Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko

Intervju z učiteljico Nevenko Jesenik

Učiteljica Nevenka Jesenik  je v življenju doživela že marsikaj zanimivega. S prigodami s svojih potovanj, poučevanja in preteklosti naju je nasmejala, hkrati pa nama dala odlične nasvete za prihodnost.

1. Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Zakaj ravno poučevanje angleščine?

Hm… Dolga zgodba.(smeh) V osnovni šoli sem želela študirati fiziko, v srednji šoli sem želela študirati umetnost, potem pa sem dobila štipendijo v ZDA za eno leto in ko sem prišla nazaj, sem ugotovila, da sem zamudila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Zato da ne bi eno leto doma počivala oziroma nič ne počela, sem se vpisala na študij slovenščine in angleščine, ki je v Mariboru, ker sem si mislila, da mi bo šlo dobro. In šlo mi je dobro. Potem sem po enem letu ugotovila, da nima smisla pustiti tega leta študija in študij nadaljevala ter tudi končala.

2. Če angleščine ne bi poučevali, kaj bi?

Sem že povedala, da bi se po vsej verjetnosti ukvarjala z umetnostjo. Po vsej verjetnosti bi bila zdaj kakšna slikarka. (smeh)🙂

3. Kako dolgo že poučujete na naši šoli?

Uhh. Nikoli mi niso šle številke dobro od rok. Preko dvajset let.

4. Na šoli ste torej že dolgo časa. Se je na njej skozi leta veliko spremenilo?

Ja, precej se je spremenilo. Spremenila se je sama šolska zgradba, šolski sistem, ki se tako ali tako neprestano spreminja. Otroci oziroma učenci se spreminjate. S tem tudi starši in družba kot taka se spreminja. Kar se pouka samega tiče, prej osemletka, zdaj devetletka. Deljenje učencev na učne skupine, tega včasih ni bilo. Zelo je napredovala tehnika oziroma tehnologija poučevanja. Včasih ni bilo nobenih pametnih tabel, telefonov, snemalnikov. Kar se tiče fotokopiranja, so velikanske spremembe. Vse smo še morali pisati na stari pisalni stroj in potem razmnoževati na roke. Ampak na srečo se je veliko stvari spremenilo tudi na bolje.

5. Če bi imeli možnost, bi na šoli kaj spremenili?

Absolutno. Na naši šoli bi zadeve spremenila tako, da bi bilo več učilnic, da bi bila nova telovadnica, da bi imeli najmanj eno učilnico zunaj, na prostem. Torej prostorska stiska je tista ki moti, vse nas, učitelje ter tudi vas, učence. Zadnjič je en učenec iz petega razreda tako prisrčno rekel, da ta šola bi rabila podstrešje, zato da bi lahko vse stvari, ki jih imamo, pospravili tja.Organiziraja bi malce manj sestankov, takih in drugačnih.(smeh) V našem slovenskem prostoru pa bi si želela, da bi poklic učitelja bil malce bolj cenjen, da bi imel več cene, da bi bili, tako kot strokovnjaki, bolj priznani v družbi.

6. Kaj Vam je pri Vašem poklicu najbolj všeč? Ali česa ne marate?

Po vseh teh letih poučevanja sem še vedno najrajši v razredu. Še sploh, če imam pred sabo učence, ki so pripravljeni poslušati.  Posebno rada pripovedujem zgodbice in zgodbic imam vedno kar veliko na zalogi. Zelo mi je všeč, ko pridem v razred, ki ima rad angleščino, da so dobre volje, da se nasmejemo skupaj. To je en del mojega poklica, ki je neprecenljiv. Malo manj pa mi je všeč recimo spraševanje. Vi, učenci, si mogoče ne mislite, ampak spraševanje je za nas učitelje zelo zelo odgovorna zadeva in je včasih zelo težko. Toda jaz poskušam čim bolje opraviti svoje delo.

7. Kaj je najbolj smešen dogodek, ki se je zgodil med poukom?

Uhhh… smešnih dogodkov med poukom je kar veliko. Tako da bi zdaj težko stresla kakšnega iz rokava. Mogoče se bo vam, učencem, to zdelo malo smešno… Včasih kakšen učenec kaj ušpiči in se meni zdi to zelo zabavno, ampak ker pri tem krši šolski red, se moram narediti hudo in ga skregati, potem pa se obrnem vstran od učencev in se sama pri sebi smejem.

8. Vas kaj novega naučijo tudi učenci pri pouku?

Absolutno, velikokrat dobim kakšno idejo ravno od učencev. Vsake toliko časa me nekdo preseneti s kakšno zabavno domislico ali s kakšnim vprašanjem, na katerega sama niti v sanjah ne bi pomislila, ampak je vredno razmisleka ali pa celo obravnave pri pouku.  Mogoče tukaj ena anekdota. V lanskem šolskem letu me je en učenec, ki  je mislil, da bo zmotil pouk, vprašal vprašanje, čisto nepovezano od šolske snovi. Ali imajo pingvini kolena. In to se mi je zdelo tako zanimivo, da smo tekočo snov prekinili  in smo odšli vprašati strička Googla, ali imajo pingvini kolena. Ugotovili smo, da jih imajo v bistvu skrita v telesu. Zanimivo, ne?

10. Kaj je vaša najljubša aktivnost, ko pridete iz službe?

Odvisno od tega, kako sem razpoložena, ampak prva stvar, ki jo vedno naredim, je, da si malo spočijem ušesa. Potem pa je odvisno, kako se odvijejo zadeve. Hodim še v likovni tečaj namreč, tako da se velikokrat ubadam s tem. Zelo rada imam fotografijo, kot hobi. Zelo rada berem, zelo rada gledam filme, pa tudi kuham rada. Če pa imam čas, še sedem na kolo, tako da mi je dan vedno prekratek.

11. Kateri predmet je bil vaš najljubši, ko ste še sami hodili v šolo?

Angleščina vedno, to moram reči. Že ko sem bila otrok, mi je moja mama kupila angleške knjige, ki sem jih z veseljem prebirala. Še zdaj znam na pamet na primer Pepelko. Potem fizika, še posebej vesolje, optika in podobno. V srednji šoli pa so se mi stvari že začele prevešati v likovno umetnost. Ampak angleščina ves čas. Kasneje pa sem razvila, bom rekla, velik interes do zgodovine in geografije.

13. Katerega predmeta v osnovni šoli niste marali?

Moram povedati? (smeh) Tehnike. To pa zato, ker smo imeli grozno strogega učitelja, ki so se ga vsi bali na daleč in blizu in seveda tudi jaz. Čeprav mi nikoli ni nič naredil, je bil zelo nagle jeze.

14. Ali Vam potovanja pomagajo pri poučevanju? Na kak način?

Absolutno da. Potovanja so krasna. Kadar kam grem, kar je zelo pogosto, uživam v vsem, kar vidim in kar slišim. Ponavadi naredim ogromno fotografij. Uživam tudi v kulinariki. Tako da je zelo zabavno.  Srečaš nove ljudi, se učiš tudi drugih jezikov, ne samo angleščine. V glavnem komuniciramo v angleščini, ampak v zadnjem času sem bila preko projekta nekajkrat v Italiji in je prav fino, ko slišiš italijanščino in jo skušaš razumeti glede na  skupne jezikovne korene. In vedno je kaj novega. Recimo nazadnje, ko sem bila v Italiji, smo v hotelu kar nekaj časa čakali na prevoz na letališče, ker so imeli naši prevozniki malo zamude. Zraven hotela je bil krožni promet, ki je bil poraščen s travo in je imel en majhen grmiček. Naenkrat zagledam, da čez cesto pridejo tri ovce.  Pogledam drugič in se za tistimi tremi ovcami vsuje cela čreda ovc, ki jih je bilo zagotovo 150. Potem prileti za njimi pastir, ker so pobegnile. Tiste ta prve so se pasle, ostale pa so zaustavile cel promet in je trajalo približno 15 minut, da je ta pastir vse ovce nagnal, s tem da so se med naganjanjem nazaj razbežale. Ene v levo, ene pa v desno, tako da je bilo kar zabavno. Vedno je kaj zabavnega.

15. Se angleški jezik iz knjig zelo razlikuje od pogovornega?

Odvisno od tega, kakšne knjige imamo v mislih. Če imamo v mislih knjige s poglobljenimi znanstvenimi razlagami, potem ja. Če pa imamo v mislih knjige za najstnike, ki so že tudi v slovenščini vedno bolj pogovorne, potem pa ne.

16. Ste imeli kakšne težave pri razumevanju angleškega jezika, ko ste prvič obiskali London?

Ne. Pred obiskom Londona sem bila že v Ameriki in pri razumevanju jezika že tam nisem imela pretiranih težav. Zgodila pa se mi je ena prigoda. V našem šolskem sistemu smo se vedno učili britanske angleščine, v Ameriki pa seveda govorijo ameriško angleščino. Amerika je zelo velik kontinent in velika večina  Američanov v času svojega življenja sploh ne potuje v tujino. Potujejo sicer zelo veliko, ampak le v notranjosti ZDA. V tisti časih, ko sem prvič obiskala ZDA, velika večina Američanov sploh ni imela potnih listov. Torej, ko sem bila prvič tam s svojo “ameriško sestro”, me je nekega dne vprašala, kaj bi za kosilo. Povedala sem ji, da bi rada hot dog, ampak me ni razumela, saj oni hot dog naglasijo hat dag. Do tega, da me je razumela, sva prišli tako, da sem ji po petem poskusu besedo zapisala na papir. (smeh) Zdi se mi, da so Američani nasplošno zelo “hecni”. “Hecni” v smislu, da so dosti bolj odprti in zgovorni kot mi, ter jih ni sram zastavljati vprašanja.  V okviru programa smo pred leti odšli učitelji iz vsega sveta po svetu in na šolah predstavljali naš šolski sistem in kulturo. In ko sem ravno predstavljala Slovenijo v Ameriki, me je punčka vprašala, če živimo na drevesih, ker sploh niso imeli predstave, kje in kako živimo. Spraševali so me tudi, če poznam hladilnik, če sem že videla televizijo in telefon ter podobne nenavadne stvari. Nad temi vprašanji sem bila zelo začudena. Ampak njim ni bilo niti malo nerodno. Preden bi jaz koga vprašala kaj takega, bi se verjetno že pogreznila v zemljo. Sploh pa Slovenija že takrat ni imela veliko slabšega standarda od Amerike.

17. Kateri kraj, ki ste ga obiskali, je bil vaš najljubši? Zakaj?

Težko bi se odločila, saj so bili vsi nekaj posebnega. Ampak osebno mi je zelo dobro v spominu ostal New York. Žal sem v njem bila za samo en dan, ampak to, kar sem videla, je bilo nepopisno. Videli smo ogromno. Od palače OZN do kitajskega mesta, Kipa svobode, svetovnega trgovinskega centra, ki je bil zrušen in mnogo mnogo več. Ker že celo življenje živim v mestu, so mi velemesta, kot je New York, še posebej pri srcu in z veseljem bi šla še enkrat. Seveda pa obožujem tudi London, Washington DC s prelepimi muzeji in galerijami. Pri mestih pa nasplošno obožujem vrvež, vedno se kaj dogaja in vedno imaš kaj za videti, doživeti. Pred potovanji pa je najbolj pomembno, da te ne sme biti strah. Ljudje, ki gredo s strahom po svetu, tistim se ravno nekaj zgodi.

19. Kako ste prišli do ideje, da bi napisali svoj učbenik in delovni zvezek?

V bistvu nisem jaz prišla na to idejo, ampak so me povabili v tim. Ta ideja mi je bila zelo všeč in še danes sem ponosna, saj lahko na tak način dam marsikaj učencem in tudi potešim svojo željo po pisanju. Tudi pisati sem že začela zelo zgodaj. Že v četrtem razredu osnovne šole sem napisala svoj otroški roman, ki sicer nikoli ni prišel v javnost.

20. Kaj je bilo najtežje pri ustvarjanju samega učbenika?

Najtežje oziroma tisto, kar ti vzame največ časa in energije, je obdelava učbenika in priprava na tisk, potem ko je že vse napisano. Namreč, ko je vse napisano, je še veliko stvari, ki jih moraš narediti, da učbenik lahko izide. Torej lektoriranje, napisati moreš rešitve in pripraviti CD-je. Lektorji morajo velikokrat skozi besedilo in ko smo vsi prepričani, da napak ni, lahko gre učbenik v tisk. Ampak napake so vedno, saj ljudje nismo roboti in napake velikokrat spregledamo. Ta del je torej naporen, saj ni kreativen, ampak je k večjemu samo iskanje in pregledovanje napak.

21. Koliko časa Vam vzame pisanje raznih nalog?

Na primer za pisanje ene besedilne naloge najprej vedno dobim idejo, o čem bi pisala in potem grem raziskovat. Včasih me kakšna tema tako pritegne, da za računalnikom sedim več dni in pregledujem gradiva iz raznih spletnih strani, hvala Bogu za internet (smeh), in potem si delam izvlečke. Pozorna moram biti na dolžino, težavnost in avtorske pravice besedila. Tudi vprašanja pod besedilom morajo biti zanimiva in hkrati poučna ter vam učencem zadati nekakšne cilje. Torej, včasih beseda steče takoj, včasih pa za takšno nalogo potrebujem tudi štiri dni ali več. Moram pa priznati, da zelo uživam pri brskanju med informacijami in sem vesela, ko se naučim kaj novega, saj se mi zdi, da je znanje zelo pomembno in ga sama zelo cenim.

22. Katera je Vaša najljubša knjiga?

Težko bi se odločila za eno. Bartolov Alamut, recimo. Od slovenskih avtorjev vem, da mi je bila všeč knjiga Cvetje v jeseni. Zelo rada imam tudi poezijo Franceta Prešerna. Za dušo pa rada berem takšne bolj odštekane knjige. Nekaj let nazaj sem si kupila knjigo “neumnih” vprašanj in odgovorov, katere naslov je bil Is there anything good about wasps? (So ose sploh koristne?). V knjigi so povedali, da če ne bi bilo os na svetu, se naš eko sistem ne bi niti malo spremenil. Poleg tega je bilo v knjigi cel kup smešnih in odštekanih vprašanj in odgovorov.

23. Imate vzornika?

Vzornika? Vzornika, torej osebo, po kateri se zgledujem v življenju, ne. Občudujem pa cel kup ljudi. V svetu slikarstva in umetnosti so to Pablo Picasso, Joan Miro, Henri Matisse,… Na splošno pa mi je bil zelo pri srcu Stephen Hawking zaradi tega, ker je kljub svojem telesnem in fizičnem primanjkljaju naredil za človeštvo več, kot ne vem koliko popolnoma zdravih ljudi skupaj. Resnično je vreden spoštovanja. Seveda pa občudujem tudi Galilea Galileia, Alberta Einsteina ter ogromno drugih ljudi, od katerih dobivam navdih. Je pa res, da če si genij, ti nekje narava da, nekje ti pa vzame. Zato so geniji vedno tisti, ki so za večino ljudi malo čudni. Ker so drugačni, imajo druge predloge, po navadi imajo težave pri komunikaciji, ker imajo toliko stvari v svoji glavi in zato so potem takšni, kot so.  Ampak takšni ljudje morajo obstajati.

24. Kolikor veva, ste ena izmed glavnih pri prireditvi za 40 let šole. Ste veseli da ste dobili to čast?

Da, absolutno. To je zelo velika čast, je pa tudi zelo velika odgovornost. Srčno upam, da bo zadeva uspela in da bo na takšnem nivoju, da bomo vsi  zadovoljni.

25. Imate s pripravljanjem prireditve in natečajev veliko dela?

Je dokaj veliko dela ja, ampak bomo mogoče o tem kdaj drugič. Neke stvari še ne bi rada obelodanila. Zdi se mi bolje, da je okoli tega še malo skrivnosti, kot pa da vse razbobnamo in bodo potem ljudje razočarani.

26. Imate že kakšne projekte v mislih za prihodnost?

O ja. (smeh) Vedno mi nekaj po glavi mrgoli. Imam kar nekaj projektov v mislih, ampak bom povedala enako, dokler so v moji glavi, še niso dozoreli in ko bodo dozoreli, bodo obelodanjeni. Nekateri se vežejo na moje delo v šoli, nekateri pa seveda tudi na stvari, ki jih počnem v prostem času.

27. Kako Vam uspe vzpostaviti kontakt z vsemi gosti, “nation speakerji” in drugimi zanimivimi ljudmi, ki jih povabite v šolo?

Tisto leto, ki sem ga preživela v Ameriki, mi je dalo to, da sem postala dosti bolj komunikativna, zgovorna in odprta do drugih ljudi. Večinoma nimam težav pri vspostavljanju stikov. V enem trenutku se kar začneš pogovarjati. Ne sme te biti strah, ti biti nerodno. Če vidiš, da je sogovornik pripravljen, in večinoma so, ker tujci so načeloma bolj odprti za pogovore kot mi Slovenci, potem sploh ni nobenega problema. Malo jih pohvališ, se pohecaš in to je to. Humor odpira mnoga vrata.

28. Vam je kateri gost do sedaj bil posebej všeč, se Vam je vtisnil v spomin?

Vsak po svoje. Vsak ima svojo osebnost, svoj način pristopa in svoje znanje. Zelo zanimivi so bili lanski gosti na noči branja. Posebej rada se pa spominjam jezikovnega asistenta, ki mu je bilo ime Stewart. Pri meni je bil eno leto, ker je šlo za neko mednarodno izmenjavo in je bil vsako sredo na naši šoli. Imam ga v zelo lepem spominu, saj je bil zelo resen, odgovoren in komunikativen.

29. Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka, trenutka z gosti?

Da. Nekaj let nazaj smo, ravno tako na noči branja, imeli gosta Tima Ribiča in on nam je zapel del arije, katere naslova se trenutno ne spomnim. Zelo lepo je bilo slišati njegov lep, šolan glas v šolskih prostorih. Saj če hočeš slišati opero, moraš oditi v opero, on pa je prišel k nam. Bilo je zelo mogočno in mi bo zagotovo še dolgo ostalo v spominu.

30. Imate s katerimi gosti še stike?

S temi gosti je tako. Če se vidimo, imamo stike, sicer pa zelo težko ohranjam prijateljske stike s komerkoli, ker enostavno nimam časa. Doma moram postoriti gospodinjska dela, se družiti z družino, se ukvarjati z delom v šoli, s hobiji ter takšnimi in drugačnimi obveznostmi. Morala bi se odločiti, kaj mi je bolj pomembno in meni je bolj pomembno znanje. To, kar rada počnem, mi vzame veliko časa. Torej pri meni ni časa za družabno življenje.

31. Kaj hočete sporočiti našim bralcem?

Znanje je vrednota. Naj vas ne bo sram pokazati znanja. V našem prostoru marsikdo na učence, ki veliko znate, neupravičeno gleda z viška. Če ne bi bilo takšnih genijev, o katerih smo prej govorili, ki so celo življenje posvetili znanosti, napredku in raziskovanju, potem mi ne bi bili tukaj, kjer smo. Naj vam ne bo nerodno, če znate več kot ostali, ker je to vrednota in slej kot prej se vam bo znanje obrestovalo.

Učiteljici Nevenki se neizmerno zahvaljujeva, da si je vzela košček dragocenega časa ter nama izdala majhne skrivnosti in velike prigode iz svojega življenja.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Čarobna knjiga

V naši vasi stoji zelo stara knjižnica. Stoji na robu gozda, h katerem vodi le ena zaraščena cesta. Celotna knjižnica od zunaj spominja na kakšno pravljično hišo,iz katere bodo ravno zdaj skočili Sneguljčica in sedem palčkov, babica, volk in Rdeča kapica ter vsi ostali pravljični junaki. Na žalost pa temu ni tako. Knjižnica je zelo strašljiva in nima veliko obiskovalcev. Veliko vaščanov pa celo trdi da je zakleta in da je knjižničarka čarovnica.

Nekega jesenskega dne sem si zaželela, da bi prebrala kakšno dobro knjigo. Doma sem imela same otroške ali tiste, ki sem jih že neštetokrat prebrala. Odločila sem se, čeprav stežka in z veliko obotavljanja, da bom odšla v knjižnico. Tisto na robu gozda.

Odpravila sem se po glavni cesti mimo cerkve in šole, kasneje pa zavila na blatno pot proti gozdu. Že od daleč sem zagledala leseno hiško. Po pravici povedano v tej knjižnici nisem bila še nikoli. Vedno sem pregovorila mamo ali očeta, da sta šla namesto mene. Bližala sem se knjižnici in zelo me je bilo strah. Ne vem zakaj, le imela sem tak čuden občutek.

Pred vstopom v knjižnico sem še globoko vdihnila nato pa vstopila. Ko sem odprla vrata sem bila vsa začarana. Knjižne police so bile natančno izrezane iz lesa. V desnem kotu je stala stara miza, na kateri pa ni bilo niti malo prahu. Ogledovala sem si knjige, ko me je nagovoril šibek glas: “Pozdravljena deklica. Ti lahko pomagam?” zagledala sem staro gospo s palico, ki je počasi šepala proti meni. “Zdravo, prosim. Iščem knjigo ki bi jo brala v prostem času.” “Sledi mi.” je odgovorila starka. Počasi sem ji sledila med policami. Naenkrat sva se ustavili. “Tale!” je vzkliknila. S prstom je pokazala na knjigo z usnjenim ovitkom. Zahvalila sem se ji. Vzela sem knjigo in sedla za mizo. Začela sem z branjem. Na prvi strani je pisalo, da naj na knjigo položim roko. To sem tudi storila. Knjiga se je zasvetila in naenkrat sem se znašla v pravljici. Ampak ta pravljica je bila posebna. Saj je bila pomešana z zunanjim svetom, resničnostjo.

Proti meni je hodila Belle. Da, prav tista Belle iz pravljice Lepotica in zver. Bila sem polna navdušenja. Pristopila sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Povedala mi je vse glede njene ljubezni in da se zgodba z zverjo uspešno nadaljuje. Pričakujeta otroka. Punčko, po imenu Felicia. Odšli sva po cesti, ki je vodila do mesta. Pogovarjali sva se o marsičem. Postali sva odlični prijateljici. Zdaj ve vse moje skrivnosti. Vedno mi pomaga, svetuje in me uči nove stvari. In zdaj, vedno ko rabim malo odklopa od vseh svojih skrbi, ko rabim pogovor, nasvete in nasploh odklop od sveta zavijem v pravljično knjižnico po čarobno knjigo in tako k Belle. Nihče ne ve za mojo skrivnost, razen knjižničarka. Tudi ona me razume in mi pusti da sem med branjem v popolnoma svojem svetu.

Ajda Rojko, 7. a

Prešernov natečaj: Katokijevo potovanje skozi čas

“Kaj sem naredil narobe?” se je zaslišalo iz moje sobe točno 1.2, leta 3456. Delal sem časovni stroj, pa se je ob dotiku na gumb le zakadilo iz njega. Točno! Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Katoki, prebivalec mesta Žanlok v majhni državici Gelon na celišču ali, kot vi rečete, na celini Zelumb ter na planetu Zigilan. Mislim, da sem šel malce preveč v podrobnosti. Če se slučajno sprašujete, zakaj pri svetih vesoljčkih delam časovni stroj, vam bom na to vprašanje točno v tem trenutku odgovoril. Enostavno me zanima, kakšno je bilo življenje pred točno 1438 leti. Kot ste mogoče že ugotovili, sem zelo pameten. Vsaj mislim, da sem. Star sem 233 let. Saj vem, da sem še zelo mlad, ampak želim si, da bi bil že hitro znan kot najboljši znanstvenik in izumitelj, kar jih je. Da bi sedanjost bolje razumel, sem se odločil, da se vrnem v preteklost. Tako sem začel izdelovati časovni stroj. Delal sem ga natanko dve leti. Vem, zelo hitro mi je uspelo. Najbolj pa me je presenetilo, da sem skrivno sestavino, zaradi katere je stroj deloval, že cel čas imel pri roki. Čas. To je bila ta skrivna sestavina. Čeprav se je na začetku vse zdelo preprosto, ni bilo.

Kako naj čas spremenim v stvar, ki jo lahko primem? To vprašanje se mi je dolgo podilo po mislih. Dolgo sem rabil, da sem dojel. Ure. Ure so tiste, s katerimi smo najbolj povezani s časom. Imel sem le eno težavo. Doma sem imel le eno uro, ki je nisem smel uničiti. Bila je moja edina povezava s časom. Tako sem prišel do ideje, da bi največjo uro v našem mestu ukradel. In to sem tudi storil.

Nekega dne sem odšel v zgradbo, imenovano Časolov. Tam se je nahajala največja ura v našem mestu. Lebdela je ob steni. Ker, če še niste vedeli, tudi jaz lahko lebdim, mi ure ni bilo pretežko ukrasti. Predvidevam ,da ste si, ko sem izrekel besedo velika, predstavljali uro, ki je večja od človeka. Moram vas razočarati. Ura je velika za približno dlan in pol. Vam se to mogoče zdi malo, ampak za nas je to nekaj gromozanskega. Da, majhni smo proti vam, zelo majhni.

Torej. Zdaj sem imel še zadnjo sestavino za časovni stroj. Takoj po prihodu domov sem uro vgradil v časovni stroj. Kazalec za uro sem nastavil na dve, minutni pa na osemintrideset. Tako sem stroju povedal da hočem potovati 1438 let nazaj. Pritisnil sem gumb in iz stroja se je zakadilo. Zavpil sem: “Kaj sem naredil narobe?” V tistem trenutku pa se je soba začela večati. Postajala je neskončna. Okoli mene so se začele pojavljati razne oblike. Pogledal sem roke. Spreminjale so barvo in postajala se večje. Nato sem nenadoma omedlel.

Zbudil sem se v veliki sobi. Stene so bile modre in na njih so visele razne slike. Po tleh so bile razmetane igrače. Preden sem situacijo probal razumeti je v sobo stopila gospa, predvidevam da moja mama. Rekla je, da se naj oblečem in pridem na zajtrk, potem pa me pelje v šolo. “V šolo?!?” sem vzkliknil. S prijaznim glasom mi je odgovorila: “Da ljubček, v šolo. O tem sva že govorila. Šola je obvezna.” Poljubila me je na čelo in odšla. Počasi sem vstal in pogledal v ogledalo. “Aaaa!” sem zakričal. “Postal sem človek!” O tem smo se pogovarjali pri zgodovini. Človek je naš prednik. Učiteljica je rekla, da smo bili včasih drugačne barve. Bili smo tudi večji. Industrija se je kasneje preveč razvila in tudi sevanje je postalo tako močno, da smo se skrčili in postali zeleni.Tudi iz Zemlje smo se morali odseliti, saj je postala preveč onesnažena. Pokazala nam je tudi slike ljudi. Takrat učiteljici seveda nisem verjel. Zdaj pa sem sam postal človek!

Malo sem se razgledal po sobi. Vse stvari so bil starinske. Na primer naprava, ki so jo klicali mobilni telefon in so mislili da so nekaj posebnega če jo imajo. Pff. Zame je to le škatla s sprednjo stranico iz stekla. V naši deželi smo imeli že od začetka življenja vgrajen čip. Dvakrat smo potapkali po roki in pred nami se je pokazal digitalni navidezni ekran z nešteto funkcijami. In še in še bi lahko našteval. Najhuje od vsega pa šola! V naši deželi si, ko so učitelji-roboti govorili, s svojimi ušesi lahko snemal. Vse posnete besede so se ti kasneje za vedno shranile v možgane. Pri zgodovini pa smo slišali da so včasih, dolga stoletja nazaj, otroci v šolah morali poslušati brez snemanja, si delati zapiske, brati in se učiti. In tu sem zdaj jaz! Groza! Kako jim uspe?

Kot ste lahko ugotovili, se je moj načrt, kako si bom ogledal preteklost, precej spremenil. Mislil sem v preteklost le malce pokukati, zdaj pa v njej živim!

V sobo je še drugič prišla gospa, moja mama, in me ujela med sanjarjenjem. Spomnila me je na zajtrk. Čeprav bi se moral najprej obleči sem bil preveč radoveden in zato sem kar takoj smuknil v kuhinjo. Na mizi me je čakala skodelica ob njej pa tekočina imenovana mleko in čokoladne kroglice imenovane kosmiči. Tudi to je bilo zame nenavadno. V naši deželi nismo jedli takšnih stvari. Vsako jutro smo le popili rdeč napoj imenovan Glukan, ki nam je dal dovolj energije za cel dan. Ob skodelici na mizi pred mano pa je bila tudi žlica, ki je ne bi znal uporabljati če ne bi videl kako z njo je gospod, moj oče, nasproti mene. Med zajtrkom mi je oče zastavljal razna nesmiselna vprašanja na katera znova in znova nisem našel odgovora.

Po zajtrku sem si umil zobe, nato pa se m šel, po navodilih mame, v sobo in se tam oblekel. Zakaj pa sploh rabimo oblačila? V naši deželi smo naprimer vsi nosili protan. Protan je bil masa lažja od plastike, od zunaj ostrejša od stekla in vzdržljivejša od jekla. Oblačilo smo nosili za zaščito telesa. Ljudje tukaj, na Zemlji pa  nosijo tanke obleke, ki jih sploh ne ščitijo.

Po vseh jutranjih opravilih, ki jih očitno vsi ljudje opravljajo, sem odšel v šolo. Na prvi pogled se mi je zdela strašljiva. Ko sem si končno upal vstopiti vanjo sem zopet opazil, da je vse drugače. Ljudje so se tukaj v šolo vozili z avti in avtobusi, mi pa z lebdečimi deskami. Na tej šoli so bile učiteljice iz mesa in krvi, naše so bile roboti. Učenci se bili na tej šoli na prvi pogled prijaznejši. Odšel sem v učilnico in pouk se je začel. Učili smo se razne stvari. Od matematike, slovenščine, angleščine, naravoslovja do geografije, zgodovine, glasbe in športne vzgoje. Na našem planetu pa smo imeli v šoli le štiri predmete. Jezik, čipolatija (pri kateri smo spoznavali razne naprave in njihovo sestavo), telesija (pri kateri smo se učili dele našega telesa ter katere naprave so v naše telo vstavljene), ter zgodovina. Ugotovil sem tudi, da se ta šola ne konča ko je konec pouka, temveč ti učitelji naložijo na kupe nalog ter datumov za teste s katerimi se morem doma še najmanj dve uri ukvarjati. Res pa je, da sem se na tej šoli dosti več naučil. Tudi učitelji so bili zelo prijazni.

Šola katero obiskujem zdaj, v preteklosti, je izjemno visoka, z ravno streho in veliko okni. Je zelo moderna za ta čas. Moderna šola v naši deželi pa je lebdela visoko pod nebom. Izdelana je bila iz protana, istega materiala kot naša oblačila. Iz največje učilnice si lahko z zelo močnim teleskopom opazoval veliko rjavo kroglo, Zemljo. Velikokrat me je zanimalo kakšno je življenje tam na njej in zdaj sem tu, na njej, v preteklosti.

Vsak dan življenja je bil boljši in zanimivejši. Začel sem odkrivati pomen življenja na Zemlji. Začel sem razumeti. V šoli mi je šlo vedno bolje. Šola je bila zame najpomembnejša. V njej sem spoznal tudi ogromno prijateljev in se celo zaljubil. Šola je bila torej tudi začetek novih prijateljstev in simpatij. Nisem si več želel nazaj v sedanjost. Tukaj, na Zemlji, sem začutil človeško toplino, ki mi je manjkala na planetu. Odločil sem se, da bom ostal v preteklosti in jo poskušal spremeniti. Poskušal bom obvarovati Zemljo. Če mi uspe, bom zelo srečen, če mi ne bo, pa se bo našel nekdo drug, ki bo prav tako poskušal in mu bo morda uspelo. Če torej po kakšnem slučaju slišite zame, slavnega znanstvenika Katokija, se spomnite na to zgodbo o začetkih mojega uspeha.

Ajda Rojko, 7.a

Na pol

Smo v šestem razredu še mi
celotna zasedba bili.
Vsi najboljši letniki
v dupleški okolici.

Pa so se učitelji v sedmem razredu odločili:
“Letos jih pa bomo ločili!”
In tako nas je odšlo,
točno pol, vsak v svojo učilnico.

Nekateri prijatelji so se razšli,
le redki srečni so bili.
Vsem pa zdelo se je nesmiselno,
da razdrli so našo veliko družinico.

Smo skupaj enkratno se imeli,
smo odlično se razumeli,
si šale pravili,
in drug drugemu vlivali moči.

Bili smo kot bratje in sestre,
bili smo najboljši prijatelji,
bili smo družina, h kateri se zatečeš,
ko druge rešitve ni.

Saj tudi zdaj se družimo,
saj tudi zdaj se smejemo,
se tudi zdaj spodbujamo,
a vseeno ločeni smo.

Smo a in b.
Ne ena celota,
ne ena velika gmota
najboljših, kar gre.

Tako se je naša zgodba končala.
Tako se je skupna pot končala.
Tako se končala je naša celota,
ki z leti je nastala.

Mogoče pa nekoč
se čudež bo zgodil,
in vse bo spremenil
in vse bo povrnil.

Takrat bomo spet skupaj.
Kot sonce in dan.
Kot luna in noč.
Kot čebele in panj.

Ajda Rojko, 7.a

Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a

Življenje

Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek

Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Božiček za en dan

Leto je spet naokoli in prihajajo božični prazniki. Vsak otrok se veseli daril pod božičnim drevesom. Ker pa vsi starši nimajo možnosti, da bi otrokom kupili obilna darila, smo se letos na naši šoli spet odločili, da izvedemo akcijo Božiček za en dan.

Akcija je namenjena otrokom iz socialno ogroženih družin in je na šoli potekala od 22. novembra, ko smo začeli zbirati darila, do 1. decembra, ko smo darila oddali. Že drugo leto zapored je povod za akcijo dala šolska specialna pedagoginja Valentina Gaberšek Jančič.

Najprej je vsak razred oz. oddelek izvedel ime in starost otroka, ki ga bo obdaril. Večinoma so bili otroci naše starosti. Nato je vsak učenec prinesel majhno pozornost, ki smo jih kasneje združili v veliko darilo. Darilo smo kasneje tudi ovili v pisan ovijalni papir in ga okrasili. Kasneje pa se je vsak razred ob svojem darilu tudi slikal.

Akcijo Božiček za en dan vsi podpiramo, saj je lepo, da tudi otroci iz socialno šibkejših družin doživijo božič kot vsi ostali. Upamo, da bomo otroke razveselili in jim z darili polepšali božič.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7. a

V petek, 17.11.2017, smo na šoli ponovno priredili naravoslovni dan na temo tradicionalni slovenski zajtrk. V šolo smo prišli ob 7.30, kot po navadi. Zbrali smo se v jedilnici in začeli s prireditvijo. Nastopali so: otroški pevski zbor, plesna šola Zapleši ter posamezniki z deklamacijami ali igranjem na razne inštumente. Urša in Žana sta nam povedali tudi, kako pomembna je zdrava prehrana, Zara in Julija pa sta nam z anketo pokazali, da je dobro vsak dan pojesti zajtrk. Skupaj smo tudi zapeli Čebelice, nato pa je bil čas, da si postrežemo z dobrotami na mizi. Jedli smo domač kruh, maslo, med in jabolka, pili pa sveže, domače mleko. Po zajtrku je vsak razred odšel v učilnico, letos pa smo nekateri obiskali tudi kmetije nekdanjih učencev naše šole.

Učenci 7.a smo se v razredu še nekaj časa pogovarjali o zdravi prehrani, nato pa se obuli in odšli proti kmetiji Kramberger. Že ob prihodu nas je pričakovala lastnica kmetije ter dva kužka. Najprej smo se malce pogovarjali, potem smo začeli z ogledom. Odšli smo v štalo ter si ogledali krave ter teličke, ki so bili zelo luštni. Enega sva poimenovali Barni. Pogledali smo si tudi kokoši, bike, osle in prašiče. Med celotnim ogledom nam je sledil velik pes Medo, ki je konstantno iskal pozornost. Vsi smo ga božali in se z njim igrali. Kasneje smo si ogledali tudi razne stroje in naprave za delo na kmetiji. Pokazali so nam, kako sušijo koruzo in obdelujejo zemljo pa tudi, kako pridobijo mleko in harnijo živali. Ko smo z ogledom končali, so nas povabili tudi v hišo, kjer so nas pogostili. Na mizi je stala domača suha salama, čaj, domač bezgov sok ter odlična domača jagodna marmelada. Pošteno smo se najedli in hrana je bila odlična. Nato smo se še iskreno zahvalili in odšli nazaj v šolo.

Ta naravoslovni dan nama je bil zelo všeč. Spoznali smo, kakšno je delo in življenje na kmetiji ter videli zanimive živali. Okusili smo domače dobrote in spoznali izredno gostoljubne ljudi.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Tortin izbruh

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a