Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Kulturni dan in Prešernov natečaj

V sredo, 7.2.2018, smo imeli ob Prešernovem dnevu učenci od 6. do 9. razreda kulturni dan, ki smo ga obeležili s proslavo, nato pa si v Mariboxu ogledali film Čudo.

Torej, kdo je bil France Prešeren? Že od malega nas učijo o gospodu Prešernu, kakšen pesnik je bil in komu vse je fige delil. Napisal je Zdravljico, katere sedma kitica je naša slovenska himna. In kot pravi:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.

!

V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi.

Naš dan se je začel kot vsi drugi dnevi v šoli, torej ob 7.30. Ker je avtobus, ki vozi učence iz Dvojran, zamudil, smo prireditev začeli ob njihovem prihodu. Do takrat pa smo si po razredih prebrali nekaj o filmu ter se pogovorili o tem, kaj nas želi zgodba naučiti.

Malo pred osmo uro smo pričeli s proslavo ob Prešernovem dnevu. Na začetku nam je Lara Petrovič zapela himno, za njo pa sta nas nagovorili Urša ter Žana iz 8. razreda. Potem ko sta nas podučili o Francetu Prešernu, so nam 8. razredi deklamirali njegovo romanco Turjaška Rozamunda. Sledili so učenci 6. razredov – Alina, Zoja in Sofija so zaplesale, Vid je zapel pesem V dolini tihi, Alina pa Mojo pesem. Devetošolec Timi nam je na klavir zaigral skladbo Havana. Nastopila je tudi dramska skupina z igro Živ žav v gozdu.

Prireditev smo zaključili s podelitvijo nagrad najboljšim na Prešernovem natečaju iz tretje ter druge triade. Natečaj je nastal na podlagi 40-letnice šole, na kateri smo sodelovali prav vsi učenci v literarnem in likovnem delu, prostovoljno pa smo nekateri izbrali tudi fotografsko delavnico ali pa prepesnili pesem Stoji učilna zidana. Na natečaj je prispelo 436 likovnih del, 264 literarnih del in 65 fotografij. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. V vsaki kategoriji je bil izbran izdelek učenca iz prve, druge in tretje triade.

Nagrajeni posamezniki prvega šolskega Prešernovega natečaja so:

  • Likovni prispevki:

Sara Đukič iz 1.a, Sara Podgorelec iz 6.a in Matevž Kristaničiz 7.b

  • Literarni prispevki:

Teo Jelen iz 3.c,  Alina Lilek iz 5.b in Karolina Pernek iz 7.b

  • Fotografija:

Ajda Rojko iz 7.a

Učenci smo tekmovali tudi v kategoriji NAJ ODDELEK. Zmagovalci v tej kategoriji pa so bili 2.b, 2.c in 5.a, ki bodo za svoje delo nagrajeni z ogledom filmske predstave.

Po proslavi in malici smo se z avtobusi odpeljali v Maribor. In kakšen je film Čudo? Zaigran je po knjižnji uspešnici z istim naslovom, v originalu Wonder. Marsikoga je s svojo presunljivo zgodbo spravil do solz.

August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza. A kot mu nenehno govori njegova sestra Via, človek ne more biti običajen, če se je rodil, da izstopa. Doslej se je lahko vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora nenadoma soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki buljijo vanj in niti ne vedo, kako naj se sami soočijo z njim. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse, ki ga obkrožajo spremenijo reči, ki štejejo največ, torej prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.

Film mi je bil zelo všeč. Ocenila bi ga z 10, saj te nauči veliko novega o prijateljstvu ter drugačnosti. Na trenutke je bil zelo smešen in zabaven, na trenutke pa tudi izjemno žalosten. Film mi je dal vedeti, da se moramo sprejeti, tudi če smo drugačni. Če pa smo drugačni malo bolj od ostalih, ne smemo tega vzeti kot slabo, ker je morda ravno to to, kar nam bo pomagalo biti dober ter poseben, tako kot vsak človek že sam po sebi je.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Dupleška povorka

V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.

Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.

Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.

Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.

Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.

Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.

Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.

Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.

Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.

Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.

Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.

Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.

Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.

Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.

Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.

Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.

Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi v Seči pri Portorožu

Učenci 7. razredov smo preživeli en teden v šoli v naravi v Seči pri Portorožu, kjer so sem nam pri projektnem tednu pridružili tudi OŠ Cerkvenjak.

Ponedeljek, 29.1.2018

Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj smo se zbrali na parkirišču pred šolo. V avtobus smo odložili prtljago ter se ob sedmih odpravili proti Primorski. Po nekaj urah smo končno prispeli. S prtljago smo odšli po krajši potki mimo šestih bungalovov ter se ustavili pred veliko hišo. Tam nas je gospa Neva sprejela in nam povedala nekaj stvari o CŠOD Burja. Nato smo razdelili dežurstva za sobo, zajtrk, kosilo ter večerjo in dobili ključe od bungalova. Hitro smo razpakirali, potem pa smo imeli še nekaj prostega časa, saj učencev iz Cerkvenjaka še ni bilo. Nekateri smo se odločili, da gremo igrat košarko, drugi pa so si vzeli kratek počitek. Okrog pol enih popoldne so prišli tudi oni in imeli smo skupen sestanek v jedilnici. Takrat smo izvedeli, kako bodo potekali naši dnevi v skupinah in kakšno je dežurstvo. Napočil je čas za kosilo, kasneje pa tudi prve tri ure pouka. Naša 4. skupina se je odpravila na travnik za jedilnico, kjer smo se spoznali z učiteljico Jasno ter se predstavili drug drugemu. Ogledali smo si kipe na prostem, ki smo si jih kasneje tudi podrobneje ogledali, jih skozi igro narisali ter o njih napisali tudi zgodbo. Za tem smo odšli v našo učilnico. Učiteljica nam je na kratko predstavila fotografiranje in kot bi mignil je naš čas minil. Po pouku smo imeli prosto do 18.00. Takrat smo odšli na večerjo in po večerji smo imeli spoznavni večer. Tam sta Mia in Karolina predstavili naš Duplek, Aleš in Domen pa sta nam zaigrala na harmoniko dve poskočnici. Predstavili so se tudi učenci iz Cerkvenjaka. Alešu smo zapeli tudi vse najboljše, saj je imel rojstni dan. Ob 21.00 smo se odpravili nazaj v bungalove, kjer smo se umili ter odšli spat.

Torek, 30.1.2018

Okrog 7.00 nas je prišel zbudit učitelj Jean, čeprav smo bile že skoraj vse budne. Oblekle smo se in odšle na zajtrk. Po zajtrku smo si v bungalovih pripravile stvari in nato odšle k pouku. Zbrali smo se v učilnici, kjer nam je učiteljica povedala, da bomo obiskali Krajinski park Strunjan. Razdelila nam je naloge za fotografiranje in že smo krenili na pot. Na poti v Strunjan smo si ogledovali naravo, saj smo se odpravili peš. Naredili smo zelo lepe slike ter se naučili razlikovati sol. Po malici smo obiskali tudi cerkev Marijinega prikazanja ter strunjanski klif. Nazaj proti domu smo odšli na avtobus. Po okusnem kosilu, smo nekateri iz Dupleka igrali odbojko, drugi pa so imeli popoldanski počitek. Nekaj minut do treh smo iz bungalovov vzeli svoje stvari ter odšli nazaj k pouku. Še isto popoldne smo naložili naše slike iz Strunjana na računalnik ter tiste grše zbrisali, lepše pa obdržali za predstavitev. V učilnici smo se zadržali malo dlje, ker smo naredili veliko lepih slik. Po pouku ter večerji smo plesali in se zabavali ob sledenju plesalcev v igri Just Dance. Tako se je končal tudi naš drugi dan na polotoku Seča.

Sreda, 31.1.2018
Že zgodaj zjutraj nas je prebudil svež, hladen primorski zrak. Sošolka Lana Lara se je na žalost že od prejšnjega večera slabo počutila, zato je poklicala mamo, naj pride po njo in tako je po zajtrku odšla domov. Ostali pa smo po zajtrku odšli k pouku. Učiteljica nam je zaupala današnjo destinacijo. Sečoveljske soline. Bili smo presenečeni, ko nam je povedala, da se bomo do tja odpravili s kolesi. Ker se je vsem zdelo, da bo kmalu začelo deževati, smo v nahrbtnik spravili še pelerino. Seveda pa smo morali vzeti še malico, za vsak slučaj, če bomo lačni. Odšli smo do velike garaže, v kateri so samevala kolesa. Visela so na visokem vrtljivem drogu, na katerega so bili pritrjeni klini. Vsak je dobil svoje kolo, nato še čelado. Da bi preverili, kako dobro nam gre od rok vožnja s kolesi, smo odšli na testno vožnjo okoli bungalovov, po cesti mimo kipov in nazaj do mesta, kjer smo se zbrali. Preverili smo še, če vsi nosimo čelade, nato pa krenili na pot. Pot je bila dokaj dolga, predvsem pa spolzka, zato smo se na nekaterih predelih za las izmuznili nesrečam. Med potjo nam je hladen veter pihal v lase, kar je bilo zelo sproščujoče. Ko smo se peljali mimo starih privezov, smo opazili, da nekatere ladje vztrajno razpadajo. Nekaterim je le še streha kukala iz morja. Imela so tudi zanimiva imena, a veliko ladij je bilo tako zaraščenih, da se je videl le majhen košček stekla, za katerim je nekoč sedel kapitan. Podlaga, po kateri smo se vozili, se je nenehno spreminjala. Najprej asfalt, nato pesek, tlakovana tla ter makadam. Skoraj pred prihodom v soline smo se pri gospe prepričali, da smo na pravi poti. Da bi prišli do končne destinacije, pa smo morali še prečkati slovensko mejo. Ne vem zakaj, ampak občutek ob prečkanju meje je bil neopisljivo vznemirljiv. Po še nekaj prevoženih kilometrih smo prispeli na vrh manjšega hribčka, s katerega je bil lep razgled na celotne soline. Med solnimi polji so stale tudi stare, razpadajoče zgradbe, za katere smo kasneje ugotovili, da so nekdaj služile bivanju solinarjem in njihovim družinam. Naprej smo se odpravili peš. V solinah smo našli res ogromno motivov za slikanje. Od raznih prelepih živali, do rastlin, solnih polj in nekdanjih solinarskih hiš. S kolesi smo nato po isti poti odšli nazaj. Hoteli smo tudi fotografirati ptice, pa so se nas znova in znova prestrašile. Ko smo prišli nazaj, nas je čakalo še eno opravilo. Čiščenje koles. Vsak je dobil krpo in gobo, kolesa pa so morala biti do kosila čista. Ko je bilo čiščenje končano, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga po večini uporabili za preoblačenje blatnih oblačil. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, zato smo se družili in spoznavali med sabo. Pri pouku smo kasneje naložili vse fotografije, posnete v tem dnevu, nato pa se kritično odločili, katere bodo ostale in katere ne. Pri tem smo upoštevali horizont, pravilo tretjin in druge trike, ki smo se jih naučili v preteklih dneh. Začeli smo tudi že pripravljati program za zaključno prireditev. Po koncu pouka smo se spet družili in začele so se kazati prve simpatije. Prav tako pa smo Miine sošolke in sosošolke pripravile načrt, kako jo presenetiti za rojstni dan, ki ga je praznovala naslednji dan. Pojedli smo večerjo, nato pa sta sledila joga in fitnes. Midve sva obiskali jogo. Učiteljica Marina nam je pokazala nekaj izjemnih vaj, ki nam bodo zagotovo izredno koristile v vsakdanjem življenju. Zaupala nam je tudi nekaj ženskih nasvetov, za kar smo ji izjemno hvaležne. Tudi po jogi je sledilo druženje, nato pa smo se punce še nekaj časa pogovarjale v sobi pred spanjem.
Četrtek, 1.2.2018
Ta dan nas je zbudil učitelj, saj smo prejšnjo noč malce dlje bedele. Zbudile smo se z upanjem, da je z Lano Laro vse v redu. Po zajtrku pa smo v učilnici ponovno nemirno čakali, kam potujemo danes. Učiteljica nas je razveselila z novico, da danes potujemo v Piran. Tokrat z avtobusom, saj je bila razdalja predolga za pešačenje ali kolesarjenje. Med čakanjem na avtobus nas je učiteljica zamotila z zanimivo igro, pri kateri smo morali preplesti roke, nato pa jih brez spuščanja tudi odplesti. Vkrcali smo se v mestni avtobus, kar je bilo zelo zanimivo, saj se na takšnem le redko vozimo. Med vožnjo smo opazovali ljudi pa tudi prelepo, razgibano obmorsko pokrajino. Ko smo prišli v Piran, smo se razdelili v skupine, vsaka skupina pa je imela drugačen motiv za fotografiranje. Bil je orientacijski dan, zato smo po skupinah sami z zemljevidom hodili po mestu in iskali želene motive. Piran je zelo slikovito in umetniško mesto, poleg tega pa ima tudi bogato zgodovino. Celotno mesto je zaščiteno kot muzej. Skoraj na vsaki zgradbi najdemo kip, prelepo okrasje ali kaj podobnega. Ima tudi ogromno cerkva in drugih zanimivih zgradb. Ni čudno, da je bil ta dan poln neverjetnih fotografij. Piran je lep iz vsake perspektive. To smo ugotovili, ko smo ga opazovali z razgledne točke. Tako je barvit in morje, ki ga obdaja, ga le še polepša. Ko smo dobili nekaj časa, nas je večina zavila v čokoladnico ali kakšno drugo trgovino. Nato pa je na žalost napočil čas da odidemo. Pri kosilu smo presenetili Mio s kolačkom in pesmijo, nato pa smo ji v sobi nalepili napis “VSE NAJBOLJŠE, MIA!” Cel razred se je zbral v njeni sobi in nato smo ji skupaj zapeli. Bila je presenečena, ampak ne tako zelo, saj je za presenečenje malce prej zaradi neprevidnosti že izvedela. Nekaj časa smo se še družili v sobi, nato pa smo odšli nazaj k pouku. Spet smo pregledali slike in nato smo začeli sestavljati PowerPoint za zaključno predstavitev. Po večerji pa je sledila še zabava, saj je bil to naš zadnji večer tukaj. Bilo je zabavno in plesali smo dolgo časa. Z izjemo večine naših sošolcev, saj so bili enostavno preleni in jih punce nismo nikakor mogle spraviti na plesišče. Zvečer smo še spakirali kovčke in pospravili sobe, nato pa se prepustili še zadnji noči.

Petek, 2.2.2018

Zjutraj nas je kot ponavadi zbudil eden od učiteljev. Izpraznili smo vse bungalove in s prtljago odšli na zajtrk. Pouk se je ta dan začel enako kot vse prejšnje, torej ob 8.30. Vsaka skupina je imela čas, da naredi predstavitev o tednu, ki so ga preživeli v CŠOD Burja, kaj so počeli in kako so se imeli. Imeli smo časa vse do 11.00. Vsi smo garali in na koncu nam je uspelo dokončati še pred predstavitvijo pred kosilom. Prva skupina nam je predstavila gospodarski pomen morja. Druga skupina razvoj in pomen morja, tretja pa nas je podučila o športih. Naša, četrta skupina, je na predstavitev dodala tudi izbrane slike, ki so jih kasneje tudi vsi hvalili. Po predstavitvah je sledilo kosilo. Zaradi zasneženih cest ter številnih nesreč je zamudil tudi avtobus. Med tem ko smo ga čakali, smo si ogledali film. Ko je napočil čas za odhod, smo se z učenci OŠ Cerkvenjak težko poslovili, nekaterim je tudi stekla kakšna solza. Toda našega skupnega tedna je bilo konec in morali smo se vrniti nazaj na Štajersko. Vsi smo se odpravili s svojimi kovčki proti avtobusu in upali, da se še kdaj vidimo. Sneg je vplival tudi na našo ekskurzijo in tako smo namesto ogleda muzeja odšli naravnost v naš Duplek.

Šola v naravi je bila polna smešnih ter veselih dogodkov. Spoznali smo nove prijatelje, nekateri pa tudi nove simpatije. V naši skupini smo se naučili veliko novega o fotografiji in kako izdelati tiste najlepše. Skratka, dobili smo veliko novih in seveda lepih spominov. Upava, da bomo šolo v naravi še kdaj ponovili.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Dve vrsti ljudi

Poznamo dve vrsti ljudi.
Veste kateri?
Nočne, ki spijo podnevi
ter dnevne, ki spijo ponoči.

Nočni ljudje ne marajo dela.
Zvečer okrog osme ure se zbudijo,
nato pa že zjutraj ob sedmih v postelji smrčijo.

Medtem ko so budni, radi ležijo,
nekateri pa tudi v disko hitijo.
Imajo radi nočne zabave
in če še ne veste,
vsi nočni ljudje so mile narave.

Pravo nasprotje so dnevni ljudje.
Spijo ponoči ter delajo podnevi,
imajo svoje službe
in niso preveč leni.

V posteljo gredo že ob pol osmih zvečer,
ko sonce vidimo na zahodu,
zbudijo pa se ob sočnem vzhodu.

Čeprav so ljudje drugačni,
eni dnevni, drugi nočni,
imajo vsi veliko srce,
da se svet lahko še naprej vrte.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

Čarovniška akademija Duplštajn

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Obisk Waldorfske šole Maribor

V petek, 8.12.2017, smo se učenci, ki obiskujemo otroški parlament na naši šoli, drugo uro odpravili na pot proti Waldorfski šoli.

Učiteljica Valentina nam je že pred dvema tednoma omenila, da v petek za nas ne bo pouka. Vsi smo bili nad tem navdušeni, zanimalo pa nas je, zakaj. Povedala je, da se je dogovorila za obisk zasebne Waldorfske šole, ki jo obiskuje tudi naša bivša učenka Sara. Vsi smo dobili domačo nalogo, da sestavimo kakšno vprašanje za njih ter da opišemo en dogodek v povezavi z našo šolo. Pri naslednjem srečanju smo morali učiteljici vprašanja povedati. Takrat nam je tudi opisala, kakšno bo srečanje.

Že je prišel petek in vsi smo lahko od prve ure pouka odšli pet do deset minut prej. Najprej smo v jedilnici popili čaj ter pojedli malico. Nato smo se obuli ter oblekli in se odpravili, nekateri do kombija, nekateri pa z učiteljico Valentino do njenega avta. Peljali smo se dobrih dvajset minut. Pred zgradbo z lesenim napisom Waldorfska šola smo parkirali ter izstopili. Vsi smo se zbrali pred učiteljicama Valentino in Marijo, ki sta nam rekli, da naj pozdravimo ter se na koncu zahvalimo. Tako smo hoteli vstopiti, ampak vrata so bila zaklenjena. Videli smo gumb na poštnem nabiralniku, ki ga je nato učiteljica Valentina pritisnila in odprla nam je dežurna učenka. Povabila nas je naprej ter nam povedala, da ravnatelj Rimele pride čez nekaj trenutkov. Vsi smo se razgledali, nato pa nas je ravnatelj povabil v jedilnico. Rekel je, da stvari lahko odložimo na manjše mize ter stole v kotu in se usedemo za tiste, ki so v pravokotniku. Medtem ko smo mi odložili stvari, so prišli v jedilnico učenci, ki pri njih obiskujejo parlament. Osmega razreda med njimi ni bilo, saj so imeli zdravniški pregled.

Malo smo se pogovarjali, nato pa sta ravnatelj njihove šole ter naša učiteljica spregovorila nekaj besed. Odločila sta se, da nas bosta dala po tri skupaj in vsak bo šel v določen razred. Lea in David sta obiskala šesti razred, Timon, Matevž in Karolina so odšli k četrtošolčkom, Melisa, Nina ter Tjaša pa k devetošolcem, kjer so izvajali evritmijo.

Žana, Urša in jaz smo obiskale sedmi razred. Ana ter Anja sta nas peljali v prvo nadstropje, kjer smo zavile na levo in na koncu hodnika videle vrata, nad katerimi je bilo število sedem. Ana je potrkala in vseh pet nas je stopilo v učilnico. Učiteljica nas je pozdravila ter nas vprašala, kateri razred smo. Urša in Žana sta ji odvrnili, da sta osmi, jaz pa da sem sedmi. Povedala nam je, da imajo en predmet po tri tedne in da v sedmem razredu začnejo s prazniki znanja. To je enako kot pri nas dan, ko pišemo teste, le da dobivajo ocene od sedmega razreda naprej in jih imajo za vsak predmet enega. Nato nas je vprašala, kaj delamo pri fiziki. Ker je mi še nimamo, nisem rekla da nič, osmošolki pa sta rekli, da so končali s svetlobo. Tako se je začela naša prva ura na zasebni šoli. Če si dobro pogledal po učilnici, si videl, da imajo vsi učenci enake zvezke in posebne peresnice, kjer so imeli barvice. Videl si tudi zelo lepo okrašene table in učilnica je bila po oknih polepljena s servetami, po stenah pa s plakati in slikami. Najprej je učenec Andrej uglasil pet steklenic z vodo in nato na njih tolkel s palčko ter pihal. S tem poskusom smo dokazali, da če po steklenicah tolčeš s palčko, vibrira voda, če pa pihaš, pa vibrira zrak. Naslednji poskus je bil s glasbenimi vilicami, na katerih je bila zalepljena igla, ter moko. Ko smo ob mizo udarili glasbene vilice ter jih dali na moko, je bila črta kriva. Ko pa smo potegnili črto, ne da bi jih udarili, pa je bila ravna. Sledila sta še dva poskusa. Eden je še bil takšen, da smo poiskali dve enaki glasbeni vilici. Eno smo udarili ob mizo in jo približali k drugi, toda nista se smeli dotakniti. Potem smo tisto, ki je nismo udarili ob mizo dali ob uho in ugotovili, da se tudi ta trese. Podobno smo naredili tudi na lesu ter steklu, le da smo uporabili samo tisto, ki smo jo udarili nato pa smo jo naslonili na mizo ter steklenice in slišati je bilo, kako se trese. Zadnji poskus je bil z uro ter leseno palico in tulcem. Gospa Falež, kot jo kličejo učenci, je šla po razredu, tudi do nas, in odmaknila uro od nas. Vprašala nas je, če jo slišimo, toda nihče je ni. Potem nam je na uho položila tulec ter na konec tulca uro. Slišali smo jo že bolje. Nato nam je na uho dala še leseno palico in na konec palice uro. Uro smo tudi takrat slišali. Bilo je samo še nekaj minut do konca njihove ure fizike in takrat so nas vprašali, od kod smo. Urša jim je povedala, da iz Dupleka in za čuda so vsi vedeli, kje je to. Ker smo se z ravnateljem Rimlejem in učiteljicama dogovorili, da se ponovno vidimo v jedilnici ob desetih, smo morale oditi. Po poti smo vprašale še Ano ter Anjo, zakaj imajo vsi enake zvezke ter peresnice in česa ne smejo nositi, če lahko imajo telefone ,…

V jedilnico smo prispele druge. Ponovno smo se posedli za mizo ter počakali, da so prišle v jedilnico devetošolke. Medtem ko smo jih čakali, smo si pripovedovali, kaj smo delali pri pouku. Nato smo se prijeli za roke ter si zaželeli dober tek. To je njihov običaj. Za malico smo imeli njihov na šoli izdelan čokoladni namaz. Vsak je pojedel najmanj en kos kruha ter spil čaj, vodo ali sok. Nekateri so si privoščili še jabolko ali mandarino, nato pa smo imeli skupen parlament. Mize smo potisnili k steni ter iz stolov naredili limono. Najprej se je vsak predstavil in povedal, od kod je. Nato pa smo lahko postavili waldorfskim učencem vprašanja, ki so se nam pojavila med ogledom. Povedali so nam, da sami zbirajo denar za valeto in izlete z dnevi odprtih vrat, kjer prodajajo ročno izdelane izdelke ter pecivo. Čez leto morajo kot razred narediti predstavo za konec leta. Telovadnice pa nimajo. Kasneje smo obdelali tudi temo letošnjega otroškega parlamenta Šolstvo in šolski sistem. Čas je tako hitro minil, da smo se morali odpraviti domov. Še preden pa smo šli, jim je Karolina izročila darilo in jih povabila na našo šolo.

V tem dnevu smo se naučili veliko novega. Ugotovili smo tudi, da imata zasebna ter javna šola podobnosti in razlike, ampak obe nudita otrokom znanje za vse življenje.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

“20 za 20” tudi na OŠ Duplek

Učitelj Primož Kramberger nas je že kar nekaj časa nazaj prijavil na Sokijevi spletni strani v projekt “20za20”, saj smo potrebovali nova glasbila in bi bili veseli kakšne kitare ali bongos bobnov. Upal je, da bomo izbrani in nas bo Soki obdaril z novimi glasbili.

Bobnar Marko Soršak »Soki«, sicer bobnar skupine Elvis Jackson, je pred nekaj leti praznoval 20. obletnico glasbenega delovanja. Proslavil jo je z ustanovitvijo dobrodelnega glasbenega projekta 20za20, v katerem je želel z glasbili obdarovati 10 osnovnih šol po Sloveniji.

Projekt je v celoti uspel do te mere, da je prerasel začrtan cilj in tako je v sredo, 29. 11. 2017, Osnovna šola Duplek postala že 64. osnovna šola, ki jo je Soki obiskal.

Po krajšem glasbenem programu, v katerem so se predstavili mladinski pevski zbor OŠ Duplek, šolska glasbena skupina ter solistki Lara Petrovič in Alina Bratovčak, je Marko učencem na kratko predstavil svojo zgodbo, nato pa na oder poklical nekaj prostovoljcev, ki so v imenu šole prevzeli glasbila.

S pomočjo g. Marka Slaviča, direktorja doma Danice Vogrinec, je šola tako bogatejša za električno kitaro in električno bas kitaro z ojačevalci, bongos bobne in dva cajona.

Vsi smo zelo veseli, da nas je obiskal Soki, še bolj pa da imamo nova glasbila. Presenečenje je popolnoma uspelo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Pravljični dan

V Mariborski knjižnici so v sredo, 15.11.2017, v okviru 17. Pravljičnega dne oživele pravljice in zgodbe. Dogodek je povezoval pripovedovalce, igralce in glasbenike.  Udeležile smo se ga tudi me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia s knjižničarko Andrejko.

Po prvi uri pouka smo se zbrali pred šolo pri asfaltnem igrišču. Vsi so že sedeli v kombiju in čakali na naju. Hitro sva se usedli na prosta sedeža in že smo krenili na pot. Med vožnjo smo pojedle malico: rogliček in čokoladno mleko, ter naredile nekaj selfijev. Ko smo prispeli, je naš voznik, hišnik Igor, parkiral in me smo izstopile. Nato smo se odpravile do knjižnice. Vstopile smo in videle že kar nekaj otrok, ki čakajo na pravljični dan. Knjižničarka je šla poklepetat, me pa smo si ogledovale knjižnico ter se pogovarjale in smejale.

Nekaj minut kasneje so nas povabili v malo lutkovno gledališče. Vsi smo se posedli in nekaj trenutkov za tem se je začela predstava. Najprej nas je nagovorila gospa Meta Blagšič, ki je bila kordinatortka projekta Pravljični dan. Za njo so sledili bobnarji, ki so bili zelo dobri.

Nato je sledila prva pravljica, ki nam jo je povedal Viktor Melič. Šla se je o dvanajstih bratih ter eni deklici, ki je bila njihova sestra. Oče je hotel dvanajst bratov ubiti še preden se je deklica rodila, toda njihova mama jih je imela neizmerno rada in jim je naročila, naj se zatečejo v gozd. Ko se je deklica rodila in je imela že deset let, se je odpravila iskat njenih dvanajst bratov. Ko jih je našla, je živela z njimi sredi gozda v čarobni hiški. Nekega dne je hotela svoje bratce presenetiti, zato je utrgala dvanajst lilij z vrta in takrat so se bratje spremenili v dvanajst krokarjev. Odleteli so daleč stran, njihova sestrica pa je srečala starko, ki ji je dejala, da če natanko sedem let ne bo spregovorila in se niti nasmejala, bo dvanajst krokarjev spet dvanajst dečkov. Deklica tako sedem let ni govorila in niti se ni smejala. Vmes je spoznala tudi princa. Zelo mu je bila všeč in vprašal jo je, če se bi z njim poročila. Prikimala mu je in odpeljal jo je na grad, kjer pa njegovi mami ni bila všeč. Mislila si je, da je preveč sramežljiva in zato je princa prepričala, da jo obglavi. Tisti dan je minilo natanko sedem let in preden bi deklico obglavili, se je dvanajst krokarjev, ko so se dotaknili tal, spremenilo v dvanajst dečkov. Tako je deklica princu povedala vso zgodbo in na koncu sta se le poročila.

Sledila je še pohorska zgodba, ki nam jo je predstavila gospa Agica Kovše. Najprej je preverila, če vemo, kaj pomenijo nekatere pohorske besede, kot so ravbarji, butalci…. Sledila je zgodba, ki je govorila o ravbarjih, splavarjih, ki so prislužili dinare. Ko so jih šteli, so jih prestrašili trije butalci, ki pa so nato razdelili dinare medse. Ko se je en rvubar vrnili nazaj v krčmo, je slišal, kako nekdo deli denar in zraven govori: ” En dinar zate, en dinar zate, en dinar zate,…”. Mislil je, da je veliko duhov in tako so vsi ravbarji zbežali globoko v gozd.

Spet so nam zaigrali bobnarji, nato pa je sledil Chris Cooper, britanski dramski pedagog, igralec in režiser, ki pa je povedal zgodbico po angleško. Govorila je o kmetu, ki je imel sanje, da mora iti za tri dni in tri noči v mesto, ni pa vedel, kako se sanje končajo. Ko je ženi to povedal, mu je rekla, naj svoje sanje uresniči, drugače nikoli ne bo vedel, kakšen je zaključek. In tako je kmet šel v mesto, kjer je bil tri dni in tri noči. Minili so več kot trije dnevi in kmet še vedno ni poznal konca sanj. K njemu je še tisti dan stopil neki prodajalec, ki je imel trgovino nasproti njega. Vprašal ga je, zakaj tukaj čaka in kmet mu je povedal celo zgodbo. Prodajalec se je samo režal in mu povedal, da je on imel sanje, da se na neki kmetiji, kjer rastejo limonovci in ima veliki hlev, skriva skrinja zaklada. Še preden je prodajalec končal stavek, je kmet krenil na pot, saj je bila kmetija iz prodajalčevih sanj v resnici njegova. Nihče ni vedel, če je kmet zaklad našel in še zdaj ostaja to velika skrivnost.

Lea Hedl in Robert Kereži sta nam pripovedovala v temi. Robert je med zgodbo o soncu in njegovih žarkih prižigal na odru iskrice, ki so bile obešene na stropu, Lea pa je s seboj imela sveče. Oba sta nam nagnala malo strahu v kosti.

Pravljico o Svinjskem pastirju nam je predstavila Mateja Pucko, o treh prašičkih pa Mirjana Šajinovič.

Po vseh pravljicah je na oder prišla še enkrat Meta Blagšič, ki se nam je zahvalila ter nam povedala, da nas ob izhodu čakajo zapestnice za spomin. Nato smo se vsi otroci z našimi mentorji odpravili iz knjižnice. Na poti nazaj nas je knjižničarka vprašala, kako nam je bilo všeč in če bi še naslednje leto ponovili. Vse smo odgovorile, da je bilo super in zanimivo, posebej pa zgodbe Chrisa, Agice ter Mateje. V šolo smo se vrnili na polovici četrte ure in tako smo lahko bile še malo v knjižnici.

Vseh šest upa, da bomo lahko naslednje leto pravljični izlet spet ponovile, saj smo se vrnile v čase, ko smo bile majhne punčke.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Vila in Petrovič

Tam na Gorjancih so v starih časih prebivale vile. Bile so mlade dame, ki niso poznale svojih staršev.

Oblečene so bile v belo tančico, ki je bila dolga vse do gležnjev. Lase so imele spuščene, tako so jim lahko njihovi zlato rumeni kodri prosto padali do kolen. Toda kljub temu so si jih česale in to vselej ob zarji. Takrat jih je človek lahko videl, saj so bile zatopljene v svoje delo, da niso videle, če jih kdo opazuje. Ljudi niso sovražile, le bale in ogibale so se jih. V resnici so ljudjem zelo dobro svetovale in jim ob priliki še kaj dobrega storile. Peti so znale zelo lepo, toda niso marale, da jih kdo sliši. Tudi ples so oboževale, toda gorje tistemu, ki jih je gledal. Po navadi so samo večerjale, če pa jih je povabil kakšen junak ali poštenjak, ki ni vedel, kdo so, so jedle še čez dan. Vsakega, ki jih je gledal pri plesu in petju, so kaznovale brez milosti. Ustrelile so jih v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki in nogi. Če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar hitro umrl. Pod zemljo so imele skrite zaklade zlata, sebra in biserja, ki so jih varovale tako skrbno, da jih nihče ni mogel najti. Če jih je kdo našel po naključju, mu niso prinesle sreče, temveč nesrečo in pogubo. Kmetje so se vil po eni strani bali, po drugi pa veselili. Povedale so jim, kdaj naj sejejo in imeli so veliko pridelka, kadar pa so jim svetovale, naj režejo, koljejo, kopljejo in berejo, so še še tisti čas napotili v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkalo posod.

Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za vero. Pomagale so jim v vsaki sili, pa tudi ozdravljale so jih. Dajale so jim vodo ali pa jim rane obvezovale z dolgo travo, da so v najmanj treh dneh okrevali. Toda takrat, ko so se odločili vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile iz Gorjancev za vselej. Le ena je ostala na gori, da je pazila zaklade, a niti ona ni hotela imeti več opravka z ljudmi.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vedno je zmagal vsako bitko, pa tudi če je imel nešteto ran. Lepa vila je to vedela in se je v Petroviča zaljubila. Pogosto je hodila mimo hrama, kjer je popival s polbrati. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, če tudi ni vedel, od kod je in kdo je. Pogovarjala sta se o marsičem. Junak še nikoli ni slišal iz nobenih ust toliko modrih besed, še nikoli ni videl dekleta s toliko cvetja na glavi in lepote na obrazu, kakor na njenem. Po daljšem pogovoru jo je začel izpraševati, kdo je in od kod je. Čeprav mu je vila rekla, da naj raje ne sprašuje o tem, če jo hoče še kdaj videti, je bil malo v skrbeh, saj ni vedel, kaj si bi o njej mislil. V vilo se je zaljubil. Nekega dne je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turkov, toda takrat je dobil hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila se je odločila, da ga bo hodila zdravit, medtem ko bo spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, toda vesela je bila, da ga je lahko brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je minilo več tednov in mesecev. Skoraj ga je ozdravila, ampak še vedno mogel vstati zaradi slabosti.

Junak je čez čas ugotovil,da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika. Naslednji dan, se je pretvarjal, da spi, ko je prišla vila. Vila ga je božala in menjavala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko se je odločila, da bo odšla, ji je sledil. Najprej čez vinograd, nato mimo hrama, čez travnik in nazadnje v gozd. Vila je najprej šla v svojo hiško. Potem je odšla do vodnjaka po vodo in zraven si je lepo prepevala. Petrovič jo je samo opazoval. Že se je hotel razkriti in ji iz dna srca povedati, da mu je zelo všeč, toda še tisti trenutek je padel. Začel je klicati na pomoč. Vila ga je slišala in odhitela k njemu. Videla je, da na tleh leži Petrovič. Pomagala mu je vstati, nato pa ga je temeljito pregledala. Na srečo ni bil hudo poškodovan, samo nekaj prask je imel. Vilo je zanimalo, zakaj je bil za grmovjem in Petrovič ji je povedal vse do zadnje pike. Povedal ji je tudi, da mu je všeč. Vila se je samo zahihitala in mu rekla, naj zapre oči. Petrovič jih je zaprl in vila ga je poljubila. Vedela je, da je prekršila pravilo,toda za ljubezen je bila pripravljena storiti vse.

Petrovič se je preselil k vili na Gorjance, kjer sta se tudi poročila in imela tri otroke. Živela sta srečno do konca svojih dni in še vedno živita, če še nista zdavnaj umrla.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Trgovina in denar

Lani, nekje sredi poletja, sem prespala pri Ajdi. Bil je zelo vroč dan, zato sva se odločili, da bova odšli na sladoled. Ajdini starši so nama dali denar in midve sva krenili na pot.

Pri Kremku sva si naročili dve kepici sladoleda in kot vedno sem sladoled pojedla prej od Ajde. Nato sva še nekaj časa sedeli in klepetali ter dobili idejo. Ker nama je ostalo nekaj denarja, sva odšli, zase in za domače, kupit nekaj sladkega. Iskali sva najcenejše čokolade in kekse. Toda vedno, ko sem že stala na blagajni, je Ajda našla nekaj cenejšega in sva šli zamenjat, da bi nama ostalo več denarja. Nato sva se nekako odločili, kaj bova kupili in odšli sva še v drugo nadstropje. Tam sva videli zelo lepo mapo, ki sva jo hoteli uporabiti za najine pesmi. Imeli sva nekaj centov premalo. Ajda je hotela vrniti čokolade, meni pa se je zdelo čudno, da bi kdo vrnil vse, kar je kupil za pol eura. Zato sem vzela v roke telefon, da bi koga od staršev prosila, da nama prinese denar. Čeprav nisem mislila resno, sem poklicala mami, oglasil pa se je oči. Vprašal je, če pride po naju in na koncu naju je peljal do Ajde.

Od vseh sva bili kregani, saj sva klicali za denar, vendar je pri tem tudi nekaj dobrega. Skupaj sva naredili to nezgodo in ugotovili, da ni pametno kupovati čokolade, pa če se ti še tako lušta.

Lia Horvat Zupančič, 7.a