Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lara Klemenčič

Intervju z Marcosom Tavaresem

Že od malega se zanimam za nogomet. Ko smo izvedli, da si lahko za intervju izberemo kogarkoli, sem bila zelo vesela in si izbrala Marcosa Tavaresa, ker je moj najljubši igralec in moj vzornik.

1. Vemo, da niste iz Slovenije. Od kod prihajate?

Prihajam iz Brazilije. Natančneje na jugu iz mesta Porto Alegre blizu Argentine.

2. Kako je potekalo vaše šolanje?

Naredil sem osnovno šolo, srednjo šolo in teološko fakulteto.

3. Zakaj ste prišli živet v Slovenijo?

Zaradi nogometa. (Smeh)

4. Ali ste se že od malega zanimali za nogomet?

Moje sanje so bile, da igram nogomet na viokem nivoju in sem zelo vesel, da lahko sanje uresničim tu, v Mariboru.

5. Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili nogometaš?

Ne vem. (Smeh) Mogoče pastir in vodja evangeličanske cerkve.

6. Koliko let že trenirate nogomet?

Ko sem bil star 9 let, sem začel z nogometom. Danes imam že 34 let in se z nogometom ukvarjam 25 let.

7. Koliko let pa trenirate pri NK Mariboru?

Januarja bo 11 let.

Pomočnik sekretarja doda: In še bom najmanj 10 let tu. (Smeh)

8. Kako dolgo ste že kapetan pri Nk Mariboru?

Okoli 9 let.

9. Koliko krat na teden imate treninge?

Vsak dan. (Smeh)

10. Kakšne so že bile vaše poškodbe pri nogometu?

Hvala bogu nisem imel dosti poškodb. En teden brez tekem, največ 1 mesec, nisem pa še imel nobenih operacij.

11. Imate prijatelje v drugih klubih? Ali še imate stike s katerimi od Vaših bivših soigralcev?

Ja, imam dosti prijateljev. Aleš Mejač in Armin Bačinovič sta moja soseda.

12. Kako se počutite kot najboljši strelec Prve lige?

Super se počutim. To je zelo pomembno za mene in mojo kariero. Ko sem prišel v Maribor, nisem vedel, da bom najboljši strelec v zgodovini kluba in lige. Zelo sem vesel.

13. Kakšen je občutek igrati v Ligi prvakov?

Liga prvakov je za mene najboljša liga na svetu in tam igrajo samo najboljši. Težko je predstaviti ta občutek najljepše stvari v nogometu.

14. Kako lahko usklajujte nogomet z družino?

Imam ženo, 5 otrok in tako je pri nas doma dosti ljudi ter tako tudi veselja. V nogometu je veliko karanten in tekem v tujini. Žena in otroci razumejo, da je to moje delo in moram biti 100 odstotno skoncentriran na nogomet, da lahko pomagam s plačo.

15. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?

Ohhhh. Tu bomo živeli.(smeh) Delal bom v klubu, v Mariboru pa imamo tudi evangeličansko cerkev.

16. Imate kakšno sporočilo za naše bralce?

Nikoli ne smemo obupati in ni predaje. Mi dosegamo sanje s tem, da ko delamo, delamo s sto procenti.

Marcusu Tavaresu se iskreno zahvaljujem, da si je vzel čas za intervju in mu želim uspešno kariero še naprej.

Lara Klemenčič, 8. a

Can you imagine how many…

Hearts are being broken.
Lives are being stoken.
People are dying.
People are crying.
People are lying.
Lives have just started.
People are brokenhearted.
Solders are fighting.
Writers are writing.
Kids are playing
and preasts are praying.
Killers are killing
and guys are just chillin’.
Kids have no home.
People are all alone.
Girls want a pony.
Boys are named Tony.
People found rheir lucky penny.
CAN YOU IMAGINE HOW MANY?

Neža Glonar, 9.b

With a friend

I talk with a friend,
I walk with a friend,
and share smiles, even on rainy days.

I have fun with my friends
and share unannounced visit, too.
But somedays they become sleepovers,
when we don`t even think to.

I eat ice cream with my friends
and scream meanwhile scary things.

We are besties,
no one knows how,
but when we need each other,
we always come!

Lana Kos, 6.a

Spet v Poreču

Po dveh letih sem znova odšla v Poreč z Zvezo prijateljev mladine.

Nekaj dni pred odhodom smo na sestanku izvedeli, kdo so naši vzgojitelji. V sredo smo se odpravili v Poreč. Zjutraj smo se zbrali na postaji v Mariboru. Vožnja je trajala približno 4 ure in vmes smo stali na počivališču Lom, kjer smo pomalicali. Na avtobusu sem sedela zraven še ene Lare. Izvedela sem, da je v sorodu z Matevžem iz sosednjega razreda. Ko smo prispeli, smo kovčke odpeljali do naših paviljonov in odšli na kosilo. Po kosilu smo morali počakati pred paviljoni, ker so jih še čistili. Po prihodu v paviljone smo razpakirali kovčke in se pripravili za plažo. Na plaži smo morali opraviti plavalni preizkus in lahko šli plavat. Na plaži smo lahko tudi odšli k Johniju na krompirček ali pa na sladoled. Po kopanju smo odšli v paviljone in se pripravili za večerjo. Malo po večerji pa je že sledila večerna prireditev. Prvi dan je bila kot večerna prireditev spoznavni večer.

Naslednje dni je bilo večinoma enako. En dan smo odšli z ladjico do Rovinja, se sprehodili po mestu in na ladjici tudi kosili. Po večerji smo odšli tudi peš do mesta. Pripravili so nam tudi večerne prireditve, kot so: Virc ima talent, kjer sem tudi jaz nastopala, prišla sta tudi 6 pack čukur in Špela Grošelj, večer pravljic, nogometno tekmo med vzgojiteji in otroci. Lahko smo si ogledali tekmi Hrvaške na svetovnem prvenstvu in imeli gonge. Med počitkom so potekale delavnice, ki so bile vsak dan drugačne in zanimive.

Drugo leto upam, da bom spet šla v Poreč, ker sem letos neizmerno uživala.

Lara Klemenčič, 8.a

Nepozabne počitnice

Med poletnimi počitnicami sem veliko kolesaril in igral nogomet na šolskem igrišču. Večkrat sem se šel kopat na Mariborski otok. Moj dedek nam je kupil bazen.

V tem bazenu sem se kopal z mojim bratom, sestro, z mojimi bratranci in sestričnami. Dvakrat v tednu sem imel trening karateja. Prespal sem pri bratrancu. Imeli smo osem rojstnih dnevov, ker ima veliko družinskih članov rojstni dan poleti.

Na morje smo šli na Hrvaško v Medulin. Stanovali smo v apartmaju. Bili smo blizu plaže, zato smo lahko šli peš. Vsak dan smo odšli zjutraj na plažo in tam ostali cel dan. Tam smo plavali, se potapljali, iskali školjke in se vozili s pedolini. En dan smo se z avtom peljali do mesta Pula. Tam smo se kopali, šli nakupovat in videli Kolosej. Trikrat smo šli v lunapark. Kupili smo tudi žogo in rolko.

Mislim, da tako lepih in zabavnih počitnic še nisem imel. Še posebej zabavne so mi bile na morju na Hrvaškem. Upam, da bodo moje naslednje počitnice enako dobre.

Benjamin Krasniči, 8.a

Moje šolsko leto

To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.

  1. Najbolj si bom zapomnila začetek, ko smo se razdelili v dva razreda, čeprav smo bili skupaj že od petega razreda.
  2. Najslabše pa je bilo, ko sem dobila prvo enko pri naravoslovju, to bi tudi najraje pozabila.
  3. Najbolj me motivira to, da bi imela naslednje leto tako dobre ocene kot v drugem ocenjevalnem obdobju.
  4. Najbolj mi je bilo všeč, da sem se v drugem ocenjevalnem obdubju izboljšala pri določenih predmetih.

Lara Klemenčič, 7.a

Intervju z učiteljico Marjetko Bezjak

Učiteljica Marjetka Bezjak na naši šoli poučuje že 31 let. Najin pogovor z njo je bil zelo zanimiv ,saj poučuje predmete, kjer učenci kuhajo. 

1. Kako dolgo že učite na naši šoli?

Na naši šoli sem že zelo dolgo, približno 31 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic in področje?

Ja, ta poklic me je že nekako pritegnil od mladih let oziroma od otroških let. Ko sem že začela obiskovati osnovno šolo in se že sama nekaj naučila, mi je nekako bilo dano v razmislek, kaj pa če bi ti bila učiteljica in ta želja, ta cilj je v meni vedno bolj rasel. Kot zanimivost naj povem, da sem v drugem ali tretjem razredu, ko sem že znala poštevanko, z družino šla s kravama, ki smo jih imeli doma, traktorjev takrat še namreč ni bilo, po seno na travnik in jaz sem seveda, ker sem še bila tako mala, imela nalogo, da sem tisti dve kravi čuvala. Ostali so delali, seno spravljali na voz, jaz pa sem, ker je bilo poletje in vroče, krave pa so bile polne muh, vedno s palico v roki tiste muhe odganjala. Večkrat mi je bilo dolgčas in sem začela krave učiti, tako da sta bili tisti dve kravi moji prvi učenki (smeh) in tega ne bom pozabila. Še zdaj imam v spominu, kako sem ju učila poštevanko. Seveda se je kakšna krava “morala” zmotiti in ko se je zmotila, sem jo povlekla za tista dolga ušesa. Ko sem bila potem že malo starejša, mogoče kakšni 6. ali 7. razred, pa sem si sama naredila doma dnevnik,redovalnico, saj takrat še ni bilo eAsistenta ali računalnika. Imela sem tudi kredo in tega tudi ne bom pozabila, saj smo v dnevni sobi imeli lepe večje omare in sem se igrala učiteljico in si predstavljala, da imam polni razred učencev in sem vprašala, kdo vse manjka in podobno. Velikokrat je bil glavni predmet zgodovina, saj me je že od malega zanimala. Vse tiste omare sem porisala s kredo, da ne govorimo, kakšno težavo sem imela potem z odstranjevanjem krede z omare, da ne bi starša opazila. To je bila igra za mene, saj sem zraven tudi kakšno snov ponavljala, brez kakšnih učbenikov, v glavnem, vse kar sem se tisti dan naučila.

3. Ste prej že poučevali na kakšni drugi šoli?

Ne, nisem, delala sem pa edino v vrtcu. Na začetku sem bila še zelo mlada in sem pričela z delom v vrtcu na Studencih, pred tem pa sem občasno delala na naši šoli v Dupleku in sicer bolj z nadomeščanjem, ko je bila katera učiteljica odsotna ali pa so bile daljše bolniške ali porodniške, tako da sem s tem začela, potem vmes delala dobro leto v vrtcu in potem sem se ponovno vrnila sem v šolo.

4. Koliko generacij otrok ste bila razredničarka?

Bila sem razredničarka kakim petim generacijam, ampak nisem sigurna.

5. Katere predmete vse poučujete?
Zadnjih 10 let se je paleta predmetov malo razširila. Moja osnova sta geografija in zgodovina, sicer sem, žal, zgodovino učila zelo, zelo malo, tako da poučujem predvsem geografijo, že skoraj 10 let, manj pa poučujem gospodinjstvo, ponujam pa tudi vsako leto predmeta sodobne priprave hrane ter verstva in etika. Vsak predmet je po svoje specifičen in zanimiv. Zdi se mi, da so tudi vsi predmeti, ki jih poučujem, praktični in pomembni. Je pa zgodovina moj najljubši predmet.

6. Kateri pa je bil Vaš najljubši v osnovni šoli?

Zgodovina. Sicer se mi zdi, da sem že veliko stvari, ki smo se jih učili, pozabila, ker če ne ponavljaš snovi, seveda pozabiš. Ampak če se le da, preberem kakšni zgodovinski roman ali pa kakšne biografije pomembnih ljudi.

7. Kaj Vas zraven poučevanja še veseli?

Zelo uživam ob branju, si ne znam predstavljati, da na moji nočni omari ne bi bilo kakšne knjige. Rada tudi vrtnarim, doma in tudi v šoli. Priznam, da se s kakšnim športom ravno ne ukvarjam, saj se mi zdi, da nisem športni duh.

8. Katera je Vaša najljubša prireditev, ki ste jo organizirali? Zakaj?

Prireditev je bilo kar veliko, zato bi težko izbrala eno. Zelo mi je bila všeč prireditev, ki smo jo pripravili z mojo prvo generacijo in sicer smo se udeležili Dupleškega tedna. Denar bi uporabili za zaključno ekskurzijo. Na občini sem vprašala, če bi lahko imeli svojo stojnico, ki smo jo na koncu tudi dobili. Pred to prireditvijo smo še imeli 2 meseca, zato smo se skoraj vsak dan dobili pri eni izmed učenk, kjer smo izdelovali sveče, svečnike, nakit, barvali svile, kravate, predmete iz keramike in svinčnike. Tri dni smo prodajali te čudovite izdelke. To je bila za mene čudovita izkušnja in tudi za druge učence, bili so zelo aktivni in smo prodali skoraj vse. Zelo všeč so mi tudi prireditve, ki sva jih organizirali z učiteljico Marino zadnja leta, ne smemo pa pozabiti tudi šolskih trgatev in podobno.

9. Ali raje poučujete ali kuhate pri gospodinjstvo in sodobni pripravi hrane?

Oboje rada delam , moram pa priznati, da ko kuhamo, se spet nov odnos med mano in učenci vzpostavi in imamo tudi malo več časa za pogovor, kot med samim poukom, je pa res, da me to kuhanje fizično bolj izmuči.

10.Se po obnašanju generacije otrok spreminjajo?

Ja, kar opažam v povprečju, da posamezni učenci izstopajo in da so nekatere današnje generacije manj motivirane za delo in jih tudi zanima manj stvari. Zdi se mi tudi, da z nobeno zdajšnjo generacijo ne bi več mogli narediti tako, kot smo z mojo prvo, ko smo se dobivali pri učenkah, da bi ustvarili čim več izdelkov, ki bi jih prodali na Dupleškem tednu.

11.Kakšne prigode ali nesreče so se Vam zgodile z učenci pri kuhanju?

Ja, bilo jih je veliko. Prvo kot prvo moram pohvaliti učence, da pazijo na sebe in ostale, da se nam ni zgodila velika nesreča, da bi se kdo porezal ali močno popekel. Imeli smo eno nesrečo z marmornim kolačem, kjer je skupina dala maso v pečico. Jaz sem skupino opozarjala, da ga ne bodo pozabili vzeti ven. Nato pokusimo in je nekdo hitro potegnil ven tisto rešetko v pečici in se nam je marmorni kolač zvrnil na tla. Mi obstojimo ob njem in poskusimo pobrati čim več. Eden izmed učencev je tudi rekel, da tega on že ne bo jedel, a smo na koncu vse pojedli. Bila še je tudi ena nezgoda z branjem recepta. Ena skupina punc je pekla nekakšni biskvit. Dale so ga že v pečico, jaz pa sem se malo bolj drugim skupinam posvetila , ker se mi je zdelo, da jim gre krasno, ko delajo same. Potem so te deklice ta biskvit vzele iz pečice in ta biskvit je bil tanek še za eno palačinko ne in smo skupaj pregledali recept, sestavino za sestavino in smo na koncu ugotovili, da so pozabile dodati moko. Ta biskvit so nato naredile še enkrat. Pa tudi nekajkrat se nam je že kaj zažgalo, tako da, ja, imeli smo kakšne male prigode.

12.Katera jed, ki ste jo skuhali z učenci, Vam je najljubša?

Zelo so se nam že posrečile lazanje, tudi tortilje ali pa kakšne predjedi.

13.Kaj bi radi sporočili bralcem Korakov?

Naj berejo virtualne knjige, ampak absolutno naj vzamejo tudi prave knjige v roke, kajti branje nas bogati, besedni zaklad si s tem širimo, spoznavamo nova znanja, pridobivamo domišljijo in tako dalje.

Učiteljici se zahvljujeva za zanimiv intervju.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 7.a

Srečanje s Frančkom

Moja najljubša književna oseba iz mladosti je Farnček. In opisala bom srečanje z njim.

Začel se je lep, sončen dan. Odšla sem v trgovino in naenkrat sem srečala Frančka in ga prvo nisem prepoznala. Nato pa sem ga prosila, če lahko greva v gostilno, da bi se pogovorila, on pa je predlagal, da se greva pogovarjat k njemu. Tam sem spoznala njegovo sestrico Albinco, mamo in očeta. V knjigi je Albinca bolj hudobna, v resnici pa je zelo prijazna. Z veseljem so me sprejeli, ostala pa sem do večerje. Pred večerjo sva šla z Frančkom na igrišće tam pa so tudi bili njegovi prijatelji. Vsi so zelo prijazni in se z teboj z veseljem igrajo. Za večerjo in kosilo so bile palačinke z muhami, jaz pa sem jedla samo palačinke. To je Frančkova najljubša jed. Razložil mi je tudi kako poteka njegovo življenje.

Zelo mi je všeč njegovo življenje in sem vesela, da sem ga spoznala.

Lara Klemenčič, 7.a

Šolsko leto

Danes šola se začne,
zato se pouk prične.
Dobivamo nove prijatelje,
spoznavamo nove pisatelje.

Najtežji testi so pri matematiki,
drugje pa spoznavamo dve tematiki.
Najlažji testi so pri zemljepisu,
da raje ne govorimo o življenjepisu.

Najtežje dobivamo petke,
čeprav bi radi šli v Benetke.
Najtežje dobivamo enice,
saj ob teh dobivamo norice.

Lara Klemenčič, 7.a