Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mia Miholič

Slavnostna prireditev ob 40-letnici OŠ Duplek

15. junija smo v Kulturnem domu Korena pripravili slavnostno akademijo ob obletnicah naših šol – 40 let matične šole, 120 let podružnice Zgornji Duplek ter 125 let podružnice Dvorjane.  Prav zato smo se nastopajoči še bolj potruditi.

Pred enim mesecem smo prvič izvedeli za idejo učiteljev, natančneje med uro angleščine. Takrat so nam oznanili, da plešemo dunajski valček na prestižni prireditvi. Še vedno se sprašujem, zakaj so izbrali nas? Je to čast, breme, ovira? Seveda se nam je ideja sprva zdela neizvedljiva in neumna. Imeli smo prav, vsaj na začetku. Koraki so bili zahtevni in učitelji so z lahkoto iskali še druge napake. A očitno nam je kritika pomagala, saj se je kmalu videl očiten napredek. Skoraj vsak dan smo imeli enourni trening, največkrat v telovadnici.

Mogoče sem malo preveč pričakovala od nas. Mislila sem, da bomo odlični, a bili smo le amaterji, popolni začetniki. Smo pa to z vajo nekako dosegli. Med treningi smo se velikokrat dolgočasili. Učitelji so mislili, da bomo vso znanje kar vsrkali kot spužve, a to je praktično nemogoče. Vaje so bile naporne, mi pa brez energije. Na to smo se kmalu navadili. Odpadale so nam šolske ure, kar je bilo po eni strani zelo dobro.

V sredo, torej dva dni pred prireditvijo, smo prvič vadili v korenski dvorani. Vaje so bile tam veliko bolj sproščene. Imeli smo veliko več prostora in časa, ki je bil za naš nastop ključnega pomena. A kar nekaj stvari še vedno ni funkcioniralo. Vaje smo imeli še naslednja dva dneva. Ne bom lagala, bilo je zelo težko. Osvetlitev, zvok, prostor, oblačila. Vse je moralo biti popolno.

Napočil je petek, dan prireditve. Nastopajoči smo se zbrali že uro prej in dodelali še najmanjše detajle. Natanko ob uri je v dvorano stopil predsednik Slovenije Borut Pahor. Prireditev se je lahko pričela. Najprej smo stali ob slovenski himni, ki jo je prelepo zapel pevski zbor, nato pa so ravnatelj, župan in seveda voditelj države imeli govor. Na prireditvi smo lahko videli še folklorno skupino, šolski bend, Kekca s Pehto in Bedancem ter že prej omenjeni zbor, ki je ob spremljavi učitelja Primoža zapel večkrat. Pridružil se mu je tudi nekdanji učenec naše šole, Tim Ribič, ki je za tem imel še svoj solo. Povodnega moža, ki sta ga deklamirali učenki iz petega razreda, pa smo zaplesali mi, s pomočjo učiteljice Andreje. Predstavili so se nam plesalci plesne šole Samba, najprej mlajši učenci, nato pa še člani. Vse pa so lepo povezali učenki Lia in Lana ter gospod Štefko Bratkovič, ki so na odru uprizorili pravi igro.

Med predstavo pa so si gledalci lahko ogledali tudi kratke filmčke, ki so bili posneti na šoli. Našo prireditev, ki jo je pripravila učiteljica Nevenka Jesenik, pa je s čopičem končala Neža, ki je slikala ves čas prireditve. Ob koncu smo se lahko še posladkali z dobrotami.

Čeprav je bilo za to potrebno veliko vaje, smo veseli, da smo bili del tega, saj je bila prireditev odlična. Trud se vedno izplača.

Mia Miholič, 7. b

Moje šolsko leto

Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.

Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.

To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.

Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.

Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.

Mia Miholič, 7.b

Izlet v Postojnsko jamo

31. 3. smo se pred našo šolo zbrali učenci od 5. do 9. razreda. Čeprav je bila sobota, smo se morali zbuditi precej zgodaj. Avtobus je namreč odpeljal že ob 6.30.

Vozili smo se dolge tri ure in končno prispeli. Najprej smo si ogledali razstavo EXPO, kjer so nam predstavili kraške pojave ter zgodovino Postojnske jame. Opisali so nam nastanek jam ter prikazali bitja, ki tam bivajo. Na koncu smo si ogledali še filmček, med katerim je učencu celo izpadel zob.

Nato smo se odpravili v Vivarij, k stenam podpisov, kjer so se prvotni obiskovalci podpisovali na kapnike. (Kasneje so to prepovedali.) Tam smo lahko videli tudi jamske prebivalce, kot so jamska kobilica, podzemni vodni polži, jamska striga ter seveda človeška ribica ali močeril, po kateri Postojnska jama slovi.

Potem smo se z jamskim vlakcem odpeljali v jamo. Med potjo smo se morali velikokrat skloniti, saj je bil strop zelo nizek. Čakal nas je dolg pohod. Nekaj časa smo hodili ter fotografirali vsak kamenček, vodo in kapnik, da izleta zagotovo ne bomo pozabili. Kmalu pa smo zavili v predor, ki javnosti ni na voljo. Ogledali smo si tudi špagetno, črno in poročno dvorano, ki sol nam vzele sapo. Zakorakali smo tudi ob strugi reke Pivke.

A, vsega lepega je enkrat konec, tako da smo se kmalu odpeljali proti domu. Izlet mi je bil res všeč, saj smo lahko videli prizore, ki jih morda ne bomo nikoli več. Upam, da se še kdaj podamo na takšen izlet.

Mia Miholič, 7. b

Srečala sem Hazel Grace

Rada berem knjige, prebrala sem jih že ogromno. Od vseh pa mi je bila najbolj všeč knjiga Krive so zvezde. V njej nastopa Hazel, Hazel Grace, ki trpi za rakom na pljučih. S seboj mora vedno nisiti jeklenko s kisikom, da uravnava dihanje. Njeno življenje je prestalo veliko ovir. A se ji, ko je srečala Gusa (Augustusa), niso več zdele pomembne. Dal ji je upanje in ljubezen. Tudi on je imel raka, ki je na koncu prevzel oblast.

Hazel je bila tako pogumna, zabavna, prav zato mi je bila tako všeč. Od takrat sem velikokrat razmišljala, kako je otrokom, ljudem na splošno, ki morajo življenje deliti s to boleznijo. Jim je težko, imajo sploh še voljo do življenja? Hazel jo je imela in zato jo občudujem.

Nekega dne sem se odpravila proti gozdu, bila je namreč pomlad. Ko sem že nekaj časa hodila po vlažni, tlakovani cesti, bila sem le nekaj metrov od gozda, se mi je začela približevati majhna deklica suhcene postave. Na nosu so se ji lesketala rdeča očala. V nosu je imela vstavljeni prozorni cevki, ki sta bili povezani z ogromno jeklenko na vozičku. Bila je podobna Hazel Grace, če odštejemo očala, staros ter njene dolge svilene lase. Nisem mogla verjeti, da stoji pred mano. Zamižala sem in si nehote pomela oči.

Z zanimanjem si me je ogledovala. Njeni svetlo rjavi lasje so plapolali v vetru. Bila je res drobcena, ne bi ji pripisala več kot sedem let. Sklonila sem se in jo vprašala: “Kako ti je ime?” Strmela je v tla, nato pa mi odgovorila: “Margo.” “Lepo ime, kaj pa je to?” sem pokazala na jeklenko, čeprav sem točno vedela čemu služi. Želela sem le potrdilo. “To je kisikova jeklenka, pomaga mi dihati.” Hotela sem jo povprašati še o bolezni, a to ne bi bilo vljudno, zato sem se prijazno poslovila in ji namenila topel in upajoč pogled. Obrnila se je, nato pa mi stekla v objem. Margojina jeklenka me je suvala v trebuh, zato sem se nežno izvila iz objema. Potrepljala sem jo po laseh in odšla dalje. Nekajkrat sem se še obrnila in gledala za njo, kako je poskakovala, priklenjena na voziček.

Nikoli več je nisem videla, a še vedno se spomnim njenih igrivih oči.

Mia Miholič, 7.b

Življenje

Pred miljoni let
prav na tem mestu
življenje je vzklilo,
iz majhne celice se je razvilo,
tudi nam, ljudem,
upanje vlilo.

A ljudem je vse še premalo,
radost, ljubezen, volja, pogum
je le še preteklost,
kakršno danes le redko spoznamo.

Ljudje ne gledajo več drugih ljudi v oči,
ljudje ne čutijo več.

Živijo zato, da prizadanejo druge,
jim lažejo v obraz in uničujejo življenske struge.

Pa poglej jih zdaj:
živijo življenje spopadov in vojne,
živijo življenje odvisno od drugih.

Zakaj?

Se znova in znova sprašujejo,
a vsak dan, vedno bolj,
mu v sebi kljubujejo.

Preprosto ne želijo več živeti,
bojijo se na novo pot stopiti,
novo življenje začeti.

Torej, dobili smo ga kot darilo,
kaj vse nam je dalo,
naše življenje, eno samo,
mi pa ga kar tako končamo.

Mia Miholič, 7.b

Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo

V večnamenskem prostoru Osnovne šole Duplek je bilo 15. februarja letos še posebej praznično.

Učenci smo tokrat že četrto leto zapored sodelovali skupaj z Radiem Ptuj in občino Duplek v projektu Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. Namen prireditve, pri vateri nam vsako leto pomaga naš učitelj Primož Kramberger, je odkrivati mlade pevske talente in ohranjati slovensko pesem. Za polfinalni vstopnici se nas je tokrat potegovalo 16 mladih pevk in pevcev iz OŠ Duplek in OŠ Korena. Z nastopom pevskih talentov smo sklenili tudi kulturni dan, ki je bil hkrati ena od prireditev ob 40-letnici Osnovne šole Duplek in 120-letnici podružnične osnovne šole Žitečka vas. Tekmovanje je potekalo v dveh kategorijah, mlajši učenci (1. do 5. razred) in starejši učenci (6. do 9. razred). Na prireditvi smo vsi nastopajoči pokazali svoje pevske talente in izjemno navdušili obiskovalce. Vsi nastopajoči smo dali vse od sebe in odlično odpeli svoje pesmi, a na vsakem tekmovanju je tako, da vsi ne morejo napredovati v naslednji krog. Po končanih nastopih sva se v polfinale po odločitvi strokovne žirije uvrstila Patrik Šabeder, učenec 4. razreda iz podružnice Žitečka vas s pesmijo Miljon in ena ter jaz, Alina Bratovčak, iz 6.b razreda OŠ Duplek s pesmijo Moja pesem. Tako smo učenci omenjenih šol poskrbeli še za en lep večer slovenske pesmi, ki nam bo še dolgo ostal v lepem spominu.

Čestitke vsem za odlične nastope, nama s Patrikom pa obilo uspeha v polfinalu!

Alina Bratovčak, 6. b

Prešernov natečaj: 5 razlogov zakaj je dobro, da je naša šola majhna

Naša šola Duplek je majhna vaška šola. In seveda imamo zato majhne učilnice, majhno jedilnico, majhno telovadnico, malo učencev in učiteljev. In kot vsaka stvar ima to svoje prednosti in slabosti. Na primer nekaj slabosti: majhna telovadnica, učitelji si prej zapomnijo, če se jim zameriš, saj je manj učencev in si lažje zapomnijo.

No, veliko več pa lahko z lahkoto naštejem teh pozitivnih stvari izpostavila jih bom pet:

1. Na šoli poznamo vse, če ne osebno, vsaj na videz.
2. Imamo manj učencev v razdredu, zaradi tega smo bolj povezani, se bolj poznamo in držimo skupaj.
3. Tisti, ki pridejo na našo šolo, se težje zgubijo.
4. Na šoli je manj učiteljev, ki nas poznajo zelo dobro in jim lahko zaupamo.
5. Večina naših staršev, tet, stricev in bratov ter sester je obiskovalo to šolo in učitelji, ki že dlje poučujejo, jih poznajo in mi lahko upamo le, da so že oni naredili dober vtis na njih in da so jih imeli radi.

To je le nekaj dejstev, vendar jih je še veliko več. In čeprav je tudi nekaj negativnih stvari, sem zelo vesela, da lahko obiskujem to šolo in da sem lahko spoznala učence te šole ter z njimi preživljam večino svojega časa.

Tjaša Cehner, 9.a

Prešernov natečaj: Sanjska šola

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b

Skrivna votlina

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

V Knjižnici Duplek

V sredo pred jesenskimi počitnicami smo učenci 7. b odšli na obisk v Knjižnico Duplek. Z učiteljico Majo Ferk smo v začetku druge šolske ure krenili iz šole. Hodili smo približno 15 minut in končno prispeli.

Knjižničarka nas je z nasmeškom sprejela. Posedli smo se in začela nam je razlagati o prazniku, ki se praznuje na ta dan. Predlagala nam je nekaj knjig, ki so primerne za našo starost. Povabila nas je tudi na prireditev Večer poezije in mladosti ter predstavila knjigo Zvezde vabijo, ki smo jo dobili kot darilo v okviru prijekta Rastem s knjigo.

cof
cof
cof
cof
cof

Čas je v njeni družbi hitro minil in kmalu nam ga je zmanjkalo. Zahvalili smo se ji za uro, ki smo jo preživeli z njo in se odpravili nazaj proti šoli.

Knjižničarka nam je povedala veliko zanimivega in poučnega. V njeni družbi smo se zelo zabavali in se že veselimo ponovnega obiska.

Mia Miholič, 7. b