Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Tia Heler

Polaganje temeljnega kamna

V sredo, 24.10.2018, smo ob 17. uri imeli pred šolo v Sp. Dupleku slovesno prireditev ob polaganju temeljnega kamna za novo športno dvorano.

Otroci, glavni uporabniki bodoče dvorane, smo z zanimivim kulturnim programom predstavili, čemu vse bo služil nov objekt. Na začetku programa smo najprej pozdravili gospoda župana Mitja Horvata, nato predsednika upravnega odbora podjetja Lesnina MG oprema, Boštjana menedžerja, častno občanko Slavico Golob, ter še tri častne občane občine Duplek : Janeza Ribiča, Dakota Rebernik-a in Maksa Veleja. Zatem je sledil kulturni del srečanja. Predstavil se je mladinski pevski zbor Osnovne šole Duplek pod vodstvom mentorja Primoža Krambergerja, s pesmima Zemlja pleše ter Sing sing, folkloristi in harmonikaši.

Nato pa je bila beseda predana županu Mitji Horvatu, ki nam je na kratko povedal, kakšna je bila pot do današnjega dne in sicer polaganje temeljnega kamna za izgradnjo večnamenske športne dvorane. Povedal je, da je že večim generacijam tlela želja, da se zgradi večnamenska športna dvorana, kjer šolanje pripomore za športno vzgojo, ter dvorano, kjer bodo lahko tudi naši judoisti organizirali pokalna tekmovanja na domačih tleh in ne samo ti, vsa športna društva in vsi naši številni rekreativci, ki bodo dvorano rabili. In dodal, da bo ta dvorana za občino velika pridobitev. Ideje in projekti so bili že dalj časa zasnovani, ampak kljub težavam je bila ta dvorana v času krize na hladnem, a vedno prisotna v mislih ljudi, zato je lahko tudi danes toliko bolj vesel in ponosen, da smo dočakali dan oz. trenutek, ko se lahko reče, da je vse pripravljeno za pričetek gradnje tega objekta.

Ta dvorana naj bi imela štiri vadbene enote, od tega 3 prečna igrišča in fitnes prostor. Vzdolžno igrišče bo za rokomet, ki bo največje 40×20 metrov. V objektu bo tribuna za 300 sedežev, šolo pa bo objekt povezoval z zaprtim nadzemnim hodnikom.

Z nagovorom se je zahvalil župan tudi ekipi in izvajalcu Lesnina MG oprema in ekipi arhitekta gospoda Andreja Šnida, ter tudi vodji projekta gospe Nataliji Jakopec. Nato pa je sledil še kratek nagovor ravnatelja Đano Novaka. Ravnatelj Đano Novak je v svojem govoru poudaril, da je v prvi vrsti vesel, da se na šoli v Sp. Dupleku z gradnjo novih objektov razvija slovenski šport. Prav tako nam je povedal, da ga je neizmerno vesel, ker se profesionalna športniki tudi na ta način vračajo družbi in skrbijo za uspeh prihodnjih generacij.

Po kratkem premoru nadaljevanja so se predstavili še plesalci folklorne skupine OŠ Duplek v spremstvu mentorici Martine Milec Avberšek in Maje Ornik, zaplesali Spet nazaj v šolo, spremljal pa ju je Tomaž Pernek s harmoniko. Nato sta učenki Lia ter Ajda predstavili razmišljanje o šoli danes in kakšna bo v prihodnosti.

Za tem pa je prišel najpomembnejši trenutek današnjega srečanja, ko sta župan občine Duplek Mitja Horvat in predsednik upravnega odbora podjetja Lesnina MG oprema izvedla simbolično položitev temeljnega kamna za izgradnjo dvorane. Ajda in Lia pa sta pri tem v časovno kapsulo shranili svoj prispevek, zadnjo številko občinskih novic in šolskih Korakov, kjer bo varno spravljeno več desetletij ter čakalo, da jo odkrijejo naši zanamci. S tem so tudi vedno tvorili gradnjo večnamenske športne dvorane. Čisto za konec pa so nas še razveselili in nam zaigrali tudi Lukasovi frajtonarji.

To, kar smo čakali že veliko let, se bo zgodilo. Dobili bomo večnamensko dvorano.

Klara Gradišnik, 8.b

Moje nepozabne počitnice

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo, a si še zdaleč nisem predstavljala, da se bo ta dan toliko stvari zgodilo…

Vstali smo se okoli šeste ure, pojedli zajtrk ter odnesli vso prtljago v avto. Pot do živalskega vrta je trajala okoli dve uri, med katero smo se kratkočasili s poslušanjem glasbe ter pogovarjanjem. Ko smo prišli do živalskega vrta, smo na začetku dobili zemljevid, na katerem je pisalo, kje so katere živali, stranišča ali igrišče. Na začetku smo si ogledali mesojede rastline ter kamele, pri katerih smo prebrali, da jih v nekaterih državah uporabljajo celo policisti. Nato smo prišli do flamingov, ki jih je bilo ogromno.

Pogledali smo si še ostale ptice nato pa prišli do žiraf, ki si jih lahko iz stolpa nahranil, če si plačal okoli deset evrov.

Ogledali smo si še belega geparda, pumo ter leva, ki so vsi počivali blizu v senci.

Nato smo prišli v zaprt prostor, v katerem so bili kuščarji, krokodili ter nekaj kač. Všeč mi je bil kuščar, ki je začel zelo hitro premikati glavo navzgor in navzdol, ko si stopil do njeg . Šli smo še do tjulnjev in nilskih konjev, nato pa smo prišli do koz. Tam smo bili najdlje, saj smo pri avtomatu kupili nekaj briketov in smo jih nato nahranili ter kar nekaj časa božali. Ena koza je kar obrnila glavo in šla stran, ko je opazila da oče nima nobene hrane. Odšli smo si še ogledat bizone, srne ter želve, pri katerih smo prevedli, da ko se želva izvali, je majhna kot zamašek (odvisno od vrste). Okoli 11.00 smo zapustili živalski vrt ter se odpravili na bližnjo plažo.

Ker je bila ta plaža čisto peščena, smo vzeli samo dve brisači ter majhno vrečko, v katero sva z očetom shranila školjke, ki sva jih našla. Nato smo šli na kosilo v bližnjo restavracijo. Sprehodili smo se še med trgovinami, nato pa se vrnili proti Portorožu.

Ta izlet v Italijo bi še zagotovo kdaj ponovila in upam, da bomo kdaj tudi na naši kmetiji imeli kakšno kozo.

Tia Heler, 8. a

Ura življenja

Tika taka ura dela vsaka.
Dokler ura bije, vsi delamo norčije.
ko pa kazalec zadnjič nam odbije
in srce nam več ne bije,
takrat žalost je taka,
da reka solz se pretaka.

Z žalostjo spopasti se ne znan,
zato pesem vam to dam.
Z žalostjo spopasti se je težko,
zato, prosim, podaj mi roko.

Ko primeš me za roko,
vse postane lahko.
Pozabim na vso bolečino,
ko zagledam se v oči tvojih globino.

Erik Žižek in Neža Glonar, 8. b

Oče vojak

Vojaki z ramo ob rami, junaki,
v pozdravu stojijo in puške vihtijo.
Vojaki se v vojni vsaki
z usklajenemi koraki borijo.

Čakajo in čakajo na ta usodni dan,
ko poklicani bodo v Afganistan.
Ko poklican bo vojak,
za njim jokal bo prav vsak.

Medtem ko vojaki si usodo krojijo,
žene doma za otroke skrbijo.
Otrok morda ne spozna očeta,
a o njem govori se še mnoga leta.

Otroku povedal bo prav vsak,
da oče njegov je bil junak.
Z ramo ob rami v postoju je stal,
puške nikoli ni predal.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b

Poslednji partizan

Je prisegel, da bo zvest,
ob kapo dal je svojo pest.
Tudi ko prišel bo zadnji dan,
ponosno bo rekel, da je bil partizan.

Pretekel skoraj vse je jarke,
redko kdaj uvidel sončne žarke.
Ponosno se boril je za nas,
izognil smrti se je za las.

Ko pa Nemca ustreli,
še Hitler zbeži,
nato pa pride zadnji dan,
umre poslednji partizan.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8.b

Moje šolsko leto

V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.

– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.

Tia Heler, 7.a

Šola za pošasti

Tam nekje za sedmimi gorami je v najstrašnejšem gozdu v najglobljem močvirju živela najbolj grozovita pošast. Imela je dolge, če ne najdaljše kremplje v vesolju, najbolj kosmate tace na Jupitru in najmanjše srce v gozdu. Torej tej najbolj grozoviti pošasti, ki je živela v najglobljem močvirju v najstarejšem gozdu je bilo ime … Pufek.

Nekega dne, ko se je Pufek odpravljal na lov, je zagledal Lady Einstein (to je krava s kosmatimi kopiti, ki je že zelo dolgo niso postrigli). Po šestih sekundah se je zaljubil vanjo, zato jo je ogovoril: “Živjo, kako ti je ime…No, jaz sem Pufek… Lady Einstein odgovori :”Sem Bilka, a lahko me kličeš Lady Einstein”.Pufek je obstal na mestu, ni mogel reči ničesar drugega kot: “Hej, a bi lahko prišla na kavo?” je komaj prepričljivo izdavil Pufek”.”Mmm no okej,kdaj in kje? “,ga vpraša Bilka. “Mmmmm, Pufkova jama 22b , ob 16.53, če ti je seveda prav?!”, ji odgovoril Pufek.”Ja z veseljem bom prišla,adijo!”, je rekla Bilka in mu pomahala v slovo. Pufek jo je še dolgo zaljubljeno gledal, ko pa je pogledal na uro je tiktakala 16.47. Pufek je hitro stekel proti domu, da bi skuhal najboljšo kavico na svetu. Skočil je čez podrto drevo, stekel do potoka in ga preplaval, a glej ga zlomka, tam so ga ujeli lovci na pošasti, ki vse pošasti dspeljejo v šolo za pošasti. Ko so ga odpeljali, pa je Bilka ravno odhajala k Pufku, na srečo (ali bolj nesrečo) ji je Pufek dal napačen naslov, namesto svojega ji je predal naslov svojega brata, ki ga je najraje od vsega posnemal. (Pufkov pravi naslov: Pufkova jama 22b , nekaj metrov stran od njegovega brata). Ko je Bilka prišla k Pufku , je bila presenečena, ko Pufkov brat sploh ni vedel kaj dela tukaj.

Zato se je Bilka odločila, da nikoli več ne gre na kavo h kateremukoli fantu. Pufek pa je v šoli za pošasti spoznal Milko, ki je bila še lepša od Bilke. Najboljše pa je bilo, da je bila Milka, čokolada.

Zoja Miholič, 6. b

Wholley Whitespell

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b