Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mia Miholič

Počitnice gospoda Konja

Na počitnice prišel je gospod Kopitar Konj
s polno vrečo melon.

Ker rad poletje ima,
na Punat odpeketa.

Stopi v sobo s pogledom na morje,
skozi okno pa vidi se modro obzorje.

Kovčke odloži v veliki kopalnici
ter se umije v majhni kopalnici.

Iz sobe gleda barko,
ki jo vodi kapitan Darko.

Vsak dan na plažo gre
in si namoči noge.

Za kosilo poje korenček,
potem pa na vrata obesi venček.

Po počitku gre spet na plažo
in si privošči prijetno masažo.

Da ne dehidrira,
spije dva piva
in si privošči malo mira.

Zvečer odpravi se še na ples,
da je njegov dan pester zares.

Na plesu plešejo tango,
kjer se naš prijatelj Konj zaleti v štango.

V sobi na glavo obkladek si da,
ker buško veliko kot hruško ima.

Nato v kopalnico gre,
kjer si umije zobe.

Večerje nima,
ker se je najedel kosila.

Potem se sleče
ter pižamo obleče.

V posteljo se zakotali
in tam takoj zaspi.

Ko se zjutraj zbudi,
se vse ponovi
in to še nekaj dni,
dokler se mu domov ne mudi.

Ko ga taksi pripelje,
doma je veliko veselje.

Nikolina in Staša, 6.a

Stara dupleška preša

V sredo smo se odpravili na kmetijo Podgorelec z namenom, da si ogledamo eno izmed najstarejših preš v naši okolici. Izlet smo opravili v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine.

Po pouku smo se Sara, njen brat, Sofija, Maša, Katja ter jaz v spremstvu učiteljic Marine in Marjetke zbrali pred šolo in krenili na pot. “Varoval” pa nas je Lev. Sprehodili smo se po podeželju in hitro prispeli do kmetije

Tam so nas prijazno sprejeli ter nam, kot obljubljeno, pokazali prešo, s katero so pred več kot 90 leti stiskali grozdje. Zvrstili smo se pred velikim temnim prostorom na prostem. Noben stroj ni deloval na elektriko, temveč si ga moral poganjati z rokami. Zato so morali biti delavci zelo močni. Večina ogrodja je bila iz trdnega hrastovega lesa. Gospa Podgorelec nam je na kratko obrazložila postopek dela. Prav tako nam je povedala, čemu so bili določeni deli namenjeni. Ko smo končali, nas je povabila na piškote. Pili smo tudi domač sivkin sok.

Na kmetiji pa ni manjkalo niti živali. Tako smo tam našli tudi želve, zajce, konja ter ogromno vrst kokoši. Pred odhodom smo si privoščili še nekaj pijače in se poslovili. Med polji smo se oddaljevali od kmetije in se smejali vsem preteklim dogodkom.Ta izlet si bomo vsi še za dolgo zapomnili, upam pa tudi, da bomo kaj takega kdaj ponovili.

Mia, 9.b

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina, moja materinščina, mi pomeni nit, ki nas vse povezuje in nam omogoča da se pogovarjamo in razumemo drug drugega. Pomembno je, da lahko komuniciramo in hkrati vemo, o čem govorimo, se zavedamo pomena besed. Velikokrat mi težave delajo daljše, bolj strokovne besede ter njihov zapis. V Sloveniji je slovenščina, vsaj po mojem mnenju, dokaj cenjena, čeprav dandanes knjižne besede velikokrat zamenjajo tuje. Zato je pomembno, da naš jezik ohranjamo. Mi sami lahko k temu pripomoremo s knjižnim govorom ter obujanjem starih narečij.

Mia, 9. b

Nagradna ekskurzija

V sredo, 12. junija, smo se najuspešnejši učenci udeležili nagradne ekskurzije. Vse se je začelo na sončno jutro. Zbrali smo se namreč že zelo zgodaj in se nato z avtobusom odpeljali v Ljubljano. Pot je bila dolga, a nam v družbi ni bilo dolgčas.

Najprej smo obiskali parlament. Vstopili smo v ogromno, uradno zgradbo. Tam smo odložili nahrbtnike in z našo vodičko začeli ogled. Sprehodili smo se do velike dvorane, kjer nam je gospa ob freskah na kratko predstavila zgodovino naše Slovenije. Videli smo tudi “slavno” sobo, kjer ministri ter vlada sprejemajo zakone in odločitve, po katerih živimo. Tako se je naš ogled končal in odšli smo naprej. Ogledali smo si Ljubljano, se sprehodili po Tromostovju in odpravili v Woop park.

Tam smo se razdelili v dve skupini in se pod nadzorom animatorjev zabavali na trampolinih. Skakali smo v penice, se zadevali z žogami ter hodili po vrvi. Bilo je zelo zabavno. Izmučeni smo se nato sprehodili še do McDonaldsa, kjer smo si privoščili kosilo.

Kmalu smo se najedli in se z avtobusom odpeljali nazaj, v Duplek. Tam smo si privoščili še piknik. Igrali smo se razne igre, uživali v toplem popoldnevu ter plesali. A vsega lepega je enkrat konec, tudi naša ekskurzija se je hitro končala. Počasi smo odšli domov.

Izlet mi je bil zelo všeč. Bilo je zanimivo in zagotovo nekaj novega. Izkušnjo bi z veseljem ponovila in upam, da se mi bo želja uresničila.

Mia Miholič, 8. b

Predstavitev poklicev

Danes, 21. 5. 2019, smo na šoli imeli predstavitev poklicev, kjer so se nam predstavili gostinec, slikopleskar, kovinar ter zidar. Gostinec nam je predstavil pripomočke in pokazal, kako se streže ter pravilno postavljen pribor. Pri slikopleskarju smo slikali v dvojicah, kar smo želeli. Pri kovinarju smo fantje sestavljali napeljavo na umivalnikih, punce ter preostala dva fanta pa so tekmovali v sestavljanju cevi. Nato smo tekmovali tudi mi. Pri zidarju smo dobili čelade, rokavice ter majice za zaščito. Poskusili smo tudi zidati. Ogledali smo si tudi postopek izdelovanja betona. Najbolj mi je bil všeč slikopleskar, ker smo lahko slike odnesli v učilnico.

Kristjan Ornik, 4.a

Še zadnjič letos

Še eno šolsko leto, še ena nepozabna izkušnja. Vse je minilo tako hitro. Veliko trenutkov, doživetij, besed, napisali smo še en list v naši knjigi življenja. Leto, kot vedno, ni minilo brez padcev, a ti so nas le naučili, kako se pobrati.

Začelo se je mirno, po dolgem času smo videli prijatelje. Posedli smo se v šolske klopi ter prejeli prve ocene. V leto smo se zagnali z vsemi močmi, a prav zato so nam hitro pošle. Vse se je zdelo dolgočasno in nedosegljivo. Šola v določenih trenutkih ni imela več smisla, mi pa v njej nismo našli pomena.

Ampak vsak cilj je lahko dosegljiv. Šola se sicer še ni končala, a smo do zdaj vse uspešno opravili. Ocene se zaključujejo. Vzdušje je vedno bolj sproščeno. In čeprav je bilo to leto res naporno, včasih celo travmatično, se zdaj z veseljem spominjam šolskih dni, vedoč, da je za mano še eno leto. To je sicer težka misel, saj se zavedam, kako hitro mineva čas. A ko spoznaš, da si dneve preživel s prijatelji in ta čas izkoristil, misel izpuhti.

Leto se končuje, tako kot moj spis, bilo je sladko, a z grenkim priokusom. Za zdaj pa lahko rečem le, da upam, da bo naslednje leto še boljše.

Mia  Miholič, 8. b

Na lesarsko šolo

21. maja smo na šoli izvajali tehniški dan. V šolo smo prišli ob osmi uri. Zbrali smo se v telovadnici, vključno s podružničnima šolama. Najprej nas je ogovoril ravnatelj, nato pa “glavni krivec” za ta dan. Na kratko nam je predstavil potek dneva in nas nasmejal.

Učenci od petega do osmega razreda smo imeli možnost obiska štirih različnih šol. Jaz sem si izbrala lesarsko. Tako smo se z avtobusom odpravili tja. Pot je bila kar dolga, a nam je čas minil zelo hitro. Na prvi pogled ni bila šola nič posebnega. V šoli pa je bilo res zanimivo. Večina pohištva in stopnišč je bilo lesenih. Na stenah so viseli leseni izdelki, na sredini pa so se kopičili izdelki dijakov. Prostor je bil zelo svetel, miren in lep.

V zgornjem nadstropju smo si ogledali kratek film, ob njem pa nam je pedagoginja predstavila učni program te šole. Nato nas je eden izmed učiteljev popeljal po postopku obdelave lesa, ki se ga učijo dijaki. Najprej smo si ogledali gozdarski poligon, kjer se urijo mladi gozdarji, kasneje stroje, na katerih obdelujejo les, in na koncu še nekaj njihovih izdelkov. Predstavljali so vse, od sadja, pohištva in slik do skodelic in krožnikov.

Tako se je naš izlet po šoli zaključil, sledil pa je še obisk dveh podjetij. Najprej smo obiskali tovarno, kjer les obrežejo, spoznali smo, da je v tem času skoraj vse vodeno s pomočjo računalnikov. Kot zadnje pa smo odšli v podjetje, kjer izdelujejo napise. Sprehodili smo se po poti nastanka le-teh in na koncu še prejeli napis z imenom naše šole.

Ta tehniški dan je bil zelo zabaven, predvsem pa nekaj novega. Zanimivo si je bilo pobližje pogledati lesarsko šolo in poklice, ki so povezani z njo. Upam, da bomo kaj takega še kdaj ponovili.

Mia Miholič, 8. b

Čarobno srečanje

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in zagledala Sneguljčico. Videla sem jo nabirati rože, bilo me je strah.

Skrila sem se za bližnje drevo in skrivoma gledala. Vedela sem, da je Sneguljčica prijazna, a vseeno me je bilo strah. Ko sem dobila pogum, sem stopila k njej in jo ogovorila: ” Zdravo!” Sneguljčica se je obrnila, me prijazno pogledala, se mi nasmehnila in prav prijazno ogovorila: “Zdravo! Moje ime je Sneguljčica. Kdo si pa ti?” “Jaz sem Ema,” sem odgovorila in počasi me je bilo vedno manj sram. Sneguljčica je pobrala marjetico, me pogledala, pobrala še eno marjetico, me pogledala , in še eno,… Kasneje me je presenetila z venčkom iz marjetic. “Ema, zelo lepo ime. Veš, tukaj v tem gozdu dobimo zelo malo obiskov. Moji prijatelji so samo palčki in živali. Pridi z mano, da se bova bolje spoznali, ne bi mi škodila kakšna normalna prijateljica, ”  je rekla in nadaljevala pogovor: ” In kaj te je prineslo v točno ta gozd? ” Med potjo sva se pogovarjali o naravi in končno sva prispeli na cilj, v hišo sedmih palčkov.

Sneguljčica je bila zelo gostoljubna. Ponudila mi je čaj in piškote. Skupaj sva naredili večerjo za palčke in pospravile po hiši. Končno so domov prišli tudi palčki. Vsi so bili začudeni od kje sem prišla, bilo je ogromno vprašanj. Nato pa je Sneguljčica rekla: “Vprašanja boste postavljali po večerji, hitro v kopalnico umit roke.” S Sneguljčico sva skuhali odlično večerjo. Po večerji so se palčki odpravili umit. Po umivanju smo imeli večer iger, da se lažje spoznamo. Prva igra je bila seveda flaša resnice. Izvedela sem kar nekaj zanimivih stvari, naprimer kdo gre Zmrdi najbolj na živce, ali zakaj Čudovisimo tako zelo občuduje vse kar vidi. Po tej igri so se palčki odpravili spat, da dobijo nove moči za naslednji dan. Med tem ko so palčki spali sva s Sneguljčico pripravili jabolčno pito. Pogledali sva si tudi film z naslovom Zvezda je rojena. Med tem druženjem s Sneguljčico sem ugotovila nekaj. Da knjiga laže! V knjigi je napisano, da sta Sneguljčica in Princ živela skupaj do konca svojih dni, ampak nista, saj je Sneguljčica ugotovila, da je njeno mesto v gozdu pri palčkih in ne v gradu.

Ura je odbila dvanajst in čas je bil, da se tudi midve odpraviva v posteljo. Zjutraj sem se poslovila od Sneguljčice in palčkov ter se odpravila proti domu.

Ema, 8.b

Na Bled

Med prvomajskimi počitnicami sem se tudi jaz odpravila na izlet. In ker nam mestni vrvež ni pri srcu, smo se odločili raziskovati naravo. Z družino smo namreč obiskali Bled.

Že zgodaj zjutraj smo sedli v avto in se odpeljali. Pot je bila dolga, a vredna. Najprej smo se odpravili na Blejski Vintgar. Tam so se pod nami razprostirali mogočni slapovi in izlivi reke Radovne. Hodili smo po pod skalo izklesanih poteh, se ozirali po kristalno čisti vodi in predvsem veliko fotografirali. Prizori so bili namreč čudoviti. Reka je glasno šumela, a to očitno ni motilo rac in ptic, ki so plavale v njej. Na polovici ogleda smo še prečkali most nad največjim slapom. Zrak je bil vlažen, zato smo v zraku občudovali tudi mavrico. Na koncu pa je sledila še pot nazaj, ki pa zagotovi ni bila nič manj pristna kot prva.

Bili smo na Bledu in vsi vemo, da ga ne smemo izpustiti. Odločili smo se torej, da bomo tudi mi prigriznili blejsko kremno rezino, ali po domače kremšnito. Sprehodili smo se ob jezeru, krmili race ter opazovali čolne. Vsega lepega pa je enkrat konec, zato se je tudi izlet moral končati. Počasi smo se odpravili proti domu.

To počitniško potovanje se mi bo za vedno vtisnilo v spomin, predvsem zaradi vseh slapov in narave. Upam, da bom vse to lahko še kdaj ponovila.

Mia Miholič, 8. b

Varna raba interneta

V torek, 2. aprila 2019, smo imeli osmi razredi predavanje o varni rabi interneta. Zbrali smo se v učilnici, a in b razred vsak ob drugi uri.

Najprej nas je nagovorila gospa, ki prihaja iz organizacije Safe. si. Predstavila nam je pasti interneta ter nam tako olajšala marsikatero nezaželeno prigodo. Seznanila nas je tudi z nasveti o uporabi aplikacij ter o priporočenem času na elektronskih napravah. Ob koncu pa smo prebrali še nekaj resničnih zgodb internetnih zlorab. Te so nas zagotovo podučile, kako hitro lahko pozabimo na realnost in utonemo v navidezno popoln svet elektronike.

Predavanje je bilo zelo zanimivo, hkrati pa tudi poučno. Upam in hkrati tudi mislim, da bomo od zdaj naprej na splet gledali še z drugega zornega kota.

Mia Miholič