Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lara Klemenčič

Prestrašena v kampu

Med poletnimi počitnicami smo odšli z družino na morje na otok Pag.

Nekega večera smo se odločili, da bomo šli na večerjo v kampu. Preden smo dobili hrano, sem šla na sprehod ob obali. Opazila sem, da že dolgo hodim. Ko sem želela iti nazaj, nisem vedela, kje sem. Bila sem na koncu polotoka, ki je bil v kampu. Nisem vedela, kam naj grem. Samo hišice so bile, ampak brez ljudi, ker so vsi bili na glavnem prostoru, kjer se v sredo največ dogaja. Poiskati sem hotela pot do glavnega prostora, ampak je bilo preveč poti. Na srečo sem vedela, da vse poti navzgor vodijo do recepcije. Odšla sem navzgor, šla do znanega razpotja in sem našla vrh kampa. Odšla sem po poti do prikolice. Ko sem prispela do prikolice, sem že vedela, kam dalje. Prišla sem do gostilne in se razveselila, ko sem videla mamo in očeta.

Ostali smo še nekaj dni. To dogodivščino sem izbrala, ker je zanimiva in se iz nje nekaj naučiš. Naučila sem se, da nikoli sam ne hodi po kampu in če že sam hodiš po kampu, imej vsaj s sabo mobilni telefon.

Lara Klemenčič, 7.a

Vila

Na Gorjancih so prebivale v starih časih vile.

Niso poznale ne matere in ne očeta. Ljubiti niso smele. Človeške družbe niso marale. Peti niso znale zelo lepo. Živele so ob sadju in gorskih zeih. Pod zemljo so imele spravljenje silne zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Ko pa so se po njihovem ukazu začeli vojskovati s kristjani, so vile izginile za vselej z Gorjancev. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi zaklade.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vila se je zaljubila v njega in mu sledila mimo malega hrama, v katerem je popival. Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turek. Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko nevernikov, ali dobil veliko bojnih ran. Na pol mrtvega so ga prinesli tovariši domov. Vila je hodila ljubimca zdraviti. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Veselilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati. Še bolj pa jo je veselilo, da ni bilo zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajši bolnega v postelji, nego zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov in mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni mogel, ker ga je slabost ni hotela nikakor zapustiti. Junak je dobro vedel, da ga nekdo zdravi. Dolgo je premišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika in slednjič se je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oči, kakor trdno spi. Ker je mislila, da spi, mu je izprala rane in mu položila nanje nove obveze, potem pa se je usedla k njemu in ga začea premilo gledati in božati. Ko je odšla, se je Petrovič zbudil in šel za njo. Vila se je pri potoku umila, Petrovič pa jo je gledal. Ko je vila opazila, da jo nekdo opazuje, ga je opazila. Nič mu ni storila, samo stekla je k njemu, ga objela in poljubila. Rekla mu je, naj se poroči z njo, kar si je tudi on želel.

Čez nekaj dni sta se poročila. Vse sta povabila na poroko. Mogoče še zdaj živita.

Lara Klemenčič, 7.a

Poletni dan

Med počitnicami sva z Nejo prespali pri prijateljici Lini. Tam sva bili štiri dni. Opisala bom tretji dan.

Zjutraj smo se zbudile in pojedle zajtrk. Ko smo pojedle, smo se uredile. Potem smo se dogovorile, da se bomo odšle kopat k Lininemu stricu in teti. Vzele smo si stvari in se odpravile. Ko smo prišle, smo se preoblekle in odšle v bazen. Tam smo bile zelo dolgo. Ko smo se naveličale, smo odšle nazaj. Ko smo prišle nazaj, je bilo kosilo pripravljeno, zato smo pripravile mizo. Ko smo pojedle, smo pospravile in odšle v sobo. Ob pol šestih smo se preoblekle, saj smo šli v kino gledat Jaz, baraba 3. Ko smo prišle, smo kupile karte, kokice in pijačo. Malo smo počakale in odšle do dvorane. Film je trajal približno eno uro in pol. Po kino smo si še kupile pijačo in odšle na parkirišče, kjer nas je čakala Linina mama. Odpeljale smo se domov, kjer smo se stuširale in oblekle v pižamo. Potem smo se še malo pogovarjale in odšle spat.

Bilo je zelo zabavno.

Tia Voglar, 6.b

Prvič na Portugalsko

Pred poletnimi počitnicami smo se z družino odpravili na Portugalsko.

Naslednji dan smo odšli na zajtrk blizu hostla in se odpravili peš do mojega brata. Hodili smo približno pol ure. Lahko bi šli s podzemno železnico, ampak še nismo poznali poti. Ko smo prispeli tja, so vsi razen brata spali. Zelo potiho smo odšli v stanovanje. Takoj zatem se je prebudil njegov prijatelj. Pokazala sta nama pot s podzemno železnico. Odšli smo nazaj v hostel, se oblekli v kopalke in pripravili stvari za na plažo.  Do dogovorjene postaje smo odšli s podzemno železnico. Med potjo do železniške postaje smo videli lutke, narisane na kamne. Ko smo prispeli na železniško postajo, smo takoj opazili oba brata in njegova prijatelja, ki so že vsem kupili karte za vlak. Takoj smo odšli na vlak. Z njimi smo se vozili slabe pol ure. Nato smo do plaže hodili nekaj minut. Na plaži so bili visoki valovi in sem zelo rada plavala pred njimi. Skupaj z atijem, bratoma in prijateljema smo to zelo radi počeli. Mami pa je bila voda premrzla in si je samo namakala noge. Po kopanju smo odšli na pijačo zraven plaže, kamor smo vsi razen mame odšli bosi. Nato smo odšli nazaj v hostel. Zvečer smo odšli na večerjo, ki jo je pripravil bratov učitelj. Večerja je bila odlična. Ob enajstih smo odšli v mesto, da smo videli življenje ponoči. Tam je bilo veliko ljudi, ki se zabavajo. Okrog polnoči pa smo šli na podzemno železnico in do hostla, se umit in spat.

Ostali smo še tri dni, si veliko ogledali in zelo uživali.

Lara Klemenčič, 7.a

Moje šolsko leto

To šolsko je bilo zelo zabavno, razlog pa ni samo ta, da sem začela hoditi v šesti razred, kjer dobiš novega razrednika, imaš za vsak predmet drugega učitelja in spadaš med starejše učence, ampak so mi ga posebej popestrili različni krožki ter novi prijatelji, tudi tisti z nasmeškom do ušes. Letos smo napisali veliko člankov, obiskali Radio Ptuj, kjer smo nastopale v radijski oddaji, kasneje tudi radio Center, kjer sva z Evo naredili intervju s Korijem, Ajda in Žana pa s Tanjo. Navsezadnje smo se tudi v šoli zabavali vsak ponedeljek sedmo uro. Kljub napornemu šolskemu letu smo vztrajali pri naših Korakih in smo na njih zelo ponosni. Še zdaj ne morem verjeti, da se na začetku tega šolskega leta nisem hotela vpisati v novinarski krožek, ampak vidim, da se je splačalo in komaj čakam na naslednje leto.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Šolsko leto je bilo zelo zabavno, saj se je veliko dogajalo na šoli. Na začetku šolskega leta sem mislila, da bo lahko, ampak ni bilo. Dobili smo novega razrednika in novo sošolko. Obiskovala sem veliko dejavnosti, kot so novinarski krožek, dramski krožek in hip-hop, ki je moja najljubša dejavnost, ker smo hodili na tekmovanje in nastope. Spoznala sem veliko prijateljev. V šoli sem imela veliko dela in dobila sem veliko ocen. Zadnji mesec je bil naporen, ker grem na Portugalsko obiskat starejšega brata in zaključim s poukom že 15. junija. Moje ocene niso tako dobre kot sem pričakovala, še posebej tiste, ki sem jih dobila ob koncu šolskega leta.

Lara Klemenčič, 6.a

Igramo se z besedami

Raj besed

Ta nori raj besed,
vedno imajo kaj za počet’.

Ko odraslih ni doma,
črke hihitajo se hahaha,
da iz tega nastane
svet smeha.

A tega še ni konec,
svet še vedno živi
in žurajo vsi.

Ker smejijo se na glas,
pride počasi mraz.
Zebe jih vse.
A najmlajši izstopa le.

Najmlajši pa pove,
da konec zabave je te.
Odpravijo se v svet,
ki je še večji raj besed.

In glej,
pustolovščina še živi,
mogoče jo doživiš še ti.

Klara Gradišnik in Valentina Stevanovič, 6.a

Besede

Na svetu je veliko starih, tečnih besed,
s katerimi nam gršajo svet.

Kdo si je izmislil te besede?
Saj so tako žalostne in blede.

Zakaj imenuje šestilo se,
če šest piše ne.

Zakaj se šestilo imenuje šestilo,
če bi bilo lahko krognilo.

Zakaj si besed ne izmišljujemo,
dajmo svet polepšajmo.

Timon Petrovič in Matevž Kristanič, 6.a

Živali

Planeti se še vedno vrtijo,
ko besede na njih tičijo.

V živalskem vrtu živali živijo
in se veselijo.

Ampak nekaj narobe je šlo,
besede se zamešale so.

Kot na primer gosenice,
ki očitno ne lezejo na postajo,
in papagaji, ki sploh ne klepetajo.

Tako smo se odločili,
da jih spremenimo.
S klepetaji namesto papagaji odletimo.

Gosenice so postale lazenice,
saj zdaj lazijo.

Sedaj pa naj živali pazijo,
da se besede ne omehčajo
ali dolgočasno zamešajo.

Melanie Žlahtič in Mia Miholič, 6.a

Intervju z učiteljicami iz Zg. Dupleka

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali šolo v Zg. Dupleku, zato sva se odločili, da bova pripravili intervju z učiteljicami. Intervjuvali sva: učiteljico Petro Fajfer, ki uči 4. razred, učiteljico Andrejo Konrad, ki uči 2. razred, učiteljico Nino Mohar Krajnc, ki uči 3. razred in učiteljico Marjano Murko, ki ima jutranje varstvo in je vzgojiteljica v 1. razredu.

1.Kako dolgo že učite?
Učiteljica Nina: 15 let.
Učiteljica Andreja:16 let, to leto pa teče že 17. leto.
Učiteljica Petra : 12 let.
Učiteljica Marjana: 32 let.

2. Zakaj ste se odločili za ta poklic? Ali vas je morda za to navdihnila ena izmed vaših učiteljic?
Učiteljica Nina: Res je, mene je navdihnila moja učiteljica 3. razreda, gospa Berta Pisnik iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, pa tudi vedno sem si želela delati z otroci.
Učiteljica Andreja: Tudi mene je navdušila učiteljica Nada Vujinič, ki je tukaj poučevala v 3. razredu in ravno v tej učilnici, v kateri imamo z mojim razredom letos pouk, me je učila takrat in nekako mi je približala ta poklic.
Učiteljica Petra: Mene pa ni navdušila nobena učiteljica, na splošno rada delam z otroki, pa sem se odločila za ta poklic.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi imam zelo rada otroke in iz tega stališča sem se odločila za ta poklic.

3. Kako poučujete?
Učiteljica Nina: Razgibano, pestro, zanimivo in zabavno.
Učiteljica Andreja: Upoštevamo pedagoški trikotnik.
Učiteljica Petra: Mislim, da sem stroga, ampak se zabavamo, drugače pa se trudim, da je pouk razgiban in učenca dajamo na prvo mesto, da učenec sam raziskuje, mi pa jih vodimo.
Učiteljica Marjana: Jaz tudi naredim tako, da je otrokom zanimivo, da oblikujemo in pridemo do novih spoznanj.

4. Kateri predmet najraje učite?
Učiteljica Nina: Spoznavanje okolja.
Učiteljica Andreja:Uživam pri spoznavanju okolja, hkrati pa tudi pri slovenščini.
Učiteljica Petra: Bi rekla, da slovenščino.
Učiteljica Marjana: Meni pa je všeč umetnost.

5. Ali se učne navade učencev kaj spreminjajo? Se generacije učencev kaj spreminjajo?
Učiteljica Marjana: Zelo se spreminjajo glede na to, da dalj časa že učim.
Učiteljica Petra: Je pa zelo odvisno od generacije, eni razredi so bolj delavni in dobro vplivajo drug na drugega, kakšna generacija malo manj.
Učiteljica Andreja: Različni so interesi. V vsaki generaciji se najde nekdo, ki je močen na določenem področju in ga tam zanimajo stvari, zato je na tem področju strokovnjak.

6. Ali se vam zdi, da tehnologija vpliva na razvoj učenja, če da, zakaj?
Učiteljica Nina: Seveda vpliva, pri učenju. Učenje je tudi velikokrat bolj zabavno, plastično in poišče stvari, ki nam niso dostopne. Otroci tako tudi vidijo bolj vizualno, kakšne filmčke, slike, glasbo…
Učiteljica Andreja: Dostop do informacij je lažji in hitrejši kot nekoč, saj si včasih moral v knjižnico in knjigo prebrati, danes pa to lahko storimo v roku minutke.
Učiteljica Petra: Lažje je za učitelja in učenca, ker ima učenec tudi dosti delovnih zvezkov za utrjevanje, učitelji pa lahko delajo od doma.
Učiteljica Marjana: Pri tem pa moramo biti pazljivi, saj vse informacije na internetu tudi niso prave.

7. Katero lastnost pri učencih najbolj cenite? Kaj pa vas pri njih moti?
Učiteljica Nina: To, da je vesten, redoljuben, delaven in pošten. Moti pa me, da nekateri ne opravljajo domačih nalog.
Učiteljica Andreja: Vztrajen.
Učiteljica Petra: Iskren in radoveden. Moti pa me, da ne sprejmejo odgovornosti za neka določena dejanja.
Učiteljica Marjana: Vedoželen, moti pa me neiskrenost.

8. Ali se vam je kakšen dogodek iz pouka vtisnil še posebej v spomin?
Učiteljica Petra: Če sta pa že vidve tu, pa bom povedala en dogodek iz vašega razreda. Ko smo reševali neke naloge, me je eden izmed učencev nekaj vprašal, in ker ga nisem dobro razumela, sem mislila, da me je vprašal, če lahko spusti vetrove. Rekla sem mu, da raje ne in ko me je res čudno gledal, sem ugotovila, da me sploh ni to vprašal, ampak me je spraševal o eni nalogi.
Učiteljica Marjana: Meni pa je bilo zdaj zanimivo, ko smo imeli predhodnik, naslednik, zahodnik in celo predsednik. Drugače pa je meni posebno v spominu ostalo, ko sta prišli vidve zjutraj in sta se tako pocartali.
Učiteljica Nina: Pri meni je bilo toliko dogodkov, da se ne spomnim zdaj točno enega.
Učiteljica Andreja: V bistvu je vsak dan dogodek za sebe, vsak dan lahko najdeš nekaj, kar ti je bilo top, ker je bilo tako smešno, čudno ali tako zanimivo. Tako da je res težko najti samo en dogodek.

9. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?
Učiteljica Marjana: Bravo! Pravi novinarji ste.
Učiteljica Nina: Berite glasilo Koraki.
Učiteljica Andreja: Pogumno in z nasmeškom korakajte v prihodnost.
Učiteljica Petra: Zelo sem ponosna na vas novinarke, še posebej, ker vas je dosti iz Žitečke in to nas veseli.

Učiteljicam se zahvaljujeva za prijeten in sproščen intervju ter jim želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v njihovem poklicu.

Lara Klemenčič in Tia Heler, 6.a

4. b čez 20 let

Sem Tijana, stara 9 let in obiskujem 4. razred. V šoli smo dobili nalogo napisati prosti spis o tem, kaj želim biti, ko bom stara 29 let. O tem lahko zaenkrat le še sanjam, a moji želji sta sledeči:

Čez 20 let želim postati družinska zdravnica, ob prostem času pa bi poučevala klavir. In zakaj sanjam takšna poklica?

Mamina prijateljica je zdravnica, ki se posveča otrokom, bolnim in ostarelim. Kot zdravnica bi nosila belo haljo, poslušala bi srček, pogledala v grlo in ušesa, bolnim bi pa tudi predpisovala zdravila, za poklic zdravnice pa sem se navdušila tudi ob gledanju nadaljevanke Gorski zdravnik.

Tudi igranje klavirja, ki dnevno zavzema vsaj tretjino mojega prostega časa, me zelo veseli, o igranju klavirja pa je sanjala tudi moja mama, a žal je ostalo le pri neuresničeni želji. Res je, da vsak dan gledam mojega učitelja klavirja, ki gara ves dan, se z menoj muči in je mnogokrat tudi na koncu z živci. Kljub temu, da nisem angleček, pa sem mu za trud zelo hvaležna, saj brez njega ne bi dosegla tega, kar sem pri teh letih doslej že dosegla na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Za razliko od gospe zdravnice naju sotekmovalci, pa tudi njihovi učitelji, komaj pogledajo, ko točkovno dosežem izredno dobre rezultate, kaj šele, da bi mi čestitali in privoščili uspeh. Ne glede na vse težave, ki jih s svojim učiteljem uspešno premagujeva, pa bi rada svoje pianistično znanje prenašala tudi na mladi rod ter zlasti tudi na, če bo bog dal, svoje otroke. Izredno sem navdušena nad Mozartovo glasbo in na glasbo, ki je napisana v molu, zato ne bi rada, da bi klavir v mojem stanovanju bil le del pohištva in da bi se na njem nabiral le prah.

 Tijana Lamut, 4. b

Ko bom star 20 let, bom imel traktor, leseno hišo in otroke. Živeli bom v Trnjovski vasi. Po poklicu bom šofer tovornjaka. Imel bom ženo.

Rene Fradl, 4. b

Ko bom velika, bom po poklicu jahačica (tri leta). Delala bom v Lipici. Potem si bom zgradila jahalni klub. Imela bom šolo jahanja. Po poklicu bom tudi veterinarka. Imela bom svojega konja in psa. Imela bom mogoče tudi muco. Imela bom otroka, ki jima bo ime Lia in Mia. Mogoče tudi fanta. Živela bom na vasi. Imela bom svojo hišo.

Medeja Minih, 4. b

Jaz bom čez 20 let stara 29 let. Imela bom svojo kmetijo in šolo jahanja. Po poklicu bom učiteljica jahanja, živinozdravnica in zdravnica. imela bom svojega kužka in konja. Dobila bom svoje živali in njivo. Imela bom otroke in fanta. Delala bom v Lipici. Živela bom v vasi. Zgradila si bom hišo.

Naia Iršič, 4.b

Jaz bom čez 20 let stara 29 let. Nekaj let bom delala kot poklicna jahačica v Lipici. Imela bom konje in zgradila si bom jahalni klub. Bila bi tudi reševalka ali policistka. Živela bom na vasi. Živela bom tam, kjer živim že zdaj. Živela bom v Sloveniji. Imela bom tudi fanta in enega otroka. Živela bom svobodno.

Tia Bauman, 4. b

Čez 20 let bom delal na Youtubu. Imel bom družino in veliko prijateljev. Imel bom tudi hišnega ljubljenčka. Živel bom v Sloveniji. Star bom 29 let.

Alen Muršec, 4. b

Čez 20 let bom star 29. Imel bom službo in družino. Po poklicu bom nogometaš. Živel bom v Sloveniji. Želim si tudi hišnega ljubljenčka.

Izidor Horvat, 4. b

Ko bom star 29 let, si bom poiskal punco, ki bo pametna. Po poklicu bom nogometaš. Živel bom v bloku. Imel bom veliko prijateljev. Rad bi imel več denaraja. Ko bom odrasel, si bom kupil avto. Ko se bom poročil, bom imel fantka.

Enej Dančić, 4. b

Intervju z učiteljem Primožem Krambergerjem

Učitelj Primož Kramberger poučuje glasbo na OŠ Duplek in OŠ Korena. Vodi cici, otroški in mladinski pevski zbor, je razrednik 9. b in član glasbene skupine. V prijetnem pogovoru sva izvedeli marsikaj zanimivega.

Lara: Koliko let že učite na naši šoli?

Učitelj: Na naši šoli učim zdaj že peto leto.

Žana: Kolikokrat ste že bili razrednik in komu? Ali ste ponosni na njih? Jih boste kaj pogrešali? Kakšni so vaši občutki kot razrednik?

Učitelj: Razrednik sem prvič, zdaj že četrto leto. Razrednik sem 9. b, najboljšem razredu na šoli. Ja, na njih sem zelo ponosen, saj so zelo dobri športniki in se dobro učijo. Ja, jih bom pogrešal. Občutki so v redu, je kar izziv biti razrednik, ampak je fajn.

Žana: Zakaj ste se odločili za poklic učitelja?

Učitelj: Ker rad delam z mladimi in se mi zdi poučevanje glasbe zelo zabavno.

interviju

Lara: Na kakšen način poučujete glasbo?

Učitelj: Glasbo poučujem tako, da se o njej pogovarjamo, jo veliko poslušamo in če je le možno, jo tudi izvajamo.

Lara: Na kateri inštrument znate igrati? Katerega najraje?

Učitelj: Igrati znam na več inštrumentov: klavir, bobne, kitaro, harmoniko, malenkost flavto. Najraje igram klavir.

Žana: Ali igrate v kakšnem bendu? Če da, v katerem? Kaj igrate v bendu? Kje nastopate? Koliko članov je v bendu?

Učitelj: Ja, igram v skupini Ethnotrip, z njimi igramo ljudsko glasbo iz celega sveta. Poleg mene igrajo še trije glasbeni učitelji in še eden, ki igra bas kitaro. Tako nas je skupaj 5. V bendu igram klavir.

Lara: Kje pa nastopate z bendom?

Učitelj: S skupino nastopamo po manjših klubih ali pa na festivalih. Nastopali smo že v večih državah po Evropi, poleg Slovenije še v Nemčiji, Hrvaški, Srbiji, Črna Gori in Makedoniji.

Žana: Kakšna je vaša najljubša zvrst glasbe? Katera skladba vam je najljubša?

Učitelj: Moja najljubša zvrst glasbe je odvisna od tega, kako se pučutim. Najraje pa poslušam rock glasbo. Nimam najljubše glasbe.

Lara: Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?

Učitelj: Še naprej berite Korake.

Učitelju Primožu se zahvaljujeva za vse odgovore  in mu želiva še veliko poklicnega uspeha.

Lara Klemenčič, 6. a in Žana I. Halužan S., 7. b