Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Tia Heler

Wholley Whitespell

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b

Sluzasta majoneza

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo. Na plaži smo se na hitro skopali. A še zdaleč nismo vedeli, kaj se bo zgodilo potem.

Po kopanju smo zavili v italijansko restavracijo in si naročili hrano ter pijačo. Med čakanjem smo se kratkočasili z gledanjem sladic z jedilnika. Hrano so hitro prinesli. Medtem ko smo jedli, pa se je gospe, ki je sedela zraven nas, polila limonada, vendar ni delala velike panike in hitro vzela iz zavojčka papirčke. Vse bi bilo v redu, če bi tile “robčki”, bili v resnici robčki. Namesto belih papirčkov z limoninim vonjem, je iz zavojčka pritekla sluzasto rumena majoneza. Zakričala je in hitro stekla na bližnje stranišče, iz njenega krila pa je padala majoneza na tla. Bilo je veliko majoneze, tudi na njenem stolu in mizi, zato so natakarji to hitro pobrisali. Ko je prišla nazaj, je bilo vse kot prej, le rumena packa se je poznala.

Po tem dogodku vedno dobro pogledam, kaj je napisano ali narisano na zavojčku, ko gremo na izlet v druge države.

Tia Heler, 7.a

Osel in lisica

Na veliki jasi sta živela osel in lisica. Bila sta dobra prijatelja in sta se odločila, da gresta en dan po počitnicah obiskat volka. Tam bi se skupaj drsali po ledenem ribniku. Prišel je ta dan in osel, volk in lisica so skupaj stopili na led, velikokrat pa popadali drug čez drugega. Čez nekaj dni so se spet vrnili na ta ledeni ribnik. Volk in lisica sta hitro stekla in se lovila po ribniku, edino osel ni nstopil na led. Lisica in volk sta se po nekaj urah zelo poškodovala. Le osel je ostal cel.

Osel gre samo enkrat na led.

Tia Heler, 7. a

Dan v Rovinju

Med poletnimi počitnicami sem z družino odšla na izlet v Rovinj na otok svetega Andreja.

Zjutraj smo se zbudili in se odločili, da bomo ta dan popestrili z izletom v Rovinj. Spakirali smo vse stvari, ki smo jih potrebovali in se peljali z avtom do pristanišča. Starša sta hitro plačala vozovnice in že smo se vkrcali na ladjo. Peljali smo se okrog 20 minut.

Ko smo zapustili ladjo, smo si na kratko ogledali otok, nato pa še malo tamkajšnje hotele. Nato smo se odpravili na plažo. Z bratcem Lucianom sva se prva odpravila v vodo. Medtem ko sta mami in ati še bila v vodi, sva se midva igrala na tamkjašnjem igrišču. Nato nam je postalo vroče in smo šli na dolg sprehod po parku, v katerem je bilo veliko sence. Tam smo naredili nekaj slik in si še pogledali plaže.

Bližal se je čas za odhod, ati je želel, da gremo domov ob petih, mami pa ob šestih. Mamina ideja je zmagala in tako smo se še sprehodili po otoku. Ko je bil čas za odhod domov, je bila pred ladjo velika gneča in smo upali, da bi prišli na ladjo, a nam ni uspelo. Ugotovili smo, da bomo morali počakati eno uro pred prihodom naslednje ladje. Tokrat smo čakali na ladjo v vrsti, z bratcem pa sva imela malico. Ko je ladja končno prišla, smo vzeli vso prtljago in odšli na njo. Med potjo nazaj smo na ladji naredili še nekaj fotografij, nato pa se z avtom odpeljali nazaj do Portoroža.

Ob koncu dneva smo se še sprehodili po Luciji. Bil je zabaven dan.

Tia Heler, 7. a

Igramo se z besedami

Sošolci

Lana Lara rada se igra,
Lara pa rada klepeta.
Maj se med poukom igra.
Domen se z njim smehlja,
Mia rada se uči,
saj s tem same petke pridobi.

Vanesa in Klara konje imata,
radi se z njima igrata.
Ema na nosu očala ima,
saj brez tega slepa bi bila.
Alen med angleščino se sprosti,
saj v tem času sladko spi.

Patrik med slovenščino frajerja se dela,
saj med tem časom nič ne dela.
Tim se za zombija ima,
Luka pa se mu smehlja.
Simon rim ne pozna,
saj same besede v glavi ima.

Valentina resna bi bila,
če v nepravi družbi bi bila.
Melanie face poka,
Beni se zraven joka.
Timon pametnega se dela,
saj po navadi nič ne dela.

Lia in Ajda umetnici sta,
pesmi si izmišljata.
Vsaka beseda je rimana
kot Ana banana.
Andraž balone poka,
Karolina se zraven joka.

Matija misli
in nič ne razmisli.
Maruša gleda in gleda
in nič ne zagleda
Timotej se vsem smehlja,
Res zanimiv je naš razred ta!

Maruša Tertinek in Ana Šerbinek, 6.a

Pisma županu

Spoštovani gospod župan!

Naša gramoznica je zelo lep kraj, kjer se rada sprehajam . Moti me to, da ribiči ne odnesejo smeti za sabo, tam celo prenočijo, hodijo na stranišče kar za drevesa, se vozijo z avti okoli ribnikov in tako uničujejo in onesnažujejo gramoznico. To bi lahko preprečili tako, da bi več-krat prišel nadzornik, ki bi delil kazni, ribičem pa ne bi pustil prenočit. Moti me, da od postaje Slanič do postaje Križ ni javne razsvetljave. To bi lahko takoj popravili in to tako, da bi postavili svetilke.

Neža Lonec, 4.a

Za župana Mitjo Horvata!

Dragi župan Mitja Horvat, želim si, da bi v Sp. Dupleku naredili paint-ball. Otroci bi se zabavali. Med vikendom bi se odprl ob 18.00. Vsak bi dobil luč in puško. Ena karta za eno uro bi stala 5€, karta za dve uri bi stala 10€. Vsi otroci bi bili zelo veseli, zato vas prosimo, če bi nam to omogočili.

Jan Korošec, 4.a

4. c čez 20 let

Predstavila vam bom, kaj si želim v svojem življenju čez 20 let. Živela bi na podeželju v srednje veliki hiši. Bila bi poročena in imela bi dva otroka, za katera si želim, da bi bila fantek in punčka. Delala bi kot učiteljica. Moji hobiji bi bili: pisanje knjig in delo s konji. Bila bi prijazna, zato bi še vedno imela prijatelje in podporo družine. Imela bi tudi domačo žival. To so moje želje. Sem še kaj izpustila? Kar vprašajte me!

Alina Lilek, 4. c

Ko bom star 29 let, bi imel družino. Družina bi vila srečna in zdrava. Imel bi dva otroka in to eno deklico in enega fanta. Po poklicu bi bil računalničar. Še vedno bi živel v Sloveniji. Želim si, da bi imel denar in osnovne potrebe za življenje.

Nik Tkalčič, 4. c

Čez 20 let bi rad bil kickboxer. Imel bi prijetno družino. Rad bi živel eno leto v Bosni in Hercegovini. Rad bi bil bogat, imel bi hišo pod zemljo in tudi zlati helikopter. Rad bi se družil z vsemi prijatelji. Imel bi 3 otroke.

Dean Lazič, 4. c

Čez dvajset let bom stara 29 let. Imela bom veliko hišo, moža, dva otroka, srednjega psa, mačka ter papigo. Še vedno bom živela v Zg. Dupleku. Delala bom v maminem kozmetičnem salonu in tam odprla slaščičarno in prodajala svoje izdelke. V prostem času bom ustvarjala in slikala na platno.

Milla Bratkovič, 4. c

Čez 20 let bom star 29 let. Imel bom celo veliko kmetijo. Bom poročen in imel bom otroke. V kuhinji bom imel transporter za hrano. Bom srečen, vesel, prijazen in bogat.

Simon Zupančič, 4. c

Ko bom stara 29 let, bom imela tri otroke. Živela bi na Mauritiusu, kjer bi imela službo padalca. Živela bi v večji hiši ob plaži. Moj hobi bi bilo igranje kitare. Bila bi zelo bogata. Imela bi dobre prijatelje. Imela bi belo jahto, dva motorna gliserja ter podmornico in helikopter. Jahta bi bila dolga 200 cm.

Lili Mrkela, 4.c

 Vsi ljudje imajo želje. To pa so moje želje, želje za katere lahko le upam, da se mi bodo čez 20 let uresničile. Želim si družino, dva otroka, življenje brez vojn in da bi še vedno živel v Sloveniji. Želim si normalno službo in prijazno ženo. Želel bi si tudi domačo žival. Upam, da se mi bodo te želje uresničile.

Mark Jelenc, 4.c

Čez 20 let bom živela v Parizu. Bom kuharica in zelo dobro bom kuhala. Moj hobi bo risanje. Bom tudi slavna in pogumna.

Tina Ferlič Primec, 4.c

Čez 20 let bom star 30 let. Imel bom kmetijo s traktorji, kombajni in roboti. Na morju bom imel jahto, ki bo velika 30 metrov. Z velikim tovornjakom bom vozil različen tovor v trgovine. Imel bom lepo kariero iz igranja na harmoniko. Bom poročen in imel bom 5 otrok.

Matej Bombek, 4.c

Jaz bom imel hišo, avto in majhen vrt. Imel bom enega otroka in punco. Živel bom v Metavi in imel bom velik travnik.

Mai Bezjak, 4.c

Ogled operne predstave Don Pasquale

V četrtek, 5. januarja, smo učenci od 6. do 9. razreda odšli v SNG Maribor. Ogledali smo si opero z naslovom Don Pasquale.

V šolo smo prišli kot ponavadi, torej ob 7.30 in si skupaj s svojimi razredniki po učilnicah pogledali,kateri igralci bodo igrali naštete vloge in vsebino opere.

Nato smo se z avtobusi odpeljali do Maribora, kjer smo obiskali gledališče. Najprej smo v garderobi odložili vrhnja oblačila in nahrbtnike, nato smo se posedli na izbrane sedeže in počakali, da se opera začne.

Zgodba je bila sledeča – Don Pasquale, ki se želi na stara leta poročiti, nasprotuje zvezi svojega nečaka Ernesta z mlado vdovo Norino, saj ta nima primerne dote, ki bi mladoporočencema zagotovila stabilno življenje. Toda Don Pasquale, ki si na stara leta nadvse želi mlade neveste, se sam ujame v zanko, ki mu jo nastavi doktor Malatesta. Ta mu namreč predlaga poroko s svojo namišljeno “sestro”, ki ni nihče drug kot Norina. Poroka se po začetnem veselju izkaže za katastrofo, saj se v Norini prebudi speči zmaj in obrne Pasqualejevo življenje na glavo.Če bi radi vedeli, kako se zgodba konča, vas vabim, da si jo sami ogledate, ne bo vam žal.

IMG_247_b

Za nas, učence, so nastopali v skrajšani verziji, peli pa so večinoma v italijanščini, zato so nam bili v veliko pomoč podnapisi nad odrom.

Okoli 11. ure se je predstava končala in nekateri učenci smo ostali v mestu, drugi izstopali po postajah ali pa se pripeljali kar do šole.

Kulturni dan se je lepo zaključil in se vsakemu od nas za vedno vtisnil v spomin.

Tia Heler, 6. a

Kako je Krjavelj pretental svoje prijatelje

Krjavelj si je nekega vročega dne zamislil: “Kako bi bilo, če bi lahko imel svojega slona, ki seka drva?” Ampak po vsaki neumni zamisli so sosedje morali komentirati: “Pa daj no, kako bi te to blo!” “Vse je možno z mojo znanostjo,” je rekel Krjavelj. Nato se je zgodilo nekaj tako čudnega. Krjavelj je padel na tla, kot da bi ga kdo ustrelil. Vsi so šli po svoje telefone, ampak so se spomnili, da jih nimajo. Zato so vsi hiteli v bolnico in ko so vstopili, so bili tako zadihani, da jim je medicinska sestra dala vodo ter vprašala: “Ja, kaj pa vi tako zadihani, saj niste tekli iz vasi do sem, kajne?” “Žal nam je, ampak smo,” so vsi izmučeno odgovorili ter se vprašali, zakaj ne določijo enega, ki bo prvič odgovoril, nato naslednji itd.” “Kje pa imate telefone?” je vprašala sestra.”Nimamo jih, ali izgleda, kot da jih imamo?” so vzkliknili. “Cmok, cmok, cmok,” je rekla sestra. “No, naš prijatelj oz. sosed je medtem ko nam je v kabini pripovedoval, padel na tla, kot da so ga ustrelili,” je povedal prvi izbranec po imenu Anžek. “Resno, tvoje ime je Anžek?” je bila presenečena sestra.” Meni pa je ime Jeff,” je rekel Jeff. “OK,” je bilo edino kar je prišlo iz ust sestre. “No, gremo k temu Krjavelju!” je rekla sestra.

Tri ure kasneje…

“Tukaj, tukaj v naši kabini!” je vzkliknil Jeff. Ampak ko so vstopili, niso videli nikogar, pa še tema je bila! Ampak ko so vsi naredili en korak naprej, se je vse spremenilo.
“Presenečenje!” je zavriskal Krjavelj. “Mi smo za nič tekali vse od mesta!” so vsi razburjeno rekli v en glas. Krjavelj pa umirjeno: “Umirite se, šli ste z dobrim razlogom, da sem imel možnost pripraviti zabavo za Stevov rojstni dan!” “No, potem pa vse najboljše Steve!” so vsi zavriskali v en glas.

Tim Graber, 6.a

Naravoslovni dan v 6. a

V petek, 18.11.2016, smo imeli na naši šoli zdrav slovenski zajtrk. V šolo smo prišli kot običajno in se zbrali po razredih. Nato smo odšli v jedilnico, kjer smo imeli kulturni program, za konec pa smo še zapeli pesem Čebelar.

33

2

3

Za zajtrk smo imeli kruh, maslo, med, mleko in jabolka. Ko smo se najedli, smo šli po malico, ki smo jo dali v nahrbtnik. Šesti razred smo odšli peš do cvetličarne Tement, kjer smo si pogledali različne rastline. Za konec smo dobili še adventne venčke.

4

Končali smo ob 11:50. Preživeli smo nadvse zanimiv dan.

Tia Heler, 6.a