Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej več ni videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo pognal k obali, kjer je galjot srečal mladeniča. Galjot je vprašal mladeniča, ali ve od kod je doma. Mladenič je vedel, da je iz bele Ljubljane, zato ga je galjot vprašal, kako gredo stvari doma. Mladenič mu je povedal, da se bo hči poročila, da bo sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je bil vesel za sina in mu je podaril zlatnik. Za hčer je bil tudi vesel in ji je podaril zlat prstan. Za ženo je bil srečen, ker je nadaljevala svoje življenje in se poročila, zato ji je sporočil, da bo lahko srečna brez njega in se bo ubil. Sporočilo in darove je galjotovi družini prenesel mladenič, ki ga je srečal na obali.

Čez nekaj dni je mladenič prinesel sporočilo in darove galjotovi ženi v Ljubljano. Žena je bila srečna, ko je končno izvedela kaj se je zgodilo z njenim možem. Odprla je pismo, kjer je pisalo:

Draga Metka!
Verjetno ti je mladenič povedal, kaj se mi je zgodilo, zato se ne bom ponavljal. Leta so minila, a nisem niti za trenutek nehal misliti na tebe. Vedi, da te ljubim z vsem, kar imam in sem srečen za tebe, da si našla drugega moža in si srečna brez mene… Upam, da se tvoj mož lepo obnaša in, da si je hčer našla prijaznega fanta, ki jo bo cenil in ji bo zvest. Na sina pa sem zelo ponosen. Zraven pisma sem dal še darove, ki so moj blagoslov. Ugotovil sem, da ste brez mene lepo nadaljevali življenje in se niste oklepali preteklosti, zato se več ne bom vrnil domov. Jaz nimam več za kaj živeti in bom s svojim telesom nahranil ribe.
Večno tvoj, Peter

Žena je pismo prebrala in vlile so se ji solze. Galjota je še vedno ljubila in ga zelo pogrešala. Želela si je še zadnjič galjotu reči, da ga ljubi. Zlatnik je dala sinu, ki svojega očeta ni poznal, hčer pa je svojo zvestobo obljubila z očetovim zlatim prstanom. Minilo je kašno leto in odkar je Metkin mož Miha izvedel za galjota, je postal nesramen, nespoštljiv, nezvest, ni je več ljubil in ker otrok več ni bilo doma jo je pogosto pretepal. Metka je bila zelo nesrečna in upala, da galjot ni naredil samomora tako kot je napisal. Od Mihe se je ločila in se preselila na drug konec Ljubljane, a ker jo je zasledoval, se je preselila na obalo, kjer je začela iskati svojega Petra. Takrat si je Miha našel drugo ženo in je prenehal zasledovati Metko. Metka je v tem času poiskala mladeniča, ki ji je prinesel darove in pismo in ga vprašala, če ima kakšne novice o Petru. Mladenič ji je povedal, da je pred nekaj dnevi na obalo naplavilo galjotovo jakno s sliko svoje družine. Njegovega trupla še niso našli, zato je bila možnost, da se ni ubil ali pa, da so ga pojedle ribe. Metka je upala, da je Peter še živ in ga je iskala še naprej. Denarja ni imela, da bi najela koga, ki bi ji pomagal, zato so ji pomagali prijatelji, sin in hčera. Čez par mesecev je izvedela, da je Peter takoj za mladeničem naletel na starca, ki mu je pomagal preživeti in pozabiti na Metko. Starec mu je ponudil delo v njegovi ribarnici. Povedal mu je, da delo ni nekaj posebnega, ampak je plačilo dobro in vsi imajo radi njegove ribe, a ne more več delati odkar se je pičil na strupeni ribi in mu je roka ohromela. Galjotu se je starec zasmilil in je sklenil, da bo delal za njega. Metka se je res namučila, da je našla tega starca in njegovo ribarnico, ker je v tem času število ribarnic zelo naraslo. Ko je končno našla starčevo ribarnico, je izvedela, da je starec umrl. Ribarnica je bila zaprta. Nato je slučajno šla mimo nove ribarnice, ki je bila posvečena temu starcu in si je mislila, da jo je odprl kakšen starčev sorodnik, ampak jo je odprl Peter. V to ribarnico je šla po svoje kosilo in tam srečala svojo ljubezen življenja.

Peter je bil presrečen, da jo je videl in tako sta se ponovno poročila. Ribarnico sta vodila skupaj v spomin na starca, ki je pomagal Petru, da se ni ubil in da je zdaj spet srečen z njegovo Metko. Nato sta srečno živela do konca svojih dni.

Eva Zelnik, 8.a