Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Staša Alekseja Kukovec

Vse dobro se z dobrim vrača

Moj brat Sizif je zelo nepremišljen mož. Ni se bal bogov, zato se mu je to maščevalo z življenjem in močnim trpljenjem v podzemlju. In potem sem ga morala jaz rešiti!

Bogova Azop in Zevs sta se prepirala. Zevs se je skril in Sizif je to izvedel. Azopu je povedal, kje se skriva, v zameno za vir vode v njegovem mestu. Ker je Zevs vladar bogov, je z malo truda uničil Azopa, na Sizifa pa poslal Smrt. Sizif je to opazil in se na Smrt pripravil. Ko je prišla, jo je zvezal, zato nobeden ni več umiral. Bog Ares je rešil svojo prijateljico, ki si je takoj prilastila Sizifa. Tudi na to je bil Sizif pripravljen. Svoji ženi je rekel, naj po njegovi smrti ne prireja pogrebnih prireditev in ona je to naredila s težkim srcem. V podzemlju so takrat vsi žalovali s Sizifom, češ da ga je žena pozabila, ker mu ni ničesar darovala. Sama Persefona, vladarica kraljestva senc, mu je dovolila, da se vrne na Zemljo in opozori soprogo na njeno dolžnost. Sizif je nemudoma zapustil kraljestvo večne teme in hlinjena žalost je zapustila njegov obraz. Naredil je veliko gostijo in želel nazdraviti. A preden se je čaša dotaknila njegovih ust, mu jo je Smrt iztrgala in ga še drugič odnesla v kraljestvo mrtvih. Tam je doživel največje trpljenje, mene pa je čakala dogodivščina.

   Moja družina je to izvedela šele po dveh dneh. Mama se je popolnoma zlomila. Jokala je več tednov in nisem več zdržala. Odločila sem se, da ga pojdem rešit. A kako? Kako naj pridem v podzemlje? Moram umreti? Da, točno tako. Splezala sem na visok prepad in se prepustila. Hitro je bilo konec, a nisem prišla v podzemlje, temveč v nebesa. Očitno nisem bila dovolj prebrisana, a kako naj pridem do tja, sem se spraševala. Povprašala sem druge in nobeden ni vedel. Hodila sem naokrog in se razgledovala. Naenkrat me je kdo ve kdo, potegnil v neznano ulico in mi strogo zažugal. Rekel, oz. skoraj zadrl se mi je, naj ne poskušam tja, ker ne bom mogla več nazaj sem. »Sploh nisem hotela sem!« sem mu odvrnila in mu rekla, da moram rešiti brata, ker se moja mama ne bo pomirila. Zabrusil mi je, da si je moj brat že zaslužil biti tam, saj se bogovi nikoli ne zmotijo. Samo pogledala sem ga grdo, se obrnila in odkorakala stran. A me je spet potegnil na isto mesto in rekel, da ve kako, a je nevarno in seveda da hoče nekaj v zameno. V nahrbtniku sem imela jabolka, malo mesa in stotaka. Ponudila sem mu ga s težkim srcem, a me je odvrnil in rekel, da mu tukaj denar ne koristi. Zagledal je jabolka in oči so se mu zasvetile. Rekel je, da hoče to, čudno sem ga pogledala, a sem se ga hotela čimprej znebiti. Dala sem mu jabolka in starec se jih je takoj lotil. Zraven je ogabno mlaskal in govoril, da še nikoli ni jedel jabolk. Zavila sem z očmi in ga strogo vprašala, če še mi lahko danes pove, kako priti v kraljestvo mrtvih. Starec je zateženo rekel, da moram nekoga ubiti in mi pomolil nož pod nos. Odločno sem ga vzela in si rekla, da ni tako težko, samo nekoga, ki ga sovražim moram ubiti pa ne bom imela slabe vesti. Hodila sem naokrog in takrat sem jo videla. Punco, ki se je spremenila, zaradi drugih ljudi, nato pa prišla in se važila sama s sabo in njenimi stvarmi. To punco sem tako sovražila, da je bolj nisem mogla. Ni me ganilo, kaj ima, sovražila sem jo, ker so se moje prijateljice zaradi nje slabo počutile. A zdaj je bilo na vrsti maščevanje. Stopila sem do nje, jo pozdravila, pogledala in jo z enim potegom ubila. Takšen užitek sem dobila, da bi najraje skakala od veselja. A drugi so to opazili in takoj poklicali boga, ki nimam pojma kako mu je bilo ime. Samo zarežala sem se, ko me je »pufnil« v kraljestvo senc. A zanimalo me je, kaj se je zgodilo z njo. Ne more še enkrat umreti kajne? A ni bil čas za to. Prišla sem. Bilo je temno, da si komaj kaj videl. Slišala sem režanje, hihitanje in jokanje. Tam so verjetno bili največji zlobci na svetu. Prišla sem do vladarice kraljestva senc Persefone. Pogledala me je in očitajoče rekla, če sem se potegnila po bratu. Samo jezno sem jo gledala. Govorila je dalje, da ne bom dolgo tukaj, ker se tisti deklici ni nič zgodilo, a vseeno zaslužim kazen. Zavila sem z očmi, kar tudi najbolje znam in jo dalje gledala. Začela je hoditi okoli mene in govorila, kako moj brat trpi, se muči dan za dnem in odslužuje svojo kazen. Komaj sem zdržala, da je ne bi napadla. Poslala me je v eno izmed ječ, kjer sem kovala moj načrt. Še vedno sem imela nož. Stražar je stal pred mojo ječo in zaspal. Ključi so mu svetleče bingljali na hlačah. Z roko sem jih hotela vzeti, a mi ni uspelo. Vzela sem nož in probala z nožem. Manjkal mi je centimeter, še bolj sem se stegnila in ga z naporom dobila. Odklenila sem ječo in stekla stran. Iskala sem Sizifa, ga klicala. Čez nekaj časa sem slišala tih »tukaj« in stekla proti njem. Videla sem mojega brata kako se muči in dela za Persefono. Široko se je nasmehnil, stekla sem proti in ga objela. Vprašal me je kako sem se znašla tukaj in naj takoj zapustim to kraljestvo. Rekla sem mu, da ni časa za to in naj pride z mano. Stekla sva po dolgih hodnikih in za nama slišala korake stražarjev. Tekla sva hitro kot še nikoli. Prišla sva do velikanskih vrat, ki so zapirale ta svet od našega. Hitro sva jih hotela odpreti, a so bila zaklenjena. Stražarji so bili vogal za nama, midva pa nisva mogla nikamor. Stražarji so se že smejali, ker so naju videli v zmedi in se nama počasi približevali, da bi bilo še bolj mučno. Takrat se je pred nama prikazal starec, ki mi je vzel jabolka, naju primil za roke in z nama vred izginil. Za nami je eden od stražarjev vrgel nož, ki je izginil z nami. Prikazali smo se na pusti plaži. Starec me je poklical in videla sem, da krvavi. Nož ga je zadel in starec je umiral. Gledala sem ga in mu nikakor mogla pomagati. Zahvalila sem se mu za vse, on se je nasmehnil in rekel, da je vesel, da je lahko pomagal družini spet postati celotna družina. Umrl je z nasmeškom na obrazu, z bratom sva ga pokopala in vesela ter žalostna odšla domov. Mama je bila zelo vesela, poljubila mene in Sizifa in se spet zjokala. A tokrat od sreče.

  Iz moje zgodbe sem se naučila biti hvaležna za vse, kar se mi dobrega zgodi. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem svoje delo opravila v nebesih. In tega se še spominjam danes. Nikoli ne bom pozabila starca in njegovega pogumnega dejanja. Umrl je zame in to mi ogromno pomeni. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem vso jezo stresla nad punco, ki misli, da je nekaj vredna, v bistvu pa jo vsi sovražijo. Bila je tudi moja najboljša prijateljica, a me je izdala. Jaz sem imela še ogromno prijateljev, ona pa bolj malo. Mogoče so bile sanje, a upajmo, da ne.;)

Staša, 7.a

Prehitro je minilo

Sem Staša in obiskujem 7.a. Letos sem prvič v novinarskem in se že zabavam. A ker hodim k nemščini, žal moram delati od doma. Zdaj vsaj ne bom edina. Obožujem konje in risanje. Doma tudi imam konja, mačko, psa in ribe.

Letos si najbolj želim lepih oz. odličnih ocen, za katere se bo seveda treba potruditi. Upam tudi, da bom imela takšne prijatelje, kot sem jih imela do zdaj, takšne, ki mi pomagajo, nasmejijo in tolažijo. Včasih si res mislim, da sem lahko srečna, kakšne prijatelje imam in da se znam potruditi za šolo.

“Še malo pa bo konec”, si včasih mislim. Zamislim se, kako bo šlo naprej. Ustrašim se, ker ne vem, ali mi bo uspelo, če bom našla prijatelje ali jih izgubila. Do takrat še moram doživeti dogodivščine, smeh in solze, zato si vedno rečem: “Živi trenutek”. Tako si pomagam in res deluje. Ko bo pa treba oditi iz osnovnošolskih klopi, pa upam, da bom zbrala pogum in odkorakala v prihodnost.

Spomnim se, ko sem si želela postati trenerka jahanja, veterinarka in oskrbnica konjev in takrat mi solze pritečejo v oči. Spomnim se prepiranja za žlico z listji, popoldanskih počitkov, prvega prihoda v šolo, straha pred prvim letom ocen in učenja naših prvih besed. In jaz sem si tako želela odrasti…

Staša, 7.a

Nevidni nepozabni šolski dan

Nekega dne sem se zbudila in ugotovila, da sem nevidna in s prijateljico Nikolino Sršen sva se odločili, da odidem v zbornico pokukat, kaj učitelji počnejo, ko nas ni zraven.

Na poti do zbornice sem bila prestrašena. Bog ve, kako je tam! Uh, ta vrata! Ogromna, strašljiva in težka. Izmuznila sem se noter, ravno pa je za mano prišla moja razredničarka Faja Merk. Vem, čudno. Ne vem, zakaj ji niso menjali prvih črk. Bilo bi lepše, pa še avto hišo bi imela. Ni važno. Važno je to, kar se je dogajalo v zbornici. Učitelji se niso pripravljali za naslednjo uro in niso kopirali učnih listov. Imeli so zabavo. Učitelj zgodovine Herman Marino je slikal učiteljico geografije Marjetko Kuhar in učiteljico likovne Andrejo Tattu, ki sta mu pozirali. Učiteljica nemščine Jerneja Dojč je kričala čez zbornico: »Tanz, meine Liebe!« Takrat pa so vsi učitelji zavriskali in zaplesali ob novi glasbi. Učiteljica angleščine pa se je naslanjala na kavni avtomat in si verjetno mislila: »Oh my, kakšna šola!« Takrat pa sem videla nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Zavrtela se je nova glasba in učitelji so zaplesali. Komaj zdaj sem opazila ravnatelja gospoda Vzdiha, ki je pred mano zaplesal makareno! Okej, preveč! Stekla sem v razred in vse povedala Nikolini, da sva se smejali do solz.

Naučila sem se, da včasih ni dobro posegati v zasebno življenje. Prosim, ne počnite enako, ker boste pri mami spali dva meseca. Upam, da čimprej mine nevidnost. Pa še opravičilo za izostanek od pouka bom potrebovala…

Staša, 7.a