Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ema Bračko

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7.b

V petek, 17.11. 2017, smo tudi na naši šoli pripravili Tradicionalni slovenski zajtrk, tokrat že sedmo leto zapored.

V  šolo smo prišli ob 7:30, ob 8:00 pa se je začela prireditev ob tem posebnem dnevu. Poslušalki smo razne deklamacije, igranje harmonike in petje pevskega zbora. Po končani prireditvi pa se je vsak razred odpravil po svoje. Naš razred je ostal v šoli. Takoj smo zavihali rokave in začeli z delom. Naredili smo 4 različne maske za obraz. Vse so vsebovale med. Nato pa so se od maske do maske sestavine spreminjale. Proti koncu pripravljanja mask pa so si nekateri na obraz dali še sveže kumarice. Po končanem delu z maskami sta nas obiskali dve izmed članic Zeliščnega društva Melisa, ki so nam pokazale različna zelišča. Pripravili pa smo tudi čaj iz ovsa ter kamilice. Ko je čaj bil pripravljen, ga je seveda bilo treba tudi poskusiti. Ko smo čaj popili, smo vse pospravili ter se poslovili od članic Zeliščnega kluba Melisa. Mi pa smo se odpravili na sprehod v gozd. Tam smo naredili nekaj fotografij ter se zelo zabavali. Ob hoji nazaj do šole smo se usavili in pozdravili našo sošolko, ki si je poškodovala gleženj. In že je bil konec naravoslovnega dneva.

Ta dan se mi bo vtisnil v spomin za veliko časa in že komaj čakam na naslednje leto.

                                                                                        Ema Bračko 7.B

Polž in mravlja

Nekega dne sta se mravlja in polž igrala na plezalih. Mravlja reče: “Jaz splezam višje kot ti.” Polž pa ji odgovori:” Kar misli si, če smo pa polži v čem dobri, pa smo v plezanju po plezalih.” In tako začneta tekmovati. Bilo je še pet centimetrov do vrha, a mravlja je zmagovala. Ko jo je polž dohitel, se je mravlja vstrašila, spotaknila in padla na tla. Zvila si je nogo. In od takrat naprej mravlja več nikoli ne gre na plezala.

Osel gre samo enkrat na led.

                                                                                          Ema Bračko 7.b

Obisk Hitradia Center

V torek, 16. 5. 2017, smo se z novinarskim in dramskim krožkom ter izbirnim predmetom umetnost odpravili na Hitradio Center.

Ob 11.15 smo se zbrali pred šolo in se z avtobusmo odpeljali proti Mariboru. Vozili smo se približno 15 minut. Ko smo prispeli, smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je odšla v studio, druga pa v sobo za sestanke, nato pa smo se menjali. Povedali so nam, kako poteka delo na radiu in pokazali razne mešalne plošče, s katerimi sestavijo spored oddaje. V tem času so naše šolske novinarke opravile intervju z radijskima voditeljema Tanjo Kocman in Timom Koresom-Korijem. Po končanem ogledu smo se lahko z njima slikali, dobili smo tudi njune avtograme. Dobili smo tudi pisala Hitradia Center. Ko smo zaključili obisk na radiu, smo se odpravili na pijačo in sladoled, kjer smo klepetali in si izmenjavali vtise z obiska.

Ta izlet nama je bil ZELO všeč in z VELIKIM vesejem bi ga ponovili.

Tia Heler in Ema Bračko, 6.a

Izlet v knjižnico

V torek, 11.4.2017, smo odšli v Knjižnico Duplek. Preden smo se odpravili, smo nekaj pojedli. Naša učiteljica Suzana pa nam je tudi povedala, kako se moramo v knjižnici obnašati.

Hitro smo stekli, se preobuli in preoblekli ter se odpravili na pot. Z mojo najboljšo prijateljico Ino sva bili zadnji v koloni. Dobili sva zaščitne jopiče in tako sva bili zelo dobro vidni v prometu. Na poti smo opazovali naravo in naše prelepe dupleške štorklje. Pot nam je zelo hitro minila in že smo bili v knjižnici. Tam so nas čakali trije knjižničarji. Najprej smo odšli s knjižničarko in nam je povedala, da je april mesec pravljic, ker se je 2. aprila rodil Hans Christian Andersen. Pripovedovala nam je tudi nekaj pravljic. Nato sta prišla knjižničarja in smo sestavljali zgodbe iz kock. Izposodili smo si lahko tudi kakšno knjigo. Nato nas je poklicala učiteljica Suzana in počasi smo se odpravili proti šoli.

Pred šolo me je čakala mami in skupaj sva odšli domov. To je bil zame res zelo vznemirljiv in zanimiv dan.

Hana Špičko 2.a

3. b čez 20 let

Čez 20 let bom stara 28 let. Živela bom v Londonu. Po poklicu bom slavna igralka, frizerka, modna oblikovalka in slaščičarka. Zelo bom bogata.

Lara Tisa, 3. b

Čez 20 let bom poročena. Imela bom službo. Kupila bom hiško na morju. Imela bom hišo. Živela bom v Londonu ali pa v Mariboru. Imela bom družino. Stara bom 28 let.

Gabrijela Jurša Trantura, 3. b

Jaz bom po poklicu kozmetičarka ali pevka. Imela bom podporo domačih glede svojih ciljev. Imela bom veliko hišo. Imela bom psa ali kužka. imela bom veliko denarja. Živela bom v Sloveniji. Imela bom svobodo. Moj hobi bo branje in pomaganje ljudem v stiski.

Marisa Minih, 3. b

Imela bi svoj dom. Živela bi v Londonu. Poklic bo frizerka in učiteljica!!! Imela bom službo. Imela bom kmetijo in ne bi pila alkohola. Imela bom pridnega otroka.

Neja Zelenik, 3.b

Po poteh gorskega zdravnika

V petek, 30.9.2016, smo se ob 4:15 z avtobusom odpeljali proti Tirolski, kjer snemajo priljubljeno serijo Gorski zdravnik.

Vožnja je bila zelo naporna, saj smo se vozili dolgih 7 ur. Ko smo prispeli, smo se sprehodili do ambulante doktorja Martina Gruberja. Po poti nas je spremljala prečudovita narava, vse hiše so bile okrašene in travniki polni prečudovitih cvetlic. Ko smo prišli do ambulante, smo videli, da tam snemajo 10. sezono te serije in zato smo morali biti zelo tiho. A na žalost so snemali v ambulanti, zato igralcev nismo videli v živo. Nismo si mogli ogledati ambulante, saj je bil vstop prepovedan. Ko smo se načakali, smo odšli proti avtobusu, ki nas je odpeljal do glavnega trga. Tam smo si ogledali gostilno, vodnjak, cerkev in pokopališče. Čez približno 20 minut nas je avtobus odpeljal do smučarskega centra Kitzbuhel, kjer smo imeli čas za kosilo in nakupovanje spominkov. Ob 14:00 smo se odpeljali do jezera Zell am See, ki je eno najbolj čistih jezer v Evropi, tudi tam smo imeli dovolj časa za nakup spominkov. Potem pa nas je čakala vožnja nazaj domov.

summer_lake

Ta izlet je bil zame nepozaben, saj sem videla, kje snemajo mojo najljubšo serijo in ker sva z mamo imeli dan za punce. ZELO SEM UŽIVALA!!!

Ema Bračko, 6. a

Gozdna pravljica

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak z dvema otrokoma. Mati jim je že davmo umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Nekega dne je siromak naročil petelinu, naj poskrbi za otroka, on pa gre s trebuhom za kruhom. Že naslednji dan se je poslovil od otrok in petelina ter se odpravil na pot. Hodil je tri dni in tri noči in končno prispel do vasi. Med hojo je zagledal en krajcar in ko je prišel do vasi, si je kupil štruco kruha. Usedel se je na travo in začel jesti. Nenadoma pa je k njemu prisedel neznanec, ki je bil prav tako siromak, prosil ga je za štruco kruha, on pa mu v zameno da zlat oreh, ki mu bo izpolnil pet največjih želja. Siromak se je s to ponudbo strinjal in mu je dal štruco kruha, on pa je dobil zlat oreh. Siromak si je takoj zaželel svojo največjo željo in sicer, da bi imel hišo sredi gozda. To pa se mu je takoj izpolnilo, prvi dan je bil v svoji koči sam, naslednji da pa je odšel domov po otroke. Hiša pa je bila premajhna zato je mogel petelina pustiti. Skupaj so živeli srečno v hiši sredi gozda.

A otroka sta pogrešala petelina, siromak pa ni mogel gledati žalostnih otrok, zato se je zvečer pritihotapil za hišo in si zaželel petelina in malo hiško za petelina. Takoj se je pred njim pojavil petelin, za petelinom pa zelo majhna hiška za petelina. Ko sta se otroka zjutraj zbudila, sta bila presrečna, da ga spet vidita in spet so vsi srečno živeli. Nekega dne pa je siromak naročil otrokoma, naj gresta v vas po štruco kruha in otroka sta se odpravila. Siromaka pa je začelo skrbeti, ker otrok že en dan ni bilo domov, zato se ju je odpravil poiskat, a tudi on se je izgubil. Nekega jutra pa je petelin našel oreh, hotel ga je pojesti, a ga nikakor ni mogel in je še on pričel tavati po gozdu, da bi našel kaj za pod zob ter našel storž koruze, ki ga je odnesel siromaku. Ko ga je našel, mu je rekel, naj še vanj pove svojo željo. Siromak ga je upošteval in pred nijm sta se pojavila otroka. Skupaj so odšli domov. Za zadnji dve želji pa si je zaželel prečudovito ženo in večjo hišo v gozdu. In tudi to se mu je izpolnilo.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če niso že zdavnaj umrli.

Ema Bračko, 6. a