Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Teja Pivec

Dravi

Laskaj si, Drava naša mlada,

kolikokrat te je kdo pohvalil?

Ti srce rodoljubno razveselil?

Vemo, da laskanje bi slišala rada,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

Sava, Soča, Kolpa, Krka,

a v naših krajih tečeš ti,

hčer naših veličastnih voda,

precej okrnjena v mislih vseh ljudi.

Čemu vsemu si bila priča,

ko poslušala petje si ptiča?

Si grozote opazila,

v njih od turobe se utopila?

Tudi zate bilo je težko,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

Varuješ nas,

nas v srcih nosiš,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

V modrih globočinah,

v nejasnih, nevarnih, nemirnih tokovih,

obdana v zelenih ravninah,

rotiš nas za toplino,

rotiš zdaj svojo domovino!

Čeprav v tokih tvoje struge,

se naša kri je izgubila,

to ni bila tvoja krivda,

da srca v žalosti so se stopila,

zato laskaj zdaj si sama, Drava naša mlada!

A jaz bom vedno tukaj,

ob tebi stala,

te ljubila,

naš rod k tebi pripeljala.

Zato takrat laskala si ne boš več sama,

Drava naš mlada!

Ob tebi bomo stali in tvojim lepotam odo spisali,

Drava naša čudovita!

Teja Pivec, 9.b

Tehniški dan 7. razredov

Zjutraj smo se ob 7.30 zbrali v matičnih učilnicah. Imeli smo razredno uro. Bili smo razdeljeni v skupine po 3 do 4. Predstavili smo, kaj nam je na naši osnovni šoli všeč in kaj ne ter kaj bi dodali. Nato smo ob 9.05 imeli malico. Po malici smo se z avtobusom ob 9.25 odpeljali v Ruše na Srednjo šolo za kemijo in farmacijo. Tam smo so razdelili po razredih. Imeli smo predavanja v laboratorijih in učilnicah. V laboratorijih smo se malo poigrali s kemijo, po učilnicah pa smo imeli kratko predstavitev o kapsulah ter ostalih zdravilih, v glavnem – farmacijo. Na koncu smo reševali kratek kviz o zdravilnih rastlinah ter izpolnili učne liste. Z avtobusom smo se odpeljali proti šoli. Nekateri so izstopali po postajah drugi pa smo odšli na šolsko kosilo.

Mislim, da smo odnesli veliko novega znanja.

Viva, 7.b

ZAKLJUČNI IZLET DEVETIH RAZREDOV 22/23

Končno je prišel tudi naš čas. Tako kot vsi šolarji do sedaj, se tudi letošnji deveti razredi vedno bolj približujemo koncu osnovne šole. Bliža se čas odločanja in odraščanja, pa tudi žalostne ločitve dolgoletne naveze, ki je kot posledica skupnega šolanja devetih let doletela čisto vsakega izmed nas. Kot zaključek dolgoletnega druženja pa smo se deveti razredi v petek, 16. septembra, odpravili na zaključni izlet.

Celoten dan smo preživeli skupaj, v prijetni družbi prijateljev in učiteljev, ki so poskrbeli, da nam nedvomno ni bilo dolgčas. Ekskurzija oziroma zaključni izlet je bil zelo pester. Zjutraj smo se zbrali pred šolo ter več kot le navdušeni pričakali naš avtobus. Po prijetni vožnji smo prišli do našega prvega cilja v Ljubljani.

Prva postaja je bil Laser-Tag. Najprej smo pojedli malico, nato pa se lotili »dela«. Pravila igre so preprosta, tako smo z malo tekmovalnosti in precej adrenalina dosegali odlične rezultate in se pri tem resnično zabavali. Razdelili smo se v tri skupine ter se izmenjavali v krogih igre. Vsaka skupina se je tako pomerila z vsako, izmenično smo se tudi preizkusili na dveh različnih nadstropjih. Cilj igre pa je bil obraniti svojo zastavo oziroma preprosto premagati nasprotno skupino. Po koncu prve aktivnosti smo se odpravili proti Woop Areni.

Kmalu po kratki vožnji do Woop Arene smo lahko testirali Woopove bowling steze, ki niso bile le sodobne, temveč zelo digitalizirane. Na tablicah ob kavčih, na katerih smo se lahko tudi spočili po izposoji čevljev, smo vpisali naša imena in določili število članov v vsaki skupini. Tako smo lahko pokazali naše vrline in sposobnosti pri bowlanju, gotovo nam je šlo odlično. Zadeli smo tudi kakšen »strike«, a vsi smo ne glede na naš uspeh zelo uživali in se zraven do dobrega nasmejali (ob uspehu in neuspehu prijateljev). Ko je bilo aktivnosti v Woopu konec, smo se fotografirali, ter počakali na naš prevoz. Vkrcali smo se na avtobus in že smo bili na poti v Kranj.

Pa smo pričakali še zadnjo adrenalinsko dejavnost. Končno je bil čas še za dirkanje z gokarti. Po kratkem pozdravu in uvodnih navodilih smo že lahko opazili prvo skupino naših »dirkačev«. Po imenitni progi smo se vozili z izvrstnimi gokarti. Seveda smo bili čisto zares opremljeni, s čeladami. Tako je bilo poskrbljeno za našo varnost, kar pa ne pomeni, da nismo kot odlični dirkači progo dobro odpeljali. Nase smo namreč nedvomno morali paziti tudi sami. Čas ob vožnji je hitro minil, ob koncu smo se fotografirali na stopničkah, v dokaz naših dosežkov. Poti pa nismo nadaljevali lačni, tako smo se po gokartingu odpeljali proti McDonald’su in si privoščili sijajen obrok.

Izleta pa ni bilo konec kar tako. Po McDonald’su smo se odpeljali še na Bled. Seveda smo napravili še nekaj skupinskih slik ob najbolj očarljivemu delu Bleda, rdečemu srčku, za katerim je bilo dobro vidno Blejsko jezero. Nato smo imeli prosti čas, ki smo ga vsi pošteno izkoristili, za kakšno kavico, nakup spominčka ali pa le preprost sprehod. Po uri sprehajanja je na vrsto prišel najbolj vznemirljiv del večera. Disko!

Povzpeli smo se po stopnicah in sprehodili do diskoteke, ki je bila najeta le za nas. S kupončkom za eno zastonj pijačo po naši izbiri smo odšli navzdol po stopnicah in takoj opazili izjemen prostor z velikim plesiščem, na katerem smo preživeli celoten večer. Z DJ-jem in dobro družbo smo plesali kar nekaj časa. Poslušali smo najboljše disko »hite«, prijazen DJ pa je upošteval tudi nekaj glasbenih želja, ki smo mu jih zaupali. Žal je čas po mnenju večine prehitro minil, tako smo se ob deveti uri odpravili proti avtobusu, ki nas je utrujene domov pripeljal okoli polnoči.

Po tako enkratnemu izletu smo vsi naš dan odlično ocenili. Čeprav je bilo ekskurzije konec, smo si ustvarili ogromno fantastičnih spominov, ki jih bomo nedvomno dolgo držali pri srcu.

Teja Pivec, 9.b

Vse pomembno

Hitro, hitro hiti ta svet                                                                                                           imam občutek, da sploh ne zna živet.                                                                                 Kot, da čas ni dragocen, prijatelj prijatelja pozablja                                                           in misli, da lahko negativo                                                                                                takoj spremeni v pozitivo. 
Čas se s časom plača,                                                                                                                                   ljubezen res se splača,                                                                                                                            a kaj ti bo namišljen denar,                                                                                                                      ki ni sveta več tak vladar.
Denar pomemben ni tako,                                                                                                                    pozabite na vse zlato,                                                                                                                                        saj le z dobroto resnično bo lepo.
Ko končno najdeš rdečo nit,                                                                                                                   se vprašaš: "A življenje to je pravo,                                                                                                       posejano z naravo?"                                                                                                                                    In drugi ti odgovori, da ja                                                                                                                                      ter da našel nit si rdečo, pravo.

Teja Pivec, 8. b

Vojna

Kam prišel je ta svet,                                                                                                                 pa saj tu ni več za živet.                                                                                                  Ljudje ubijajo svojo vrsto                                                                                                        in se s tem sami spravljajo v krsto. 
Zdaj nekatera so dvorišča,                                                                                                   postala množična grobišča.                                                                                                        Slišiš samo strele,                                                                                                                           ki po zraku priletijo kot čebele.
Skrbne ženske pa za otroke skrbijo,                                                                                zato v druge države bežijo.                                                                                                  Na srečo obstaja še nekaj ljudi, ki priskočijo na pomoč,                                                            ki jih ne zanima, ali bo trajalo vso noč.

Pomagaš lahko tudi ti na daljavo, saj to dela tvojo postavo. Postava pa ni vse kar dobiš, saj tudi na višjo stopničko pri ljudeh priletiš.

Pia Vogrin, 8. b

ŠOLA NEKOČ (intervju z Andrejo Pivec)

Danes sem intervjuvala mojo mamo, 46-letno Andrejo Pivec. V šolo je rada hodila in bila odlična učenka, zato se je intervjuja veselila in zelo lepo sodelovala. Zaradi sodelovanja, je tudi obudila spomine na svoje prelepe šolske dni, kar jo je občasno skoraj pripeljalo do solz.

Koliko si bila stara, ko si se vpisala v osnovno šolo? Se še spomniš svojega prvega šolskega dneva?

Ko sem šla v osnovno šolo sem bila stara okoli 7 ali 8 let. Na žalost se prvega šolskega dneva ne spomnim dobro, se pa spomnim dneva, ko smo v šolo lahko prinesli svojo najljubšo igračo. Mama mi je šla zaradi tega kupiti čisto novo punčko, saj doma igrač nisem imela. Bila sem zelo žalostna, ko sem ugotovila, da sem jo pozabila v šoli, pod klopco. Tudi čistilka mi je pomagala iskati mojo punčko, a je nisva našli.

Koliko učencev ste imeli v razredu? Kakšna je bila vaša razredna skupnost?

V razredu nas je bilo, glede na zdajšnje čase kar malo, osemnajst. Vsi smo se razumeli, a hkrati bili tudi navihani. Občasno je po zraku švignila goba za tablo, pripetil se je tudi kakšen prepir.

Katere predmete ste imeli? Opazite kakšne razlike med predmeti prej in zdaj?

Učili smo se osnovne stvari: matematiko, slovenščino, spoznavanje narave in družbe, glasbena ter likovna vzgoja. Imena predmetov so se sicer malo spremenila, a je sam predmet v bistvu ostal enak. Prav tako je predmetov bilo manj, ker je eden zajel več snovi.

Kdaj se je pouk začel in kako dolgo je trajal?

Pouk se je pričel ob 7.50. Šolski dan je trajal izrazito manj časa kot danes, saj smo imeli le 4, izjemoma 5 ur.

Kateri predmet si imela najraje? Zakaj?

V šolo sem rada hodila. Pri vseh predmetih sem uživala, čeprav moram priznati, da sta mi bili najbolj všeč glasbena in športna vzgoja. Bilo je res zabavno, večinoma zaradi petja in gibanja na prostem.

Se spomniš katerih učiteljev in zakaj so ti ostali v spominu?

Slabše se spomnim treh učiteljic iz razrednega pouka, najbolj pa se spomnim tistih, ki še sedaj učijo v naši »dupleški« šoli, recimo učitelj Branko, učiteljica Marina ter učiteljica Marija, ki se je sicer že nekaj časa nazaj upokojila. Vsak je v mojem življenju pripomogel pri nečem zelo pomembnem, kar me je konec koncev tudi pripeljalo do mojega poklica.

So bile šolske potrebščine drage, kje ste jih kupili in katere ste uporabljali?

Potrebščine so bile kar drage, mama jih je vedno kupila v Mladinski knjigi. Kupila jih je z denarjem, ki je bil del nekakšnega sklada. Rekli so mu vzajemna, starši so vložili vlogo za denar in ga dobili od delodajalca, nato pa mu ga obročno vračali. Uporabljali smo zvezke, običajno štiri, palčke za računanje pri matematiki, nalivno pero in svinčnike za pisanje, osnovne likovne pripomočke za ustvarjanje ter učbenike, recimo berilo, ki smo jih morali prva štiri leta kupovati, nato pa smo si jih že lahko izposodili.

Ste imeli malico in kakšna je bila?

Malice smo imeli, pa tudi kosilo je bilo na voljo, katerega jaz v šoli nikoli nisem imela. Pri malici smo običajno jedli pariško salamo s polbelim kruhom, pa kakšen mlečni zdrob, mlečni riž ali pa kruh in marmelado. Kot pijačo smo dobili belo kavo, čaj in redko kakav. Najbolj smo bili veseli, ko smo namesto navadnega kruha dobili žemljice.

Kako so učitelji ocenjevali znanje? Ste pisali teste in imeli napovedano spraševanje?

Učitelji so spraševali nenapovedano. Med učenci pa so izbirali naključno, recimo po datumu ali pa mestu v redovalnici. Vedno smo bili prestrašeni in se skoraj tresli, ker nismo vedeli, koga bo učitelj poklical. Tudi testi so bili nenapovedani, a smo se na njih vedno malo pripravili. Kontrolnih nalog ni bilo veliko. Običajno so učitelji zahtevali kar veliko, zato smo se za dobro oceno res morali potruditi in vedno biti dovolj dobro pripravljeni.

Kako so tokrat kaznovali učence, ki niso bili pridni pri pouku?

Najbolj pogosta kazen je bila stanje v kotu. Drugih kaznih mi v šoli nismo imeli.

So bili uspešni učenci ob koncu leta nagrajeni?

Najuspešnejši učenci so dobivali diplomo ali priznanje ob koncu šolskega leta. Najpomembnejši pa je bil izkaz, majhna knjižica zelene barve, v katero so se zapisale ocene. Tudi jaz sem dobivala priznanja in izkaze. Starši so vedno bili ponosni name, a nisem dobila denarja ali kakšne drugačne nagrade. Mama mi je vedno rekla: “Saj se za sebe učiš”. Čeprav je bilo to res, me je včasih kar prizadelo, ker sem bila navdušena zaradi priznanj, ki sem jih dobila, ona pa mi je vedno odgovorila tako kot, da so dobre ocene samoumevne.

Se ti zdi šola nekoč boljša ali slabša od današnje?

Šola danes definitivno ni slabša od tiste prej. Je pa res, da smo se več družili. Sploh zaradi manj razvite tehnologije, zaradi katere smo morali namesto z avtobusom hoditi peš domov in v šolo. Med potjo po Dupleškem vrhu, se nas je nabral že en kup. Včasih smo se tudi stepli ali pa preprosto skregali. Videli smo se tudi v knjižnici, kjer smo morali namesto iz računalnikov informacije poiskati v knjigah. Veliko smo se družili po šoli, zunaj- na prostem, kar je pripomoglo tudi k našemu zdravju.

Teja Pivec, 8.b

Šola v naravi, 4. razredi

V začetku oktobra smo 4. razredi centralne šole in obeh podružnic izvedli dolgo pričakovano šolo v naravi. Le-ta je lansko šolsko leto, zaradi zdravstvene situacije, odpadla. Podali smo se na Debeli rtič, kjer smo poleg plavalnega tečaja izvedli številne poučne in zabavne dejavnosti. Učenci so: se prilagodili na vodo, usvojili osnove plavalnih tehnik, spoznavali mediteransko vegetacijo in podnebje, raziskovali obmorski pas, iskali zaklade in se orientirali v prostoru, se izkusili v lokostrelstvu in drugih športih, predstavili svoje talente, pisali razglednice, se družili ob filmu in plesu, sklepali nova prijateljstva in se predvsem zabavali. Za veter v laseh pa je poskrbela burja, ki nas je spremljala večino časa našega bivanja na Debelem rtiču. Bilo je lepo, za mnoge nepozabno. Svoja doživljanja šole v naravi so na papir izlili tudi učenci.

Razredničarka 4.a Maja Ornik

Danes je prav poseben dan. Ko so me starši zbudili, sem hitro odhitel k zajtrku, nato sta me ati in mami odpeljala pred šolo. Tam nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal v šolo v naravi, na Debeli Rtič. Ko smo prispeli, smo odložili prtljago in odšli na kosilo. Nato smo si oblačila zložili v omarice. Sledil je najboljši del in to je bilo plavanje. Ta dan je prehitro minil, saj je bil čas za večerjo in spanje. Na urniku sem imel razne športne in poučne dejavnosti. Najbolj sem užival v plavanju. Najlepši del mi je bil sončni zahod. Imel sem se zelo lepo. Kmalu je prišel dan odhoda in ponovno smo pakirali prtljago v kovčke. Na poti domov smo se ustavili tudi v Trojanah. Privoščil sem si velik čokoladen krof. Tudi na starše nisem pozabil in sem jim kupil medenjake. Pozno popoldne smo prispeli do naše šole. Zelo sem se razveselil staršev, sestro Kajo pa sem srečal na morju v najini izmeni. Tudi starši so se me razveselili. To je bila moja nepozabna izkušnja, ki mi bo dolgo ostala v lepem spominu. 

                                                                                                                              Lan Simonič, 4.a

Petkovega jutra sem se zbudila in se veselila, da gremo z razredom v šolo v naravi. Tako sem bila vesela. Hitro sem šla v dnevno sobo k mamici in atiju. Vprašala sem ju, če vesta, da grem v šolo v naravi. Rekla sta ja. Hitro smo se oblekli in pojedli zajtrk. Potem smo se odpeljali pred šolo. Malo smo še čakali na avtobus. Ko je prišel, smo kovčke naložili v avtobus in se odpeljali na pot. Preden smo šli na dolgo pot, smo s seboj vzeli še učence iz Zgornjega Dupleka. Potem pa smo se res odpravili na pot. Potovali smo 3 do 4 ure, vmes smo se enkrat ustavili. Pot smo nadaljevali proti morju. Prispeli smo na Debeli rtič. Kovčke smo odpeljali v dom Morska zvezda. Oblačila smo razpakirali v omare in se odpravili na kosilo. Po končanem kosilu, smo se odpravili na kratek sprehod do hotela. Pripravili smo se na kopanje, saj nas je čakal plavalni tečaj. Tam so nas testirali glede sposobnosti plavanja in nas določili v posamezne skupine.

Naslednji dan smo se zbudili, se oblekli in odšli na telovadbo. Nato je sledil zajtrk. Po zajtrku smo pospravili sobe in si pripravili torbo za plavanje. Imeli smo tudi različne druge dejavnosti, kot so npr. lov za zakladom, lokostrelstvo in ekološko pot. Zvečer smo imeli pokaži kaj znaš, pižama parti in veliko pogovorov in smeha z prijatelji.

Peti dan smo se odpravili proti domu, saj smo vsi že nestrpno pričakovali, da vidimo svoje domače.

Ana Pišek, 4.a

Zjutraj sem se zbudil ves navdušen, zato sem se urno oblekel in me je mami hitro pripeljala v šolo. Tam sem zagledal prijatelje in sošolce, ki sem se jih zelo razveselil. Na avtobusu sem sedel z mojim najboljšim prijateljem Lanom. Med potjo sva se pogovarjala o krajih, katere sva opazovala skozi okno. Po štirih urah vožnje smo prispeli na morje. Naslednji dan smo se odšli kopat na bazen. Ko smo prišli s kopanja, smo večerjali in po večerji igrali karte. Zjutraj, ko smo se zbudili, smo imeli najprej jutranjo telovadbo ter nato zajtrk. Vsak naslednji dan smo imeli dopoldansko in popoldansko plavanje. Po popoldanskem plavanju smo imeli prosti čas in smo igrali ročni nogomet. Sledila je večerja in potem smo odšli vsak v svoje sobe. Dnevi so hitro minili in smo se pripravljali za po domov. Po poti smo se ustavili v Trojanah na krofih, nato smo pot nadaljevali proti domu. Ko smo prispeli do šole, me je tam čakala mami. Nato sem hitro odhitel domov.

Taj Jug, 4.a

Ko sem se zbudil tisto petkovo jutro, sem bil zelo vesel. Vedel sem namreč, da grem v šolo v naravi, na Debeli Rtič. Moji prijatelji so tudi bili zelo veseli. Veselili smo se, da bomo štiri dni preživeli skupaj. Pred šolo smo se zbrali ob osmi uri zjutraj. Ob odhodu se je moja mami malo jokala, jaz pa tudi. To je bilo namreč prvič, da smo bili kot družina toliko dni narazen. Ampak vsi smo vedeli, da se bomo imeli čudovito in da se hitro vrnem.

Prvo počivališče je bilo ob avtocesti. Nato smo nadaljevali pot proti cilju. Vozili smo se 4 ure. Takoj ko smo razpakirali prtljago, smo šli na bazen. Na bazenu smo pokazali kaj znamo. Po kopanju smo šli na kosilo, nato se družili in igrali družabne igre. Dan se je bližal koncu. Zvečer smo imeli disco. Družili smo se, peli in smejali.

Naslednje jutro, ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk. Po zajtrku, je bil čas za bazen. Na bazenu smo se pravilno učili plavati žabico. V popoldanskem času je sledila igra« LOV NA ZAKLAD«. Bilo ja zanimivo in poučno. Zvečer je sledilo druženje in kino. Sladkali smo se in grizljali čips, kot se za kino spodobi. Ponoči je bilo prav pestro, saj je bilo mojima sošolcema Juretu in Ninotu zelo slabo. Res sta bila boga in sta se mi smilila.

Drugo jutro po zajtrku smo se ponovno odpravili na bazen, se družili, igrali družabne igre, telovadili in se pomerili v lokostrelstvu. Bilo je zelo zanimivo.

Tretje jutro smo se zbudili, kot vsako jutro in po zajtrku odšli na bazen, kjer smo vadili plavanje in uživali v morski vodi. Čez dan smo se družili, igrali družabne igre, risali in uživali. Zunaj smo žal bili bolj malo, saj je vse dni pihala močna burja.

V ponedeljek zjutraj smo žal ostali brez sošolcev Nina in mojega najboljšega prijatelja Jureta. Oba so starši včeraj pozno prišli iskati na morje. A dan je bil vseeno zanimiv, saj smo imeli delavnico » EVOLUCIJA ŽIVLJENJA«

Zadnjo noč sem bruhal tudi jaz in so zjutraj prišli po mene starši. Mami in ati sta mislila, da je boljše, da se ne vozim z avtobusom, ko pa mi je že tako slabo.

Drugi prijatelji so se na pot odpravili kakšno uro za mano. Žal mi je, da se nisem vračal z njimi, a sem vesel, da sem ostal z njimi vse do zadnjega dne. Ker sem zadnji dan počival, si nisem prislužil delfinčka, ki sem se ga tako veselil. A kaj hočem, tako pač je. Bolezen ne pozna želja.

Vesel sem, da smo končno lahko šli v to tako pričakovano šolo v naravi in se imeli nepozabno. Upam, da gremo še kdaj.

Jaka Prosen, 4.a

Težko smo dočakali dan odhoda v šolo naravi. Odhajali smo z avtobusom in skozi okno mahali staršem. Nekateri otroci so jokali, a smo jih potolažili. Prispeli smo na Debeli Rtič, kjer nas je že čakalo kosilo. Nato smo odšli v našo hiško, kjer smo izbrali sobe, v katerih bomo spali in omare, v katerih bomo imeli oblačila. Sledilo je kopanje in lov na zaklad, nato večerja in disco. Fantje so peli, punce pa poslušale kako ¨fušajo¨. Bila sem zelo utrujena in sem šla spat prej. Dnevi so hitro minevali. Vsaki dan so sledile nove dogodivščine do odhoda domov. Po poti domov smo se ustavili v Trojanah. Utrujeni in zelo veseli smo prispeli domov, kjer so nas nestrpno čakali starši. Vesela sem bila odhoda v šolo v naravi, a tudi prihod domov je bil neprecenljiv.

Lucija Škof 4 a.

Z avtobusom smo se odpeljali na Debeli rtič. Ko smo prispeli smo najprej dobili malico in smo si ogledali sobe. Bila sem v sobi z 5 prijateljicami. Soba je bila rumeno bele barve , postelje so bile dvonadstropne. Jaz sem spala spodaj prijateljica , Gabrijela pa zgoraj.

Vsak dan smo šli na  jutranjo telovadbo , potem smo imeli zajtrk , nato  smo imeli plavanje. Po plavanju smo šli  na kosilo in po kosilu je sledil krajši počitek. Družili smo se , igrali in zabavali. Kasneje smo šli plavat in nato na večerjo. Po večerji smo imeli tudi risanke, igro, zabavo in nato pa spat.

Najbolj mi je ostal v spominu zadnji dan , ko smo se zbudili smo šli na bazene, kjer smo še zadnjič plavali.

Sledilo je pakiranje kovčkov , ki smo jih dali na avtobus. Nato smo počakali in pojedli kosilo, ter se počasi odpravili proti domu. Pot je bila zelo kratka , saj smo gledali film Kekčeve ukane. Na poti smo se ustavili v Trojanah na slastnih krofih. Ko smo prispeli do šole so nas že čakali starši in komaj smo vsi čakali , da jih objamemo.

V šoli v naravi je bilo zabavno, ampak sem pogrešala dom.

Vanessa Ornik, 4.a

Bil je petek. S starši sem se pripeljala do šole. Mama in oče sta me pospremila do parkirišča, kjer so moji prijatelji nestrpno čakali na avtobus za šolo v naravi. Ko smo bili vsi, je avtobus prispel. Vkrcala sem se z mojo sošolko Lucijo. Prvo smo šli do Zimice po ostale šolarje (oz. moje prijatelje).

Vozili smo se skoraj 4 ure! Vožnja mi je bila všeč. Videla sem tudi Jadransko morje ob koncu vožnje. Ko smo prispeli, smo morali na kosilo. Za kosilo smo imeli juho, zeleno solato, meso z krompirjem in sok. Krompir je imel okus po kokosu in ne vem zakaj. Vrnili smo se naš začasni dom. V sobi nas je bilo 6, in to so: Lucija, Vanesa, Ana Š., Tia, Gabriela in jaz (Mia). Nato smo vzele plavalne torbe in smo šli na bazene, saj smo imeli testiranje kako plavamo. Ko smo šli iz bazena smo šli pod tuš in potem smo se preoblekli. Ko smo šli v naš dom, smo dobili malico. Nato smo si privoščili sladkarije, njam njam njam, se je slišalo iz sob. Imeli smo prosti čas. Punce iz Dvorjan, so nas povabile na disko. Tudi me punce smo pripravile disko, fanti pa so nam peli. Pet minut pozneje smo dobili liste in smo si morali izbrati ime sobe. Pravo mučenje, tako težko je bilo. Potem smo si izbrale ime Šest prijateljic.

Potem so prišli pogledat našo sobo, dobile smo oceno 4,5. Ah, groza. Vsaj 3 nismo dobile. Kasneje smo šli na večerjo. Ko smo se vrnili, smo se šli stuširati, umiti zobe in se pripraviti za spanje. Zvečer smo se s prijateljicami pogovarjale, nisem in nisem zaspala, pa jokala sem. Zjutraj smo šli na telovadbo ob morju. Odpravili smo se na zajtrk. Po zajtrku smo odšli plavat, razdelili smo se v skupine, bila sem pri učiteljici Maji (razredničarki). In spet ista pesem: tuš, preobleči, sušenje, obut, vse to smo naredili. Ko smo se vrnili, smo šli na kosilo. Po kosilo smo šli na lov na zaklad. Na žalost ga moja skupina ni našla. Iskali smo po celem Debelem rtiču. Potem smo se spet šli kopat, tako kot do sedaj. V domu smo jedli malico in pisali razglednice.

Zvečer smo si ogledali film Mali šef. Med tem sem jaz zelo močno jokala, Mia Jerenec pa me je tolažila. Ko smo šli spat je Vanessa poklical učiteljico. Učiteljica se je vlegla zraven mene, počutila sem se varno in mirno zaspala. V nedeljo smo spet imeli telovadbo, zajtrk in plavanje. Po kosilu smo imeli prosti čas in smo imeli na balkonu namizni tenis in namizni nogomet, tam sem se večino časa tudi nahajala.

Potem je po nas prišla učiteljica za lokostrelstvo. Peljala nas je v gozd kjer sem videla dve tarči, vrečo in puščice. Ena vrsta puščic je imela na koncu kovino, druga ne. Najprej smo streljali lažjo tarčo, nisem zadela, ah sramota. Potem smo streljali na drugi dve tarči. Na tarči so bili zalepljeni trije baloni. Če zadeneš balon, dobiš nagrado. Čas je bil, da ustrelim jaz.  Prijateljice so navijale, fantje pa ne, ker niso dobro streljali, razen nekaterih. No, jaz gledam tarčo, mislim na balon in… jessssss! Nisem sicer ustrelila balona, ampak puščica je bila v sredini.

Zvečer smo imeli talente. Žirija so bili trije učitelji. Jaz sem bila napovedovalka talentov, pa tudi talent sem lahko pokazala. Na prvem mestu je bila Nika, na drugem so bile punce in na tretjem Dunja (moja sošolka). Potem smo morali iti spat. Zjutraj smo spet imeli telovadbo, kopanje in kosilo. Danes smo imeli po kosilu Biološko pot, dobili smo liste in šli v naravo. Sprehajali smo se po skoraj celem Debelem rtiču. Potem smo se šli kopat (še enkrat). Zvečer smo imeli zabavo. Pred zabavo smo pa morali seveda spakirat. Naslednje jutro pa nismo imeli telovadbe, le jutranje kopanje. Ko smo šli na kopališče, je rekla gospa, da smo eno uro prej. Ker nam je bil dolgčas, smo šli na sprehod, potem nazaj v dom in igrali smo badminton, nogomet… Potem smo šli nazaj na kopališče. Imeli smo zadnje testiranje. Ko sem hotela pod tuš, me je ustavila učiteljica Anja, ker sem tekmovala za Srebrnega delfina. Ko smo se odpravili nazaj, nismo šli v dom, ampak na kosilo. Po kosilu smo šli na avtobus, vozila sem se z Ano. Ko smo šli do Trojan, smo šli na krofe. Pot smo nadaljevali. V Dupleku so najprej izstopili drugi razredi. Potem smo na vrsto prišli mi. Ko sem videla mamo, sem takoj odpela pas. Izstopili smo in mami sem skočila v naročje.

Mia Muster, 4.a

Najprej smo se peljali na Debeli rtič. Vozili smo se 4 ure. Prišli smo na počivališče in se tam okrepčali. Nato smo nadaljevali pot. Ko smo prispeli na cilj, smo šli na kosilo,  nato pa na plavanje. Nato smo si šli razpakirati, se malo igrati in nato smo se oblekli v pižame. Naslednje jutro smo šli na telovadbo ob morju in na zajtrk. Sledilo je plavanje, kjer smo se  učili plavati prsno. Ob vrnitvi v dom, smo si pospravili sobe. Učitelji so jih vsak dan ocenjevali. Ta dan smo dobili oceno 5. Nato  smo šli na kosilo, nato pa spet plavati. Sledile so različne popoldanske in večerne aktivnosti. Ko smo se zbudili, smo se igrati enko, nato pa na telovadbo ob morju. Spet je sledil zajtrk, plavanje in kosilo, kjer smo jedli zelo dobro sladico. Popoldan je bilo spet veliko aktivnosti in igranja. Sledilo je plavanje, kjer smo se naučili plavati prsno z rokami in nogami. Nato smo se umili, preoblekli in posušili lase. Šli smo na večerjo in spati. Zjutraj smo šli na telovadbo, nato na zajtrk in na plavanje. Tam smo se učili plavati kravla z nogami. Odšli smo na kosilo, potem pa v apartma, kjer smo pospravili sobo, ker je bilo ocenjevanje sob. Dobili smo oceno 4. Nato smo se pri plavanju naučili kravla z desko in uporabo rok. Naslednji dan smo šli na zajtrk in plavati. Ocenili so plavanje in dobil sem srebrnega delfinčka. Šli smo spakirat in se odpeljali domov.

Jure Kramberger, 4.a

GALJOTOVO PISMO

Draga Majda, če se slučajno ne vrnem, bi se rad vsaj poslovil. Prvič v življenju ne vem, kaj ti bi rekel. Pazi nase in pozdravi otroka zame. Očitno si dvomila, da se bi vrnil, saj mi je mlad mož rekel, da imaš drugega moža. Ne bom vama uničeval vajinih planov, pravzaprav vama želim srečo, a zaradi njega ne zapostavljaj drugih. Zdaj pa še par besed za otroka. Peter čuvaj sestro ter mater. Ponosen sem nate, saj si zrastel v dobrega in poštenega moža. Ne krši božjih zapovedi (malo heca mora biti). V glavnem, še naprej bodi tak kot si in spoštuj ljudi. Mirta, kdo bi si mislil, da me ne bo ob tebi, ko boš stopila pred oltar. Upam, da je pravi zate, ker bo s tabo imel lepo družino, o tem ne dvomim. Prosim te samo, da se med seboj spoštujeta in ničesar ne prikrivata, ker bo drugače to škodovalo vajinemu odnosu. Skupaj smo imeli vzpone in padce, a smo vedno vse premagali. Ne oddaljite se drug od drugega. Upam, da sem povedal vse, kar sem hotel, zdaj pa se zares poslavljam od vas, ker je očitno napočil ta čas. Nikoli si ne bi mislil, da bom tako končal, ampak usoda je tako mi namenila. Čuvajte drug na drugega. Zbogom Povl – ubogi galjot

Pia V., 8.b

4. a: Danes sem jaz mama, danes sem jaz oče

Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da sem odrasla. Postala sem mama.

Pogledala sem starša in ugotovila, da sta postala otroka. Ime jima je bilo Tina in Uroš. Hodila sta v 1. razred in z njima je bilo veliko dela, saj sta letos prvič stopila v šolo. Imela sta svoje torbe, zvezke, peresnico in ostale šolske potrebščine. Jaz sem med tem časom doma kuhala in čistila. Ko sta prišla iz šole, sta imela veliko naloge. Okrog 21.ure sta odšla spat, jaz pa sem gledala televizijo. Ker sem bila tudi jaz utrujena, sem se odpravila v posteljo.

Ko sem se zbudila, se glasno povedala: »Mama, spet sem otrok, vidva pa moja starša!« To so bile le sanje.

MIA JERENEC

Danes sem se zbudila zelo zgodaj. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem še zaspana. Ko sem se hotela počesati, sem ugotovila, da sem zelo zrastla. Nato sem na mizi videla list za službo in ugotovila, da sem postala mama.

Tisti dan ni bil moj dan. Šla sem v službo. Ko sem prišla domov, sem bila zelo lačna, vendar na mizi ni bilo kosila. Niti kuhalo se še ni. V roke sem vzela kuhalnico in skuhala kosilo. Takrat sem si rekla: »Dovolj je vloge mame za danes,« in odšla spat.

Zjutraj sem bila najbolj srečna oseba na svetu, saj sem bila spet otrok.

LUCIJA ŠKOF

To jutro sem se zbudila v mamini postelji.

Nič mi ni bilo jasno. Izgledala sem večja. Ugotovila sem, da sem postala mama. Zbudila sem hčerko in ji naredila zajtrk. Nato sem jo odpeljala v šolo. Ko sem se vrnila domov, sem si skuhala kavo in počistila hišo. Ob treh sem šla po svojo punčko v šolo. Ko je naredila domačo nalogo, smo pojedli kosilo. Za tem sem umila posodo in šla počivat. Nato smo šli na sprehod in na večerjo v restavracijo.

Ko sem šla spat, sem se začela manjšati. Postala sem otrok.

ELDINA HAŠIĆ

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem opazil, da sem velik in da imam večja oblačila.

Šel sem do atija in mame. Opazil sem, da sta majhna. Pogledal sem na uro in videl, da je pet zjutraj. Spomnil sem se, da gre ati takrat v službo. Ugotovil sem, da sem danes jaz ati, zato sem se odpravil v službo. Tam sem bil osem ur. Ko sem prišel domov, sem se igral s sinom. Nato smo šli na kosilo.  Ko smo se najedli, smo skupaj pogledali televizijo. Zvečer smo pojedli večerjo, se umili in se odpravili spat.

Zjutraj sem ugotovil, da so to bile le sanje.

JAKA PROSEN

Zbudila sem se in  opazila, da sem zrasla. Šla sem v kopalnico. Tam sem zagledala, da imam daljše lase, zgubano kožo in nekaj sivih las. Šla sem v otroško sobo in videla hčerko, ki ji je bilo ime Natalija. Zbudila sem jo, jo oblekla in pripravila za šolo. Pohitela sem pripraviti zajtrk in poskrbela, da je odšla na šolski avtobus, ki pelje ob 7.14 min. V dopoldanskem času, ko sem bila sama doma in sem imela čas sem pripravila kosilo, počistila stanovanje in vrtnarila. Pogledala sem na uro in ugotovila, da je čas, da pride Natalija domov iz šole. Po navadi se pripelje z šolskim avtobusom okrog 14.00 ure. Vprašala sem, če je mogoče lačen, vendar ni bil. V roke smo vzeli šolske zvezke in knjige, ter pričeli z pisanjem domačih nalog. Po končanih šolskih obveznostih, smo šli na igrišče. Tam smo se rolkali z rolerji, vozili z kolesom in igrali razne igre z prijatelji. Po končanem druženju, smo odšli večernim obveznostim naproti. Sledilo je umivanje, večerja in spanje. Ko sem se zbudila, sem videla, da so bile to le samo sanje.

Ugotovila sem, da je biti mama naporno delo tako ponoči kot podnevi, zato bom raje naprej uživala v brezskrbnem otroštvu in se igrala z prijatelji.

Ana Pišek

Nekega jutra sem se prebudila in vse je bilo drugače kot po navadi.

Hotela sem obleči svoja šolska oblačila, a so mi bila premajhna. Popila sem kavo in nato pripravila zajtrk za svojo hčerko Leo, saj mora kmalu v šolo. Lea se je zbudila, pojedla zajtrk, si umila zobe, oblekla in nato sva se odpeljali do šole. Lea je bila v šoli, jaz sem se odpravila domov, kjer so me čakala dnevna opravila. Najprej sem pomagala možu Simonu, da sva opravila vse potrebne stvari pri vodenju skupnega podjetja, nato so me čakala gospodinjska opravila. Najprej sem pospravila hišo, pripravila kosilo in se odpravila s kužkom Donom na sprehod. Ko sem prišla s sprehoda, sem se odpravila po sina Leota, ki obiskuje vrtec. Ker so jesenski dnevi še topli, sem se z otrokoma popoldne igrala na vrtu. Ko se je zvečerilo, sem pripravila večerjo za celotno družino. Nato sem se odpravila na kratek tek. Ko sta se otroka umila in oblekla v pižamo, sem ju pospremila v posteljo in jima prebrala pravljico.

Nato sem si po dolgem dnevu privoščila kopel in sladko zaspala. Pa naj še kdo reče, da življenje mame ni naporno.

EMA KREPEK