Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mateja Greifoner

Tehniški dan – TŠC

V sredo, 13. 10. 2022, smo učenci osmih razredov osnovne šole Duplek obiskali tehnični šolski center, ki se nahaja v Mariboru. Ob osmi uri smo se z avtobusi odpravili proti TŠC- ju. Ko smo prišli do šole, smo se vsi trije razredi ločili in tako menjavali pri dejavnostih. Dejavnosti je bilo kar nekaj, a vseeno so bile prav vse zabavne. Ena izmed njih je bilo 3D risanje kocke. Razred se je posedel v učilnico, tako da je vsak učenec imel svoj računalnik. Nato je v učilnico stopil profesor in nam vse razložil ter pokazal. Profesor je zelo dobro razložil, kaj smo morali narediti in tako ni bilo težav. Ura je hitro minila in naše kocke so bile narisane. Ker smo kocko narisali, smo jo morali tudi izdelati. Tako smo šli v delavnico ter s profesorjem naredili kocko. Čeprav je bil večji del kocke že narejen, smo lahko še vseeno poskusili vrtati luknje v njo. Vsi smo bili zadovoljni s končnim nastankom, ki smo ga lahko vzeli domov.

Na TŠC-ju smo tudi gledali ter upravljali robotsko roko, upravljali smo pa tudi robota na kolesih, katerega so izdelali dijaki. Profesorji so nam pokazali kako delaš z različnimi materiali in kaj vse lahko izdelaš iz njih. Omenili so nam, da so se večkrat udeležili raznih tekmovanj in pokazali zelo dobre rezultate.

Marsikomu se zdi, da je obdelovanje lesa in raznih drugih materialov ter izdelovanje robotov samo za fante, a so tudi punce, ki jih to veseli. Res je, da jih je na celi šoli zelo malo, ampak so vse zelo dobre učenke. Na tehničnem šolskem centru smo se naučili veliko novih stvari in mislim, da je privabilo nekaj naših učencev, da ga bodo v prihodnosti obiskovali.

Ana Toplak, 8. c

TRGATEV 2022

V petek, 23.9.2022, se je na Osnovni šoli Duplek odvijala trgatev potomke najstarejše trte na svetu. Organizirali in pripravili smo jo učenci devetega razreda, pod vodstvom učiteljic Marjetke Bezjak in Marine Herman.

Prva šolska ura je potekala normalno, nato pa se je naša skupina organizatorjev začela pripravljati na dogodek v učilnici osmega razreda. Medtem ko smo organizatorji dogodka imeli generalko, so punce tam pripravile vso hrano. Pred prireditvijo smo se oblekli v narodno nošo in se dokončno pripravili. Približno ob enajstih se je cela šola in vrtec zbrala na dvorišču pred trto, kjer je potekala trgatev. Dogodek smo vodile Staša, Taja H.Z. , Mateja, Lara, Kristina, Taja K. in ovtar Kevin. Ob igranju harmonikašev so fantje 9.a razreda obrali našo trto in grozdje dali v puto. Nato se je program prestavil pred glavni vhod šole, kjer so nastopili učenci in vrtec. Sledila je predaja avtarske palice, ki jo je dobil Tai Pavel iz 8.c, v upanju, da bo dobro skrbel za našo trto. Ko smo dobili novega avtarja, smo se še malo zavrteli, nato pa je sledila pogostitev iz domačih kuhinj. Naši pridni učenci so izpraznili vse pladnje ter za seboj niso pustili niti drobtinice. Ko so se ostali učenci vrnili v šolske klopi, smo devetošolci pospravili in počistili sledi trgatve, da je bilo vse čisto kot solza.

Za nas učence je bil ta dan zanimiv, saj smo se zabavali in na koncu hkrati najedli, da smo lahko končali šolski dan z veliko energije.

Mateja Greifoner in Staša A. Kukovec, 9.a

Tehniški dan

V petek, 5. 11. 2021, smo se učenci 8. razredov OŠ Duplek odpravili na ogled Tehnoparka Celje.

Zjutraj smo se učenci od 7.30 do 7.40 zbirali v večnamenskem prostoru, kjer smo dobili svojo malico. Kasneje smo se oblekli in odhiteli na parkirišče za staro telovadnico, kjer nas je pričakal avtobus. Vožnja ni bila ravno dolga, približno 45 minut. Ko smo bili že skoraj na cilju, nas je učiteljica Maja razdelila v 3 skupine, v katerih smo kasneje spoznavali Tehnopark Celje. V tej resnično veliki stavbi se je našlo veliko zanimivih in tudi iluzijskih poizkusov, iz katerih smo se veliko naučili in se pri tem tudi zabavali. Vmes smo tudi šli preizkusit simulator letenja, simulator prostega pada, plazemska kroglo, itd. Naša skupina pa je za na konec imela izdelavo vetrnih elektrarn, s katerimi smo kasneje tekmovali, in sicer kdo pridela več energije.

Tako se je zaključil naš izlet, zelo veseli in polni znanja smo se vrnili domov, kjer smo staršem takoj posredovali naše dogodivščine za ta dan.

Mateja, 8.a

Ocena filma Zajec Jojo

OBELEŽITEV MEDNARODNEGA DNEVA SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA, Zajec Jojo, 2019

Jojo Rabbit (originalen naslov)

Režija: Taika Waititi. Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen, Sam Rockwell, Scarlett Johansson. Komično-dramski film.

Komično-dramski film je neverjeten prikaz časa v drugi svetovni vojni in vpliva nemškega voditelja. Film sem si pogledala z namenom, da bi videla dogajanje med vojno in kako krut je bil takratni svet. V sredo, 27. januarja, smo namreč obeležili mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Pomembno je, da se tega spominjamo, pa ne zaradi vojne in krutosti, ampak zaradi tega, da ne pozabimo ljudi, ki so se v vojni žrtvovali in ljudi, ki jim je v vojni bila storjena krivica. Film prikazuje čas druge svetovne vojne skozi oči majhnega desetletnega fantka po imenu Jojo. V filmu vidimo kakšen vpliv je imel nemški voditelj in kako so že majhne otroke učili sovraštva in vojskovanja.

Žalostno je bilo kako so jim dobesedno »sprali« možgane in jih že kot majhne otroke učili bojevanja. Sam film odlično prikazuje dogajanje tudi na komičen način, ne morem pa reči, da ni film malo krut. Zgodba filma se vrti okoli Joja, ki ima za namišljenega prijatelja Adolfa Hitlerja. V njej lahko vidimo kako Jojo, ki je v Hitlerjevi vojski, odkrije, da njegova mama skriva judinjo v njegovi hiši. Deček se tako znajde pred dilemo: bo ostal zvest državi in izdal, da se v njegovem domu skriva judinja ali pa bo molčal in ji pomagal.

Film uspešno prikaže ključne stvari o dogajanju v takratnem času, kot so sovraštvo, vojskovanje, ubijanje, žalost in želja po svobodi. Da pa zgodbo spremljamo skozi oči mladega Jojoja pa je le še pika na i. Sama bi dala filmu oceno 8 od 10, saj je zgodba prikazana na zelo izviren način, ki nam odpre vrata v pogled druge svetovne vojne.

Tia, 9.b

Zbudila sem kralja Matjaža

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem v popoln mrak.

Hodila in hodila sem po popolnem mraku in se z vsakim korakom v nekaj udarila. Po kakšnem petdesetemu koraku sem stopila na zelo mehko preprogo in naenkrat so se vklopile zelo svetle luči. Oči so me od vse svetlobe začele kar boleti. Ko so se mi oči navadile, sem v daljavi zagledala dlakavo mizo in na njo je bil z glavo naslonjen en mož. Stekla sem do njega, da bi ga zbudila, saj sem se ustrašila, da je mrtev. Možakar je bil na otip zelo topel in mislila sem, da ga je nekdo ujel in ga z njegovo brado zvezal okoli mize. Ja, miza je bila ovita z njegovo brado. Kar naenkrat se je zbudil in vzdignil glavo. Vprašal me je, kdo sem in od kod sem se vzela in jaz sem njega isto vprašala nazaj. Vse sem mu povedala, da smo leta 2020 in da ni več vojne, pred katero se je skril. On pa je meni povedal, da je najbogatejši kralj Matjaž. Jaz sem se začudila in mu povedala, da poznam knjigo Kralj Matjaž, hitro sem pograbila telefon in mu začela brati zgodbo. On me je z usti odprtimi kot odprta omara gledal in na koncu rekel, da je to njegovo življenje in kaj je ta bliskajoča, glasna stvarca v moji roki. Rekla sem, da mu bom vse razložila in mu s škarjami, ki so bile na tleh ob mizi, odrezala njegovo dolgo brado. Bil je zelo jezen name, saj ni vedel, da je votlina odprta in mislil je, da bo spet sto let moral čakati, da mu brada zraste nazaj.

Rekla sem, da je votlina odprta in že sva čez nekaj minut stala pod goro Peco.

Mateja Greifoner 7,a

Reševanje Sizifa iz kraljestva mrtvih

Ker se mi Sizifova naloga v svetu mrtvih ne zdi poštena, bom ga poskusila odrešiti božje kazni. Pred mano so tri zahtevne ovire. Pretihotapiti se moram mimo Hada v kraljestvo mrtvih, rešiti Sizifa in se s Sizifom vrniti nazaj v svet živih.

Za začetek se bom zato spoprijateljila s Hadovo ženo, ki vsako pomlad in poletje gre nazaj v svet živih in se vsako jesen in zimo vrača v kraljestvo mrtvih. Idejo sem dobila pri Orfeju, ki je Hadu igral na liro in mu je zato dovolil svojo ženo peljati nazaj v svet živih. Pri odhodu mu žal ni uspelo, ker je prekršil pravilo, ki mu ga je dal Had.

Prvi korak mi je uspel. Spoprijateljila sem se z njegovo ženo Persefono in ji zaigrala nekaj pesmi na klavir. Ker ji je bilo zelo všeč, sem jo prosila, če lahko grem jeseni z njo v kraljestvo mrtvih, in dovolila mi je. Ko je prišla jesen, sem se z njo odpravila po reki navzdol do kraljestva mrtvih. Ko sva prišli, sem Hadu zaigrala nekaj pesmi na klavir in mu povedala, da bi pomladi spet odšla v svet živih. Ni mogel zavrniti moje prošnje, da vstopim v kraljestvo smrti z njegovo ženo. Zdaj me je čakal drugi korak. Nekaj dni sem razmišljala, kako spraviti Sizifa v svet živih in nekega večera, sem se spomnila, da bo klavir skoraj nemogoče spraviti navzgor po reki. Torej Sizif bi lahko namesto skale potiskal vsako pomlad klavir navzgor in vsako jesen klavir navzdol ob reki. Naslednje jutro sem to predlagala Persefoni, ona pa Hadu. Had se je s tem strinjal in ni me več skrbelo, da moj načrt ne bi uspel. Počakali smo, da pride pomlad, da lahko to vse izvedemo. Trajalo je kar dolgo, skoraj pol leta čakanja, da je nastopila pomlad. Persefona je lahko odšla nazaj v svet živih, midva s Sizifom pa z njo. Had nam je odprl vrata in odšli smo. S Persefono sva se peljali v čolnu po reki, Sizif pa je ob reki potiskal klavir. Bil je srečen, ker bo končno po skoraj dveh letih spet videl svet živih. Ko smo prišli do konca reke, sva s Sizifom zbežala, Persefona pa naju ni izdala.

Uspelo mi je odrešiti Sizifa kazni, ki si je po mojem mnenju ni zaslužil. S Persefono, pa sva še vedno ostali prijateljici.

Zara, 7.a

Sizif vsak dan potiska v hrib velikansko marmornato skalo. To je njegova kazen, ki mu jo je dal bog Zeus. Od starca, ki s pesmijo poje zgodbo o kralju Sizifu, sem slišal za njegovo usodo, da je v kraljestvu mrtvih obsojen na neusmiljeno božjo kazen.

Odločil sem se, da mu bom pomagal pobegniti iz kraljestva mrtvih. Pomagati mu želim, ker je v davni preteklosti pomagal rešiti življenje moji babici. Ko je bila hudo bolna, ji je dal zdravilo, da je ozdravela. Vedel sem, da je kraljestvo mrtvih skrito daleč na severu, pot do tja pa je zelo nevarna. Po dolgih dneh potovanja sem le prišel do votline, ki je vodila v notranjost kraljestva. Najprej sem moral premagati triglavega psa. S klobaso, v katero sem dal uspavalo, sem počakal, da je zaspal. Nato sem se skozi ozki rov po vrvi spustil v notranjost kraljestva. Takoj sem zagledal kralja Sizifa, kako se muči s potiskanjem skale po hribu. Hitro sem stekel do njega. Povedal sem, kdo sem in da mu želim pomagati. Morala sva biti tiha in previdna, da naju ne bi slišal bog Had. Ravno ko sva plezala po vrvi navzgor, sva slišala, da je v kraljestvo prišel Zevs. Ugotovil je, da želim rešiti Sizifa. Plezala sva tako hitro, da nama je iz rok pričela teči kri. Ko sva končno prišla ven iz kraljestva, naju je pričakal Zevs. Hotel je še mene neusmiljeno kaznovati. Na kolenih sem ga rotil in prosil odpuščanja. Na koncu se me je le usmilil. Povedal sem mu, da Sizif ni bil samo prevarant, ampak da je tudi včasih komu pomagal. Zato sem prosil tudi za njegovo usmiljenje. Zevs naju je izpustil, vendar naju je pregnal na samotni otok.

Po dolgih letih samote na samotnem otoku sva se lahko vrnila domov.

Ian, 7.a