Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karolina Pernek

Bralni maraton 2019

Kot že 17. leto zapored je tudi letos zveza ZPM priredila bralni maraton. Ta je potekal v torek, 17. 9. 2019 na Rotovškem trgu v Mariboru. Z veseljem lahko povem, da se je tako uradno začela tudi bralna sezona leta 2019/2020. Lani je bralno značko končalo kar 17.000 otrok iz mariborskih in okoliških vrtcev in osnovnih šol.

Na bralnem maratonu je letos sodelovalo kar 60 mladih bralcev z lastno ali poezijo drugih avtorjev iz Mariborskih osnovnih šol. Našo šolo sta predstavljali Lia in Ajda s pesmijo Svetovi in lanskoletna učenka 9. razreda Neža s pesmijo Pesništvo. Skozi svojo poezijo so izrazile svoje misli, želje in pričakovanja na temo “Pojdimo v svet branja in poezije”.

Posebna gosta letošnjega bralnega maratona sta bila Maša Pohar in Uroš Strniša. Oba sta v lanskem šolskem letu izdala vsak svojo knjigo. Maša je v okviru natečaja Mladi za napredek Maribora pripravila inovacijski predlog, kjer je kot končni produkt nastala tudi knjiga z naslovom Gremo na Lisičko. Uroš pa je izdal pesniško zbirko Abecednik, v kateri so pesmi razvrščene po abecedi.

Bralni maraton se je zaključil okoli 12h. Takrat smo se vse prostovoljke šolske knjižnice Duplek odpravile proti šoli.

Karolina, 9.b

 

Bralni maraton: Pesništvo

Mi je prav všeč, če zlagam rime,
sedem za tipke, kadar me prime.
Edino je, kar nič ne stane –
misli, ki so v verzih zbrane.

Vsak po svoje
razlagal si bo rime moje.
A moja želja je ta,
da dotaknem se vsakega srca,
ki življenje komu da …
Prav vsakega srca,
ki bije v ritmu domišljije.
Jaz pišem, kadar me pač prime –
in čeprav me včasih kmalu mine,
mi je prav všeč, če zlagam rime.

Jutranja zarja moj je navdih,
včasih zvezda, ki žari,
v temni noči soj luči,
spet drugič veter blag in tih.
Moj navdih je lahko prav vsak,
bodisi revež ali junak.
Ko skušam spomniti se rime,
čas vselej hitro mine –
zato, da pisanje je lažje,
sedem za tipke, kadar me prime.

Pisanje pesmi je lepa stvar,
zato je res potreben dar.
Pisanje poezije je vrlina,
ki res malo koga zanima.
Zato posmehu izogniti se ne da nikdar,
a pomni, da pesništvo ni slaba stvar.
Žal pa stvar je taka,
da pesmi so za nasmeh prodane,
zato pisanje poezije
edino je, kar nič ne stane.

Črke, besede in seveda rime,
že dolgo del so naše zgodovine.
Z njimi kaže se prav vse,
od prezira pa do sreče,
tako pač je.
Za očete, sestre, brate, mame,
za vse, ki poezija jih prevzame,
tukaj čakajo jih v moji knjigi,
ki le redko jo kdo vidi –
misli, ki so v verzih zbrane.

Neža Glonar, 9. b l. 2018/19

Nepozaben večer

Nekega večera sva se sestro dolgočasili, v resnici sva gledali v strop. Takrat pa mi je prijateljica Maša napisala sporočilo, če bi šli v mesto. Čeprav je že kapljalo, naju to ni motilo, saj sva res želeli iti. Vzeli sva dežnike in se odpravili na ulico, kjer smo se dobili.

Ko so prišli še ostali, je že nehalo deževati, česar smo bili res veseli. V mesto smo prišli kar hitro ali pa je čas samo tako hitro minil. Tak smo si kupili krofe in se usedli v gostilno, kjer smo jih pojedli. Čez nekaj časa smo se odpravili, saj je že močno grmelo in nismo želeli hoditi po dežju. Hodili smo počasi in se zabavali ter popolnoma pozabili na možnost, da lahko dežuje. Začelo je močno pihati in liti kot iz škafa. Dežniki nam niso kaj dosti pomagali, zato smo jih zaprli in tekli. To je verjetno izgledalo precej neumno saj smo bili premočeni in nosili s sabo zaprt dežnik. Mojo sestro je bilo kar precej strah grmenja in bliskanja in moram reči, da ni bila edina. Vse je bilo strah, da bi padlo drevo, zato ker je bilo dan prej močno neurje, ki je podrlo tri drevesa. Blaž je želel izboljšati vzdušje in je rekel, da če bi drevo padalo na nas, bi ga on zagotovo prijel. Ker sva bili midve z Mašo kar precej izmučeni od teka, ki ravno ni najina vrlina, smo se ustavili pod stojnico. Prodajalka na stojnici je razlagala svoji pomočnici, da bo verjetno toča. Da ne bi slišali še kaj, kar nas bi še bolj  prestrašilo, smo se odpravili naprej. Zdaj nismo bili več prestrašeni in smo se spet zabavali, saj nekaj časa ni grmelo. Ubrali smo še daljšo pot, saj je na bližnjici prejšnji dan padlo drevo. Ko sva s sestro prišli do najine prikolice, tam ni bilo staršev in sva se z ostalimi odpravili do njihove prikolice. Tek do tja je bil precej naporen, saj je bil klanec, za povrh pa so bili tudi v zadnji coni. Ko smo končno prispeli, so se nam starši smejali, mi pa smo bili samo veseli, da smo prišli. Preoblekla sem se v Mašina oblačila, saj so mojo bila mokra in kasneje smo že sedeli na jogiju in gledali turške serije.

Ta dan je bil res nepozaben in kljub temu da nas je bilo zelo strah, je bil eden najboljših v mojih celih počitnicah.

Alina, 8. a

Predstavitev poklicev v 4. a

V torek, 21.5.2019, sem zjutraj prišel v šolo. Tam so nas obiskali različni ljudje, ki so nam predstavili poklice. Spoznal sem poklic gostinec, kovinar, kozmetičar, zidar in pleskar. Zelo mi je bil všeč poklic gostinec in pleskar. Gostinec mi je bil všeč, ker se zelo rad pogovarjam z drugimi in ker se z drugimi dobro razumem. Pleskar pa zato, ker rad pleskam in ker rad delam s čopiči in voščenkami. Upam, da bom postal nekaj od tega, ker me to veseli. Zato se bom tudi zelo učil, da bo moja želja uresničena.

Tanej Draganič, 4.a

Danes, 21.5.2019, smo si z razredom ogledali različne poklice. Prvi poklic, ki smo si ga ogledali je bil gostinec. Pokazali so nam, kako držimo krožnike in še kaj. Naslednji poklic je bil slikopleskar. Tam smo izdelovali slike. Slike smo izdelovali na plošče. Potem smo odšli h kovinarju, kjer smo se razdelili v skupine. Kovinar nam je razdelil nekaj podobnega lestvi, ki smo jo razstavili in potem sestavili nazaj. Naša skupina pa ni imela tako lahke naloge. Morali smo sestaviti mini umivalnik. Zadnji poklic, ki smo si ga ogledali je bil zidar. Pokazali so nam gradbene pripomočke in nam predstavili njihova imena. Najbolj všeč mi je bil poklic zidarja.

Nik Zagoranski, 4.a

Danes, 21.5.2019, smo imeli tehniški dan. Bilo je zabavno, ker so nam predstavili različne poklice npr. zidar, slikopleskar, kovinar in gostinec. Med odmori in zjutraj pa smo se lahko zabavali na računalnikih. Med vsemi poklici mi je bil najbolj všeč poklic zidarja. Tam smo gradili, ogledali stroje in se učili o temeljih hiše. Naučil sem se, kako uporabljati stroje, kako graditi hiše in spoznal sem gradbena pravila. Ta dan mi bo ostal v lepem spominu.

Alex Džurič, 4.a

3. d je tvoril zgodbo ob sličicah

TRAVNIŠKE ŽIVALI

Bil je lep dan. Mišek Tim se je sončil na kamnu. Videti je bilo, da je zelo užival. Bum, je zagrmelo! Mišek se je ustrašil. Bal se je, da ne bo moker. Hitro je zgrabil list. Tekel je do gobe. Tudi luže je preskakoval. Kmalu je prišel do gobe, tam si je oddahnil. Pod gobo mu je bilo zelo udobno. Videl je, da je pod gobo tudi njegova prijateljica. Oba sta bila premočena. Pogovarjala sta se. Kmalu je bila tam množica drugih živali in vsi so bili srečni.

Ana Gorečan, 3. d

MIŠEK V DEŽJU

Nekega dne se je mišek sproščal na travniku. Razmišljal je o rožah. Sploh ni pomislil, da bi ga lahko ujela nevihta. A kar naenkrat mu na smrček pade kapljica. Začne grmeti. Kmalu se zunaj napravi prava nevihta. Mišek pograbi list in teče, teče. Kmalu zagleda gobo. Do gobe je zelo daleč. Mišek teče še hitreje. Končno mu uspe. Mišek je pod gobo. Kmalu opazi, da ni sam. Vidi Miško. Nekaj časa se spogledujeta. Kmalu pridejo še druge živali. Tudi one so iskale zavetje. Čez nekaj časa se zjasni. Poslovijo se in gredo domov.

Julija Remškar, 3. d

DEŽEVEN DAN

Nekega popoldneva se je mišek Miran sončil na kamnu. Sonce je sijalo, rože so dišale in metulji so letali. Vse je bilo krasno. A potem je iznenada začelo deževati. Mišek ni vedel, kaj naj stori. Zlezel je s kamna in vzel list ter si ga dal na glavo. Tekel je in tekel z listom na glavi.  Prišel je do velike gobe. Končno si je lahko oddahnil. Na drugi strani gobe je bila ljubka miš. To miš je Miran že videl in ve, da ji je ime Mina. Tudi njo je dež pregnal, ko je nabirala rože. Nekaj časa sta se gledala. Potem pa je mišek spregovoril: »Meni pa je ime Miran.« Usedla sta se in čez nekaj časa so prišli prijatelji. To so bili krt Bili, miška Lina in jež Anton. Vsi so se stiskali pod gobo in se prav lepo imeli.

Nina Vogrin, 3.d

MIŠEK IN DEŽEVEN DAN

Nekega sončnega jutra je mišek Miki prišel  do kamna. Ulegel se je na kamen in se začel sončiti. Naenkrat je začutil drobne kaplje. Potem je zaslišal grmenje. Miki se je ustrašil in splezal s kamna ter odšel drugam. Tekel je po lužah, dokler ni dobil dobre ideje. Vzel je list in si ga dal nad glavo. Tako ni bil moker. Hodil je, dokler ni prišel do gobe. Usedel se je pod gobo in naenkrat je nekaj zaslišal. Saj to je bila miška Pika! Mikijeva najboljša prijateljica! Pogovarjala sta se, dokler ni dež ponehal. Potem so prišli še krt Miha, miška Tonka in jež Bodiček. Vsi skupaj so se igrali pod majhno mušnico, dokler ni nehalo deževati.

Sara Gobec, 3.d

MIŠEK BINE

Mišek Bine se je na lep sončen dan sončil na kamnu. Vdihoval je vonj rož in poslušal ptičje petje. Želel si je, da bi bil vsak dan takšen. Potem pa je začutil, da se je začelo ohlajati in na njega so se spustili temni oblaki. Mišek Bine je upal, da ne bo deževalo. In ravno takrat je začelo deževati. Mišek je bil zelo žalosten, ker ta dan le ne bo takšen kot si ga je zamislil. Potem je hitro stekel s kamna in poiskal nekaj, s čemer bi se lahko pokril. Čez nekaj časa pa je končno našel list, ki je bil dovolj velik zanj. Potem je hitro stekel do zatočišča. Za zatočišče je našel veliko gobo. Pod gobo pa je zagledal sivo miško. Vprašal jo je: »Kako ti je ime?« Miška je odgovorila: »Nikolina, pa tebi?« »Bine,« je odgovoril. Potem pa sta se začela spraševati en o drugem. Gledala sta naokoli, kdaj bo nehalo deževati. A namesto tega sta zagledala ježka, krta in miško v težavah. Poklicala sta jih, naj pridejo k njima pod gobo. Tako so postali prijatelji.

Eva Pišek, 3.d

TUDI GOBA JE LAHKO DEŽNIK

Na lep sončen dan se je mišek Tine sončil na skali. Sonce je pripekalo in postalo mu je vroče. Zaželel si je ledene limonade, da bi se odžejal in ohladil. A še preden se je odpravil po limonado, ga je prestrašilo grmenje. Nebo so prekrili temni oblaki. Začelo je bliskati. Naenkrat se je z neba vlil dež. Tineta je prestrašilo bliskanje in grmenje, saj  ni imel niti dežnika, niti varnega zavetja, kamor bi se skril. Vzel je cvetlični list, si ga nadel čez glavo in stekel, da bi našel zavetišče pred neurjem. Tekel je, kakor hitro je mogel. Skakal je čez luže, mimo dreves in grmičkov, da bi našel streho nad glavo, saj ga je bilo zelo strah. V daljavi je zagledal veliko mušnico. Rekel si je: » To bo moje varno zavetje!« Naenkrat je pritekla pod mušnico miška Tina. Bila je cela premočena in prestrašena. Miška Tina je zagledala miškona Tineta in ga pozdravila. Bila je vesela, da ni sama v tem strašnem neurju.  Miškon Tine je miški Tini obljubil, da ji bo delal družbo, dokler ne bo nehalo deževati. Čez nekaj trenutkov so prišli Tinetovi in Tinini prijatelji. Najprej jež Marko, potem krt Črt, nazadnje pa miška Mila. Tine, Tina, Marko, Črt in Mila so se tako zelo zabavali pod mušnico, da so kar pozabili na dež. Ko je posijalo sonce, so se veseli odpravili domov.

Ela Krepek, 3.d

”Ne učimo se za šolo, ampak za življenje”

Letošnje leto je bilo zelo zanimivo in naporno. Zelo se pozna, da smo letos še en razred višje kot lani in vsi od nas pričakujejo več. Meseci pred koncem leta so bili še bolj naporni, saj smo pisali veliko testov, spraševali so vse mogoče predmete in komaj smo čakali konec šolskega leta. Vesela sem, da se leto končno končuje in da bomo kmalu že glavni razred na šoli, ampak hkrati me skrbi, saj vem, da bomo naslednje leto ob takem času že skoraj zapustili to šolo in se poslovili od svojih prijateljev.

Seveda pa je to šolsko leto tudi minilo hitreje od prejšnih let, saj se mi zdi, da smo se kot razred končno povezali in se spoprijateljili ter se skupaj zelo zabavali. Čeprav se je zdelo, da si želimo med seboj samo slabo in mislimo samo nase in na druge pozabimo, to gotovo ni bilo res. Večkrat smo se pred testi skupaj učili in iskali taktike, kako učitelja prepričati, da test prestavimo, ali pa da ga sploh NE pišemo… Ampak po navadi naša taktika ni uspela, saj se učitelji niso želeli pogoditi za petke in nič več testov ali spraševanj.

Sedaj pa h glavnemu problemu šole. To so OCENE! in še enkrat OCENE! To je zlo vsakega učenca. Mislimo, da so sploh nepotrebne v šoli. Učenje in učenje ter vedno manj zabave. OOOOOO… To pa NE gre skupaj. Če ne bi bilo zabave, ne bi bilo šole in obratno. Če malo pomislimo…. Ugotovimo, da so ocene vseeno potrebne, saj če jih ne bi bilo, se nihčene bi učil in šola ne bi imela pravega pomena. Sami ne moremo narediti nič, tako pač je in tako bo ostalo. Edina stvar, ki pomaga, je, da se sproti učimo in pri testih ter spraševanjih znamo odgovoriti na katerokoli vprašanje.

Dejansko pa šola poskrbi za počitnice. Če bi hodili v službo, počitnice ne bi bile tako dolge in še manj bi jih imeli! Sedaj pa poglejte, kako hitro čas beži, čez pol meseca so tukaj dolge, najbolj pričakovane, najbolj s soncem obsijane poletne počitnice!!! Tako da poskusite zdržati še malo v šoli (saj vem, druge izbire nimate, ampak vseeno.) in se potrudite za še te zadnje ocene, ki prihajajo, tako da bodo počitnice še bolj pričakovane in zaslužene.

Za konec pa še misel ob prihajajočih počitnicah, da bodo hitro tu in boste 24. junija lahko rekli: ” Morje, pisani šotori, na vas smo mislili v šoli med odmori, ko učitelji so nas spraševali in smo se kontrolnih nalog bali… DOBRODOŠLE POČITNICE! Veseli smo, da ste prišle!!!”

Karolina Pernek, 8.b

1. maj

Prvi maj je že vrsto let v naši državi praznik dela. Takrat si vzamemo čas za družino, prijatelje in znance.

Mnogi obiščejo hribe, mesta ali cele gredo na slovensko obalo. Ni važno kaj od tega si izberemo, važno je, da se ob tem zabavamo in vemo, da so se mnoge generacije pred nami, morale za ta praznik zelo boriti. Dan danes, ko pa smo doma pa si tega dne, ne znamo vzeti prosto. Veliko ljudi ta dan izkoristi za delo, kar seveda ni prav. Prvi maj je namenjen uživanju in druženju ter zabavi ob prostem dnevu. Čeprav se tega zaveda malo ljudi, je vseeno treba poskrbeti zase, tudi če drugi tega praznika ne znjo ceniti.

Jaz za prvi maj najraje obiščem hribe ali pa gremo z družina na pohod. Vesela sem, če se lahko na vzpon podam s svojo družino in prijatelji. Takrat uživam v naravi in senci zelenih gozdov. Vzpon je včasih težek, a se na vrhu ves trud poplača, ko vidiš razgled na mesto ali prečudovito naravo. Zdi se mi, da se ob tem sprostim in lahko svoje možgane do konca izklopim, ter se tako pripravim na še en dober mesec pouka.

Uživajte vsak prost dan, saj življenje nam hitro skozi prste polzi.

Karolina Pernek, 8.b

 

14. zborovanje mladih zgodovinarjev

V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

 

Državno kemijsko tekmovanje

V soboto, 30. 3. 2019, sva se s sošolko Mio odpravili na državno kemijsko tekmovanje v OŠ borci za severno mejo. Tam sva se dobili nekaj minut pred 9.00 z učiteljico Natalijo in skupaj smo se odpravile v jedilnico šole. Na hitro smo še ponovile snov, kasneje pa prisluhnile kratki prireditvi, ki nama je z Mio pognala kri po žilah, tako da sva se lahko sprostili ter čim bolje odpisali tekmovanje. Po tekmovanju sva se s polno glavo rešitev vrnili v jedilnico, kjer sva se takoj pogovorili z učiteljico, pojedli sendviče ter se odpravili domov.


Vesela sem, da sem se odločila za sodelovanje na tem kemijskem tekmovanju, saj sem na pripravah izvedela veliko novega o kemiji skozi opazovanje različnih poskusov in eksperimentov. Seveda pa gre velika zahvala tudi učiteljici kemije Nataliji Kušar, ki si je za naju vzela čas in naju vsak teden pripravljala na tekmovanje.

Karolina Pernek, 8.b

 

Šolski Prešernov natečaj

Letos je že drugo leto zapored na naši šoli potekal šolski Prešernov natečaj. Tokrat je bila tema Lahkih nog naokrog, na katerem so sodelovali učenci od 6. do 9. razreda. Svoje izdelke smo morali oddati do 18. januarja, slovesna razglasitev najboljših pa je bila na prireditvi ob Prešernovem dnevu.

Sodelovali smo lahko v kategoriji literarnih izdelkov, kjer smo lahko pisali pravljice, pripovedi o doživetju, basni, domišljijske zgodbe, pripovedke, novele in različne pesmi. Prav tako smo lahko ustvarjali v angleškem in slovenskem jeziku. Med vsemi prispelimi slovenskimi izdelki je nagrado prejela Mia Miholič iz 8.b za jezikovno, slogovno dovršeno in čustveno nabito kratko zgodbo z naslovom ”Papirnata letala”. Nagrajena pa je bila tudi Neža Glonar iz 9.b z izjemno tankočutno osebnoizpovedno pesem z naslovom ”To the One I love”.

Imeli pa smo še eno kategorijo, v kateri smo učenci lahko fotografirali ali risali različne motive iz raznih potovanj po Sloveniji, svetu in namišljenih svetovih ter potovanju vase. V tej kategoriji je bila za izjemno oko za fotografske motive, odlično kompozicijo tunela in sporočilnost fotografije nagrajena Ajda Rojko iz 8.a.

Vesela sem, da smo na naši šoli imeli Prešernov natečaj, saj smo na njem lahko pokazali svoje skrite sposobnosti tako na literarnem kot tudi likovnem in fotografskem področju.

Karolina Pernek, 8.b