Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Še zadnjič letos…

Božični dan ter državni praznik sta že mimo, vendar je v okolici še vedno čutiti otroško radost, slovenski ponos ter vesele želje. Še štirje dnevi pa bo tukaj tudi novo leto. Leto novih začetkov ter novih spoznanj. Pa ne pozabimo na počitnice. Teh smo veseli še posebej otroci. Čeprav nas čaka še veliko dela pa tudi veliko ocen, ko se vrnemo, nas to trenutno ne skrbi preveč. Dokler nam je dovoljeno dolgo spati, smo srečni.:)

Kakorkoli, želim vam lepe praznike, da bo vstop v novo leto kar se da uspešen in ne pozabite, sreča je v malih stvareh.

Pozdrav

Lia

To pač je naše življenje

Le vase moraš vedno verjeti
in ne, ni ti treba zmeraj blesteti.
Ni ti treba še vsega razumeti,
samo poskusi vsak dan živeti.

Vsak dan nekaj mine,
nekaj novega se zgodi
in čeprav je težko verjeti,
z vsakim dnem rasteš tudi ti.
Pomisli, kaj vse si videl
ter kaj vse si moral pretrpeti,
koliko stvari nisi mogel razumeti
in kolikokrat si moral ponovno začeti.
Verjetno si že ugotovil, da ne rabiš vsega imeti
le vase moraš vedno verjeti.

Je jok in spet drugič veselje,
so sanje in neuresničene želje.
Je sreča, je trpljenje,
to pač je naše življenje.
Ne pravim, da je preprosto,
niti da je težko pogosto.
Je polno čustvenih trenutkov
in neizmerno lepih občutkov.
Za le-te moraš lepo skrbeti
in ne, ni ti treba zmeraj blesteti.

Ne želi si odrasti,
prepusti se usodi.
Čeprav ne veš, kam te vodi,
naj ne bo te strah pasti.
Poskušaj, raziskuj, piši,
sanjaj, spreminjaj, riši.
Ne pozabi na svoje vrline,
niti na svoje skrite veščine.
Veliko stvari še moraš doživeti,
ni ti treba še vsega razumeti.

Pred sabo imaš še veliko let,
življenje te bo popeljalo v širni svet.
Spoznal boš mnogo ljudi,
naučil se boš tudi mnogo novih stvari.
In vedi, da ni vse v ekranih,
nekaj moraš imeti tudi v možganih.
Smej se, odpuščaj hitro, krši pravila,
ljubi, verjemi in te radost ne bo zapustila.
Za lepoto in popolnost si ne želi umreti,
samo poskusi vsak dan živeti.

Lia, 9.a

Še 21 dni

Zdravo, še 21 dni, pa bo tukaj leto 2020.

Redki (med katere spadam tudi jaz) že gledajo božične filme, po mestih že visijo lučke, tu in tam pa slišimo tudi kakšno božično pesem. Čeprav še ni tukaj začetek januarja, sem se odločila govoriti o naših ciljih, željah.

Vsak si ob začetku leta verjetno nekaj zastavi. Vprašanje pa je, če to uresniči. Tudi če ne, to preloži na naslednje leto. In potem na naslednje, če cilja še ne doseže. V bistvu nastane en velik začaran krog, ki se nekega dne le konča. Te želje se razlikujejo od oseb samih, kaj jih veseli in čemu dajo v življenju prednost. Kakor že vemo, je božični čas najlepši čas v letu, zato so želje tudi bolj prijazne, osebne oziroma ljubeznive. Imajo neko globino in so iz srca. Ker je vse bolj pocukrano, so tudi želje takšne.

In ne se bati, če se želja ne uresniči takoj. Vse pride ob pravem času, ob pravem trenutku. Pa tudi če se ne izpolni, se zahvali za izkušnjo in ne obupaj.

Z najlepšimi pozdravi,

Lia.

 

 

Obisk II. gimazije

Z Ajdo sva se v ponedeljek, 25.11.2019, udeležili predstavitve II. gimnazije Maribor.

Malo pred 10. uro zjutraj sva se dobili na parkirišču in se skupaj odpravili v notranjost. Po krajšem čakanju so nas povabili v učilnico, kjer so preverili prisotnost. Ravnatelj je spregovoril par besed, za njim pa še profesor. Ta nam je predstavil programe, opisal obšolske dejavnosti ter odgovoril na vsa vprašanja. Nato smo si lahko izbrali, h kateri uri pouka bi radi šli, izbirali pa smo med naslednjimi: slovenščina, zgodovina, likovna in fizika. Midve sva se odločili za slovenščino. Po nas so prišle štiri učenke, ki si posamezno skupino popeljale po šoli. Njih smo lahko povprašali prav tako karkoli in na vse so z veseljem odgovorile. Sledilo je kosilo, nato pa ura pouka. Naletele smo na snov, ki govori o Bibliji vendar kot literarnem delu. Profesorica je razredu povedala, kaj vse najdemo v njej, iz česa so jo najprej izdelovali ter omenila Jurija Dalmatina in leto 1584. Pred zvoncem nam je prebrala tudi en odlomek. Sledil je zaključek v jedilnici, kjer smo dobili darila, nato pa odhod domov.

Šola me je zelo pritegnila in izvedela sem tudi veliko novih informacij, katere so me morda pred tem tudi malo skrbele. Sedaj sem še bolj prepričana, da bo ta srednja šola zame prava.

Lia, 9.a

Karierni sejem

V sredo, 13.11.2019, je v športni dvorani Ljudski vrt “Lukna” potekal karierni sejem – sejem poklicev in izobraževanja. Udeležili smo se ga tudi učenci osmih in devetih razredov.

Po prihodu v šolo smo pospravili malico v nahrbtnike in se ob pol osmih odpravili z avtobusi proti stadionu. Ob prihodu smo dobili brošure, v katerih je bilo opisano, kaj sploh karierni sejem je in katere vse šole ter podjetja se predstavljajo. Po dva ali več skupaj smo se nato odpravili na potep po stojnicah. Vsaka je bila posebna na svoj način in pri vsaki ti je nekdo odgovoril na vsa vprašanja, ki so ti rojila po glavi. Nekatere so podelile tudi kakšno nagrado. Po dveh urah tavanja med stojnicami smo se, kljub dežju, zbrali zunaj in počakali na naš prevoz nazaj v šolo. Ko smo se vrnili, smo izpolnili anketo oziroma vprašalnik o tem, kaj smo izvedeli. Okoli dvanajstih smo lahko odšli na kosilo ali pa domov.

Kot devetičarka vam lahko povem, da se je težko odločiti za en sam poklic, saj ne veš, če je pravi ali ne. Ampak kot pravi ena znana misel:”Kar bo prišlo, bomo spoznali, ko se bo zgodilo.”

Lia, 9.a

Nihče ni brez napak

Že tretji mesec šole. Si lahko misliš?

Ne vemo, kaj nas čaka, prav tako ne vemo, če bomo to dočakali. Nekateri bi lahko že zdavnaj obupali nad vsem, kar se jim dogaja v življenju. Tisti bolj in tisti manj priljubljeni. Ampak še vedno vztrajajo. Na koncu koncev je še sedem mesecev, za nas devete malo manj, do zadnjega dneva šole.

Tukaj je nasvet:

Poskusi najti ta občutek, ki ti dokazuje, da lahko narediš karkoli želiš ter uresničiš svoje sanje. Toda to ne pomeni, da za to ne rabiš nič storiti. Zastavi si cilj in ga poskusi doseči, saj veš, kdor visoko leta nizko pade. Delaj nekaj, v čemer uživaš. Ne poskušaj odnehati. Vem, da je velikokrat težko, ampak veliko ljudi ti bo vedno stalo ob strani.

Sami imamo v rokah svojo prihodnost, sami imamo v rokah naše življenje.

Nihče ni brez napak,

Lia

Verjamem, da

Verjamem, da se marsikomu včasih zdi, da je neviden. Da ljudje hodijo mimo njega, pa ga sploh ne opazijo. Da vsi, ki bi mu naj stali ob strani, v trenutku, ko jih najbolj rabi, izpuhtijo. Da čez čas najdejo nekoga veliko boljšega od njega. Da ni enak drugim. In v takem trenutku hitro pristaneš na tleh. No vsaj zdi se ti, da si. Naj ti povem, da tudi ko se počutiš najbolj samega, nisi sam. Vedno bo oziroma vedno je nekdo ob tebi. Pa tudi, če se ti zdi da ni, boš ugotovil, da v “nesreči”(v takem času) spoznaš pravega prijatelja.

In vedi, nikoli nisi sam. Pa veš zakaj? Ker sem tu zate.

Lia

 

 

 

Pa je to res?

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

To obljubim

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia

 

Spet je tukaj september

Spet je tukaj september in s tem tudi moje zadnje leto. Zadnje leto na tej šoli. V prvem razredu si nisem mislila oziroma si nihče izmed mojih sošolcev ni mislil, da nam bo uspelo. Ampak nam je. Zdaj smo ponosni deveti!

Ker se je šolsko leto komaj začelo, ne bom pisala o vseh lepih spominih ter najboljših sošolcih, ampak o tem, kaj si želim. Kaj si želim doseči to šolsko leto, kaj si želim doseči nasploh, ko se bom 15. junija poslovila od osnovnošolskih klopi. Na srečo je do takrat še dolga pot, ki bo imela vzpone in padce, ki bo polna smeha in solz.

Letos si najbolj želim, da bi si izbrala srednjo šolo, ki bi mi ustrezala. Ki bo čez slabo leto nadomestila našo majhno dupleško šolo. Prav tako si želim, da bi končala to leto uspešno in da bi bilo zadnje leto tukaj kar se da polno raznih nepozabnih pustolovščin.

Želim si, da bi vsaj na enem področju dobila srebrno ali pa zlato, da bi mi šlo na enem področju malo bolje. Da bi se trud in učenje splačalo.

Seveda imam še veliko želja, ki jih ni mogoče spraviti v to objavo. Na srečo vam.

Kaj bi počela v življenju še nisem 100% prepričana, vem pa, da me bo verjetno veselilo. Od prvega obiska šole pred devetimi leti pa do zdaj sem menjala že najmanj deset raznih poklicev. Čeprav že imam v glavi enega izbrangea, se želim prepričati, da je tisti pravi.

“Čez leto dni, si bom želela, da bi komaj začela.” In s tem se strinjam že zdaj.

Lia, 9.a