Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lara Klemenčič

Trgatev nekoč

Nekoč so kmetje trdo delali celo leto, zato je za njih trgatev pomenila kmečki praznik. Povabili so sorodnike, znance in sosede, da so jim pomagali. Gospodinje so pred trgatvijo imele zelo veliko dela v kuhinji, saj so pekle kruh, potice in druge dobrote.

Delo je bilo težko, škarij za grozdje niso imeli, zato so grozdje trgali. Pobrali so vsako jagodo, ki je padla na tla, ampak vseeno so bili veseli in ob delu so zelo radi zapeli. Seveda pa, preden je sploh prišlo do trgatve, so čez leto vinograde ročno okopavali tudi po cel dan, vezali so trto in še kaj.

Približno 14 dni pred prešanjem oz. trgatvijo so morali namočiti krnico, ki je bila lesena, da ni puščala, enako je bilo s sodi. Grozdje v goricah so nosili putarji v putah. Te so bile lesene, zdaj so pa tudi že plastične.

Na krnici so stiskali grozdje tudi z bosimi nogami, dali so ga v obroče, obtežili z lesom, nato so vzeli zelo velik in težek kamen, da je prešpan stisnil na sladek sok. Sok je pri tulčku na krnici tekel v leseno kad. Na trgatvah se je dobro jedlo in pilo, ljudje so se družili in prepevali, sedaj pa tega več ni, vse je bolj moderno in dela se upravljajo strojno.

Na moji domačiji imamo tudi tako prešo in je stara nekje med 90 in 100 let. Nikoli je ne bomo oddali, ker je zelo dragocena dediščina mojih prednikov.

Sara, 8.a

Novo šolsko leto

Spet je leto naokoli in postala sem deveti razred. Spomnim se mojega prvega šolskega dne, ko sem prvič zakorakala v šolo. Takrat sem hodila v podružnično šolo v Zgornjem Duplek. Imam dva starejša brata, ki sta zelo starejša in sem večkrat gledala, kaj onadva počneta v šoli pa se mi je čudno zdelo, koliko je stvari. Zdaj, ko sem postala deveti razred, se mi vse zdi smešno.

Za letošnjo leto si želim, da bi ga čim lepše preživela na tej šoli, ker naslednjo leto grem v srednjo šolo. Želim si, da bi dobila čim boljše ocene, bila uspešna pri v vpisu v srednjo šolo in da bo naša valeta uspela. Upam tudi, da bom dobila kakšna priznanja s tekmovanj, čeprav mislim, da ne bom. Komaj čakam na vaje za valeto, ker bo verjetno smešno, saj imamo tudi učitelja za valeto, ki se rad z nami nasmeji.

Naslednjo leto pa upam, da bom obdržala stike z nekaterimi sošolci .

Lara, 9.a

Moje poletje

Na začetku julija sva se z najboljšo prijateljico Stašo odpravili v Punat.

Tistega jutra sem se z veseljem zbudila in se s starši odpravila na mariborsko glavno avtobusno postajo. Ko sem vstopila, sem takoj začela iskati skupino deteljice. Našla sem jo po dolgem iskanju. Ko sva izvedeli, kdo je najina učiteljica, sva kar poskočili od veselja, ker sva dobili najboljšo učiteljico. Čez petinštirideset minut so starši naložili kovčke na avtobus. Otroci smo se poslovili od strašev in se usedli na avtobus ter se odpeljali v Punat. Tam sem preživela enajst prekrasnih dni, med drugimi je tudi naša skupina zmagala na modni reviji. Zadnji dan je bila najhujša nevihta, saj je v sobah razbijalo okna, ampak smo preživeli.

Ob koncu počitnic sem se že veselila prihoda domov, saj sem že zelo pogrešala družino in živali.

Mateja Greifoner, 6.a

Slovenščina, moj jezik

Spet smo v novem šolskem letu in začeli bomo s slovenščino.

Slovenščina mi je zelo pomembna, saj je moj materni jezik in je prvi jezik, ki sem se ga naučila. Veliko mi pomeni, saj je zelo pomembna, ker jo govorimo samo v eni državi in moramo ohraniti jezik. Imam pa težave s slovenščino, ker velikokrat govorim po domače. Mislim, da slovenščina ni dovolj cenjena, saj določene besede zamenjujemo s tujimi. Sama bi to popravila tako, da bi čim več govorila pravilno slovensko in ne bi govorila po domače. Mislim, da je tudi težava s slovenščino, ko pridejo tujci živet v Slovenijo in imajo težave z jezikom, saj je slovenščina zahtevna za tujce.

Upam, da slovenščine ne bom nikoli zanemarjala.

Lara Klemenčič, 9.a

Razburkano šolsko leto

Bliža se konec šolskega leta in počitnice bodo hitro tu. Tako kot vsako šolsko leto ob koncu pišemo o svojem šolskem letu. Moje šolsko leto je bilo zelo razburkano, z veliko vzponi in padci.

Na začetku šolskega smo dobili tri nove predmete in enega nimamo več. Dobili smo kemijo, biologijo in fiziko, nimamo več pa naravoslovja, kar je sreča, ker mi ni šla. Prvi mesec smo samo utrjevali snov in jo nadgrajevali. V oktobru pa so se že začeli testi in spraševanja. Kmalu smo izvedeli, da bomo dobili novo sošolko. Spraševanja so dokaj šla, ampak testi so pri meni težava. Pri spraševanju je v redu, ker lahko poveš ustno, pri ocenjevanjih pa jaz ne znam napisati, znam pa povedati. Konec januarja pa je prišla nova sošolka Urška, ampak je žal hitro odšla nazaj. V prvem polletju sem imela boljše ocene kot v drugem. To se mi vsako leto dogaja, da sem najboljša na začetku, na koncu pa popustim. Najslabše mi gre pri biologiji. Seveda mi je najboljši predmet novinarstvo, ker delamo intervjuje, kar je zelo zabavno.

Upam, da bom drugo leto imela srečo z ocenami in vpisom v srednjo šolo.

Lara Klemenčič, 8.a

Šport in špas

Sobota, 18.5.2019, je bila že tretja delovna v tem šolskem letu in ponovno smo se pridružili projektu Šport in špas.

V šolo smo morali priti ob 8.00 in počakati pred šolo. Pojedli smo malico, nato je sledila podelitev priznanj najštevilčnejši družini, najmlajšemu in najstarejšemu udeležencu. Po podelitvi smo se razgibali ob glasbi in si ogledali predstavitev teniškega društva. Okoli devete ure smo se odpravili na pohod. Odšli smo po šolski poti. Vrtec je imel skrajšano pot, tako smo se od njih čez nekaj časa ločili. Hodili smo po cesti “Za bregami” in nadaljevali pot do Wakeparka Dooplek. Tam smo videli učence iz podružnične šole v Dvorajnah. Ko smo prispeli do Spodnjega Dupleka, smo si lahko ogledali stojnice društva Melisa in poskusili njihove namaze. Nekateri smo odšli domov, ostali so prispeli v šolo ob 11. uri.

Pohod je bil zabaven, ker smo se lahko družili. Upam, da bomo imeli še več takih pohodov.

Lara Klemenčič, 8.a

Srečanje z Nodijem

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in zagledala sem Nodija.

Najprej ga nisem prepoznala, ker sem mislila, da je v drugi državi. Mimo njega sem šla in ga pozdravila. On me je nazaj pozdravil in sva se začela pogovarjati. Povedal mi je, da bo ostal nekaj dni v Sloveniji, ker ima koncert v Ljubljani in si želi obiskati čimveč krajev, ker mu je Slovenija zelo všeč. Ko sva se pogovarjala, so ure kar hitro minevala. Od njega sem veliko izvedela in izvedela sem, da je pred kratkim dobil prvega otroka in da bodo naslednje leto nadaljevali z risanko. Čez nekaj ur sva se poslovila in vsak je odšel v svojo smer.

Komaj čakam na nove dogodivščine Nodija. Veseli me, da sem ga osebno spoznala.

Lara, 8.a

8. razredi razmišljajo o življenju

ŽIVLJENJE

Življenje je lahko dobro ali slabo. Včasih je srečno ali pa žalostno. V življenju so vzponi ter padci, dobre ter slabe strani. Če se ti bo kdaj zgodilo kaj slabega, se ti bo za tem zgodilo nekaj dobrega. Če nekomu delaš nekaj prijaznega, se ti bo vse povrnilo. Če pa boš pa komu delal, kaj slabega, se bo tebi enako zgodilo. Vsak človek se rodi in umre. V življenju ni izjem.

Vanesa, 8.a

ŽIVLJENJE

Življenje je nekaj posebnega in V njem živiš kakor hočeš sam. Včasih si vesel in včasih žalosten. V njem imaš veliko vzponov in padcev. Ampak ne glede na padce, najdeš vedno nekaj prečudovitih trenutkov, ki si jih zapomniš za vedno. Na žalost se življenje prehitro konča.

Andraž, 8.b

SMISEL ŽIVLJENJA

Življenje ima včasih smisel, včasih pa ne. Ko nima smisla, se nekaj prej zgodi, ko sploh ne pričakuješ. Smisel življenja je ležanje na plaži za tiste, ki nič ne delajo. Tako pravi ena pesem. Drugi pa imajo kot smisel življenja, urejanje hiše in igranje z svojimi otroci. Nekateri izgubijo smisel za življenje, ko jim bližnji nenadno umre ali pa se jim zgodi nekaj groznega. Zgodijo pa se tudi lepe stvari in čisto pozabiš na slabe stvari in dobiš smisel za življenje.

Lara, 8.a

Regijsko tekmovanje v hip-hopu

V sredo 17.4.2019, smo se učenci, ki obiskujemo hip-hop, udeležili regijskega tekmovanja. Tekmovanje je potekalo v telovadnici osnovne šole Ljudski vrt Ptuj.

V petek pred tekmovanjem smo izvedli šolsko tekmovanje. Najboljših šest iz druge triade in najboljših pet iz tretje triade smo se uvrstili na regijsko tekmovanje. Iz tretje triade bi nas lahko šlo šest, ampak nas ni bilo toliko v tretji triadi. Pred tem tekmovanjem smo veliko vadili.

V sredo po četrti šolski uri smo odšli na kosilo, nato pa do avtobusa, ki nas je odpeljal na tekmovanje. Odšli smo okoli pol dvanajstih in tja prišli malo pred dvanajsto. Učiteljica je šla prevzet štartne številke, tisti, ki smo tekmovali, pa smo se šli uredit in ogret. Drugi, ki niso tekmovali, pa so odšli na tribune. Potem ko nam je učiteljica prinesla številke, smo se odšli ogrevat po glasbi z drugimi. Tekmovanje se je začelo z mimohodom osnovnih šol in himno šolskega plesnega tekmovanja, ki smo jo zaplesali. Naši plesalci nismo znali koreografije in smo jih samo gledali. Druga triada je začela in so bili razdeljeni v štiri skupine. Vse naše plesalke iz druge triade so bile v četrti skupini in vse iz tretje triade in druge plesalke, smo zelo navijali za njih. Nadaljevalo se je z tretjo triado in bili smo razdeljeni v tri skupine. Jaz sem imela težave s številko, ker sem imela prenizko številko, ampak sem vse rešila in sem bila v drugi skupini zraven Aline in Sofije. V tretji skupini pa sta še bili Zoja in Lana Lara. Takoj za nami je bila na vrsti spet druga triada z drugim krogom. Edina izmed naših iz druge triade je šla naprej Kristina. Vse me iz druge triade smo bile nervozne, ker je druga triada dva kroga zaplesala, preden smo mi iz tretje triade izvedeli rezultate za naslednji krog. Napovedali so, da v naslednjem krogu bo tretja triada plesala v dveh skupinah. Ko so napovedovali prvo skupino, smo se vse iz tretje triade držale za roke in ko smo slišali številko 196 in sem videla, da ima Lana Lara to številko, sem ji takoj rekla, da je naprej šla in takoj je odšla na plesišče in bila presenčena. Druge smo bile malo razočarane, ampak vedele smo, da bo še ena skupina. Ko je prva skupina odplesala, smo izvedeli še za drugo skupino. Na žalost sem še samo jaz šla naprej. Vsi smo bili presenečeni, da sva samo midve z Lano Laro šli naprej. Ampak na žalost sva šli samo en krog naprej. Kristina iz druge triade pa je prišla do polfinala in je za las zgrešila finale.

Diplome dobi šola po pošti. Upam, da bodo drugo leto boljši rezultati.

 

Lara Klemenčič, 8.a

Intervju z Žikico Vuksanovićem

Zelo rada gledam in spremljam nogomet ter sem že prej vedela, da je očetova sodelavka žena bivšega nogometaša Nk Maribora. Zdaj je pri NK Mariboru trener in seveda sem hotela opraviti z njim intervju. To se mi tudi je uresničilo.

1. Vemu, da ste iz Jugoslavije. V kateri današnji državi pa ste se rodili?

Jaz sem se rodil v Slovenj Gradcu, tako kot moja mama. Moj oče je bil iz Srbije, iz bivše republike Jugoslavije. Onadva sta se spoznala na morju.

2. Kako je potekalo Vaše šolanje?

Osnovno šolo sem opravljal v Mariboru, potem pa srednjo elektrotehnično, prva dva letnika v Mariboru. Zaradi družinskih zadev smo se odselili v Beograd in sem srednjo šolo končal v Beogradu. Kasneje sem se vpisal na študij, ki ga kasneje nisem dokončal in sem se potem vrnil v Maribor.

3. Kateri je bil Vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

Telovadba je bila prva, ker je vsem bila zanimiva. Drugi predmet pa je bila zgodovina.

4. Ste radi hodili v šolo in zakaj?

Seveda, ker mi je bilo tam lepo. V šoli smo se veliko družili. Nisem nerad hodil v šolo.

5. Kateri poklic zdaj opravljate?

Jaz sem vodja za sanacije, popravila, vzdrževanje in gradnjo na velikem holdingu v Avstriji.

6. Zakaj ste si izbrali ta poklic?

Poklic je mene izbral, nisem si ga jaz izbral. Bil je splet okoliščin. Nekakšno izobrazbo že imam in se na to področje malo spoznam. Imel sem srečo, da sem si lahko tak poklic izbral.

7. Ali ste se izšolali za ta poklic ali za kaj drugega?

Jaz sem se učil na srednji elektrotehnični šoli za elektrotehnika, ker nisem nikoli študiral, da bom profesionalni nogometaš.

8. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Že od prve sekunde. (Smeh). Vedno ni nič drugega obstajalo.

9. Se spomnite kakšnega dogodka, ki se Vam je zgodil med tekmo ali soigralcem?

Tega je veliko, da bi lahko človek napisal knjigo. Anekdot in dogodkov je nešteto.

10. Ste imeli kakšne poškodbe?

Ja. Imel sem tri hujše in tri operacije. Dvakrat na kolenu in enkrat  na gležnju, vse na desni nogi.

11. Kako dolgo ste igrai nogomet?

Profesionalno 16 do 17 let.

12. Pri katerih vseh klubih ste igrali?

Moj prvi in matični klub je Nogometni klub Železničar iz Maribora, ki žal več ne ostaja. Potem sem nekaj časa igral v Beogradu pri prvo- in drugoligašu Radnič iz Novega Beograda. Nato sem se nazaj vrnil k Železničarju. Igral sem še za Nogometni klub Maribor, Nogometni klub Korotan, Nogometni klub Koper in nazadnje  GAK.

13. V katerem klubu ste najdlje igrali?

V Mariboru. Vse skupaj nekje 9 sezon.

14. Še imaste s katerimi bivšimi soigralci stike?

Ja, zelo veliko. Večinoma vsakodnevne stike s tistimi, ki so še pri Mariboru. Alimir Karič, Martin Pregl, Damir Pekič in  Klinton Bozgo. To so fantje, ki so Mariborčani. Z večino smo družinski prijatelji, ker se tudi otroci in soproge družijo.

15. Kaj Vam je lažje biti? Nogometaš ali trener?

Nogometaš, ker tam samo študiraš, kako boš igral. Kot trener pa moraš razmišljati o vsem. Malo lažje je biti trener otrokom kot profesonalcom.

16. Ali ste kdaj razmišljali, da bi ustvarili svoj nogometni klubi ali ga celo vodili?

Ne, nikoli. V Slovenijji ne, ker pogoji niso ugodni za kaj takega.

17. Ali ste imeli kakšnega vzornika?

Dva. V moji aktivni karieri, dokler sem jaz igral, sem imel dva. Moj vzornik je bil Diego Armando Maradona in Dragan Stojkovič Piksi. To sta edina dva.

18. Za katero moštvo navijate zdaj? Zakaj?

Poleg Maribora je moj prvi klub Crvena zveda. Tega se ne da razložiti. Zaradi okolja iz otroštva, počitnice, proste dni in praznike sem kot otrok preživljal v Beogradu. Moj oče je bil od tam. Pa sem bil nekako obkrožen z dvema kluboma od tam in jaz sem se odločil za Crveno zvezdo. Za njo samo navijam. Drugi so samo simpatije. Samo gledam jih.

19. Bi še kaj sporočili našim bralcem Korakov?

Če je možno, čim bolj v šport, čim manj na telefonu in več se družite. Uživajte.

Žikici Vuksanovič se iskreno zahvalujem za intervju in za njegov čas. Upam, da bo še naprej nadaljeval kot trener.

Lara Klemenčič, 8.a