Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Lana Kos

Pod veliko trepetliko

Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a

Razmišljam o filmu

Vse se je začelo leta 1939 z napadom Nemcev na Poljsko. Takrat so se vsi nemški fantki igrali, kot da so letala.

Nekega dne pa je bil oče enega iz med the otrok povišan. Povišan je bil v vodijo taborišča. Njegov sin Bruno, ki je bil star komaj osem let, je izgubil vse prijatelje saj so se morali odseliti. Ko so se preselili v novo hišo, pa se je zgodilo kar nekaj slabih stvari. Za vzgojo otroka je bilo to zelo slabo, saj so hišo varovali vojaki. V hišo je tudi prihajal Pavel, ki je bil žid iz taborišča. Pomagal je pri hišnih opravilih in lupil krompir. Še ena slabost te hiše je bila, da je Bruno iz svoje sobe videl to taborišče. Ker bil star 8 let in ni vedel, kaj se dogaja, je mislil, da je taborišče kmetija.

Vedno si je želel biti raziskovalec, ampak mu starši niso pustili, da bi se igral z nimi. Sklenil je da bo šel do tega taborišča. Tam pa je spoznal dečka po imenu Shmuel. Shmuel je bil žid iz taborišča in se je lahko pogovarjal z Brunom samo skozi ograjo. Obiskoval ga je dosti dni, nekega dne pa ga je zagledal v svoji hiši. Pomival je njihove kozarce, saj so potrebovali nekoga, ki ima fine prste. Bruno mu je ponudil nekaj keksov, nakar je prišel vojak in je vprašal Shmuela, če krade kekse in mu je odgovoril, da mu jih je ponudil Bruno. Vojak je vprašal Bruna, če je to res, ampak je on to zanikal. Vojak je odpeljal Shmuela in ga pretepel.

Nekaj dni se Shmuel in Bruno nista videvala pri ograji. Bruno je misli, da je Shmuel jezen. Naslednji dan pa sta se srečala in skovala načrt, kako bo Bruno pomagal, Shmuel prinesel dodatno pijamo, Bruno pa lopato. Ko sta bila v eni od barak, kjer sta iskala očeta, pa so na enkrat prišli nemški vojaki. Otroka nista vedela, kaj se dogaja. Odpeljali so jih v drugo celico, kjer so jim rekli, naj se slečejo, saj se grejo tuširat.

Na žalost je ta tuš bil strupen plin. Vse se je maščevalo vodiji taborišča, Brunovem očetu.

Gal, 9.a

Film Deček v črtasti pižami je zelo kruta, žalostna a resnična zgodbna.

Odpelje nas v čas med drugo svetovno vojno, ko ljudje niso poznali ne pravičnosti, ne enotnosti in ne usmiljenja. Ubijali so krivično. Judi so bili čisto enaki, morali bi imeti enake pravice, saj smo na koncu dneva vsi samo ljudje. Bruno, sin Hitlerja je bil le deček, ki svojega življenja ni izbral sam. Izbral je lahko samo mišlenje o dogodkih, ki so se dogajali. Bil je majhen in še sveta ni razumel dovolj. Mislil je, da gre le za lepo kmetijo kjer se ljudje zabavajo, nažalost pa tekom zgodbe ugotovi kako krut je svet v resničnosti.

Bruno spozna prijatelja Shmuela, ki pa je jud. Vsak dan sta se skupaj igrala, Vse kar sta želela je, da bi lahko bila skupaj, a jima je ograja to preprečevala. Konec je tragičen. Skupaj sta, skupaj se igrata, skupaj umreta.

Ujeta sta bila v grozi, katere se nista nisti zavedala. Ljudje so kruti. Ljudje smo kruti. Takšnih časov si danes sploh ne moremo predstavljati saj so nepredstavljivi.

Larisa Gavez, 9.a

Povodni mož v 21. stoletju

Na instiču znana

najbolj je Uršika zala.

A pred kratkim

je veliko napako spoznala.

Uršika zala,

vsaka tašča bi se je bala.

Saj na zunaj bila je priljudna in fletna,

v resnici pa prefrigana in prevzetna.

Na vsakem partiju

bila je kraljica,

čeprav obnašala se je

kot prava lisica.

Ta dan oblečena v minico

je prišla prav pozno,

in si nezavedujoče zadala usodo grozno.

Vsakemu ples odreče, počasi se že kuje.

Od petk bolijo jo noge,

zato jih obupano sezuje.

Potem pa skoraj kap jo zadane,

ko zagleda mladeniča

na drugi strani dvorane.

Ko mladenič pristopi,

Urška se v užitek potopi.

Ne čuti in sliši nič več,

ko vanju obračajo se oči.

Spila sta pijačo ali šestnajst,

In od takrat je lahko Urška rekla le še Jesus Christ!

Ni opazila, kako vroče ji je postalo,

ter da z vsakim obratom Ljubljanici približala se je še malo.

Naenkrat mladeniču je zrasel ribji rep,

Urška pobegniti je hotela kot zadnji ukrep.

A bilo je prepozno,

Urška dočakala je usodo grozno.

Lana, Milla in Nina, 8.a

Moji morski prašički

Imela sem štirinajst morskih prašičkov. To kolonijo sta naredila Čarli in Lili. To sta bila dedek, babica, mama, oče, teta in stric. No, začnimo na začetku. Njuni prvi mladički so bili Kokos, Kepica, Rjavko. Lili in Čarli sta bila res poseben par. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kepica se je celo zaljubila v svojega brata Rjavkota. Kepica je bila čudovita mama Rožice, Kokota in Lili mlajše. In tako se je nadaljevalo Rožica se je zaljubila v Kokota in skotila Marjetico, Spominčico in Jonija. In tako nas zgodba pripelje do zadnjega para in mladičkov. Marjetica in Joni sta imela tri mladičke : Snežinko, White in Bobija. In tako je zgodba končana.

Julija, 4.d

Snemanje radijske oddaje

V ponedeljek, 27.1., je z Radia Maribor prišla gospa Polona Ambrožič Bombek, novinarka, s katero smo posneli dve prav posebni oddaji.

Seveda smo se na ta dan še posebej dobro pripravili. Besedili so napisale novinarke, ki so že bolj izkušene, nato smo vadili branje le-teh. Kot ‘domačo nalogo’ smo jih morali prebrati in vaditi tudi doma, da bi na snemanju imeli čim manj napak. Ampak seveda brez teh ni šlo, še dobro, da niso bile preveč opazne, čeprav je bila potrebna vsa naša kot tudi učiteljičina moč, da se nismo med snemanjem začele smejati.

Vse se je dogajalo v geografijski/zgodovinski učilnici in preden smo začeli snemati, smo prosili ostale učence, ki so bili na hodniku, da bi bili tišje med  tem časom. Začeli smo s snemanjem oddaje, ki bo 8. februarja, v kateri smo prebirali avtorske pesmi pa tudi tiste, ki jih je napisal France Prešeren, kasneje pa smo posneli še drugo, v kateri smo predstavili našo šolo in kraj. Snemanje je bilo zabavno in predvsem zanimivo. Če priznam po pravici, sem bila malo živčna, a na koncu se je vse odlično izteklo.

Lana, 7.a

Moje 2019

Moje leto je bilo polno padcev in vzponov, večinoma vzponov. Končala sem kriminalko, bila sem sprejeta na nadstandardno ekskurzijo…in veliko stvari, ampak če bom naštevala vse, boš ti, bralec/ka  tega, sedel/a tu najmanj en teden… Moje leto je bilo zanimivo, čudno, polno zabave, polno dobrh in slabih trenutkov, predvsem pa je bilo čudno saj je minilo tako hitro.

No recimo, da je to vse, zdaj se poslavljam in vam želim produktivno in zanimivo 2020.

Lana, 7.a

Zgodbe iz 4.d

POŠKODBA

Mija je gledala brata Bineta, ko se je vozila s kolesom, da ne bi delal neumnosti. Prišla je na oster ovinek, preostro je zavila in padla na tla. Začela je jokati na ves glas. Prijatelj Tomaž je slišal, da Mija joče in je prihitel na pomoč. Tomaž je pomagal Miji, da je prišla domov.
Oče Matej in mama Suzana sta bila vesela, da jo je pripeljal domov.

Anže, 4.d

PRINC NIKO IN ISA

Nekoč, pred davnimi časi, je na dvoru živel princ Niko. Imel je mamo Anjo in očeta Filipina. Rad se je z njima pogovarjal, a ni mu bila všeč očetova odločnost. Imel je dve želji: prva je bila, da bi si sam lahko izbral princeso in druga, da oče ne bi bil tako odločen.

Nekega dne mu je oče povedal, da bodo na dvoru priredili dvorni ples. Princ se je tega razveselil. A nato se je spomnil, da bo oče tam izbral princeso, ki bo za vedno njegova. Ko je prišel ta dan, se je princ oblekel v najlepšo obleko, ki jo je imel. A bil je žalosten. Vedel je, da bo oče zanj izbral najlepše dekle in ne najbolj prijazne in dobre po srcu. In res je bilo tako. Oče je izbral Klaro, ki mu je bila po videzu najbolj všeč. Princu pa je bila pri srcu Isa iz sosednje vasi. Izmenjala sta si svoja naslova in si že več krat pripovedovala zgodbe iz svojega življenja. Dogovorila sta se, da se srečata naslednjo noč ob enih, ko bosta oba pobegnila od doma. Princ je Iso pričakal s šopkom v roki, Isa pa je bila tako čedna, da ga je povsem prevzela. Princ je stopil do Ise, ji najprej izročil šopek in nato pokleknil pred njo. Izročil ji je prstan. Isi je vzelo sapo, princa je močno objela, ga poljubila in sprejela prstan. Okrog njiju se je zbralo veliko vaščanov, s kraljem Filipinom vred. Vsi so jima zaploskali in jima priredili poroko.

Tako sta princ Niko in Isa živela srečno do konca svojih dni.

Zala, 4.d

JANA IN PLES

Nekoč je živela deklica Jana, ki se je želela naučiti plesati, pa ji starši niso dovolili. Poskusila jih je prepričati, a je bilo vse zaman. Ko je bila v šoli in jo je učiteljica vprašala koliko je 2 + 2 je odgovorila 5, namesto 4, ker je razmišljala le še o plesu. Potem pa so čez nekaj dni pisali ocenjevanje in je pisala 1. Starši so ponoreli in dobila je kazen, da se ne sme več družiti s prijateljicami. A tudi to ni pomagalo. Tudi pri ocenjevanju Naravoslovja in tehnike je dobila 1. Starši so obupali in jo vendarle vpisali v plesni tečaj. In ne morete verjeti – že čez nekaj mesecev je Jana znala plesati, vse enke v šoli pa si je popravila s peticami. Vsi so bili zelo srečni in zadovoljni.

Zala, 4.d

LOVEC IN TRIJE MEDVEDI

Živel je lovec po imenu Marko. Imel je svojo družino, ženo in dva otroka, Lili in Aneja. Nekega dne je Marko odšel v gozd opazovati živali. Ko je gledal skozi daljnogled, je zagledal medveda. Opazoval ga je in je bil presenečen, ko je zagledal še dva medvedja mladiča, kako se igrata. Kasneje je zagledal mamo medvedko kako šepa. Poklical je svojega prijatelja lovca. Skupaj sta poskrbela za mamo medvedko. Odšla sta domov k svojim družinam, da jim povesta zgodbo o medvedji družini. Oče Marko je otrokoma razložil, kaj se dogaja v gozdu. Žena Ana je bila srečna, da je mož Marko prišel celi domov, saj bi ga lahko raztrgal medved. Lili in Anej sta zelo ponosna na svojega očeta, da je lovec in, da je rešil medvedjo družino.

Sara, 4.d

PETER ZAJEC

Junak v naši zgodbi nima super moči. Ima rep in štiri tačke. Ima tudi par visokih ušes. Ste že ugotovili kdo je to? To je zajček! To je Peter Zajec. Nekaterim se zdi malo smešno, da se piše Zajec in mu je ime Peter. Že od nekdaj je bil pustolovec. Je tudi posvojen. Njegova skrbnika sta medveda. Želel je najti svoje starše. Zato je nekega dne spakiral in se odpravil na pot.

Najprej ni vedel, kje začeti. Nato se je spomnil, kaj mu je mama rekla: »Srček,« je začela: »Veš, vsi imamo drugačne misli, a vsak najde odgovor v svojem srcu.« Zato je Peter na razcepu poti zavil desno, namesto levo. Odločil se je za težjo pot, vendar tega ni vedel. Na poti so ga namreč čakale mnoge pasti. Prva past je bila vrvica, ki ga je obrnila na glavo. Mimo je prišla veverica. » Veverica, prosim pomagaj mi iz te strašne pasti,« jo je prosil Peter. »Oprosti zajček, ampak ne utegnem. Nabrati moram lešnike in želode za zimo.« Mimo je prišel še človek. Ko je videl ubogega Petra, ga je takoj rešil pasti in odpeljal v zavetišče. Tam so ga pregledali in dali med ostale živali. V zavetišču sta bila prav takšna zajčka kot on, le da sta bila veliko manjša od njega. »Gremo ven, potrebni ste svežega zraka,« se je zaslišal glas. To je bil lastnik zavetišča. Peter se izmuznil ven skozi luknjo v ograji. Na cesti ga je skoraj povozil avto. A se mu je le uspelo v gozd vrniti brez praske. Spomnil se je, kaj mu je rekla veverica. In res. Petra je začelo zebsti. Videl je hišico. »Oprostite, ker motim,« je premražen trkal Peter. »Le vstopi,« sta mu rekla prijazna zajec in zajčica.

Pri teh zajcih je ostal celo zimo. Spomladi je bil že velik. Imel je hčerko Mio in sina Mateja. Imel je tudi ženo Moniko. Peter je, s svojo družino, živel srečno do konca svojih dni. Upam, da Petru ne boste povedali te skrivnosti. Zajčka, ki sta ga sprejela čez zimo k sebi, sta bila njegova starša.

Julija, 4.d

Napisala bi pesem

Napisala bi pesem tako,

ki se gre o zimi,

pa ne znam namisliti si niti dve rimi.

Ne! Zakaj ne raje o pomladi?

Pa saj se takrat še parijo gadi.

Kaj pa o jeseni?

Joj ne! Saj so takrat v hruškah sršeni.

Že vem, da bo pesem tam poleti, ko počitnice so,

to bo pesem, da bo kar veselo,

ampak do počitnic bo še delo pelo.

Lana, 7.a