Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lara Klemenčič

Moje šolsko leto

To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.

  1. Najbolj si bom zapomnila začetek, ko smo se razdelili v dva razreda, čeprav smo bili skupaj že od petega razreda.
  2. Najslabše pa je bilo, ko sem dobila prvo enko pri naravoslovju, to bi tudi najraje pozabila.
  3. Najbolj me motivira to, da bi imela naslednje leto tako dobre ocene kot v drugem ocenjevalnem obdobju.
  4. Najbolj mi je bilo všeč, da sem se v drugem ocenjevalnem obdubju izboljšala pri določenih predmetih.

Lara Klemenčič, 7.a

Intervju z učiteljico Marjetko Bezjak

Učiteljica Marjetka Bezjak na naši šoli poučuje že 31 let. Najin pogovor z njo je bil zelo zanimiv ,saj poučuje predmete, kjer učenci kuhajo. 

1. Kako dolgo že učite na naši šoli?

Na naši šoli sem že zelo dolgo, približno 31 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic in področje?

Ja, ta poklic me je že nekako pritegnil od mladih let oziroma od otroških let. Ko sem že začela obiskovati osnovno šolo in se že sama nekaj naučila, mi je nekako bilo dano v razmislek, kaj pa če bi ti bila učiteljica in ta želja, ta cilj je v meni vedno bolj rasel. Kot zanimivost naj povem, da sem v drugem ali tretjem razredu, ko sem že znala poštevanko, z družino šla s kravama, ki smo jih imeli doma, traktorjev takrat še namreč ni bilo, po seno na travnik in jaz sem seveda, ker sem še bila tako mala, imela nalogo, da sem tisti dve kravi čuvala. Ostali so delali, seno spravljali na voz, jaz pa sem, ker je bilo poletje in vroče, krave pa so bile polne muh, vedno s palico v roki tiste muhe odganjala. Večkrat mi je bilo dolgčas in sem začela krave učiti, tako da sta bili tisti dve kravi moji prvi učenki (smeh) in tega ne bom pozabila. Še zdaj imam v spominu, kako sem ju učila poštevanko. Seveda se je kakšna krava “morala” zmotiti in ko se je zmotila, sem jo povlekla za tista dolga ušesa. Ko sem bila potem že malo starejša, mogoče kakšni 6. ali 7. razred, pa sem si sama naredila doma dnevnik,redovalnico, saj takrat še ni bilo eAsistenta ali računalnika. Imela sem tudi kredo in tega tudi ne bom pozabila, saj smo v dnevni sobi imeli lepe večje omare in sem se igrala učiteljico in si predstavljala, da imam polni razred učencev in sem vprašala, kdo vse manjka in podobno. Velikokrat je bil glavni predmet zgodovina, saj me je že od malega zanimala. Vse tiste omare sem porisala s kredo, da ne govorimo, kakšno težavo sem imela potem z odstranjevanjem krede z omare, da ne bi starša opazila. To je bila igra za mene, saj sem zraven tudi kakšno snov ponavljala, brez kakšnih učbenikov, v glavnem, vse kar sem se tisti dan naučila.

3. Ste prej že poučevali na kakšni drugi šoli?

Ne, nisem, delala sem pa edino v vrtcu. Na začetku sem bila še zelo mlada in sem pričela z delom v vrtcu na Studencih, pred tem pa sem občasno delala na naši šoli v Dupleku in sicer bolj z nadomeščanjem, ko je bila katera učiteljica odsotna ali pa so bile daljše bolniške ali porodniške, tako da sem s tem začela, potem vmes delala dobro leto v vrtcu in potem sem se ponovno vrnila sem v šolo.

4. Koliko generacij otrok ste bila razredničarka?

Bila sem razredničarka kakim petim generacijam, ampak nisem sigurna.

5. Katere predmete vse poučujete?
Zadnjih 10 let se je paleta predmetov malo razširila. Moja osnova sta geografija in zgodovina, sicer sem, žal, zgodovino učila zelo, zelo malo, tako da poučujem predvsem geografijo, že skoraj 10 let, manj pa poučujem gospodinjstvo, ponujam pa tudi vsako leto predmeta sodobne priprave hrane ter verstva in etika. Vsak predmet je po svoje specifičen in zanimiv. Zdi se mi, da so tudi vsi predmeti, ki jih poučujem, praktični in pomembni. Je pa zgodovina moj najljubši predmet.

6. Kateri pa je bil Vaš najljubši v osnovni šoli?

Zgodovina. Sicer se mi zdi, da sem že veliko stvari, ki smo se jih učili, pozabila, ker če ne ponavljaš snovi, seveda pozabiš. Ampak če se le da, preberem kakšni zgodovinski roman ali pa kakšne biografije pomembnih ljudi.

7. Kaj Vas zraven poučevanja še veseli?

Zelo uživam ob branju, si ne znam predstavljati, da na moji nočni omari ne bi bilo kakšne knjige. Rada tudi vrtnarim, doma in tudi v šoli. Priznam, da se s kakšnim športom ravno ne ukvarjam, saj se mi zdi, da nisem športni duh.

8. Katera je Vaša najljubša prireditev, ki ste jo organizirali? Zakaj?

Prireditev je bilo kar veliko, zato bi težko izbrala eno. Zelo mi je bila všeč prireditev, ki smo jo pripravili z mojo prvo generacijo in sicer smo se udeležili Dupleškega tedna. Denar bi uporabili za zaključno ekskurzijo. Na občini sem vprašala, če bi lahko imeli svojo stojnico, ki smo jo na koncu tudi dobili. Pred to prireditvijo smo še imeli 2 meseca, zato smo se skoraj vsak dan dobili pri eni izmed učenk, kjer smo izdelovali sveče, svečnike, nakit, barvali svile, kravate, predmete iz keramike in svinčnike. Tri dni smo prodajali te čudovite izdelke. To je bila za mene čudovita izkušnja in tudi za druge učence, bili so zelo aktivni in smo prodali skoraj vse. Zelo všeč so mi tudi prireditve, ki sva jih organizirali z učiteljico Marino zadnja leta, ne smemo pa pozabiti tudi šolskih trgatev in podobno.

9. Ali raje poučujete ali kuhate pri gospodinjstvo in sodobni pripravi hrane?

Oboje rada delam , moram pa priznati, da ko kuhamo, se spet nov odnos med mano in učenci vzpostavi in imamo tudi malo več časa za pogovor, kot med samim poukom, je pa res, da me to kuhanje fizično bolj izmuči.

10.Se po obnašanju generacije otrok spreminjajo?

Ja, kar opažam v povprečju, da posamezni učenci izstopajo in da so nekatere današnje generacije manj motivirane za delo in jih tudi zanima manj stvari. Zdi se mi tudi, da z nobeno zdajšnjo generacijo ne bi več mogli narediti tako, kot smo z mojo prvo, ko smo se dobivali pri učenkah, da bi ustvarili čim več izdelkov, ki bi jih prodali na Dupleškem tednu.

11.Kakšne prigode ali nesreče so se Vam zgodile z učenci pri kuhanju?

Ja, bilo jih je veliko. Prvo kot prvo moram pohvaliti učence, da pazijo na sebe in ostale, da se nam ni zgodila velika nesreča, da bi se kdo porezal ali močno popekel. Imeli smo eno nesrečo z marmornim kolačem, kjer je skupina dala maso v pečico. Jaz sem skupino opozarjala, da ga ne bodo pozabili vzeti ven. Nato pokusimo in je nekdo hitro potegnil ven tisto rešetko v pečici in se nam je marmorni kolač zvrnil na tla. Mi obstojimo ob njem in poskusimo pobrati čim več. Eden izmed učencev je tudi rekel, da tega on že ne bo jedel, a smo na koncu vse pojedli. Bila še je tudi ena nezgoda z branjem recepta. Ena skupina punc je pekla nekakšni biskvit. Dale so ga že v pečico, jaz pa sem se malo bolj drugim skupinam posvetila , ker se mi je zdelo, da jim gre krasno, ko delajo same. Potem so te deklice ta biskvit vzele iz pečice in ta biskvit je bil tanek še za eno palačinko ne in smo skupaj pregledali recept, sestavino za sestavino in smo na koncu ugotovili, da so pozabile dodati moko. Ta biskvit so nato naredile še enkrat. Pa tudi nekajkrat se nam je že kaj zažgalo, tako da, ja, imeli smo kakšne male prigode.

12.Katera jed, ki ste jo skuhali z učenci, Vam je najljubša?

Zelo so se nam že posrečile lazanje, tudi tortilje ali pa kakšne predjedi.

13.Kaj bi radi sporočili bralcem Korakov?

Naj berejo virtualne knjige, ampak absolutno naj vzamejo tudi prave knjige v roke, kajti branje nas bogati, besedni zaklad si s tem širimo, spoznavamo nova znanja, pridobivamo domišljijo in tako dalje.

Učiteljici se zahvljujeva za zanimiv intervju.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 7.a

Srečanje s Frančkom

Moja najljubša književna oseba iz mladosti je Farnček. In opisala bom srečanje z njim.

Začel se je lep, sončen dan. Odšla sem v trgovino in naenkrat sem srečala Frančka in ga prvo nisem prepoznala. Nato pa sem ga prosila, če lahko greva v gostilno, da bi se pogovorila, on pa je predlagal, da se greva pogovarjat k njemu. Tam sem spoznala njegovo sestrico Albinco, mamo in očeta. V knjigi je Albinca bolj hudobna, v resnici pa je zelo prijazna. Z veseljem so me sprejeli, ostala pa sem do večerje. Pred večerjo sva šla z Frančkom na igrišće tam pa so tudi bili njegovi prijatelji. Vsi so zelo prijazni in se z teboj z veseljem igrajo. Za večerjo in kosilo so bile palačinke z muhami, jaz pa sem jedla samo palačinke. To je Frančkova najljubša jed. Razložil mi je tudi kako poteka njegovo življenje.

Zelo mi je všeč njegovo življenje in sem vesela, da sem ga spoznala.

Lara Klemenčič, 7.a

Šolsko leto

Danes šola se začne,
zato se pouk prične.
Dobivamo nove prijatelje,
spoznavamo nove pisatelje.

Najtežji testi so pri matematiki,
drugje pa spoznavamo dve tematiki.
Najlažji testi so pri zemljepisu,
da raje ne govorimo o življenjepisu.

Najtežje dobivamo petke,
čeprav bi radi šli v Benetke.
Najtežje dobivamo enice,
saj ob teh dobivamo norice.

Lara Klemenčič, 7.a

Prestrašena v kampu

Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a

Vila

Na Gorjancih so prebivale v starih časih vile.

Niso poznale ne matere in ne očeta. Ljubiti niso smele. Človeške družbe niso marale. Peti niso znale zelo lepo. Živele so ob sadju in gorskih zeih. Pod zemljo so imele spravljenje silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Ko pa so se po njihovem ukazu začeli vojskovati s kristjani, so vile izginile za vselej z Gorjancev. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi zaklade.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vila se je zaljubila v njega in mu sledila mimo malega hrama, v katerem je popival. Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turek. Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil veliko bojnih ran. Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je hodila ljubimca zdraviti. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji, nego zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov in mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni mogel, ker ga je slabost ni hotela nikakor zapustiti. Junak je dobro vedel, da ga nekdo zdravi. Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika in slednjič se je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oči, kakor trdno spi. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, potem pa se je usedla k njemu in ga začea premilo gledati in božati. Ko je odšla, se je Petrovič zbudil in šel za njo. Vila se je pri potoku umila, Petrovič pa jo je gledal. Ko je vila opazila, da jo nekdo opazuje, ga je opazila. Nič mu ni storila, samo stekla je k njemu, ga objela in poljubila. Rekla mu je, naj se poroči z njo, kar si je tudi on želel.

Čez nekaj dni sta se poročila. Vse sta povabila na poroko. Mogoče še zdaj živita.

Lara Klemenčič, 7.a

Poletni dan

Med počitnicami sva z Nejo prespali pri prijateljici Lini. Tam sva bili štiri dni. Opisala bom tretji dan.

Zjutraj smo se zbudile in pojedle zajtrk. Ko smo pojedle, smo se uredile. Potem smo se dogovorile, da se bomo odšle kopat k Lininemu stricu in teti. Vzele smo si stvari in se odpravile. Ko smo prišle, smo se preoblekle in odšle v bazen. Tam smo bile zelo dolgo. Ko smo se naveličale, smo odšle nazaj. Ko smo prišle nazaj, je bilo kosilo pripravljeno, zato smo pripravile mizo. Ko smo pojedle, smo pospravile in odšle v sobo. Ob pol šestih smo se preoblekle, saj smo šli v kino gledat Jaz, baraba 3. Ko smo prišle, smo kupile karte, kokice in pijačo. Malo smo počakale in odšle do dvorane. Film je trajal približno eno uro in pol. Po kino smo si še kupile pijačo in odšle na parkirišče, kjer nas je čakala Linina mama. Odpeljale smo se domov, kjer smo se stuširale in oblekle v pižamo. Potem smo se še malo pogovarjale in odšle spat.

Bilo je zelo zabavno.

Tia Voglar, 6.b

Prvič na Portugalsko

Pred poletnimi počitnicami smo se z družino odpravili na Portugalsko.

Naslednji dan smo odšli na zajtrk blizu hostla in se odpravili peš do mojega brata. Hodili smo približno pol ure. Lahko bi šli s podzemno železnico, ampak še nismo poznali poti. Ko smo prispeli tja, so vsi razen brata spali. Zelo potiho smo odšli v stanovanje. Takoj zatem se je prebudil njegov prijatelj. Pokazala sta nama pot s podzemno železnico. Odšli smo nazaj v hostel, se oblekli v kopalke in pripravili stvari za na plažo.  Do dogovorjene postaje smo odšli s podzemno železnico. Med potjo do železniške postaje smo videli lutke, narisane na kamne. Ko smo prispeli na železniško postajo, smo takoj opazili oba brata in njegova prijatelja, ki so že vsem kupili karte za vlak. Takoj smo odšli na vlak. Z njimi smo se vozili slabe pol ure. Nato smo do plaže hodili nekaj minut. Na plaži so bili visoki valovi in sem zelo rada plavala pred njimi. Skupaj z atijem, bratoma in prijateljema smo to zelo radi počeli. Mami pa je bila voda premrzla in si je samo namakala noge. Po kopanju smo odšli na pijačo zraven plaže, kamor smo vsi razen mame odšli bosi. Nato smo odšli nazaj v hostel. Zvečer smo odšli na večerjo, ki jo je pripravil bratov učitelj. Večerja je bila odlična. Ob enajstih smo odšli v mesto, da smo videli življenje ponoči. Tam je bilo veliko ljudi, ki se zabavajo. Okrog polnoči pa smo šli na podzemno železnico in do hostla, se umit in spat.

Ostali smo še tri dni, si veliko ogledali in zelo uživali.

Lara Klemenčič, 7.a