Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko

ŽIVLJENJE (sonet z odmevom)

Na svetu prav nič ni neskončno…..Končno
Vse iz rok nam odleti…..Leti
Čas pomen svoj izgubi…..Zgubi
Sčasoma ne moremo več stati pokončno…..Končno

Veliko skrivnosti življenskih spoznamo…..Poznamo
Nekatere se zdijo neresnične…..Resnične
Druge resnice nepravične…..Pravične
A preteklost težko preigramo…..Igramo

A na koncu res zmaga nepravičnost?…..Pravičnost
Svet navajen odevanja je v neresnico…..Resnico
Življenje velikokrat postreže s krivico…..Krivico
Včasih kljub vsemu zmaga dvoličnost…..Ličnost

A kljub temu, da v srcu včasih vlada nemir…..Mir
Zapomni si… ljubezen je vedno sreče izvir…..Vir

Ajda, 9.a

Svetovni dan glasnega branja

5. februar. Svetovni dan glasnega branja. Zakaj? Družba LitWorld je leta 2010 ustanovila Svetovni dan branja na glas kot priložnost, da ljudje po vsem svetu proslavijo veselje do branja na glas in se zavzemajo za opismenjevanje kot temeljno človekovo pravico, ki pripada vsem.

Tudi učenci naše šole smo letos obeležili ta dan. Jezik je vendarle darilo, ki ga moramo negovati in ohranjati. Posebej pa je lepo, če lahko z njegovo pomočjo delimo zgodbe. Učenci 9.a razreda smo deljenje zgodb povezali z medgeneracijskim druženjem. Tako smo namesto ure slovenščine izvedli ‘bralne urice’. Vsak učenec si je že pred uro pripravil svojo slikanico. Nato smo tretjo šolsko uro odšli v tretji razred, kjer si je vsak devetošolec izbral svojega poslušalca-tretješolca. Zgodbe smo nato v parih prebrali in se o njih pogovorili.

Osebno se mi je to zdela odlična ideja in odličen način za praznovanje tega bralno obarvanega dne.

Ajda Rojko, 9.a

Moje želje v 2020

Leto hitro mine. Hitro se koledar ustavi na 31. decembru in vse, kar nam ostane, so spomini. Tudi leto 2019 je, vsaj meni, minilo prehitro. Doživela sem veliko stvari, med drugim vstopila v zadnji razred osnovne šole, kar je hkrati vznemirljivo, a hkrati prepojeno s strahom in žalostjo. Čez nekaj mesecev bom namreč zadnjič stopila čez prag OŠ Duplek kot učenka.

Leto 2019 je bilo polno vzponov in padcev, kakor vsako leto. Doživela sem veliko in hkrati spoznala, da na koncu dneva ostaneš le ti, sam s sabo. In, da si sam edina oseba, ki ji lahko popolnoma zaupaš. V spominu pa mi bo definitivno ostala Praga, letošnje prekratke poletne počitnice ter vsi zastavljeni in izpolnjeni cilji.

Od leta 2020 si želim le eno. Srečo. In to ne tisto površno, ohlapno srečo, ki jo dobiš in kratkotrajno začutiš ob materialnih stvareh. Želim si, da se bi smejala brez pomena, da bi bila hvaležna za vsak dan in da bi 2020 bilo leto, ki si ga bo vredno zapomniti.

Sedaj je pravi čas za nove ideje, nove rešitve, za vse, kar je tako dolgo čakalo, da končno plane na dan. Ne čakajte na 2021! Naj bo to leto vaše leto.

Ajda, 9.a

Can you imagine how many…

People are living
lives are ending
babies are being born
parents are worrying
problems are being solved
lovers are loving
haters are hating
children are becoming teenagers
teenagers are growing up
lessons are being learned
people are sorry for their mistakes
stories are being told
lies are being believed
truth is being spread
money is being wasted

But in the end. There’s good and there’s bad in this world. And that’a what makes it a balance.

Ajda, 9.a

In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Trgatev 2019

V petek, 27. 9. 2019 se je na šoli odvijala že deveta trgatev potomke najstarejše trte.

Učenci, ki smo pri trgatvi sodelovali, smo se skupaj z učiteljico Marjetko zbrali okoli desete ure. Najprej smo skupaj ponovili besedilo, potem pa hitro odšli na delo. Preoblekli smo se v starodobne Duplečane, dekleta smo si nadela krila in predpasnike, spletle smo si kite in si okoli glave zavezale rute. Fantje pa so si oblekli stare hlače, škornje ter modre predpasnike. Fantje so kasneje pripravili mize in stole ter vse potrebno na prizorišču pred šolo, dekleta pa smo pripravile hrano. Pripravile smo sendviče z zaseko, pecivo in grozdje, če po slučaju trta letos ni imela najboljše letine.

Letos trgatev ni potekala kot vseh osem pred njo, saj je splet okoliščin privedel do tega, da se je ravno pri trti začel graditi nov vrtec. A to nas seveda ni ustavilo. Izpeljali smo jo tako, da so fantje že prej obrali grozdje potem pa smo vsi sodelujoči, v spremstvu harmonikašev, odšli proti glavnemu vhodu, kjer je kot vsako leto potekala prireditev.

Nastopal je pevski zbor, folklora, vrtci s svojimi deklamacijami, Aljaž in Lan na tubi in harmoniki, fantje so predstavili nekaj šaljivih iger iz starih časov, nastopale pa so tudi naše stalne gostje, ljudske pevke iz Korene.

Ko se je prireditev končala, smo se vsi posladkali z dobrotami, ki so nas že čakale na mizi.

Ajda, 9.a

Kulturna šola 2019

V petek, 20. septembra smo se Karolina, Lia, učiteljica Živa, hišnik Igor in jaz ob 6.30 zjutraj z gasilskim kombijem odpeljali proti Mokronogu. Na poti smo pobrali še dve učenki in mentorico iz osnovne šole Angela Besednjaka. Po dolgi, približno dve uri dolgi vožnji, smo prispeli v Mokronog. Tam nas je pričakal okusen zajtrk. Kmalu za tem smo se razdelili v skupine in odšli v učilnice. S Karolino in Lio smo bile v skupini, kjer smo si izdelovali lutke. Hoteli smo uprizoriti tudi lastno predstavo, pa nam je zmanjkalo časa.

Nato smo imeli kosilo in za tem 10 minut prostega časa. Kmalu smo se spet razdelili v prvotne skupine. Skupaj s skupini določenim mentorjem smo odšli na ustvarjalni sprehod, kjer smo na poti do Kulturnega središča Mokronog na pločnik z barvo v spreju narisali stopinje. Ko smo z delom končali, smo se odpravili v dvorano, kjer nas je čakal slavnostni zaključek s podelitvijo priznanj. Tam so razglasili tudi najbolj kulturno šolo leta 2019. Letos ta laskavi naziv nosi Osnovna šola Boštanj.

dav

Dan, ki smo ga preživele, se mi je zdel zelo zanimiv. Bil je drugačen, a poln ustvarjalnosti in pozitivne energije.

Ajda, 9.a

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a