Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lia Horvat Zupančič

Intervju s Tejo Perjet

Če imaš na izbiro intervjuvati kogarkoli, je malce težko izbrati samo eno osebo. Na koncu sem se le odločila za Tejo Perjet, trenutno najbolj poznano po videih na YouTubu.

1. Kakšni so vaši spomini na šolske dni? Ste radi hodili v šolo?
Kar dobri. Nisem ravno oboževala šole oz. učenja, niti mi ni bila muka hodit v šolo.

2. Kakšne ocene ste imeli?
Bila sem odlična.

3. Se spomnite kakšne zanimive anekdote iz teh dni?
Svaljki za kosilo. Oboževala sem jih in vedno sem šla še trikrat po njih. Še ko sem že hodila na faks, sem šla dostikrat na kosilo v osnovno šolo, ko so bili za kosilo svaljki in sem tako pri dvajsetih jedla z otroki.😉

4. Kateri predmet vam je bil najljubši? Vam pri katerem ni šlo?
Najljubši angleščina. Fizike nisem marala, ampak mi je šla, saj me je oči doma učil, ker je strojni inženir in nisem smela nikoli popuščati.😉

5. Šole niste obiskovali tako dolgo nazaj. Se spomnite, kaj je bilo v tistih časih za vašo šolo moderno?
Je pa že kar 25 let od tega. Najbolj moderno je bilo, da smo sedeli na hodniku pred razredi in se drsali s copati. Pa zelo »cool« je bilo, ko smo dobili šolski radio in se je med odmori vrtela glasba.

6. Kot vemo, ste mama trem otrokom. Želite, da bodo tako uspešni, kot ste vi?
Dvema. Taj ni moj sin. Za svoje otroke in tudi Taja, seveda, si želim samo to, da bodo srečni. Zame je uspeh sreča in ga ne merim z učenjem in ocenami.

7. Vsi smo imeli kot otroci neko skrito željo, kaj si želimo postati. Se še spomnite, kaj ste si želeli vi?
Želela sem postati manekenka ali igralka.

8. Skupaj s partnerjem, COOL fotrom, imate YouTube kanal. Kako ste prišli na to idejo?
Kanal je ustvaril Jani in ga uporabljal kot platformo za vloge. Jaz pa sem začela s svojimi videi nekoliko kasneje in predvsem zato, ker sem na instagramu dobila veliko vprašanj in prošenj, naj povem kaj več o sebi in mojem pogledu na svet. Začutila sem, da imam kot influencerka moč pomagati oz. usmerjati ljudi, da me ljudje radi gledajo in spremljajo ter jim nekako lepšam vsakdan, kar pa mene izredno osrečuje.

9. Vam je kateri video posebej pri srcu?
Meni so pri srcu vsi naši videi, ker so v njih spomini, preteklost in stvari, ki bi jih v prihodnosti vsekakor pozabila. Tako pa se bodo ohranili večno.

10. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred kamero? In kakšen je bil vaš občutek, ko ste video objavili?
S kamero sem se jaz že velikokrat srečala, saj sem v najstniških letih igrala v oddajah, reklamah in nastopila na več prireditvah. Tako, da s tem nimam nikakršnih težav. Vajena sem se gledati in po objavi videa je bil občutek dober, saj vem, da je to moje poslanstvo.

11. Katera Janijeva lastnost vam je najbolj všeč in katera ne?
Pri Janiju mi je najbolj všeč požrtvovalnost, torej da je za nas vedno pripravljen storiti vse. Najbolj me moti pa njegova raztresenost in flegmatičnost.

12. Kako to, da ste se udeležili Gostilna išče šefa?
Gostilne sem se udeležila, ker sem se v svojem življenju počutila ujeto in sem rabila spremembo. Bila sem nezadovoljna na vseh področjih in gostilna je predstavljala nekaj novega, neznanega, neko rešitev. Je pa hrana tudi moja največja strast tako da je bila logična odločitev.

13. Je sodelovanje pri oddaji zelo vplivala na vaše življenje?
Seveda. Po oddaji se je začelo novo poglavje. Spoznala sem ljubezen svojega življenja, odprla svoje podjetje, si ustvarila družino… Po oddaji sem na novo zaživela.

14. Kaj, menite, bi počeli sedaj, če ne bi se udeležili Gostilne išče šefa?
Po vsej verjetnosti bi stagnirala in ostala v coni udobja kljub temu, da ne bi bila srečna (služba, partner, rutina).

15. Na instagramu pa tudi med vašimi videi ste vedno nasmejani ter pozitivni, vsem želite le najboljše. Kje dobite toliko energije ter spodbude, da vsakodnevno delite to dobro voljo med nas? Imate kakšno misel, ki je značilna za vas?
Energijo črpam iz življenja in moje družine. Sem izredno srečna, da imam ob sebi človeka, ki ga ljubim najbolj na svetu in otroke ki so moje vse. S svojim odnosom vračam življenju, da me je pripeljalo do te točke.

16. Katere lastnosti imate pri ljudeh najrajši, jih najprej opazite?
Najprej opazim nasmeh in energijo. Rada imam zanimive in drugačne ljudi, ki izstopajo in so ponosni na to, kar so.

17. Kaj vas veseli zraven družine in snemanja videov?
Hrana, filmi, glasba, narava.

18. Če bi lahko na osamljen otok lahko vzeli le eno stvar, kaj bi to bilo?
Družino.

19. Kateri je vaš najljubši letni čas in zakaj?
Pomlad. Vse se prebuja, vse cveti. Ni prevroče in odvržejo se tiste odvečne obleke.

20. Katera je vaša najljubša knjiga?
Alkimist avtorja Paola Coelha..

21. Kako se počutite kot bolj prepoznavna Slovenka?
Dejansko nase ne gledam kot na prepoznavno. Sem ženska, mamica in pač nekdo, ki rad pomaga.

22. Kaj je bil oz. je vaš največji cilj v življenju?
Moj največji cilj v življenju je biti dober starš in vzgojiti svoje otroke v vzorne odrasle ob ljubezni in razumevanju. Cilj je srečna družina.

23. Želite kaj sporočiti vsem, ki bodo intervju prebrali?
Naj se imajo radi, spoštujejo sočloveka in z dobrimi dejanji pomagajo pomoči potrebnim.

Zahvaljujem se Teji, ki si je zame vzela čas ter mi izdala kar nekaj zanimivosti njenega življenja.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Otvoritev gradnje večnamenske športne dvorane

V sredo, 24.10.2018, je na igrišču pred šolo potekala otvoritev gradnje nove večnamenske športne dvorane, na katero smo čakali že nešteto časa.

Že dan pred prireditvijo smo lahko videli, da sprednje igrišče nima več mreže ter da so tam postavljeni koli. Učitelji so nam povedali, da se nam nasmiha sreča in to v smislu, da dobimo novo telovadnico. To so si želele že številne generacije pred nami.

Nastopajoči smo na prireditev prišli že okoli 16.00. Na igrišču smo lahko videli ploščo, ki so jo kasneje tudi zabetonirali, klavir, mikrofon,… Vsi organizatorji so bili malce živčni, tudi mi, nastopajoči, ter naši mentorji, predvsem pa veseli, da se bo končno začelo delati na športni dvorani.

Otvoritev se je začela s prisrčnim pozdravom napovedovalke, nadaljevala pa z govorom župana ter ravnatelja. Nastopil je pevski zbor, kateremu je sledila folklorna skupina, za tem pa še moj in Ajdin spis, z naslovom Naša šola skozi čas. Za tem sta župan ter vodja gradnje nanesla beton na leseno površino. Z Ajdo sva imeli to čast, da sva časovno kapsulo, ki bo ostala zakopana pod novo športno dvorano in čakala, da jo čez mnoga leta nekdo odkoplje, napolnili z Dupleškimi novicami, virtualnimi Koraki ter najinim spisom, nato pa jo spustili pod ploščo. Za zaključek so poskrbeli Lukasovi frajtonari z Golico. Nekateri so se odpravili tudi na pogostitev v jedilnico, drugi pa smo malce premraženi odšli domov.

Upam, da bom imela, dokler sem še tukaj na šoli, možnost tudi sama izkusiti to novo pridobitev šole in našega kraja.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Galjot se srečno vrne

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Najboljši prijatelj slikar

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a

Bralni maraton

V ponedeljek, 17.9.2018, je na Trgu svobode v Mariboru potekal 16. bralni maraton, ki ga vodi Zveza prijateljev mladine.

Prvi šolski dan sva z Ajdo dobili list, na vrhu katerega je pisalo Bralni maraton. Seveda sva za to slišali prvič. Med branjem obvestila sva se ustavili pri besedi Potujmo v svet branja. Takšen je bil naslov letošnjega bralnega maratona, ki so ga pripravili v okviru Evropskega tedna mobilnosti. Večina ljudi, predvsem mladine, ne bere več veliko knjig in s tem so želeli mlade ustvarjalce spodbuditi, da skozi lastno poezijo ali pa poezijo drugih avtorjev izrazijo svoje misli, želje in pričakovanja. Tako sva z Ajdo napisali pesem z naslovom Nova zgodba.

Ob tričetrt na devet smo se knjižničarka Andrejka, Karolina ter Ajda in jaz odpravile na pot proti Mariboru. Karolina ni sodelovala pri bralnem maratonu, temveč je bila zasebna fotografinja naše šole. Prva stvar, ki nam je povzročila največ težav, je bilo iskanje parkirnega mesta. A imele smo veliko srečo. Zasedle smo zadnji prostor. Pot od parkirišča pa do Trga svobode ni bila dolga, prehoditi smo morale le prehod za pešce ter dve ulici. Knjižničarka nas je prijavila in nato smo imele še pol ure časa do začetka. Z Ajdo in Karolino smo si ogledale stojnice ter odigrale nekaj iger. Skupaj smo odšle pogledat tudi razstavo o Ivanu Cankarju, ki je postavljena pred Prvo gimnazijo.

Ravno pred uvodnim govorom smo si poiskale prostor za sedenje. Nastopajoči smo bili razdeljeni po sklopih. Osnovnošolci smo bili pomešani v prvih petih sklopih, na koncu pa so nam pesmi predstavili še srednješolci. Med celotnim programom so se nam pridružili razni častni gostje, ki so nam povedali nekaj zanimivosti o bralni znački. Podelili so tudi priznanje, gospe Klavž Dolinar. Mi, nastopajoči, pa nismo dobili priznanj, temveč nekaj veliko boljšega. Knjige.

Po končani prireditvi nas je knjižničarka odpeljala še na zaslužen sladoled, nato pa smo krenile nazaj proti šoli. Z obiskom bralnega maratonom smo tako otvorile začetek bralne značke na naši šoli, čeprav so nekateri, vključno z mano, že končali. 🙂

Za zaključek pa še ta misel: Sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig osvetljuje glavo.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

V enem dnevu po celem svetu

Letošnje počitnice so bile nekaj posebnega. Spoznala sem, kakšno je življenje v Romuniji, se naučila tudi nekaj novih besed, se udeležila počitnic na drugi ter doživela kar nekaj stvari, ki jih še dolgo ne bom pozabila. Med drugim pa sem obiskala tudi Minimundus.

Nekaj dni pred izletom sta nas obiskala babi in dedi. Tako kot vsake počitnica sta sestrici ter mene razveselila z novico o izletu. Le izbrati smo morale kraj, ki si ga želimo obiskati. Še tisto popoldne smo izmed petnajstih predlogov izbrale Minimundus.

Končno je prišel dan izleta, čeprav smo se morale zbuditi dokaj hitro. Pripravile smo si vse, kar bi naj potrebovale, nato pa smo krenili na pot. Vozili smo se približno tri ure. Vleke so se zelo počasi. Na cilju smo najprej pili. Seveda je babico skrbelo, da smo že lačne. Tako smo morali tudi nekaj prigrizniti. Odpravili smo se proti recepciji, kjer smo kasneje plačali vstopnino ter dobili brošure in zemljevide. Ogledali smo si vseh 159 modelov. Nekatere smo tudi poslikali oziroma poslikali smo tudi nas. Bil je eden najbolj vročih dni med počitnicami, tako da smo si zaslužili tudi sladoled.

Med ogledom smo videli modele več kot tridesetih držav. Med njimi tudi nekaj slovenskih. Predstavljene pa niso bile samo zgradbe, temveč tudi vlakci, mlini, kozolci, mostovi,… Zanimivi so bili tudi pitniki, čeprav niso bili del razstave. 🙂

Še zdaj so mi v spominu ostale tiste večje palače, ki so bile narejene v pomanjšanem modelu, toda bile so še vedno veliko večje od mene. Dobro se spominjam cerkev, ki so bile narejene v najmanjše podrobnosti. Pri nekaterih je igrala celo glasba. Seveda ne smem pozabiti slavnega kipa svobode ali pa znamenitega napisa “Hollywood”. Tako bom lahko nekega dne nekomu rekla, da sem ju obiskala. 😉 Meni najzanimivejši pa je bil seveda Eifflov stolp. Res da ni bil tako visok kot pravijo, bil pa le je.

Po ogledu smo se odpravili nazaj proti domu. Te tri ure so bile daljše od prvih treh. Toda kaj hočem, nekako smo morali priti nazaj.

Čeprav so počitnice minile prehitro, je ta dan eden izmed mojih ljubših letos. Upam, da se še kdaj vrnem tja.

Lia Horvat Zupančič, 8. a

Šport in špas 2018

V soboto, 19. 5. 2018, je v šoli in vrtcu potekal športni dogodek Šport in špas. Namen tega projekta je druženje in gibanje vseh generacij, zdrava prehrana in predvsemdobra volja.

Ob 8.30 smo se zbrali pred šolo, nekateri še zaspani, drugi pa že navdušeni nad športno soboto. Najprej so učiteljica Brigita, učiteljica Barbara ter vzgojiteljica Zvonka imele krajši govor. Predstavile so nam potek dejavnosti. Za njimi smo se razgibali z izjemno plesalko Sanjo Zajc, potem pa je vsak razred odšel na svojo stran. Mi, sedmičarji, smo najprej igrali med dvema ognjema, izmenjavali pa smo se tudi pri čolnarjenju. Nekateri so med tem igrali T-ball, metali frizbi, ping-pong, drugi pa odbojko ter nogomet. Na koncu smo tekmovali tudi v vlečenju vrvi.

Najmlajši udeleženci so imeli razne postaje s poligoni ter drugimi dejavnostmi. Zbirali so štampiljke ter na koncu prejeli medalje.

Med dejavnostmi smo se lahko tudi ustavili na stojnicah. Okrepčali smo se s sokom in dobrotami društva Melisa, izvedeli kaj novega o čebelah med pogovorom z gospodom Otom Jenušem, igrali zabavno igro, merili krvni pritisk in dobili nasvete o zdravem življenju od prostovoljk  iz Rdečega križa Dvorjane. Lahko pa smo se tudi seznanili s kitajsko medicino in načinom življenja pri gospe Mii Kostanjšček.

Na koncu je potekalo podeljevanje nagrad najstarejšemu in najmlajšemu udeležencu, prav tako pa tudi štirim najštevilčnejšim družinam.

Tudi letošnji Šport in špas nam je pomagal narediti prvi korak do zdravega življenja.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot ponavadi, seveda ne preveč navdušeno, saj je bilo konec počitnic. Čez čas, ko sem se končno navadila na hitro vstajanje ter vse, kar zahteva šola, pa je postalo prav zabavno.

Skozi leto sem se naučila veliko, o štirikotnikih, stavčnih členih, glagolih v pretekliku, žuželkah ter pravicah, vseh znanih glasbenikih ter umrlih vojskovodjih. Učenje o vsem tem ni bilo vedno zanimivo in še vedno ni, toda mi se imamo pri tem prav fajn. Kljub ocenam, ki smo jih in ki jih še moramo dobiti, vsako uro debatiramo in smejemo.

Od letos naprej nas je v razredu manj. Ne, ker se je kdo preselil, ampak, ker se je 7. razred, v katerem nas je lani bilo še 28, delil na pol. Zdaj nas je še samo 14 plus 1 nov učenec. To je neke vrste dobro za vse, saj se nam učitelji lažje posvetijo, po drugi strani pa nismo skupaj s tistimi, ki se z nami več družijo.

Še vedno se najbolj razveselim prostih ur, če ne iz drugega razloga, ker so proste. (: Takrat največkrat čas preživim s prijatelji, ob četrtkih pa smo dobile nekatere punce tudi priložnost delati v šolski knjižnici, kjer smo tisto uro glavne za celotno knjižnico. Na to leto sem še posebej ponosna, saj smo se dekleta udeležile odbojkarskega tekmovanja, kjer smo bile kljub hudi konkurenci prav dobre. Vesela sem tudi, da bom del 40-letnice šole.

Upam, da bo naslednje leto polno izletov in tako tudi veliko novih prijateljstev. Upam, da bo šola še naprej nekaj zabavnega, kljub učenju. Upam tudi, da bodo počitnice daljše. Najbolj pa si želim, da mi bo še vedno šlo tako dobro v šoli ter da bom še vedno imela take dobre sošolce.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Test

Maj je reko kaj,
Matija pa kdaj,
se je Timon vprašal zakaj,
je Alen dodal pa daj,

učiteljica se je nasmejala,
učiteljica jim je zadala:
“Bi se malce več učili,
si ne bi toliko snovi pustili.”

“Test bo v petek peto uro,
da ne bi kdo zamudil,
ker si je popravljal frizuro,
mi bo vsak od vas dodatno nalogo naredil.”

Tako so vsi s sklonjeno glavo
odšli iz učiulnice.
Nikomur niso rekli zdravo
in komaj so čakali počitnice.

So kot pingvini okrog hodili,
velikokrat v napačno učilnico zavili,
niso pa bili edini,
ki se testa niso veselili.

Lia Horvat Zupančič, 7.a