Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Sara Poštrak

Pouk v gozdu

V sredo, 15.9.2020, smo se učenci 7.a v času ure naravoslovja z učiteljem Brankom in učiteljico Majo odpravili v gozd.

Ob prihodu v šolo smo imeli nekaj minut časa. Medtem smo se pogovarjali in poslušali glasbo. Ob začetku prve ure je po nas prišel učitelj Branko in nam rekel, naj se gremo preobut in počakamo pred vhodom. Nato je prišla še učiteljica Maja in skupaj smo se odpravili v gozd. Ob vseh drevesih, pri katerih smo se ustavili, nam je učitelj Branko povedal veliko novega in zanimivega. Zraven smo si zapisovali podatke, ki so se nam zdeli pomembni ter v zvezke narisali plodove ali liste dreves. Nekaj listov smo si lahko tudi zalepili v zvezke. Pripetila se nam je tudi smešna prigodica. Na poti do gozda smo naleteli na električnega pastirja. Zaradi naše varnosti je učitelj najprej sam preveril, ali je vključen. Že ga je odstranjeval, ko je naš sošolec našel boljšo in varnejšo pot. Seveda smo pot nadaljevali po njej. Ob prihodu v gozd smo poiskali vsak svoje drevo in ga objeli. Učitelj nam je predstavil še nekaj gozdnih rastlin,  nato pa smo se hitro odpravili proti šoli, saj nas je priganjal čas.

Tak način učenja mi je ljubši, saj sem na svežem zraku in raziskujem, kakor pa da sedim v šolskih klopeh, ki me ne motivirajo dovolj. Ti dve šolski uri sta minili hitro, pa vendar je bilo zanimivo in poučno.

Taja, 7.a

ČE BI BILA RAVNATELJICA NAŠE ŠOLE

Bilo je neko normalno jutro. Kot po navadi sem odšla v kopalnico in, joj, v ogledalu zagledala odraslo osebo. Ta oseba ni bila samo odrasla, bila je tudi strogega videza. Roke mi je kar zvleklo k spenjanju las – pa ne čopa, temveč stroge fige. Oblekla sem ozko krilo in jakno ter obula čevlje z visoko peto. Na svoji mizi sem imela veliko dokumentacije, ki pa je bila vsa urejena. Ugotovila sem, da sem ravnateljica OŠ DUPLEK. In to stroga ravnateljica!

Odločila sem se za velike spremembe. Oblekla sem udobna oblačila, spustila lase in obula teniske. Nisem se odpeljala z avtomobilom, temveč odkorakala po šolski poti. Srečala sem učence z zelo težko šolsko torbo.Pomagala sem jim in prišla do šole vsa zadihana, da učencem, ki so me pozdravili, nisem mogla niti odgovoriti. Ko sem prišla do zraka, sem zahtevala sestanek z učitelji in drugimi strokovnimi delavci. “Želim velike spremembe,” sem začela. Vsi so me nemo, s široko odprtimi očmi gledali in nihče ni niti pomežiknil. “Otroci bodo pisali samo v en zvezek, delovni zvezki bodo dostopni na računalniku ali tablici, knjig ne bodo nosili v šolo! Postavili bomo avtomate za pijačo in hrano, z vsem, kar imamo, naredimo šolo zanimivo!” sem nadaljevala. Najstarejša učiteljica se je opogumila! “Kaj pa imamo?” Imamo veliko pripomočkov in našega znanja! Naredimo učilnice drugačne!” sem zavpila. Idejo sem povedala tudi učencem. Vsi so bili veseli.Razrede so lahko prepleskali v svojo najljubšo barvo. Pri določenih predmetih so bile stvari prikazane s svetlobnimi objekti-npr. zvezde in planeti, notranjost celice… Ko je bilo vreme lepo, smo hodili na sprehode in imeli učilnico na prostem. Izbrali smo tudi maskoto-Tačko. Vse je bilo popolno. Šolo sem spremenila v zabavno ustanovo in otroci so bili navdušeni.

Mislila sem, da je biti ravnateljica vedno le zabava, ampak kmalu sem ugotovila, da biti ravnateljica pride s svojimi obveznostmi, kot načrtovanje, pogovarjanje s starši itd. Temu delu nisem bila kos. Želela sem spet biti otrok.

Naslednje jutro sem takoj stekla k ogledalu in sem bila spet moje starosti. Bila sem presrečna

Sara, 8.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b

Ustvarjali smo z glino

V četrtek, 13.2.2020, smo imeli učenci 7. razredov tehniški dan. Na našo šolo so prišli iz Lončarskega centra Maribor in nam pokazali ustvarjanje z glino. Razdeljeni smo bili v dve skupini, 7.a in 7.b. Ena skupina je najprej delala na lončarskem vretenu, druga pa je glino oblikovala ročno in le z nekaj pripomočki.

Ko smo glino oblikovali ročno, smo morali paziti, da je bilo lepo zglajeno in ni bilo razpok. Na izbiro smo imeli, da izdelamo manjšo sklečko ali krožnik. Na izdelek smo lahko naredili tudi razne vzorce ali napise.

Na vretenu je bilo nekoliko drugače. Vsi smo si izdelali majhne skledice, ki pa so bile med seboj vseeno zelo različne. Bile so najrazličnejših oblik, nekatere visoke, druge nizke, spet nekatere tanke in tako dalje. Na te izdelke smo lahko naredili samo vzorce ali jih pobarvali, napisov nismo smeli delati.

Končane izdelke so na koncu odnesli nazaj na Lončarski center Maribor, saj nam jih bodo predelali, da bodo za kuhinjsko rabo. Tehniški dan se mi je zdel zanimiv in komaj čakam, da dobim izdelek nazaj, da vidim, kako bo na koncu izgledal.

 Sara, 7.b

Poroka

Bil je čudovit dan. Grofica in najmlajši brat Janez sta se nameravala poročiti. No, pa kar pričnimo z zgodbo.

Vse je bilo že pripravljeno. Čakali so še ženina in nevesto. A, nekaj ni bilo prav… Grofice ni bilo v gradu. Poslali so stražo naj prejiščejo celo deželo. Janeza je zelo skrbelo za svojo ljubo nevesto. Tako jo je šel iskat tudi sam. Grofice ni bilo nikjer. Potem se je Janez spomnil na grajsko klet. In res tam je bila. Vsa prekrasna in čudovita v svoji obleki. Janez in grofica sta hitro pohitela do matičnega urada. Ko je matičar povedal zaprisego, sta se Janez in grofica nenehno poljubljala. Nato je sledila torta in ples. Plesali so tri dni in tri noči. Grof Janez in grofica Lidija sta imela dve punčki Mijo in Lijo, pa še enega fantka Lijama. A nekega dne Lijam močno zboli. Peljeta ga k lisici. Lisica ju napoti na travnik, na njem rastejo modro zelene rože, ki močno zdravijo. In res na travniku so bile prav takšne rože. Mama Lidija je takoj naredila čaj iz njih. Lijam se je takoj počutil bolje.

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Zdaj veste vse o zgodbi z poroke.

Julija, 4.d

V svetu Harryja Potterja

Povedala vam bom zgodbo. In kot lahko sklepate iz naslova bo govorila o tem, kako sem prišla v svet Harry-ja Potter-ja. Torej, vse se je začelo na moj rojstni dan. Starša vesta, da obožujem Harry-ja zato sta mi za darilo podarila izlet v The Wizarding World of Harry Potter, ki je v Londonu. Ker se z mojim rojstnim dnem, ki ga imam konec junija, konča šola, smo lahko odpotovali v London takrat. Zares sem se že veselila!

Vedela sem,da bo na izletu vse izgledalo kot v filmu, nisem si pa mislila, da bom film tudi doživela! Ja prav ste prebrali, film sem doživela! In zdaj, ko vam najbrž ni več nič jasno, bom začela z zgodbo.

Ko smo prišli v London smo najprej odšli v hotel. Prvi dan smo si le ogledali del mesta v katerem smo bili, drugi dan pa smo začeli z ogledom The Wizarding World of Harry Potter.                                      Vse je bilo v redu, dokler nisem prišla do stene, ki je v filmu prikazana kot prehod med našim, svetom navadnih ljudi ali “bunkeljnov”, in med svetom čarovnikov. Torej, ko sem se stene dotaknila sem kakor v filmu zdrsnila čez njo in prišla na peron 9 3/4! Najprej sem mislila, da sanjam ali, da se mi meša. Ampak vse je bilo resnično.

Kmalu sta do mene pritekla fant in punca, stara približno toliko kot jaz. Bila sta mi zelo znana. Nekaj sta mi začela govoriti, a ju nisem poslušala. Poskušala sem se spomniti zakaj sta mi tako znana in kmalu sem se spomnila, da sem ju videla v zadnjem delu Harry-ja Potter-ja. Fant je bil Albus Severus Potter, punca pa je bila Rose Weasley-Granger. Presenečeno in malo prestrašeno sem strmela v njiju in očitno sta kmalu ugotovila, da ju ne poslušam, saj sta nehala govoriti. Nekaj časa smo se samo nerdno gledali, potem pa nas je zmotil vlak, ki je zapiskal v znak, da odhaja.  Rose me je prijela za roko in stekli smo na vagon. Sedli smo v prazen kupe, nekaj časa je bila tišina. Kar iz nenada, nevem kako ali zakaj pa sem jima začela razlagati kaj se mi je zgodilo in zakaj sem tu. Mislila sta, da se mi meša in mi povedala, da smo sošolci že 3 leta. Onadva sta mi prigovarjala, da sem se najbrž le udarila v glavo in si domišljam stvari, a jaz sem vedela, da nisem od tukaj.

Kakorkoli, ko smo prišli na Bradavičarko (čarovniško šolo) smo odšli v veliko dvorano, kjer je bila razkošna večerja, ki je vsako leto na prvi šolski dan. Po ravnateljevem govoru smo se lotili hrane, po večerji pa smo se odpravili do Gryffindorovske dnevne sobe, ki je bila čisto enaka kot v filmu.

Naslednji dan, je bil prav poseben. Malo zato, ker je bil hkrati moj prvi in zadnji dan v čarovniškem svetu in predvsem zato, ker je bila danes tekma quidditcha med Gryffindorom in Slytherinom. Ti dve moštvi sta med seboj največja tekmeca. Seveda sem kot pripadnica Gryffindora navijala zanj. Tekmo smo na koncu tudi zmagali, pa čeprav so Slytherinovci kdaj pa kdaj grdo igrali.

Kot sem vam pa omenila je bil to tako kot prvi tudi moj zadnji dan v svetu čarovnikov. Torej, da vam povem kako sem prišla nazaj. Po tekmi smo se odpravili v svoje domove in komaj sem že čakala, da se drug dan zbudim in doživim še več neverjetnih reči, a, ko sem se zbudila je bilo vse drugače. Nisem več bila v Gryffindorovski dnevni sobi. Niti na Bradavičarki več nisem bila. Zbudila sem se v hotelski sobi v Londonu in ugotovila, da so bile vse le sanje. Tako sem bila navdušena nad tem, da bom obiskala The Wizarding World of Harry Potter, da sem v sanjah tudi postala čarovnica.

Čeprav so bile vse le sanje, se počutim kot, da bi bilo resnično. Bilo je zanimivo videti kako je biti čarovnik, a zaenkrat sem zadovoljna tudi tukaj, v svetu “bunkeljnov”!

                                                                                                               Sara,7.b

 

Moje leto 2019

Moje leto 2019 je bilo polno izzivov in dogodivščin. Bilo je ogromno nepozabnih, tako slabih kot dobrih trenutkov. Najboljši so bili tisti, ki sem jih preživela s svojimi prijatelji in družino. O tistih malo slabših vam ne bom pripovedovala. Sicer pa je zdaj tukaj novo leto, novi izzivi in nove dogodivščine zato se moramo    osredotočiti na to, da bodo polni le dobrih trenutkov.

Želim vam srečno in zdravo 2020!

Sara 7.b

Zima

Ko listje odpade, pa sneg zapade,
otroci ven hite,
da snega ne zmanjka za vse dne.

Zunaj delajo snežaka,
belega orjaka,
korenček za nos vtaknejo,
lonec pa na glavo nataknejo.

Ko naigrajo se, po čaj mudi se,
ko čaj spijejo s koco se pokrijejo,
in opazujejo ta letni čas,
ki prinaša sneg v vas.

Zima je lep letni čas,
saj obiščeta nas božiček in dedek mraz
in vsi pojemo na glas.

Alja in Elena, 4.a

Dan v knjižnici

V torek, 22.10.2019, smo se učenci sedmih razredov odpravili v knjižnico.

No ja, v knjižnico nismo odšli takoj zgodaj zjutraj ob 7.30, ampak šele po štirih urah pouka. Tja smo odšli peš, saj ni daleč pa še razgibali smo se. Preden smo vstopili, smo si morali sezuti čevlje, da ne bi umazali blazin, na katerih smo sedeli.  Knjižničarka, gospa Tatjana Jamnik, nas je najprej lepo pozdravila in nam namenila nekaj besed, nato pa nas je razdelila v skupine.

Vsaka skupina je dobila kuverto, v kateri so bili podatki o knjigah, ki smo jih morali poiskati, ker pa še nismo vedeli, kaj vsi ti podatki pomenijo, nam je knjižničarka prej vse razložila in nam povedala, na katerem delu knjižnice naj iščemo.

Ko smo vsi našli svoje knjige, smo imeli nekaj časa, da jih preberemo, potem je eden iz skupine moral določeno besedilo prebrati tudi drugim. Vse knjige so si bile med seboj zelo različne, zato je bilo še toliko bolj zanimivo.

Preden smo se odpravili nazaj v šolo, je vsak dobil svojo knjigo in zagotovo jo bomo z veseljem prebrali!

Sara, 7. b

Novinka pri novinarskem

Sem Sara in letos sem med novinci pri novinarskem krožku. Prijavila sem se, saj se mi je zdelo zanimivo, kar so ustvarjali prejšnja leta. Trudila se bom, da drugih s svojimi članki ne bom dolgočasila, ampak bom tudi jaz uspela napisati mnogo zanimivih člankov in spodbudila tudi druge, mlajše učence naše šole, da se nam kasneje pridružijo.

Zelo rada tudi berem zanimive članke, pišem, se pogovarjam z drugimi o različnih dogodkih, zato mislim, da se bom dobro vklopila.

Sara, 7.b