Erikom postavila pasarelo, da smo lahko varno prišli na kopno. Nato smo se šli kopati na obalo, se sončili in zabavali. Sledilo je kosilo, pospravljanje in pomivanje od kosila ter druženje na premcu. Zvečer smo odšli na dolg sprehod, pojedli sladoled, pogovarjali in nabirali znanje, ki nam ga je učiteljica Katarina povedala. Ko smo se vrnili s prehoda, smo za večerjo pripravili palačinke in se basali z njimi.  Sledila je še večerna toaleta in spanje.

22.9.2017

Zjutraj so najprej vsi skiperji natočili gorivo v jadrnice. To je bilo zelo zanimivo, saj jim je učiteljica Nina uredila nakupovalni voziček, v katerem so dve uri vozili polne kanistre bencina na naše barke, saj je bila benčinska črpalka za barke prezasedena. Slikali smo se za sponzorje z vsemi majčkami, dežniki, kapami, brisačami… Po opravljenih potrebah smo izpluli iz Milne na otoku Brač. Pluli smo do lepega zaliva v Milni, kjer smo se zasidrali. Tam smo se kopali, skakali iz jadrnice, iskali školjke, se vozili s supom, se vozili s čolnom, katerega sem tudi sam veslal, jedli mini pice in puding. Tudi potapljali smo se in sončili ter igrali in predvsem zabavali. Nato smo čoln dvignili, počakali, da smo se posušili in se pripravili na pot. Imel sem priložnost, da sem lahko vozil jadrnico. Na poti sta Anže in Elvis večino časa spala, ostali pa smo poslušali glasbo, si peli in se lepo imeli. Ko smo se vrnili v marino, smo počakali, da sta skiper in koskiperka predala barko. Potem smo si privoščili še zadnjo večerjo v restavraciji marine Kaštela, kjer so nas počastili s ponfrijem in čevapčiči. Sledilo je pospravljanje barke. Vsak si je pospravil svoje stvari v potovalko in si pripravil oblačila za naslednji dan. Utrujeni smo zaspali.

23.9.2017

Ko smo se zbudili, smo si najprej pripravili zajtrk. Ko smo pojedli, smo vso našo prtljago zložili na voziček in odpeljali do kombija. Vse smo naložili v kombi, da je bil prtljažnik poln. Največ prostora so zasedli kostumi od Poli klobas. Sledilo je poslavljanje od ostalih udeležencev Mirnega morja. Posedli smo se v kombi in se odpravili na pot proti domu. Z nami sta se zopet peljala Marcel in Matija. Med vožnjo smo se pogovarjali, otroci smo tudi spali. Imeli smo tri postanke in pojedli malico. Pred mejo smo se ustavili še v Krapini in odšli na pico. Na meji smo prišli hitro skozi. Obvestili smo starše, da nas počakajo pred OŠ Gustava Šiliha. Ko smo se pripeljali do šole, so nas tam že čakali naši starši. Erikova mama je za dobrodošlico spekla buhtle, katere smo z veseljem pojedli. Poiskali smo vsak svojo prtljago in jo zložili v avto. Na koncu smo se slikali in poslovili. Odpeljali smo se vsak na svoj konec proti domu.

TO JE BILO NEKAJ NAJBOLJŠEGA, KAR SE MI JE KADARKOLI ZGODILO. Z VESELJEM SE REGATE MIRU UDELEŽIM TUDI NASLEDNJE LETO!

To izkušnjo priporočam prav vsakemu otroku.

Še enkrat hvala razredničarki, ki me je izbrala, da sem na Mirno morje odšel prav jaz, hvala učiteljici Nini, ki nam je bila 8 dni prava mama, hvala za družbo, izkušnje in učenje.  Hvala skiperju Ivu, ki nas je varno vozil iz marine v marino. In VELIK HVALA VSEM SPONZORJEM, ki ste mi to neponovljivo potovanje OMOGOČILI!

RAD VAS IMAM!

David FERČEC, 8.b

Zaključni izlet v Ljubljano

V petek, 15.9.2017, smo se učenci 9. a in b razreda odpravili na zaključni izlet v Ljubljano. Pred šolo smo se zbrali ob sedmi uri in počakali da so vsi prišli. Nato smo šli na avtobus in se vozili približno 2 uri, s postankom v Trojanah.

Ko smo končno prišli v Ljublano smo se prvo odpravili v Muzej iluzij, kjer smo se razdelili na dve skupini. Prva skupina je šla v prvo nadstropje, druga pa v drugo. Najbolj zanimivo je bilo drugo nadstropje, kjer je bil tunel, v katerem si izgubil ravnotežje. V spodnjem nadstropju je bilo še nekaj zanimivih sob, kot npr. soba, v kateri izgleda, kot da si obrnjen na glavo, disco soba, … Ko smo si vse ogledali, smo si lahko še kaj kupili.

Potem smo si ogledali najpomembnejše znamenitosti v Ljubljani kot sta Tromostovje in Prešernov trg. Med ogledom je žal deževalo, vendar smo se vseeno zabavali. Čez nekaj časa smo se odpravili proti BTC-ju, kjer smo se vozili z gokarti. Vozili smo se v skupini po štiri in sicer vsaka skupina 10 minut. Medtem ko smo čakali, da druga skupina zaključi, smo lahko igrali namizni nogomet in se pogovarjali. Vožnja z gokarti je bila zelo zanimiva, vendar je prehitro minila. Nato smo šli v bližnji Mcdonalds, kjer smo imeli kosilo.

Čez pol ure smo se odpravili v Vodni park Atlantis, kjer smo se lahko kopali dve uri. Večina nas je najprej odšla preizkusiti tobogane, nekateri pa so šli v zunanje bazene in skakali v vodo. Te dve uri sta zelo hitro minili in že smo morali iz bazenov, se preobleči in si posušiti lase. Ko smo si punce uspele posušiti in razčesati lase, smo se lahko odpravili naprej. Ostala nam je samo še ena ura, katero smo imeli prosto v BTC-ju. Ta ura je bila premalo, saj si nismo mogli ogledati veliko. Potem smo se zbrali pred avtobusom in se odpeljali nazaj proti Dupleku.

Domov smo prispeli okoli 21.00 ure. Ta izlet je bil zelo zanimiv, vendar je prehitro minil.

Larisa Vauhnik in Nika Petrišič, 9.b