Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Kozarec vode

Pa sem spet tu. Spet pred računalnikom in pred vami. Po dolgem času bom spet začela pisati bloge. Vsak teden vsaj dva. To je moj cilj do konca šolskega leta. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj imam povedati o kozarcu vode. V bistvu ne kaj dosti, ampak bo imelo pomembno sporočilo.

Predstavljaj si, da držim v roki kozarec vode. Če bi sobo polno ljudi vprašala, kolikšno maso ima po njihovem kozarec vode v moji roki, bi vsak rekel  drugačno število. Nekateri bi odgovorili nekaj gramov, drugi nekaj decilitrov, tretji bi se spraševali, kje je smisel tega vprašanja. Moj odgovor pa bi se glasil takole: V resnici ni pomembna masa vode. Odvisno je od časa, kako dolgo kozarec držiš v roki. Nekaj minut še ne bo problem, po uri držanja bo roka malce bolela, po enem dnevu pa roke sploh več ne bi čutil. V glavnem se masa vode nikoli ne spremeni. Dlje jo bom držala, težja bo postala. In tukaj je tisto pomembno sporočilo. Skrbi, ki jih imamo, so enake temu kozarcu. Dlje jih bomo zadrževali v sebi, večja bo bolečina. Dlje bomo razmišljali o njih, dlje se jih ne bomo znebili. Če pa nanje ne bomo mislili, bodo izpuhtele v zrak. Morda. Vse je odvisno od nas samih. Možgani želijo razrešiti nek problem in ti jih boš težko ustavil, če boš rekel, glej, zdaj pa moram nehati skrbeti.

Naj te kljub temu malce potolažim, večina skrbi, ki prežijo v naših glavah, se sploh ne zgodi. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, ki jih je bilo kar veliko. Vse, kar ti želim zaupati v tem blogu, je pa le še to: Zapomni si, vse bo še “vredi”.

S pozdravi,

Lia

 

Regijski parlament

Z začetkom šolskega leta se je začel tudi šolski parlament. Učenci sedmih, osmih in devetih razredov smo se skoraj vsak ponedeljek dobili v kabinetu učiteljice Valentine, kjer smo debatirali o spremembah na šoli.

Že drugo leto zapored je bila tema šolski sistemi. Lani smo spoznavali šolske sisteme v Sloveniji in drugod po svetu, letos pa je bila naša naloga nekaj spremeniti oziroma narediti. Prvo delovno soboto smo parlamentarci posvetili kreativnem preživljanju prostega časa. Igrali smo različne igre, ki smo jih nato tudi kupili. Prav tako smo želeli spremeniti urnik kosil, a se ni obnesel. Predlagali smo tudi dopisovanje s katero od mariborskih šol. Ne dolgo nazaj smo že poslali prva pisma našim dopisovalcem iz OŠ Ludivka Pliberška.

V četrtek, 14.3.2019, smo se Ajda, Karolina in jaz pod vodstvom učiteljice Valentine udeležile regijskega parlamenta v Mariboru. Zbrali smo se v sejni sobi Zavarovalnice Sava in se po uvodu razdelili v skupine. S svojim mentorjem smo se odpravili v ZPM Maribor. Posedli smo se v krog in se predstavili nato pa debatirali in delali po skupinah. Ni bilo tako kratko, kot se zdi. Po teh štirih urah dela, smo na plakat zapisali naše misli in izbrali predstavnika, ki bo ideje delil v Ljubljani. Po malici smo se odpravili nazaj v sejno sobo zavarovalnice. Vsaka skupina je nato predstavila svoje ideje in predloge, nekateri od njih pa so tudi mesec tišine, mesec objemov, mediacija, predtestna telovadba, otrok se postavi v kožo delavca,… Po končanih predstavitvah in zahvalnem govoru smo se odpravile še na zaslužen sladoled, kasneje pa nazaj domov.

Regijski parlament je bila zanimiva izkušnja, ki jo bo težko pozabiti. Če ne drugega, sem spoznala nekaj novih ljudi, med drugim tudi učenke OŠ Ludvika Pliberška in ugotovila to, da naša šola ni edina s pomanjkljivostmi. Drugače pa se splača upoštevati tale rek Lona Wattersa: “Šola je zgradba s štirimi stenami – in prihodnostjo vmes.”

cof

cof
oznor
sdr

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Športni dan – drsanje in pohod

V torek, 5.2.2019, smo imeli učenci šestih, sedmih, osmih in devetih razredov športni dan. Izbirali smo med tremi zimskimi športi in plavanjem. Midve sva izbrali drsanje.

Ko smo se okoli pol osme ure zjutraj zbrali vsi drsalci, smo z avtobusom krenili v Maribor. Ustavili smo se pred Prvo gimnazijo, kjer stoji prelepo drsališče. Piko na i mu doda zanimiva oblika. Takoj za tem, ko smo si obuli drsalke ter na glavo nadeli čelade, smo stopili na led. Vozili smo se z medvedki ter tekmovali, kdo bo prej prevozil celotno drsališče. Drsali smo se dobro uro. Ko se je iz pohoda na Piramido Maribor vrnila 2. skupina, smo se zamenjali. Nas je čakal pohod do kapelice na vrhu hriba, oni pa so bili na vrsti, da izkusijo čarobnost ledu. Že po prvih nekaj metrih so bili nekateri utrujeni. Spraševali so, koliko je še do vrha, če lahko gremo po bližnjici, če bi se lahko obrnili in šli nazaj,… Ampak, kljub vsem problemom, nam je uspelo. Na vrhu smo si oddahnili ter uživali ob pogledu na Maribor. Nekateri smo poiskali tudi Duplek, toda še zdaj nismo prepričani, če je tisto res bila naša občina. Po fotografiranju ter upanju na uresničitev želja smo se podali nazaj k drsališču. Med potjo smo obkrožili še ribnik ter pozdravili vrstnike iz OŠ Korene. Dan smo zaključili s povratkom domov.

Ta dan je navdušil tudi tiste, ki niso ravno športni tipi. In veste kaj? Ta športni dan je bil zares zimski. Proti koncu nas je celo presenetil sneg.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 8.a

Smo ljudje lutke?

Čeprav vedo že veliko o naši vrsti, je še vedno nekaj stvari, ki jih je treba ugotoviti. Ljudje smo skrivnostna bitja.

Ni čudno, da ima vsak človek drugačno mnenje o tebi. Na primer jaz. Nekateri mislijo, da sem sramežljiva, dokler me ne spoznajo. Drugi me imajo za odgovorno, nekateri za tečno, drugi spet za smešno, … Vsi imajo drugačno predstavo. Vsi imajo drugačne misli. Tudi jaz, tudi ti. Niti dva na tem svetu, ki ga ti prav dobro poznaš, nista enakih misli. Vsak ima tudi drugačen odgovor na vprašanje, kako je nastal človek. Jaz o tem razmišljam predvsem pred spanjem. Moja predstava je, da smo lutke. Lutke še večjih ljudi. Saj veste, kot imamo mi Barbike, imajo oni nas. Če želijo dramo, nas med seboj sprejo. Včasih, ko so žalostni, naredijo žalostne tudi nas. Če se želijo smejati, nas postavijo v smešno situacijo. Njihovo počutje izrazijo na nas. Vem, nenavadna predstava, vendar, če pomisliš, je lahko tudi smiselna. No, kakor za koga. Zanimivo je tudi, kako gledamo na enako situacijo vsi različno. Ali pa kako smo si med seboj različni, čeprav imamo obenem tudi veliko podobnosti. Vsi smo enaka vrsta. Vsi mislimo. Vsi čutimo. Vsi komuniciramo. Vsi živimo na enakem planetu. Vsi imamo enake potrebe.

Vsak človek nekaj prispeva, k razvoju, ampak vprašanje je, če nam bo to uspelo vzdržati.

Srečno,

Lia

 

 

 

 

Ocena knjige Vse, vse!

Vse, vse! je mladinski roman svetovno znane avtorice Nicole Yoon. Govori o deklici Madeline, ki je alergična na cel svet. No, vsaj tako so ji rekli. Že sedemnajst let ni bila zunaj. Nekega dne pa se v sosednjo hišo preseli fant njenih let. Ime mu je Olly. Zelo hitro navežeta stik med seboj. Kakorkoli, slej kot prej pa pride do skritega spoznanja…

Knjiga me je pritegnila že po zunanjosti. Njena skrivnostna platnica. Tudi napisana je na zanimiv način. Nekatere strani imajo samo en stavek. V tebi dvigne optimizem in te seznani z ljudmi, ki ti niso enaki. Čeprav je na čase žalostna, te tudi nasmeji in ti da nek zalet. Da ti vedeti, da se vse da, če se hoče.

Priporočala bi jo vsem, ki živijo za trenutek. Vsem, ki jih zanima še kaj drugega kot pa ležanje pred televizijo in delanje vsakdanjih stvari. Če rad prebiraš mladinske romane, je to pravi naslov zate.

“Na začetku ni bilo nič. In potem je bilo vse.” 

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Najstniki dan danes:”Sem grd/a?”

Nedelja je. Ura bo vsak čas 6 popoldan in jaz sem se spomnila današnje teme. Na začetku tega šolskega leta sem sodelovala na natečaju, katerega je bila naloga, da pišemo pismo sebi. O tem, kaj nam je na nas najbolj všeč in kaj si zase želimo. Pisati smo morali v prvi osebi, zato je bila naloga še težja. Mi je pa dala misliti o zelo pomembni temi, ki je danes neznana večini ljudi. Samopodoba.

Samopodoba so vtisi in stališča o nas samih. Lahko bi jo poimenovala tudi košarica pisanih stvari. Zakaj? Ker gre za vse, kar storimo, kar mislimo, kar čutimo,… Čeprav se skozi leta spreminja, bo in tudi vedno je bila del nas. Del nje sta tudi samozavest in samospoštovanje. Ta dva se prikažeta ob določenih dejanjih. Samozavest, ko se vprašamo, če smo tega sposobni in če se bo izšlo, samospoštovanje pa deluje kot zrcalo nas samih. Velikokrat na njega vpliva mnenje drugih. V današnjem času se imajo mladi za grde in neuporabne, kar je slabo samospoštovanje.

Bistvo današnjega bloga ni bilo, da vam predstavim dejstva. Želela sem deliti to pesmico, verz, zapisano stvarco (ne vem, kako bi jo poimenovala)… Upam, da vam bo všeč.

Sem grd/a,
zato me ne prepričuj, da
sem zelo lepa oseba,
ker ob koncu dneva,
da se sovražim
in nočem lagati sebi, s tem da govorim,
da lepota v meni ne pomeni nič,
tako da se bom opominjala,
sem najslabša oseba
in nič, kar boš rekel, mi ne bo dalo verjeti, da
zaslužim si ljubezen
ker ni važno kaj,
nisem dovolj dobra
in nisem v volji, da bi verjela, da
lepota na meni obstaja,
ker kjer koli se vidim, vedno mislim:
Sem res tako grda, kot pravijo?

Če želiš vedeti pravi pomen pesmi, jo ponovno preberi od spodaj gor.

Upam, da boste imeli uspešen teden, ki je pred nami,

Lia

Pot do uspeha malo drugače

Sobota, 12.1.2019

Svet se spreminja. Najprej so bili dinozavri. Za njimi naj bi iz opice nastal človek. Človek se je z leti spreminjal in poselil večino sveta. Potem so bile vojne in vpadi in ljudje so se selili ter se med sabo pomešali. Zdaj pa živimo v dokaj naprednem svetu z elektriko in raznovrstnimi prevoznimi sredstvi. Velja, da so nekateri vredni več, drugi manj. Zavida se denar, zavidajo se všečki na spletnih omrežjih, nekateri zavidajo celo družino ali partnerja,…

V bistvu se zavida uspeh. U. S. P. E. H. Teh pet črk sestavlja besedo, katere pomen je dejstvo, da je nekdo dosegel nekaj, kar si je želel. V bistvu je uspešen vsak človek, ki pride do zastavljenega cilja. Na primer, če bi tekač zadnji prišel na cilj, še ne pomeni, da bi bil poraženec. Če bi presegel svoj osebni rekord, je uspel. Ni važna starost, ni važen spol, saj uspeh ne pride čez noč, nima bližnjic, prav  tako tudi denar po sebi ni uspeh. Potreben je čas, potrebni so ljudje, ki te spodbujajo, potrebna je volja in zaupanje vase.

Naši predniki so bili uspešni v poljedelstvu, ker so vedeli, da drugače ne bodo mogli preživeti. Uspešni so bili tudi izumrli geniji, glasbeniki, igralci, pisatelji in pesniki, ki so verjeli vase in kljub slabim kritikam še naprej delali, kar jih veseli. Ne smemo pozabiti na športnike danes in nekoč. Ti se vsak dan potijo v telovadnicah, odreči se morajo določeni hrani in prostemu času. Ampak če te to veseli, ni težko. Uspešne so tudi nekatere države, saj imajo uspešne prebivalce in vladarje, ki želijo živeti kar se da lepo.

Potem pa nastane problem. Če boš ponovno prebral/a zadnjo poved v mojem uvodu, boš opazil/a, da se ponavlja beseda zavidanje. Vsak človek nekomu nekaj zavida. To pomeni, da želi imeti nekaj, kar ima on. Jaz osebno to opazim v šoli, ko me kdo pohvali oziroma dobim dobro oceno. Čeprav bi se lahko tista oseba potrudila enako kot jaz, se ni in potem grdo gleda mene. Ampak to je del življenja. Začne se z delom v šoli. In nadaljuje do neskončnosti.

Moje mnenje je, da ne obstaja tanka črta uspeha, pa tudi ne prava definicija.

Toplo soboto,

Lia.

Mi je všeč ali imam rada?

Petek, 11.1.2019

Kakšna je razlika med nekaj mi je všeč in rad/a imam nekaj? Je to enako? Mi je lahko enaka stvar všeč in jo ob enem imam tudi rad/a? Kaj pa če imam nekaj samo rad/a in mi ni všeč?

Ja, razlika je zelo velika. Večina ljudi misli, da je to dokaj isto. Da je všeč  druga beseda za rad imam. Toda ni. Všeč ti je lahko dobra hrana, mrzla pijača, debela knjiga, žival v živalskem vrtu, nohti sošolke, družabna igra, slika na internetu…. Tudi oseba, ampak nisi natanko prepričan, če jo imaš rad. Rad/a pa imaš le osebo ali stvar, do katere imaš močna čustva in sta si zelo blizu. Rad/a lahko imaš nekoga/nekaj, ki ga ne želiš izgubiti. Brez katerega ne bi mogel živeti. Nekoga, ki bi te prepričal v vse in za katerega bi prepotoval dolgo razdaljo, če ne celega sveta. Seveda je možno, da ti je nekaj všeč in da imaš to ob enem še rad. Ampak rad v drugem smislu. Dajmo za primer torto. Ješ jo najmanj 4-krat na leto. Brez nje lahko zdržiš teden ali več pa jo boš še vedno imel rad. Če pa bi torto zamenjali za kakšnega lepega fanta oziroma deklico, tvojo simpatijo, pa bi to šlo malo težje. 😉 Nekoga ali nekaj je težko imeti samo rad. Imeti moraš razlog, ki pa je ponavadi nekaj, kar ti je na njem všeč. Na primer starša boš imel večno rad, ker ti je všeč, da sta te prenašala, kljub tvoji tečnobi vsake toliko časa. Sestro, brata, najboljšega prijatelja boš imel rad, ker ti je všeč njihova družba in čas ki ga preživiš z njimi, ker s tabo vsake toliko časa nekaj ušpičijo. V bistvu je razlika v tem, da ti je všeč nekaj površinskega, če gre za osebo, poveš, da si rad v njeni družbi. Imeti rad pa je največji občutek, ki ga boš čutil in s tem nekomu poveš, da ti je vse, da ga imaš rad iz srca. Toda, tukaj je že spet ovira. Ljudje prevečkrat rečemo nekomu, da ga imamo radi, čeprav mislimo drugače.

Vem, zveni zelo zakomplicirano in tudi je. Buda, zelo pameten možakar, je to opisal tako:”Če ti je všeč roža, jo boš utrgal. Ko boš pa to rožo imel rad, jo boš zalival vsak dan in jo pustil rasti.” Tisti, ki razume to, razume tudi smisel življenja.

Upam, da boste imeli kar se da lep vikend,

Lia.

Trenutki

Četrtek, 10.1.2019

Včasih ne boš vedel pomena nekega trenutka, dokler ta ne postane spomin.

S to mislijo sem želela začeti svoj drugi dan bloganja. Ko sem jo prvič videla, sem si rekla, da je ta misel nekaj posebnega. Je direktna, a še vedno nekaj skriva v sebi. Veš, da govori resnico, a boš kljub temu zanikal, da včasih ni res. No, današnja tema so spomini. Pa ne samo lepi, tudi tisti slabi so krivi, da smo danes, kjer smo. Na primer, ko sem bila majhna, je k nam domov prišel en pes. S sestricama sem se igrala zunaj na gugalnici in on je začel lajati na nas. Začela sem kričati, ker je on začel lajati še glasneje. In od tega dne si z večino teh štirinožnih živali nisem v najboljšem odnosu. Ta je eden izmed ta slabih. Lepih je veliko več. Prav rada se spominjam lanskega šolskega leta, pa čeprav smo se delili. Spoznala sem kar nekaj novih, pravih in zaupanja vrednih prijateljev. Prav tako pa ne smem pozabiti na prireditev Spomini gradijo prihodnost za 40 let naše šole, ki jo je prišel gledati še sam predsednik države. Imeli smo avdicijo za napovedovalca in nekako mi je uspelo. To pa samo zato, ker so ob meni takšni ljudje, ki me imajo radi in verjamejo vame. Zgodijo se vsak dan, včasih zanje ne vemo in zato mi je tista misel tako všeč. Življenje nas vedno znova preseneča, saj z novim dnem pridejo novi spomini.

Ti so skriti nekje v naših najtemnejših kotičkih. Večina nam na obraz naslika nasmeh, nekateri pa tudi solze. Ni važno, če so lepi ali slabi, veseli ali žalostni, smešni ali zagrenjeni, v vsakem primeru so del nas in našega življenja. Če sem začela z mislijo, bom tako tudi končala.

Kot pravijo nekateri, če se od spominov da živeti, potem bomo vsi še dolgo na sveti.

Lep preostanek dneva,

Lia.

 

Po dolgem času…

Sreda, 9.1.2019

Danes je torej dan, ko prvič “blogam” po dolgem času. Pozabila sem, kakšen je občutek, ko nihče ne ve, kaj in o čem pišem. Še jaz sama ne. Ko stopim za tipkovnico, se prepustim pisanju in – abrakadabra – iz tega nekaj nastane. No, pa da vam povem, kaj sem želela deliti z vami.

Med prazniki sem prebrala knjigo Johna Greena Kdo si Aljaska? in mi je dala tudi misliti. Knjiga govori o fantu, tako imenovanemu Bajsu, ki začne obiskovati internat in tam spozna cimra Polkovnika in njegovo prijateljico Aljasko, ki pa zelo hitro postaneta njegova najboljša prijatelja. Ne pripoveduje le o njihovem obiskovanju pouka, druženju ter kajenju in alkoholu, temveč tudi o spoznavanju njih samih. Po naslovu si marsikdo misli: “To je sigurno knjiga o Aljaski, delu Amerike, bla bla bla bla…”, ampak ni. To je najstnica. Starša se nista strinjala glede imena in tako si ga je za svoj 7. rojstni dan lahko izbrala sama. Malo po tem ji je umrla mama. Ker je bila takrat še tako majhna, da ni vedela kaj narediti, ni poklicala 112, ampak jo je gledala. Čudila se je, zakaj je zaspala na tleh. Bilo jo je zelo strah. Upala je, da bo oživela nazaj. Ampak ni. Tako je Aljaska krivila sebe za smrt njene matere. Proti koncu knjige se zaleti v avto. Policijski avto. Njena najboljša prijatelja, Bajs in Polkovnik, na koncu le ugotovita, da je to naredila zaradi slabe vesti. Zaradi slabe vesti, ker je en dan pred prometno nesrečo pozabila obletnico smrti. In to ne katerekoli smrti. Smrti svoje ljube matere.

Zdaj si bo marsikdo mislil: “Vau, povedala nam je obnovo o tem, kako je ena deklica brez matere na koncu naredila samomor zaradi obletnice smrti”, ampak to ni bil moj namen. Med branjem sem ugotovila, kako hudo je lahko ljudem, ki izgubijo nekoga zelo pomembnega. Pa tudi, če ni nekdo, ampak nekaj. Kako hudo je otrokom, ki imajo samo enega starša ali pa jih sploh nimajo. In zato je v takih časih lepo, da jim stojimo ob strani, da jih imamo dvakrat več radi in jim pomagamo iti čez to. Prav tako pa priporočam to knjigo vsem, ki jih ni sram potoči kakšne solze in ki radi berejo dolge knjige. 😉

Pozdrav do naslednjič,

Lia