All posts by Erik Žižek

Valeta 2019

Bližal se je konec osnovne šole in kot vsako leto se je bližala valeta. Učenci devetih razredov smo se morali zadnji teden v šoli zelo potruditi, saj smo imeli še veliko ocen in veliko priprav na valeto. Veliko dela smo opravili že pri razredni uri, pa tudi proste ure smo namenili programu. Čas je mineval in končno je napočil ta dan, ki smo ga že vsi učenci devetih razredov nestrpno pričakovali.

Sobota, 15.6.2019

Ob 8.30 zjutraj smo se učenci devetih razredov zbrali v Kulturnem domu Korena. Tja je prišel tudi naš učitelj plesa Jure Kranjc, saj smo imeli generalko. Ko smo program odigrali do konca, smo šli domov in se ob 15.30 znova dobili pred Kulturnim domom Korena. Počasi so se tam začeli zbirati tudi učitelji in starši. Ko je ura odbila 17.00, smo začeli z uradnim delom – plesom in programom. Najprej smo učenci devetih razredov svečano prišli na plesišče in ples se je začel s četvorkami. Sledila sta dunajski in angleški valček ter latinoameriški ples cha cha cha. Nadaljevali smo z disko plesom, tangom, plesom v krogu, ki se imenuje blues. Proti koncu smo zaplesali še ples bachata in kavbojsko polko. Čisto na koncu pa smo zaplesali še skupni ples. Sledil je program, najprej se je predstavil a-razred, nato pa še mi, b-razred. Zahvalili smo se razrednikom, pričeli z večerjo in okoli 22. ure dobili še torto. Tudi s starši smo zaplesali nekaj plesov. Čez nekaj časa je večina staršev in učiteljev odšla domov, mi, učenci, pa smo ostali do konca. Plesali smo, se družili in si brisali solze, saj smo se morda z nekaterimi sošolci zadnjič videli. Okoli 2.45 zjutraj v nedeljo smo utrujeni odšli domov, vendar brez solz pač ni šlo.

Ob koncu šolanja na Osnovni šoli Duplek pa bi se iz srca rad zahvalil vsem razrednikom, učiteljem, delavcem šole in seveda gospodu ravnatelju, ki so me spremljali vseh 9 let in mi stali ob strani. Hvala tudi sošolcem in prijateljem za najlepše skupne spomine.

Erik Žižek, 9.b

Šolski disko

V četrtek, 6. 6. 2019, smo učenci 9. razredov pripravili še zadnji šolski disko pred našim odhodom v srednjo šolo.

Že cel teden smo skrbno pripravljali plakate in pridno prodajali karte. Učenci 9. rezredov smo se zbrali okoli 16.30 in pripravili večnamenski prostor oziroma jedilnico za ples. Nekateri učenci so doma nekaj spekli, drugi pa so prinesli pijačo. Ob 17.00 smo odprli glavna šolska vrata, mi, 9. razredi, smo sprejemali karte, učenci 5., 6., 7., in 8. razredov pa so se najprej preobuli, nato pa so se zbrali v jedilnici, na plesišču. Naši sošolci, oziroma didžeji, so poskrbeli za glasbo, ter da se je na plesišču vedno nekaj dogajalo. Tudi za učence smo imeli na voljo nekaj sladkega in tudi za pijačo je bilo poskrbljeno. Da pa smo bili učenci toliko bolj pridni, sta bili z nami razredničarka in učiteljica kemije. Skupaj se nas je udeležilo okoli 70 učencev in imeli smo se lepo.

 

Erik Žižek, 9.b

Skoraj je vsega konec

Moje šolsko leto se je začelo drugače kot vsa leta prej.

S sošolci smo še zadnjič stopili skozi osnovnošolska vrata in preživeli še eno leto skupaj v razredu. Prirejali smo diske, skupaj hodili na izlete, zabavali smo se pri urah in se imeli dobro. Da ne pozabim na prijatelje in prijateljice iz nižjih razredov, s katerimi smo se prav tako veliko družili. Ob začetku šolskega leta sem si zadal cilj, da bom 9. razred končal z dobrimi ocenami, kar mi je tudi dokaj uspelo. Poleg ocen smo imeli še zadnjo zaposlitev – priprava na valeto. Kmalu bodo tukaj počitnice, potem pa je tukaj že nov začetek, srednja šola.

Na osnovno šolo bom imel lepe spomine, saj so mi v srcu ostali znani obrazi učiteljev, sošolcev in prijateljev.

Erik Žižek, 9.b

Moj obisk v knjižnici

V torek, 2. 4. 2019 smo obiskali knjižnico v Dupleku. Pot do tja je zelo hitro minila, saj sva z mojo prijateljico Nino Kukovec ves čas opazovali naravo in naše dupleške štorklje. Ko smo prišli nas je gospa knjižničarka vprašala, če vemo kateri dan je danes in zakaj ga praznujemo. Odgovorili smo, da je svetovni dan knjig in da se je na ta dan rodil Hans Christian Andersen. Potem nam je začela pripovedovati o legendi na Irskem. Ta legenda je šla takole: Živel je en mož, ki so ga klicali Kokoriko. Imel je veliko grbo, pletel je košare in jih tudi prodajal. Nekega večera, ko je hodil domov, je zataval. In kar naenkrat je zaslišal lepo petje. Priha ajalo je iz tamkajšnje gomile. S svojim glasom je sledil melodiji in dodal še svoj napev. Znašel se je v gomili. Tako je lepo je pel in tako je bil prijazen, da so mu vile odstranile grbo in mu podarile novo obleko. V bližnji okolici pa je živel fant, ki je imel prav tako grbo kot gospod Kokoriku. Tudi on si je želel, da bi mu vile odstranile grbo in mu podarile še kakšno malenkost. Zvečer je šel do gomile in pel tako glasno, da je preglasil vile in mislil je, da če bo pel glasno bo dobil še več. A, ker je bil pohlepen, so mu vile na hrbet dodale še Kokorikovo grbo in z dvema grbama je živel do konca svojih dni. Ko je končala s pravljico nam je knjižničarka povedala kakšne so bile knjižnice pred davnimi časi. Takrat so slikali po stenah jam, da so ohranjali spomine. Nato nam je povedala kako se v knjižnicah organiziramo: Izvedeli smo, da obstajajo različni oddelki za različne starostne skupine. Oddelek za cicibane je označen s črko C, za pionirje P in za mladince M. Preden smo odšli mo se dali v pare in dobili listke. Na listku je pisalo C, M ali P, priimek pisatelja in naslov knjige. S pomočjo listka smo poiskali pravo knjigo.

Ta dan mi je bil zelo všeč saj je bil zanimiv in veliko novega sem se naučila!

Hana Špičko, 4.

Ekskurzija Praga – Dunaj, 1. dan

V soboto, 27.4.2019, smo se nekateri učenci 7. , 8. in 9. razredov odpravili na ekskurzijo Praga – Dunaj. Pred šolo smo se zbrali ob 01. 40, naložili stvari na avtobus in se ob 02.00 odpeljali proti Pragi. Vozili smo se približno 8 ur z dvema postankoma. Okoli 10. ure smo se odpravili na Hradčane, staro grajsko četrt. Pot smo nadaljevali mimo zakladnice Lorete na največji grajski kompleks na svetu – Praški grad, ki ga je prenavljal tudi Jože Plečnik. Čez nekaj minut hoje, smo videli mogočno gotsko katedralo svetega Vida in se sprehodili skozi “Zlato uličico”, kjer so bile nekoč zlatarske delavnice, danes pa je turistična znamenitost. Ulica se nahaja med Belim in Črnim stolpom, Karel IV. pa jo je dal pokriti z zlato pločevino. Za zadnjo znamenitost smo si ogledali Karlov most, s katerega so v Vltavo vrgli Janeza Nepomuka, zavetnika spovedne molčečnosti in mostov. Po lepih ulicah smo prispeli do starega mestnega jedra, kjer smo imeli tako učenci kot učitelji nekaj prostega časa.

      

Okoli 18.00 smo se nastanili v hotelske sobe, sledila je večerja in tuširanje. Ko smo se vsi učenci pripravili na spanje, so nam učitelji pobrali telefone. Tisti, ki smo spali v sobi skupaj, smo se še nekaj časa pogovarjali, nato pa smo utrujeni zaspali.

Erik Žižek, 9.b

8. razredi razmišljajo o življenju

Življenje

Življenje je lepo, na trenutke pa tudi žalostno. Nikoli ni enako. Vsak dan ni enak, vedno se nekaj novega zgodi. Včasih veselo včasih žalostno. Nikoli ne more biti lepo. V življenju spoznaš nove stvari ali osebe. Življenje nam daje vzpone in padce.

Ana, 8.b

Smisel življenja

Smisel življenja je živeti, torej delati napake. Se iz njih učiti. Cilje doseči. Imeti nekaj padcev in ne obupati. Smisel življenja je tudi se zabavati in najti prijatelje. Namen življenja je biti srečen. Pomagati drugim. Zase skrbeti.

Benjamin, 8.a

Življenje

Življenje, včasih iskrivo, spet drugič temačno. Pomembno je le iz kakšnega stališča gledamo nanj. Življenje, je boj, ki ga moraš premagati, da lahko živiš. Je eno samo, kratko, a hkrati najdaljša stvar, ki jo boš kadarkoli storil. Nikoli se ne smeš predati, saj te priložnosti ne boš dobil nazaj. Če tudi kdaj nima pomena in v njem ne najdemo smisla, se moramo boriti, do zadnjega diha. Če ne bi bilo padcev, se ne bi znali pobrati.

Mia, 8.b

Kaj je življenje?

Življenje je edinstveno. Kaj to pomeni? Pomeni, da je eno. Ampak ne samo to. Pomeni tudi, da je žalostno, veselo, razburljivo, napeto, strašno in razigrano in še bi lahko naštevala. Nihče nima enakega življenja kot ti. Življenje je kratko in je prekratko, da bi se sekirali za brezveze. Še vedno se nam bo velikokrat zgodilo kaj slabega, a nikoli ne smemo pozabiti, da se v vsaki stvari najde nekaj pozitivnega in, da se vse zgodi z razlogom. Na primer, da si si kupil nove čevlje, to je seveda pozitivno, a njihove vezalke se ves čas odvezujejo in se vsak dan na poti v šolo spotakneš in padeš na tla. Zato je po tvojem mnenju vsega krivo življenje. Ne ni, raje si boljše zaveži vezalke, pa bo vse vredu, ne boš se več spotikal in življenje bo postalo lepše. Torej vzrok za tvoje padve so bile tvoje veščine slabega vezanja vezalk. Skratka uživaj vsak trenutek življenja, ker nikoli ne veš, kdaj se odštevajo tvoje zadnje sekunde.

Ema, 8.b

Intervju z 9. razredi

1. Sedaj, ko končujete 9. razred, zagotovo obujate spomine na vsa leta na tej šoli. Kakšni občutki se zbujajo v vas, kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu?

Timotej: Ko smo šli k slapu Rinka, v 6. razredu, pa tudi v tretjem razredu, ko smo šli plavat.

Žana: Šola v naravi v 7. razredu, v Planici, prav tako med odmori, ko smo si podajali žogico in nam jo je vzela učiteljica.

Iris: Vse ekskurzije do sedaj ter vsi zaključni izleti in šole v naravi, saj smo se razred kot celota zelo povezali med seboj, kar mi je bilo zelo všeč.

Hana: Najbolj nam bo ostal v spominu dogodek  iz sedmega razreda, ko smo bili v šoli v naravi v Planici, ko je en učenec iz druge šole skozi okno vrgel sladoledno palčko in smo mi morali pobirati smeti okrog hotela.

Lea: Ko smo se nekateri slikali s Petrom Prevcem.

Larisa: Ko sta nam razredničarki v šoli v naravi pobrali vse sladkarije.

2. Boste pogrešali sošolce? Kaj boste najbolj pogrešali na šoli?

Vsi: Jaaaa…

Žana: Ja, saj smo se v teh petih letih zelo povezali in smo razred, ki drži skupaj v dobrem ali slabem, prav tako pomagamo drug drugemu. Na šoli bomo najbolj pogrešali malice in kosila, pa tudi Kremkota po pouku.

Milan in Timotej: Najbolj bomo pogrešali kavče.

Iris: Pogrešala bom nekatere učitelje.

Lea: Pogrešali bomo vse sošolce, vse odmore in proste ure, ki smo jih preživeli s sošolci.

3. Kateri razred ste najraje obiskovali? Zakaj? Kateri razred vam je bil najzahtevnejši?

Timotej in Hana: Zagotovo 1. triada, saj smo imeli učiteljico Martino, ki je legenda. Pouk je naredila bolj zanimiv in nismo samo prepisovali, saj se je velikokrat pošalila z nami pa tudi vedno se je znala postaviti v našo kožo.

Iris: 3. in 4. razred, ker nas je poučevala učiteljica Brigita, ustvarjali smo si spomine in se večino časa smejali in delali bedarije. Prav tako 8. in 9. razred, saj sem se počutila kot da sem med neko družino.

Žana: Bolj mi je všeč tukaj na centralni šoli, ker je tukaj več različnih generacij otrok in učencev, saj smo na podružnici bili samo štirje razredi, bilo nas je bolj malo in nismo imeli takšnih odmorov, vse je bilo tako domače.

Gal: Najboljše sem se počutil v petem razredu, zaradi učiteljice Vlaste

Anej K.: Najtežji je bil peti.

Anej V.: Šesti je bil najboljši, ker ti je bilo vseeno za vse.

4. Kateri predmet ste najraje obiskovali? Zakaj?

Žana: Ure zgodovine, ker so bile zelo zanimive.

Larisa: Likovna.

Anej V.: Športna.

Anej K.: Prvo leto nemščine.

5. Pri katerem predmetu ste pridobili največ znanja?

Žana: Pri matematiki v 6. in 7. razredu, ker smo res veliko znali.

Iris: Zdi se mi da pri urah zgodovine, pri učiteljici Marini, saj smo se veliko pogovarjali in skozi pogovore smo postali bolj razgledani.

Vsi: Zgodovini.

6. Imate kakšen smešen/zanimiv dogodek, ki se vam je zgodil v teh skupnih petih letih?

Hana: Spomnimo se smešnih fraz, ki jih je uporabljala učiteljica Marjanca. Na primer: “Trije mušketirji, vrata se odpirajo navzven, zabava pred tablo in hahaha, bomo videli, kdo se bo na testu smejal.”

Anej K.: Da je Aslan v petem razredu odšel domov v copatih, ker ni hotel bit vprašan in je v šoli pustil vse stvari.

7. Na katero srednjo šolo ste se vpisali?

Iris: Srednja zdravstvena šola.

Kaja in Pia: Biotehniška šola.

Timotej K. in Valentin: Srednja gradbena.

Hana, Žana in Gal: Druga gimnazija.

Timotej P.: Kemijska šola.

Milan: Srednja šola za gostinstvo in turizem.

Gašper, Lea in Noel: Oblikovalna šola.

Laura in Anej K.: Tretja gimnazija.

Larisa: Predšolska.

8. O katerem poklicu pa sanjate?

Iris: Se še odločam.

Kaja: Podjetnica.

Valentin: Gradbeni tehnik.

Hana: Odvetnica, veterinarka, psihologinja ali pa zdravnica.

Pia: Kmetijska inšpektorica.

Žana: Medicina, genetika ali pa biokemija.

Gal: Odvetnik, astronom.

Timotej: Kemijski inženir.

Milan: Hotelir.

Gašper: Ne vem še.

Laura: Jaz še ne vem, kaj bi bila.

Anej V.: Arhitekt.

Noel: O enem poklicu, ki je zelo lahek in v katerem zaslužiš tone denarja.

Larisa: Vzgojiteljica.

Lea: Frizerka.

Anej K.: Fizioterapevt.

9. Kaj pričakujete v prihodnosti?

Valentin: Več učenja v srednji šoli, želim potovati in imeti družino.

Žana: Pričakujem nekaj zahtevnega, po drugi strani pa upam, da mi bo vse to uspelo razrešiti in narediti, da bom po tem lahko ponosna sama na sebe.

Anej K.: Službo in dva otroka.

Anej V.: Življenje.

Laura: Hišo in fante.

Lea: Povprečno dobro življenje.

Larisa: Družino.

10. Imate kakšno sporočilo mlajšim generacijam?

Žana: Uživajte zdaj, dokler še lahko, ne se sekirat za brezvezne stvari, saj bo na koncu vse v redu.

Hana: Izkoristite čas zdaj, ko še ga imate, s svojimi sošolci, saj jih boste v srednji šoli pogrešali.

Pia: Zdaj se potrudite z ocenami in učenjem, da boste po tem lahko opravljali poklic, ki si ga želite.

Kaja: Ustvarjajte si spomine.

Larisa: Ne delajte bedarij na šoli,  bodite pridni, učite se in bodite vzor drugim.

Anej K.: Delajte naloge.

Lea: Ne delajte prevelikih problemov po šoli.

Sošolcem in sošolkam se lepo zahvaljujeva za čas, ki so si ga vzeli in odgovorili na nekaj vprašanj.

Erik Žižek, 9. b in David Ferčec, 9. a

Intervju z Nežo Glonar

Neža Glonar obiskuje 9.b razred Osnovne šole Duplek in je moja sošolka. Je zelo nadarjena za risanje in pisanje poezije. Ker je v Knjižnici Duplek priredila svojo razstavo likovnih in literarnih del, sem se odločil, da jo bom intervjuval.

1. Kaj ti pomeni umetnost?

Umetnost zame predstavlja nekakšen pobeg iz realnosti. Pomaga mi, da se lažje spopadam s stvarmi, ki mi povzročajo vse vrste težav, saj ko to zapišem ali narišem na papir, lažje razumem.

2. Kje najdeš navdih za pisanje in risanje?

Navdih za ustvarjanje dobim iz različnih dogodkov v mojem življenju ali pa iz življenja drugih. Tako včasih ustvarjam svojo zgodbo, včasih zgodbo nekoga drugega, včasih pa zgodbo vseh nas.

3. Ali v pesmih in risbah izražaš kakšna čustva?

Ja, najpogosteje bolečino, jezo in pa razočaranje, saj je tega v mojem življenju največ, v nekaterih mojih delih pa je vključena tudi sreča in veselje, saj so le spomini na lepe trenutke.

4. Kdo te je navdušil za pisanje poezije in risanje?

Za pisanje poezije me je navdušila ena izmed mojih najboljših prijateljic, saj je verjela, da je moja poezija vredna veliko več, kot sem trdila jaz in pa moja mama, ki mi je že od malih nog brala Prešernove Poezije. Kar pa se tiče risanja,  je to nekaj, kar počnem že od kar pomnim.

5. Kdo je tvoj vzornik?

Če bi rekla, da lahko s prstom pokažem na tisto eno osebo, ki mi je spremenila življenje in me navdušila, bi lagala. Zgledujem se po vseh, ki me obdajajo, saj ima vsak svojo zgodbo in prav vsak je lahko moj navdih.

6. Kakšne pesmi najraje pišeš?

Najraje pišem prosto, ker se pesmi pišejo same, saj o tem, kaj bo nastalo na koncu po navadi ne odločam jaz.

7. Kako to, da si se odločila za svojo razstavo?

Zdela se mi je odlična priložnost, da mojo umetnost vidi še kdo drug, kot samo moji najbližji in pa tudi dobra popotnica za prihodnost.

8. Ali boš, ko končaš osnovno šolo, nadaljevala z risanjem in pisanjem poezije?

Najverjetneje ja, saj na ta način lahko izražam svoja čustva in rešujem svoje težave.

9. Kje se vidiš v prihodnosti?

O prihodnosti ne razmišljam preveč, saj se mi zdi, da če živim za prihodnost, za katero ni nujno da jo imam, zamudim vso zabavo in vse stvari, ki se dogajajo prav zdaj, v tem trenutku mojega življenja. Seveda pa prav tako kot vsi kdaj pa kdaj vendarle pomislim, kaj me morda čaka. Najbolj si želim potovati po svetu s par evri v žepu, nahrbtnikom in z nekom, ki mu lahko zaupam vse na tem svetu ter spoznavam nove ljudi in njihove zgodbe.

10. Ali razmišljaš, da bi svoje risbe prodajala ali izdala kakšno pesniško zbirko?

Seveda si tega želim, a do tja me čaka še kar nekaj vaje.

11. Pišeš slovenske in angleške pesmi, katere pišeš raje in zakaj?

Raje pišem angleške pesmi, čeprav se nekateri nad tem pritožujejo češ, da moramo slovenski jezik ohraniti – s čim se strinjam, da ne bo pomote, v angleščini pa pišem raje, saj se mi zdi veliko lažje izražati čustva.

12. Bi rada kaj sporočila bralcem Korakov?

 Seveda, zakaj pa ne! V življenju ne iščite sreče v materialnih stvareh, iščite jo v lepih trenutkih svojega življenja in pa sami v sebi in najpomembneje – bodite to, kar ste. Ne bojte se pokazati, kdo ste v resnici in naj vas ne bo strah mnenja drugih. Vsak si zasluži biti sprejet takšen, kot je in vi ste tisti, ki lahko ustvarite družbo, v kateri je to mogoče!

Neži se lepo zahvaljujem, da si je vzela čas in mi odgovorila na nekaj vprašanj.
Erik Žižek,9.b

Anketa: Plusi in minusi naše šole

Tokrat smo učence od 6. do 9. razreda spraševali, kaj jim je na šoli najbolj všeč in kaj pogrešajo. Dobili smo kar nekaj zanimivih odgovorov:

+ Na šoli mi je najbolj všeč, da imam dobre sošolce.

+ Čeprav izleti niso preveč zanimivi, so vseeno dobri, imamo veliko možnosti za poskušanje nekaterih novih stvari kot so tekmovanja, projekti, itd, nova tehnologija, nekaj ljudi, učencev in učiteljev je kar prijaznih, šolski prevoz je dobro urejen.

+ Šolska prehrana (ne more vedno ustrezati 400 učencem, glede na to se mi zdi jedilnik zelo dobro izbran)

+ Učitelj matematike, ker zelo dobro razlaga matematiko, ne hiti in učiteljica fizike, ker nam več kot pomaga, kljub obnašanju…

+ Učitelji so prijazni, skoraj vsi so pripravljeni, da ti prisluhnejo in so vedno pripravljeni na pogovor.

+ Dobri odnosi z učitelji, nam pomagajo, nas povezujejo z drugimi razredi skozi ekskurzije ali kake izlete.

+ Imamo proste ure, skupen prostor za druženje, dokaj dobre malice in kosila, odnosi od nekaterih učiteljev.

+ Šola je dovolj prostorna, všeč so nam sladice po kosilu.

– Spremenite jedilnik, saj mlečni riž ni tako odličen, umaknite nagačene živali, učitelji bi lahko bili bolj zagreti – novi pristopi k učencem.

– Nove mize in stoli, šola naj se začne ob 8.00 uri, saj zjutraj, razen če vstaneš ob 5.00, ni časa za zajtrk, malica pa ni sitostna.

– Učence, ki vedno znova kršijo pravila, kaznujte, uvedba debatnega krožka ne bi bila slaba stvar, več časa izven učilnic – na svežem zraku, v naravi.

– 8. ure niso potrebne, več posvečanja učencem, pogovori o težavah na razrednih urah, obnova igral, itd…

– Učitelji (ne glede na obnašanje posameznikov, jim še vedno dajo priložnost za boljše ocene, čeprav nekateri učitelji ne znajo dobro razporediti ocen skozi celo šolsko leto).

– Slaba hrana, premalo prostih ur.

– Ko učenci dežurajo, imajo preveč časa, zato so na telefonih, predlagam večjo zaposlitev.

– Premalo praktičnega pouka, preveč pouka teorije.

Erik Žižek,9.b, David Ferčec, 9.a

Športni dan – tek na smučeh

 V torek, 5.2.2019, smo učenci od 6. do 9. razreda na OŠ Duplek imeli zimski športni dan.
Učenci so lahko izbirali med smučanjem, plavanjem, drsanjem in tekom na smučeh. Tisti, ki so šli smučat in tisti, ki smo šli na tek na smučeh, smo se zbrali že ob 7. uri zjutraj. Na avtobus smo naložili osebne stvari in smučke ter se odpravili proti Rogli. Vozili smo se dobro uro, ko smo končno prispeli.
Razdelili smo si malico in se odpravili proti hotelu Natura. Tam smo si obuli čevlje za tek na smučeh, pomalicali ter se opremili za tekanje. Tekali smo približno eno uro, nato pa smo zopet šli na malico. Odtekali smo približno 15 kilometrov tekaške proge.
Ob koncu, ko smo bili že vsi utrujeni, smo očistili sneg iz smuči ter se preoblekli in odšli proti parkirišču. Tam nas je čakal avtobus, s katerim smo prej prišli, ter se odpeljali proti naši šoli. Ko smo prispeli, smo si razdelili smuči ter odšli domov.
 
Erik Žižek, 9.b