Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karolina Pernek

Mednarodni simpozij- Museumeurope 2018

V petek, 19. 10. 2018, smo se učenke Mia Miholič, Karolina Pernek in Melanie Žlahtič iz 8. b z učiteljico Marino Herman odpravile na Mednarodni simpozij v mariborski grad. Ko smo prispele, smo najprej odšle po stopnicah v Viteško dvorano. Tam sta simpozij otvorila dva učenca konservatorija Maribor, ki sta zaigrala na klavir. Kasneje pa so sledili še pozdravni govori. Pozdravila nas je direktorica pokrajinskega muzeja Maribor, dr. Mirjana Koren, za njo pa še direktor avstrijskega kulturnega forma Andreas Pawlitscher. Nato je sledila še naša predstavitev referata, ki smo ga predstavile že na Malem simpoziju v torek, pod naslovom: Šivilje- mojstrice obrti in narekovalke mode.

Na koncu so nas še fotografirali  in odpravile smo se proti šoli.    Vesele smo, da smo se lahko udeležile tega simpozija, saj smo se med raziskovanjem veliko novega naučile.

Karolina Pernek, 8. b

 

Medvedek se uči voziti kolo

Medvedek ima kolo, ampak ga ne zna voziti. Vprašat gre svojega prijatelja. Prispe do ježka in ga vpraša, če on zna voziti kolo. Ježek je rekel: “Da, ampak nimam kolesa.” “Potem pa se greva spuščati po hribu,” je rekel medvedek in sta šla. Spustila sta se po hribu. Ježek se je spustil prvi, medvedek pa takoj za njim. Medvedek je rekel:”UIIIIIIII.” Ježek pa tudi in tako sta uživala še do večera.

Tia Simonič, 2.a

Počitnice na otoku

Ob zaključku pouka smo se z družino odpravili na počitnice. Odšli smo na Tenerife, ki je otok v Atlanskem oceanu in spada k Španiji.

Petek, 6.7.2018

Zgodaj zjutraj smo se zbudili in z avtom odpravili v Italijo na letališče v Benetkah. Na poti smo videli sončni vzhod in prečudovito slovensko obalo, na koncu naše poti pa še s soncem obsijane Benetke. Prispeli smo na letališče, kjer smo stopili po vozovnice in odšli na letalo. Z bratom sva si hitro poiskala svoj sedež. Pred nami je bila dolga in “visoka” vožnja. Ko smo vzleteli, smo še enkrat zaokrožili nad Benetkami. Na poti smo lahko videli: italijanski škorenj, obale Sredozemskega morja, Gibraltarska vrata, veliko puščavo Saharo in na koncu še naš cilj – Tenerife. Letališče je bilo veliko večje kot v Benetkah, zato so nas iz ene strani na drugo morali prepeljati z avtobusom. Z avtom, ki smo si ga najeli, smo se peljali do kraja Palm – Mar, kjer smo stanovali še naslednjih 10 dni. Zvečer smo se odpeljali do zelo znanega mesta Los – Christianosa. Videli smo vodomet, ki se je gibal po glasbi. Seveda smo se ustavili tudi na plaži, kjer smo se prvič dotaknili Atlantskega oceana.

Sobota, 7.7.2018

Naslednji dan smo se zbudili v dokaj oblačno jutro. Odpravili smo se na sprehod do obale. Na poti smo videli veliko palm, zato ni čudno, da je kraj dobil ime Palm-mar. Uličice so bile široke in hiše so gradili čisto blizu skal. Na plaži sem seveda pomočila noge v ocean, ki je bil kljub hladnemu jutru, kar precej topel.  Po zajtrku smo se odpravili na bazen pod našim apartmajem. Tam smo se igrali petelinčka. Popoldne smo se odpravili na plažo v Los – Christianos. Bila je dolga skoraj toliko kot Duplek. Tam smo se skopali in se še malo razgledali po trgovinah ter odšli v apartma.

Nedelja, 8.7.2018

Zjutraj smo se zbudili zelo hitro, saj smo imeli dan za obisk S. Tenerifov. Najprej smo si odšli v kraj Garachico. Tam smo si ogledali naravne vodne bazenčke, ki jih je najprej naredila lava, kasneje pa zalila voda. Videli smo tudi tudi trgovino, v kateri so prodajali folklorne noše. Po kosilu smo nazaj grede skočili še v kraj Masca. Prevoziti smo morali še visok hrib. Na vrhu je bil res prečudovit razgled na okolico. Ko smo prispeli in stopili iz avtomobila, je bilo precej vroče. Termometer je pokazal celo 35 stopinj celzija. Pogledali smo si lep majhen trg, v sredini pa je stalo visoko in zelo debelo drevo. Odpravili smo se po poti, kjer smo videli veliko malih kuščarjev. Pot, ki je vodila do morja, je bila žal zaprta, zato smo se odpravili nazaj proti avtu.  Ko smo se peljali do Palm-mara, smo se ustavili še na plaži, kjer smo se ohladili. Za nami je bil še en lep dan na Tenerifih.

Ponedeljek, 9.7.2018

Zjutraj smo pozajtrkovali in odšli na bazen. Kasneje smo se igrali igre in se zabavali na prijetnem Tenerifskem soncu. Popoldne smo odšli na izlet v kraj Las Galletas. Že ko smo se vozili, smo se ustavili na razgledni točki. Tam smo videli velik in zelo lep klif. Na tabli je pisalo, da je Masca, tukaj za tem klifom. Pripeljali smo se v pristanišče, kjer je bilo veliko malih čolnov in ladij. Na poti do plaže smo videli veliko različnih kaktusov. Plaža je bila zelo blizu klifa. Zvečer smo utrujeni zaspali.

Torek, 10.7.2018

Danes je dan, ki je bil rezerviran za obisk največjega vodnega parka na svetu. Prispeli smo do Siam – parka. Na začetku smo videli velike male morske leve. Hodili smo po poti, ob kateri smo že lahko videli velike in dolge tobogane. Brisače smo naložili na umetni plaži. Odpravili smo se na tobogane. Odšli smo na tobogan, v katerem je izgledalo, kot da smo v discu, saj so okoli nas švigale luči.  Odšli smo tudi na bazen pri umetni plaži, kjer so vključili tudi valove.  Bilo je zelo zabavno, saj nas je malo tudi premetavalo. Ko ni bilo več tako močnega sonca, smo se odšli spočit tudi na “reko” My-tie. Na tej reki so imeli tudi mali tobogan, ki je tekel pod akvarijem. Videla sem morske pse in veliko malih ribic. Preden so vodni park zaprli, smo še enkrat odšli na valove. Poslikali smo se še in odšli proti apartmaju. Ta dan mi je bil zelo všeč, saj je bil poln adrenalina in uživanja.

Sreda, 11.7.2018

Zjutraj smo odšli na bazen. Tam smo uživali, saj smo bili utrujeni še od prejšnega dne. Igrali smo se igre. Po kosilu smo se kopali na plaži Fanabe. Bili so zelo visoki valovi, skoraj takšni kot prejšnji dan v Siam – parku. Naredili smo tudi par zelo dobrih fotografij. Izvedeli smo, da je zvečer polfinale v nogometu, zato smo se odpravili domov. Ker nam v apartmaju ni delala televizija, smo odšli v lokal, kjer smo navijali za Hrvaško. Tekma je bila napeta in razburljiva. Še sreča, da je zmagala Hrvaška. Zvečer smo odšli hito v posteljo, saj smo že komaj čakali naslednji dan.

Četrtek, 12.7.2018

Odpravili smo se v Loropark. To pa je drugi največji živalski park na svetu. Že ko smo vstopili, smo videli gorile in različne vrste papig. Pot nas je vodila mimo Loro-šova. V tem šovu so nastopale papige. Zelo je bilo zanimivo, ko je papiga igrala tri v vrsto in ko so letale nad našimi glavami ter zvonile z zvončkom. Videli smo še flaminge, surikato in tri leve. Ogledali smo si orkin šov. V njem je nastopalo kar šest ork. Povedali so, da je ena orka tudi gluha in ji morajo zato dajati svetlobne signale. Orke so bile zelo zanimive. Ena je celo zamahnila s plavutko in poškropila tribuno. Kasneje smo videli še želve, ki so velike skoraj en meter. Videli smo tudi bele rise. Svoj šov so imeli tudi delfini. Zelo so nas nasmejali. Skakali so do višine 20 metrov in pokazali različne akrobacije v vodi in nad njo. Ugotovili smo tudi, da so delfini zelo sočutni in pametni. Čisto blizu smo si ogledali tudi šov z morskimi levi. En se je že pred šovom spuščal po toboganu in nato so mu vsi ploskali.  Levi so znali plesati in skakati čez hula hop obroč, zato so nas očarali. Na trenutke si jih lahko skoraj zamenjal za ljudi. Odšli smo tudi v deželo porcelana. Ker je Loroparkov simbol papiga, so v tej deželi imeli zelo veliko različnih papig iz porcelana. Imeli so tudi akvarij, v katerem smo videli kako pisane so lahko alge, če živijo v čisti vodi. Nad nami je plaval tudi morski pes, morski list in veliko barvnih rib. Zelo mi je bil všeč tudi morski konjiček. Pot nas je vodila do živalske bolnišnice, v kateri poskrbijo, da se ptice in druge živali, ki so redke, razmnožujejo, da bodo še dolgo in srečno živele vrsto let. Ptiči imajo v tej bolnišnici tudi jaslice in kasneje tudi vrtec, kjer jih navadijo živeti z drugimi pticami iste ali drugačne vrste. Na koncu smo bili srečni in veseli, da smo videli tale park, saj je zelo zanimiv, zabaven, hkrati pa tudi poučen.

Petek,  13.7.2018

Odpravili smo se na bazen. Tam smo uživali. Brali smo knjige.  Kasneje smo si pripravili okusno kosilo. Pogledali smo si film Hitri in drzni. Zvečer smo se odpravili v mesto Los Christianos. Ogledali smo si drevored ob blaži. Videli smo tudi peščeno mesto iz peska. Na sprehodu smo videli tudi sončni zahod, ki je bil zelo lep. Naročili smo si še sladoled in se sprehodili. Kasneje smo odšli domov.

Sobota, 14.7.2018

Zjutraj smo se zbudili, pojedli zajtrk in se odpravili na vulkan El-Teide. Vozili smo se zelo dolgo. Prišli smo do razgledne točke, kjer se je že lepo videl vulkan. Našli smo tudi kamine in ostanke lave. Vozili smo se naprej. Pod vulkanom smo se še enkrat ustavili. Prebrali smo, da je tukaj zelo podobno kot na Marsu, zato je ta kraj še poseben pomemben za raziskovanje življenja v Vesolju. Ta pokrajina je zelo zanimiva, tudi zato, ker je na začetku črno, potem zeleno in na koncu celo puščava. Popoldne smo se odpravili nazaj v dolino. Kopali smo se na plaži Fanabe. Nazaj grede smo kupili še spominke. Zvečer pa smo si naredili večerjo in igrali karte.

Nedelja, 15.7.2018

Zjutraj sva se z bratom odšla igrati na bazen. Kasneje sta se nama pridružila še starša. Potem smo si naredili kosilo in hitro odšli gledati finale nogometnega prvenstva. Navijali smo za Hrvate, a so na koncu izgubili. Po poti smo se odpravili še na plažo in si tam privoščili sladoled. Zvečer smo se še ohladili v bazenu in spakirali kavčke.

Ponedeljek, 16.7.2018

Zbudili smo se že pred četrto uro zjutraj. Vzeli smo kovčke in se odpravili na letališče. Ati nas je odložil na letališču, on pa je vrnil avto. Naše letalo je vzletelo v temi malo čez pol šesto. Takrat smo še zadnjič pomahali Tenerifom. Letalo je letelo po isti poti. Čez dobre štiri ure smo že pristali na benetskem letališču in tako so se naše počitnice končale.

Karolina Pernek, 8.b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo malo drugače kot leta poprej. Na začetku šolskega leta smo se razdelili v dva razreda in eni so postali a razred, drugi pa b. Ko so nas razdelili, je marsikdo potočil kakšno solzico, nekateri pa smo bili tudi zelo veseli.

Prvi mesec smo se med odmori še zelo družili in se tudi malo pogrešali. Naslednje mesece pa so odmori izgledali malo drugače. Vsak je sedel za svojo knjigo in spraševal sošolce, kaj se mora še naučiti. Ampak morali smo se zavedati, da smo že 7. razred in da nas od zdaj naprej čaka še veliko dela.

Po prvem polletju smo odšli v šolo v naravi, kjer smo se imeli prečudovito ampak na žalost so naše “počitnice” trajale le pet dni. V šoli v naravi so se spletla tudi prijateljstva z OŠ Cerkvenjak. Naredili pa smo tudi zelo lepe fotografije in predstavitve, na katere je lahko vsak od nas še posebej ponosen.

Po šoli v naravi pa smo že nestrpno pričakovali tudi rezultate Prešernovega natečaja. Vsak od nas je oddal svoj likovni in literarni prispevek, nekateri, ki smo se udeležili tudi fotografske delavnice, pa tudi fotografijo. Iz našega razreda sta nagrado dobila kar dva učenca. Zelo smo bili tudi veseli, ker smo lahko naredili tudi razredno knjigo, v kateri smo objavili zelo zanimive prispevke in fotografije.

V tem šolskem letu smo dobili veliko dobrih ocen in se naučili veliko novega, tako v šoli kot tudi izven. Dobro je, da nam je to šolsko leto zelo hitro minilo in zato komaj čakamo še ta zadnji del šolskega leta.

Karolina Pernek, 7.b

 

Spomladanski šolski kros

V četrtek, 17.5.2018, je v Mariboru potekal spomladanski šolski kros, katerega se je udeležila tudi naša šola. Kros se je začel okoli 16ih, ker pa je vreme najprej malo ponagajalo, je bilo udeležencev na krosu zelo malo.

Iz naše šole so se krosa udeležili:  Ribič Brumen Viva, ki je tekla na 500 m in dosegla odlično 11. mesto. 18.  mesto je dosegel Ferk Lukas, ki je prav tako premagal 500 m. 11. mesto je dosegel tudi Tai Jauševec. Dve mesti za njim pa je bil Kacjan Kevin, 19. pa je v cilj pritekel Bodnet Lovro. Iz šestega razreda smo imeli kar dva predstavnika. To sta bila Krajnc Tilen, ki je bil v cilju z rezultatom 3,53, kar je bilo dovolj za 6. mesto in Serrata Rafael, ki je bil 13. 1000 m je premagala tudi Karolina Pernek, ki je bila 2. z rezultatom 3.43.

Vsem tekmovalcem čestitamo in jim želimo veliko uspehov na drugih še prihajajočih krosih in tekmovanjih.

Karolina Pernek, 7.b

 

Intervju z ravnateljem OŠ Duplek, g. Đanom Novakom

      1. Že kar nekaj časa ste ravnatelj naše šole. Predvidevava, da tega dela ne opravljate od vsega začetka. Kako ste začeli svojo poklicno pot?   
        Svojo poklicno pot sem začel že kot študent. Ko še nisem imel diplome, so me povabili v OŠ Pesnica. Tam sem poučeval nekje pol leta, potem pa se je v Mariboru odprla celodnevna osnovna šola na Teznu na OŠ Slave Klavore, tam sem tudi sam obiskoval osnovno šolo in seveda sem to povabilo tudi sprejel, tako da sem na tej šoli delal sedem let in po sedmih letih se je ta celodnevna OŠ šola tudi ukinila. Potem sem dobil delo na OŠ Angela Besednjaka v Mariboru, tam sem poučeval tudi dobra tri leta in nato sem se prijavil na razpis za ravnatelja na OŠ Duplek in od takrat do danes sem ravnatelj na tej šoli.
      2. Kako dolgo ste že ravnatelj in učitelj tehnike na naši šoli?
        Ravnatelj sem že petindvajset let in vsa ta leta tudi poučujem tehniko, tako da ima tudi poučevanje že petindvajset let delovnega staža na tej šoli in deset let sem ga imel prej, to pomeni skupaj petintrideset let.
      3. Ali ste si že od malih nog želeli opravljati Vaš poklic?
        Moram reči, da ne čisto od malih nog, ker takrat še nisem vedel, kakšen bo moj poklic v prihodnosti, sem pa si konec OŠ želel postati učitelj fizike, ampak potem sem se odločil za učitelja tehnike in kasneje sem se izobrazil tudi kot ravnatelj.
      4. Živite danes življenje, kot ste si ga predstavljali kot otrok?
        Življenje živim čisto normalno, tako kot sem pa že prej omenil, pa kot otrok še nisem vedel, kaj bom po poklicu, tako da si svojega življenja še nisem moge tako natančno določiti.
      5. Se spomnite kakšne dogodivščine iz Vaših šolskih let? Seveda se jih spomnim… bilo jih je kar veliko. Najbolj pa so mi ostale v spominu dogodivščine iz osnovne šole in včasih, ko sem v razredu, mi pridejo na misel, ko kateri učenec naredi kaj podobnega.
      6. Kako se počutite kot ravnatelj šole, ki stoji že 40 let?   Počutim se zelo odgovorno in sem vesel, da sem lahko ravnatelj in učitelj tehnike na OŠ Duplek.
      7. Čeprav ste ravnatelj, vseeno tudi poučujete. Ali radi greste v razred?                                                                               V razred grem zelo rad in tisti dve uri na teden, kar imam tehniko, mineta kot en zelo zabaven trenutek v mojem življenju.
      8. Kaj Vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? Od ur poučevanja mi bodo najbolj ostale v spominu smešne svari, ko kateri učenec reče kdaj kaj narobe in se potem vsi, vključno z mano, zasmejimo, ali pa ko se kdaj zgodi kaj res smešnega, zato mi bodo ure in trenutki poučevanja res ostali v spominu.
      9. So Vam učenci v letih poučevanja kdaj kaj zagodli?         Seveda se kdaj zgodijo kakšne napake ali kaj zares smešnega, priznam pa tudi, da so mi zagotovo v letih poučevanja učenci kdaj kaj zagodli, a nič takega, kar bi bilo res žaljivo ali zelo nesramno.
      10. Kakšno je Vaše delo kot ravnatelj, vas veseli?                   Delo ravnatelja je zelo razgibano in polno lepih trenutkov, je pa naša šola oz. naš zavod zelo povezan z ministrstvom in drugimi ustanovami, zato ne morem narediti prav vsega, kar si bi sam kot ravnatelj in učitelj zaželel.
      11. Katere sploh so naloge ravnatelja?                                          Moja naloga kot ravnatelj je, da naš zavod popeljem do uspehov, zato je tudi na naši šoli kar 105 zaposlenih ljudi, število učencev pa se je v zadnjih letih povečalo in zato vas je kar 650, zato je zelo pomembno, da se dobro razumemo in da se tudi učenci dobro razumete z učitelji.
      12. Kot dolgoletni ravnatelj ste zagotovo doživeli že kar nekaj sprememb na šoli. Kako se je življenje na šoli spremenilo od vsega začetka?                                                   Ponosen sem na to, da je tudi naša šola tako dobro opremljena z digitalnimi pripomočki, ker lahko tako naš zavod komunicira z vsemi šolami in izobraževalnimi sistemi po Sloveniji, sodelujemo in komuniciramo pa tudi izven naših meja.
      13. Kakšno je Vaše mnenje o učencih naše šole? So se skozi leta kaj spremenili?                                                             Takrat ko sem jaz začel poučevati in tudi takrat ko sem še jaz sedel v šolskih klopeh, smo bili učenci veliko bolj spoštljivi do učiteljev, ker je za vsako nesramno besedo ali pretep sledila kazen, velikokrat so nam dali tudi zaušnico, danes pa menim, da tega spoštovanja do učiteljev primanjkuje in se tudi učencev v šolah več ne kaznuje na tak način.
      14. Kako, menite, da ste tudi vi vplivali na spremembe na šoli?
        Malo sem seveda tudi jaz vplival, sedaj pa vam lahko povem tudi, da našo šolo v prihodnosti čaka kar nekaj prizidkov in dogradenj. V Žitečki vasi bomo zgradili prizidek, v Sp. Dupleku pa novo športno dvorano in v prihodnosti bomo naredili tudi prizidek k vrtcu v Sp. Dupleku.
      15. Pa poglejmo malo v prihodnost. Nama lahko bolj podrobno poveste nekaj o tem, kakšne spremembe načrtujete?
        Že do jeseni se bo podružnica v Žitečki vasi razširila, kajti v Žitečki vasi imamo na šoli kar dva oddelka vrtca in zelo veliko vpisanih učencev, tako da se bo tam zgradil prizidek, da bodo učenci imeli več prostorov za izobraževanje. V prihajajočem letu pa bo tudi OŠ Duplek dobila novo športno dvorano, v kateri boste učenci imeli tudi športno vzgojo in sicer bo razdeljena na tri dele, tako da vas bo lahko tudi več imelo športno vzgojo naenkrat. Služila bo tudi za razvoj društev in klubov v naši občini, ki bodo lahko v popoldanskem času tudi to telovadnico koristili. Čez nekaj čas pa naj bi se povečal tudi vrtec v Sp. Dupleku. Naj bi dobil prizidek, tako, da boste učenci imeli več prostora za svoje izobraževanje.
      16. Kakšne učence in s tem šolo si želite v prihodnosti?       Želim si pridne in poslušne ter tudi zabavne učence. Želim pa si tudi, da boste šolo razvijali v prihodnosti tudi tako pridno kot jo sedaj.
      17. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?                         Učenci, bodite še naprej tako pridni in zagnani za pridobitev znanja, ker vam bo to pomagalo v življenju in nikoli ne obupajte.

Mia Miholič in Karolina Pernek, 7. b

Šolski in regijski parlament

Na začetku šolskega leta smo se vsi, ki radi govorimo in debatiramo o šolskih sistemih v Sloveniji in drugod po svetu, prijavili v šolski parlament.

Vsak drugi petek je v kabinetu specialne pedagoginje Valentine Gaberšek Jančič potekala razprava o šolskih sistemih. Prvih nekaj srečanj smo debatirali o deklici Malali iz Mingole. Ugotovili smo, da moramo biti zadovoljni, da se lahko izobražujemo in imamo pravico do šolanja, čeprav nam to včasih ni všeč. Naslednja srečanja smo debatirali o zasebnih šolah in njihovem načinu poučevanja. Izvedeli smo veliko novega, saj smo se decembra odpravili na Warfdorsko šolo, kjer smo bili prisotni tudi pri uri pouka. Naslednji mesec smo se po naših željah razdelili v skupine. Vsaka skupina si je izbrala temo, katero je tudi predstavila na razredni uri v 4. in 5.razredu.

Kmalu pa je prišel čas za naš šolski parlament. V ponedeljek, 19.2., smo resnično zasedli šolske klopi v zgodovinski učilnici in skupaj s člani šolske skupnosti debatirali o šolskih sistemih v Ukrajini, na Kitajskem in v Sloveniji. Na koncu šolskega parlamenta smo ugotovili, da je naš šolski sistem izmed vseh še najboljši. Med vsemi sodelujočimi na šolskem parlamentu pa smo morali izbrati tri učence, ki so našo šolo zastopali na regijskem parlamentu v Mariboru. Odločitev je bila težka, saj smo si bili v govorništvu skoraj enaki in na koncu so odločali glasovi. Izbrane smo bile Urša Koser, Lea Živko in Karolina Pernek.

V petek, 16.3., smo se odpravile v Maribor. Na začetku so nas v veliki predavalnici zavarovalnice Sava lepo sprejeli in razdelili v že vnaprej določenih 8 skupin. Vsaka skupina je s svojim moderatorjem odšla v učilnico v Domu ustvarjalnosti mladih Maribor. Tam smo začeli z našimi razpravami. Najprej smo diskutirali na temo “sodelovanje otrok” in “otroci v digitalnem svetu”. Nadaljevali smo z razpravami po teh podtemah: “odnosi v šoli”, “učne vsebine”, “metode in načini poučevanja in učenja” ter “šola za življenje”. Svetlo rumena skupina, v kateri sem bila tudi jaz, je imela podtemo “šola za življenje”. Debatirali smo o tem, koliko nas šola na splošno nauči za življenje, ugotovili veliko problemov in našli tudi rešitve. Izbrali smo tudi kandidate, ki bodo našo regijo predstavljali v Ljubljani. Pravtako smo se pripravili na predstavitev in napisali naše ideje na plakat.  Ob dvanajstih smo se vse skupine odpravile v pritličje, kjer smo imeli tudi malico. Pripravili so nam mafine, ki so bili zelo okusni, različne namaze, domač čaj in še kaj. Kasneje smo rešili tudi anketo o regijskem parlamentu in se odpravili v veliko dvorano, kjer so potekale tudi predstavitve skupin. Vse skupine smo imele zelo dobre predloge in rešitve za njih.

oznor
dav
oznor
oznor

V veliko veselje mi je bilo sodelovati na tem regijskem šolskem parlamentu, ker sem lahko izrazila svoje mnenje o različnih temah, ki so za nas, učence, še kako aktualne.

Karolina Pernek, 7.b

Prešernov natečaj: Skrivnosti ni konec

Petek, 1. september 1978

V petek smo se napotili v šolo. Bili smo prva generacija osnovne šolo Bratov Greif. Zelo smo bili ponosni, da se je to zgodilo prav nam. Zato sem torej začela pisati tale dnevnik, ker je take stvari treba pribeležiti. Prišli smo v šolo in se nismo mogli načuditi, kako je velika in prostorna. Učilnice so bile na novo prepleskane. Vstopili smo v razred, kjer nas je že čakala tovarišica Suzana. Na mizi smo imeli majhna darilca. Zavita so bila v zelen papir. V njem se je skrival svinčnik in mala čokoladica.

Sreda, 31. januar 1979

To je moje prvo obvestilo ob polletju. Na njem piše, da bom, če bom tako nadaljevala, odličnjakinja. Nisem verjela, da se to dogaja prav meni. Za nagrado nas je tovarišica Suzana odpeljala v knjižnjico. Tam je vsak dobil svojo izkaznico. Prijazna knjižničarka Melita nam je še razložila, kako in kdaj si lahko izposojamo knjige. Naša tovarišica pa jo je prosila, če lahko malo pobrskamo po knjižnjici. Melita je seveda rekla, da lahko. Jaz in še par drugih učencev smo se takoj pognali do knjižnih polic. Malo sem pobrskala in našla zelo zanimivo knjigo. Vzela sem jo iz police in odšla k pultu. Knjiga je bila v hipu izposojena. Začela sem brati.

Četrtek, 12. december 1984

Končno sem malo pogledala v svoj dnevnik. Bila sem tako zatopljena v knjige, da sem vam pozabila kaj napisati. Danes imam rojstni dan. Sošolke so mi pripravile presenečenje. Moja najboljša prijateljica je spekla celo mafine. Bile so zelo prijazne, zato sem jim kar razdelila vabila za rojstni dan. Mogoče se že sprašujete, kako je kaj osnovna šola. Ne bom vas dolgo pustila čakati. No, do sedaj se je kar nekaj spremenilo. V šolo smo dobili vrtec in nekaj novih učiteljev. Razdelili smo se v dva razreda in zdaj se moram začeti učiti.

Petek, 15. junij 1986

Juhuhu…. Končno končana osemletka! Ne morem vam opisati, kako sem vesela. Prebirala sem dnevnik, ki sem ga napisala prvi šolski dan in kar nekaj se je že spremenilo. Dobili smo želve v naravoslovno učilnico, naredili so še en vhod v šolo. No, popravek… V vrtec in prvi razred. Naredili so garažo za šolski kombi in menjali mize v jedilnici. Razširili parkirišča in še bi lahko naštevala. Meni je najbolj pomembno to, da imam še vedno svoje prijatelje in prijateljice. Čeprav je veliko učenja, mislim, da je šola vseeno super. Nekaj sem pozabila…. Hmmmm… Že vem, dobili smo tudi oder, na katerem potekajo prireditve. Nastopila sem na več kot treh.

Torek, 17. junij 1986

Zdaj odhajam iz te osnovne šole. Zelo mi je žal, da že moram iti. Zagotovo bi ostala še kakšno leto ali pa dve. Učitelji so nas prosili, če bi naš razred kot prva generacija te šole narisali šolo naših sanj. Malo sem pomislila in sem naslikala šolo, v kateri bi bilo vse računalniško. Tehnologija se je komaj začela razvijati in zdelo se mi je,da je to res nemogoče.

Ponedeljek, 11. april 2005

Dolgo vam že nisem pisala, a samo zato, ker sem naredila srednjo šolo, potem pa odšla potovat po svetu. V Ameriki na primer sem videla šolo, kjer otroci niso dobivali ocen, ampak so imeli samo uspeh. Ta šola je bila res super. V Aziji imajo šolo samo z učbeniki in zvezki, brez delovnih zvezkov itd. Saj veste… Ugotovila sem, da obstajajo v Sloveniji tudi waldorfske šole, kjer se učijo več o naravi in ne preveč o matematiki in ostalih “nepametnih” predmetih.

Sobota, 16. marec 2010

Z mojo hčerko sva se preselili nazaj v Duplek. Prej sva živeli v Mariboru. Jaz pa sem se ves čas odločala, v katero šolo oz. vrtec naj jo vpišem. Na koncu je odločitev le padla. Vpisala sem jo v vrtec v Sp. Dupleku. Tukaj bo uživala, nič ji ne bo manjkalo in stanujemo samo 10 minut vstran.

Torek, 1. september 2017

Moja hčerka je prestopila prag osnovne šole. Zdaj se več ne imenuje Bratov Greif, ampak OŠ Duplek. Preden sva vstopili, sem že opazila eno veliko spremembo. Šola “živi zdravo”, saj so na streho pritrdili sončno elektrarno, ki sama proizvaja električno energijo. Končno stopim v spremenjeno šolo. Zelo je drugačna. Na okna so pritrdili žalozije, ki so srebrne barve. Imajo tudi šolski vrt, igrišče z igrali za otroke, nogometno igrišče itd. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala udoben naslonjač. Pogled sem usmerila na desno in videla sem plakate na oglasni deski. Odpravila sem se po stopnicah navzgor. Sprejeli so čisto drugačna pravila. Imajo dežurnega učenca in pitnike za vodo. S hčerko sva se odpravili v 1. razred. Še dobro, da sem vedela kje je učilnica, drugače bi pa vprašali učitelje. Odšli sva mimo knjižnice. Pokukala sem in knjižnica je bila manjša. Stopili sva tudi v računalniško učilnico. Vsaj to je ostalo na istem mestu. Prišli sva na cilj. Zvečer sem ji dala dnevnik in od zdaj naprej vam bo pisala ona.

Petek, 25. november 2025

Preuredili so skoraj celo šolo. začela bom na začetku. Naša osnovna šola je dobila novo telovadnico. Zgrajena je pred šolo in na njej je narisan velik grb občine Duplek. Telovadnica je ogromna. Zdaj imamo v njej tudi več rekvizitov. A ni kul? Naredili so nam še podzemni prehod. Morda vas zanima še kaj novega. Ena velika stvar, ki so nam jo naredili, je tudi učilnica na prostem. Zdaj bomo lahko imeli poleti pouk zunaj na svežem zraku.

Torek, 30. april 2047

Danes vam spet pišem. Nekaj se je zgodilo. Povabili so nas na obletnico našega razreda. Zelo sem se razveselila vabila. Zdaj sem na poti v šolo. Prispem in stopim iz avtomobila. Zagledam “grad”. Takšne šole še svet ni videl. Bila je vsaj 3-krat večja kot prej. Imela je tri nadstropja. Vsaj tako je bilo videti od zunaj. Tudi telovadnico so spremenili. In bolje, da vam ne povem, kakšne oblike je šola in telovadnica. Sta v obliki bombončka in na vrhu z velikimi tiskanimi črkami piše OŠ DUPLEK. Sprehodim se po dolgi poti. Prispem do glavnega vhoda, ki je malo zavit. To je res čudež. V šoli so stopnice zavite. Šola je prebarvana v zlato in srebrno. V učilnicah pa je več odtenkov dveh barv, ki jih dobimo z mešanjem. Zabavno je občudovati odtenke, ki se prelivajo. Vidim učilnice, katerih vrata so barva učilnice in tistega predmeta. Nimajo več naslanjačev, ampak imajo raje razstavljene slike. Učilnice so prečudovito urejene. Ni več tistih lesenih stolov. Dobili so udobne in barve stole. Mize so dobile čisto drugačen pomen. Na njih ni več zvezkov, delovnih zvezkov, učbenikov, testov, listov… Ampak so “pametne mize”. Vsak si v šolo prinese svoj računalnik, ga odloži na mizo in začne z delom. Kot da presenečenj še ni dovolj. Če odstraniš zgornjo plast mize, imaš spodaj tudi tablični računalnik. So pa tudi slabe navade otrok. Ko smo imeli zvezke, smo se vsaj naučili lepo pisati. Zdaj pa si lahko med testom pomagaš z Googlom, prej pa so te kaznovali z enko. Odpravim se pogledat tudi v knjižnico. Tam niso več shranjene knjige, ampak samo računalniki, po katerih lahko kaj poiščeš, ker je itak vse na internetu. Stopim tudi v večnamenski prostor. Tam so seveda oblazinjeni stoli in mize. Miz pa sploh ni v prostoru za nastope. Tam so samo stoli – kot v gledališču. Končno opazim mojega prijatelja, ta pa mi razloži, da je tako šolo narisal nekdo v preteklosti in zdaj so na šolo dobili čarovnika, ki jim izpolni vse želje. Tukaj se moje pisanje tudi konča. Srečno!

P.S. Rada vas imam…

Karolina Pernek, 7.b

Moj dnevnik: Šola v naravi, 2. skupina

Prvi dan:

Zjutraj smo se ob sedmih zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili proti CŠOD Burja v Seči pri Portorožu. Na poti smo naredili tudi postanek, da smo se okrepčali. Čez približno uro in pol smo prispeli na želen cilj.   Pri domu nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razložila pravila v domu in nas razporedila v sobe.  Bivali smo v bungalovih: Tramontana, Lavante, Široko in Lebič. Kmalu za nami so prišli tudi učenci in učenke iz OŠ Cervenjak. Pred kosilom smo imeli tudi skupen sestanek. Razdelili so nas tudi v štiri skupine. Prva skupina je raziskovala gospodarski pomen morja, v drugi skupini smo se pogovarjali in hodili po zaščitenih območjih ob morju, tretja skupina je merila razdalje in se vozila s kanujem, četrta pa je fotografirala vse zanimive motive. V drugi skupini, katero smo sestavljali: Karolina, Mia, Klara, Domen, Maj in Timon ter še osem učencev iz OŠ Cerkvenjak, smo se najprej igrali igrice verbalne in neverbalne komunikacije, kajti v tednu, ki je bil pred nami, smo se morali razumeti, si pomagati in se sporazumevati.  Kasneje nam je učiteljica Lili dala preveze za oči. Vsi smo se začudili, kajti nismo vedeli, kaj sledi. Peljala nas je do Forme Vive (mednarodno kiparsko delovno srečanje ali simbiozi), kjer smo si morali izbrati kot skupina kip, ki je bil od začetka naše poti oddaljen 150 ali več metrov. Ko smo si kip izbrali, smo morali oditi na začetek. Čez oči smo si nadeli preveze. V levi roki je vsak držal vrvico, desno roko pa je položil na ramo tistemu, ki je bil pred njim. Na začetku smo se pogovarjali, na koncu pa smo komunikacijo izgubili. Ko smo prišli do želenega kipa, smo si lahko maske sneli in odšli v učilnico. Vsak je moral na tablo narisati del avtomobila in utemeljiti, zakaj se je za ta del odločil. Ker nas je že skoraj prehitel čas, smo si razdelili delovne naloge in se pogovorili, kako smo se počutili. Na koncu pa smo se zmenili, kam gremo naslednji dan in se pogovorili, kaj potrebujemo s seboj. Po delu v skupinah smo odšli v bungalove, kjer smo se igrali igre. Za večerjo smo jedli rižoto. Po večerji pa smo imeli spoznavni večer. Na koncu pa sta nam Aleš in Domen zaigrala na harmoniko. Zvečer smo bili utrujeni, zato smo kar hitro zaspali.

Drugi dan:

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih. Takoj smo skočili v oblačila in se napotili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Jedli smo kosmiče, maslo in med. Ko smo se vsi najedli, smo odšli v bungalove. Nismo imeli več veliko časa, zato smo si pripravili nahrbtnike za delo na terenu in se odpravili na zbirno točko. Tam nas je že pričakala učiteljica Lili. Skupaj smo si pogledali kratek film o Sečoveljskih solinah in se po cesti odpravili proti njim. Hodili smo približno 30 minut. Prispeli smo. Pogledali smo si tablo, kaj lahko in česa ne smemo početi v zaščitenih območjih ob morju. Eden po eden smo se napotili po mostičku ob cesti do trgovinice. Tam so nam dali za poskusiti tudi temno čokolado s solnim cvetom. Pogledali smo si še druge izdelke. Čez nekaj časa smo imeli malico. Učiteljica Lili nam je pokazala tudi orodja, ki jih solinar uporablja pri delu. Izvedeli smo tudi, da delo solinarja poteka v celoti ročno, tako da bomo od danes naprej znali sol bolj ceniti in je ne bomo prekomerno uporabljali. V hiški je bila razstavljena tudi maketa Sečoveljskih solin. Pogledali smo si tudi zgodovino in v solni voziček odložili vse svoje skrbi. Učiteljica nam je povedala, da v kolikor bi sol in vozička preizkusili, bi prevzeli tudi skrbi drugih. Srečali smo tudi tretjo skupino in jo seveda pozdravili. Kmalu smo se po poti ob morju odpravili do doma Burja. Na poti nam je učiteljica nabrala tudi navadni Osočnik in Slanuše, ki smo jih seveda z veseljem poskusili. Prispeli smo do doma in izvedeli, da smo prehodili kar 8 kilometrov. Seveda smo od tako dolge poti bili utrujeni in lačni, zato se kosilu nismo upirali. Po kosilu smo odšli igrati odbojko in košarko. Malo pred tretjo uro smo se že napotili v učilnico, kajti vsako popoldne smo se pripravljali na predstavitev, ki je bila v petek. Midve s Klaro sva se odločili, da bova predstavljali zgodovino solin. Drugi pa so si izbrali kaj drugega na temo zaščitena območja ob morju. Vsak je na svojo temo iskal podatke v knjigah, na internetu in pri učiteljicah. Pripravljati smo začeli tudi Powerpoint prosojnice. S Klaro pa sva se lotili izdelave zloženke. Ura in pol je hitro minila. Učitelji so nam povedali, da imamo popoldne fitnes in jogo. Na jogo smo se prijavile punce, fantje pa so se odločili za fitnes. Dobro smo se razmigali in raztegnili. Po večerji pa so nam pripravili Just dance. Zelo smo se zabavali in smejali. Ob desetih smo ugasnili luči in se odpravili v posteljo ter takoj brez izjeme zaspali.

Tretji dan:

Zjutraj smo se zbudili tako kot običajno in odšli na zajtrk. Jedli smo marmelado in muslije, mnogi pa so si vzeli tudi kakšno jabolko. Vzeli smo nahrbtnike in se polni energije odpravili na teren. Naša skupina je odšla malo pred deveto, ker nismo smeli zamuditi avtobusa. Z nami je odšla tudi učiteljica Marina. Na avtobusni postaji v Luciji smo morali poiskati peron, s katerega je odpeljal naš avtobus. Postavili smo se na 7. peron. Peljali smo se v Krajinski park Strunjan. Na začetku smo si tako kot prejšnji dan v Sečoveljskih solinah pogledali tablo, na kateri je bilo nekaj tudi zapisano, nekaj pa smo razbrali iz piktogramov. Ugotovili smo, da stojimo pod najdaljšim nasadom oljk na svetu. Podali smo se po cesti do najmanjših in najsevernejših solin v Jadranu. Na sredini stojita dve mali hiški. V prvi smo si pogledali tudi 19-minutni filmček o Krajinskem parku Strunjan. Sprehodili smo se ob morski obali. Nekateri so bili tako navdušeni nad morjem, da so si odšli nabrat nekaj školjk. Povzpeli smo se na hrib, na katerem je stal hotel Svoboda. Tam smo tudi pomalicali sendvič, ki smo ga dobili za sabo iz doma Burja. Odpravili smo se naprej po cesti in prišli do kamna, na katerem je pisalo, da se tukaj začne ali konča Evropska pešpot. Narisan je bil tudi zemljevid Slovenije in pisalo je, da je ta pešpot samo po Sloveniji dolga 350 km. Vsi smo se začudili. Izračunali smo tudi, da če na dan prehodiš 25 km, hodiš približno 14 dni. Pot se je vedno bolj ožala in hodili smo po blatu. Učiteljica Lili pa nam je povedala, da bomo naprej hodili s prevezami čez oči. Vsi smo se začudili. Postavili smo se v kolono. V levo roko smo dobili vrvico, desno roko pa smo dali na ramo tistemu, ki je hodil pred teboj. Hodili smo kar nekaj časa in se vmes nekaj krat ustavili. Pod svojimi nogami smo začutili korenine dreves, stopnice, blato in še kaj. Ko smo prispeli na želen cilj, nas je učiteljica Lili vprašala, koliko metrov mislimo, da smo prehodili in na voljo nam je dala tri različne možnosti. Pravilna rešitev pa je bila 300 metrov. Naslednje vprašanje je bilo, ali vemo, koliko časa smo hodili. Spet smo imeli na razpolago tri različne možnosti. Pravilni odgovor pa je bil, da smo 300 metrov prehodili v tridesetih minutah. Meni se je zdelo, da smo hodili samo 20 minut, ampak sem se na žalost zmotila. Ko smo lahko končno sneli preveze, smo videli križ, ki smo si ga ogledali že na videoposnetku v solinah. Namreč, zgodovina pravi, da je bila nekega dne grozna nevihta. Morje je bilo zelo razburkano, bili so ogromni valovi. Ribičem je grozila smrt. Na tej skali se je prikazala Marija in pregnala nevihto. Sonce je posijalo na morje in veter se je umiril, ribiči pa so se lahko vrnili v pristanišča. V čast Mariji pa so postavili bel križ. Na ograji, ki je pred njim, pa si mnogi dandanes izpovejo ljubezen, zato tam visi nešteto ključavnic.  Iz te višine smo videli tudi zelo lepo oblikovane klife. Odpravili smo se po strmi poti in prišli do Mesečevega zaliva. Sprehodili smo se tudi po najlepši plaži v Sloveniji. Imeli smo malo prostega časa. Mnogi so iskali školjke, nekaj pa nas je metalo žabice. Videli smo tudi mrtvega rakca, ki smo ga položili na skalo in ga fotografirali. Fantje pa so videli tudi ostanke leščurja. Če bi ga pobrali in nas bi dobili, bi morali plačati kazen v vrednosti 600 €. Odpravili smo se proti avtobusu. Ker smo imeli srečo in je bila oseka, smo lahko hodili tudi po morskem dnu, zraven pa smo občudovali lepe klife. Za las smo dobili avtobus, ki je vozil proti Luciji. Med vožnjo smo si izmenjevali vtise tega lepega dne. Tako kot vsak dan smo tudi takrat imeli takoj ko smo prišli iz terena kosilo. Popoldne smo imeli priprave na predstavitev v petek. Naša skupina je imela pripravljeno že skoraj vse. Na koncu, ker nam je ostal še čas pa smo lahko se tudi malo pogovarjali in igrali. Kasneje smo imeli miss frizure šole v naravi 2018, zato smo si začeli delati frizure. Nekateri smo zelo želeli sodelovati, drugi pa malo manj. V frizure smo si dajali wc-papir, svinčnike, papirne ladjice in še kaj. Približno ob 18h smo se zbrali v jedilnici. Začela se je miss frizure. Vsak se je predstavil. Tisti, ki mu je frizuro naredil, pa je tudi povedal zgodbo frizure. Na koncu smo seveda določili tudi zmagovalca. Predvidljivo je zmagal Matevž, frizuro pa mu je naredila Mia. Sledila pa sta mu Lia in Luka. Ko smo končali smo pojedli večerjo in imeli jogo ali fitnes. Kasneje pa smo pripravili načrt, kako bomo presenetili Mio za rojstni dan in odšli spat.

Četrti dan:

Zjutraj nas je zbudila učiteljica Marina in povedala, da smo menjali vrstni red dežuranja pri zajtrku in kosilu. Mia se je začudila, me pa smo vedele zakaj gre, ker je bil to naš načrt za njen rojstni dan. Danes je naša skupina odšla v Piran. Na avtobusu je bila velika gneča, ker so tja odšle skoraj vse skupine, kajti napoved ni bila prav nič lepa in obvezna oprema je bil dežnik. Izstopili smo na avtobusni postaji in se po blatni poti odpravili do Fiese. Ko smo prispeli, smo videli eno veliko in eno malo jezero. Vsi smo mislili, da je v njih sladka voda, ampak smo se zmotili. Jezeri sta pod zemljo povezani z morjem, tako da je v njih slana in sladka voda. Prebrali smo table, na katerih so bile opisane živali in rastline, ki tam živijo. Nato smo se eden po eden podali po poti ob morju in klifih. Učiteljica Lili nas je opozorila, da moramo biti zelo pozorni na levo in predvsem na desno stran, če slučajno zdrsi kakšen kamen iz klifov. Prehodili smo 1 kilometer. Na koncu pa smo si pogledali tudi tablo, na kateri je bil zemljevid Pirana. Lili nam je povedala tudi, kaj bomo vse obiskali in kje se kaj nahaja. Skupaj smo se mimo znamenite cerkve odpravili do akvarija. Zelo je začelo pihati, tako da smo se morali prav boriti z vetrom. Med potjo smo opazili tudi nekega gospoda, ki je plaval v morju. Nismo mogli verjeti, da se nekdo, ko je tako mrzlo, kopa v morju. Pot nas je peljala mimo obale, kjer smo srečali tudi druge skupine. Valovi so pljuskali na obalo, zato smo hodili zelo blizu sten. Izvedeli smo tudi, da se najnižja točka v slovenskem morju imenuje podvodni Triglav. Ko smo prišli do akvarija, smo najprej pomalicali. V akvariju pa smo lahko videli tudi številne ribe. Ker so akvarij ravno prenavljali, smo si lahko ogledali samo nekatere ribe. Z ogledom smo hitro končali in se napotili proti muzeju školjk in polžev v Piranu. Najprej pa smo na Tartinijevem trgu imeli pol ure prosto. Dekleta smo odšle pogledat v čokoladnico in v trgovinico s spominki. Fantje pa so raje odšli v Mercator. V muzeju školjk in polžev nas je pričakal lastnik muzeja. Najprej nam je povedal nekaj o školjkah in polžih, kasneje pa smo si tudi ogledali muzej. Školjke so bile različnih velikosti in barv, zato nam je bil ta muzej tudi toliko bolj všeč. Pogledali smo si kratek filmček o življenju školjk in polžev. Nekateri so si kupili tudi spominek. Kasneje smo se z avtobusom odpravili do Lucije. Po terenskem delu smo tako kot vsak dan imeli kosilo in po kosilu priprave za predstavitev. Pri kosilu je učiteljica Mii prinesla košček rolade, ki jo je kupila za njen rojstni dan. Vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Po kosilu pa so vsi prišli v naš bungalov, kjer smo ji pripravili tudi presenečenje. Na njeno posteljo smo nalepile liste, na katerih je bilo napisano voščilo. Podarili smo ji voščilnico in šopek. Zelo je bila vesela darila. Po “praznovanju” pa je Mii končno bilo jasno, zakaj je morala biti dežurna za kosilo in ne za zajtrk. Naša skupina je na PowerPoint morala dati samo še slike. Nama s Klaro pa je pomagala tudi učiteljica Marina pri izdelavi zloženke. Na koncu smo predstavitev še enkrat zvadili in se poslovili od učiteljice Lili. Po delu smo počivali, da smo si lahko pripravili potovalke za odhod. Povečerjali smo in nestrpno pričakovali disko. Na disku smo se zelo zabavali, nato pa odšli spat. Ta dan smo bili budni malo dlje.

Peti dan

Zjutraj nas je zbudil prijeten zvok deževja. Toplo smo se oblekli in si do konca spakirali stvari, počistili bungalov in se s kovčki odpravili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku je vsaka skupina odšla v svoj prostor. Z nami sta bili učiteljica Marina in učiteljica iz OŠ Cerkvenjak. Skupaj smo še trikrat ponovili besedilo in potem smo imeli nekaj časa prosto. Nekaj minut pred predstavitvijo pa smo odšli po pripomočke in si jih pripravili. Predstavitev je začela prva skupina, ki se je ta teden ukvarjala z gospodarskim pomenom morja. Povedali so nekaj o marinah, gojiščih školjk, ribogojnicah, Koprskem pristanišču in še čem. Naša skupina je bila druga. Mi pa smo jim predstavili zaščitena območja ob morju; Soline, Krajinski park Strunjan in Akvarij ter Muzej školjk in polžev. Tretja skupina je ta teden premagovala razdalje. Vozili so se s kanujem in veliko hodili peš. Vse kilometre, ki so jih prevozili ali prehodili, so vsako popoldne pridno izračunali in izmerili na zemljevidu. Četrta skupina pa je veliko fotografirala. Njihova tema je seveda bila “skozi fotografski objektiv”. Pokazali so nam slike, ki so jih fotografirali. Zelo so bile zanimive. Prireditev smo zaključili s podelitvijo priznanj obema šolama. Kasneje smo imeli kosilo. Po kosilu bi že morali oditi na avtobus, ki bi nas peljal do Narodnega muzeja v Ljubljani, ampak se je na avtocesti zgodila nesreča in je avtobus zamujal. Učiteljica Marina je odpovedala ogled muzeja in skupaj smo odšli gledat film. Čez dobre tričetrt ure so nas obvestili, da je naš avtobusni šofer že prispel. Kmalu smo se obuli in oblekli ter se polni energije napodili proti avtobusu. Kmalu zatem, ko smo zavili na avtocesto, smo že lahko videli sneg. Vedno bolj smo se peljali v notranjost Slovenije, vedno bolj je snežilo. Na avtocesti so bili tudi plugi, zato smo se morali voziti zelo počasi. Pri Ljubljani smo naredili kratek postanek, da smo pojedli malico. Ob šesti uri smo veseli in polni vtisov prišli v Duplek. V šoli v naravi smo se imeli zelo lepo in smo zares uživali. Z veseljem bi to izkušnjo še kdaj ponovila.

Karolina Pernek, 7.b

Moje pesmi

Mrož

Mrož gre ob sobotah čisto zares
po sprehodu v disko in na ples.

V disku srečal je Ribo,
ko je iskal Bibo.
Riba v njega se je zaljubila,
ker je poljub dobila.

Mrož v disku dobil je drisko.
Driska Mroža je osramotila,
Riba pa se v njega nikoli več ni zaljubila.

Mrož je tekel v hotel,
kjer se je v usedel na fotelj.
Na televiziji je videl Bibo,
ko je mislil na Ribo.

Biba in Mrož sta se poročila
in srečno otroka povila.
Mrož pa nikoli ni povedal Bibi,
kaj se je zgodilo v disku,
ko je dobil drisko.

Snežinka

Prva snežinka pade na tla
in že se začne pravljica.
Snežake zdaj že gradimo,
zraven pa se zelo veselimo.

Pridi, pridi zdaj še ti,
da skupaj naredimo snežake tri.
ne pozabi se toplo obleči,
ker je zunaj mraz goreči.

Pomlad

Pomlad je zelo lepa,
ko metulj iz cveta leta.

Rožice cvetijo,
se poletja že veselijo.
Oprašijo jih metulji,
ko poletijo,
se zraven še smejijo.

Rastline pojejo ti uspavanko
nežno, lepo baladico.
Poglej skozi okno in videl boš,
kako se ti smehljajo
in vodico grgljajo.

Narava

Narava je polna glava,
včasih misli, včasih ne,
kakor pač ji je.

Šteje miške kakor ptičke,
kužke kot mucke
in pesmi in rime
kot polne mandarine.

Poglejmo zdaj to glavo naravo,
kako se bo poigrala z nami.
Razglej se in videl boš,
kako nam je na svetu všeč,
tudi če je moder planet.

Pes

S psom hodimo na sprehode,
kakor mački na love.

Z njim se veselimo
ter si življenje razvedrimo.
Zjutraj že čaka nas pred vrati,
tako da moramo takoj vstati.

Z njim se razvedrim,
a žal že v šolo hitim.
Zelo rada ga imam,
zato ga bi crkljala cel dan.

Tako je vse do večera,
dokler ne pride domov teta Eva.
Takrat se spet vse obrne,
da se pes kar poslovi
in že pred vrata odhiti.

Karolina Pernek, 7.b