Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko

Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a

Življenje

Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek

Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Božiček za en dan

Leto je spet naokoli in prihajajo božični prazniki. Vsak otrok se veseli daril pod božičnim drevesom. Ker pa vsi starši nimajo možnosti, da bi otrokom kupili obilna darila, smo se letos na naši šoli spet odločili, da izvedemo akcijo Božiček za en dan.

Akcija je namenjena otrokom iz socialno ogroženih družin in je na šoli potekala od 22. novembra, ko smo začeli zbirati darila, do 1. decembra, ko smo darila oddali. Že drugo leto zapored je povod za akcijo dala šolska specialna pedagoginja Valentina Gaberšek Jančič.

Najprej je vsak razred oz. oddelek izvedel ime in starost otroka, ki ga bo obdaril. Večinoma so bili otroci naše starosti. Nato je vsak učenec prinesel majhno pozornost, ki smo jih kasneje združili v veliko darilo. Darilo smo kasneje tudi ovili v pisan ovijalni papir in ga okrasili. Kasneje pa se je vsak razred ob svojem darilu tudi slikal.

Akcijo Božiček za en dan vsi podpiramo, saj je lepo, da tudi otroci iz socialno šibkejših družin doživijo božič kot vsi ostali. Upamo, da bomo otroke razveselili in jim z darili polepšali božič.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7. a

V petek, 17.11.2017, smo na šoli ponovno priredili naravoslovni dan na temo tradicionalni slovenski zajtrk. V šolo smo prišli ob 7.30, kot po navadi. Zbrali smo se v jedilnici in začeli s prireditvijo. Nastopali so: otroški pevski zbor, plesna šola Zapleši ter posamezniki z deklamacijami ali igranjem na razne inštumente. Urša in Žana sta nam povedali tudi, kako pomembna je zdrava prehrana, Zara in Julija pa sta nam z anketo pokazali, da je dobro vsak dan pojesti zajtrk. Skupaj smo tudi zapeli Čebelice, nato pa je bil čas, da si postrežemo z dobrotami na mizi. Jedli smo domač kruh, maslo, med in jabolka, pili pa sveže, domače mleko. Po zajtrku je vsak razred odšel v učilnico, letos pa smo nekateri obiskali tudi kmetije nekdanjih učencev naše šole.

Učenci 7.a smo se v razredu še nekaj časa pogovarjali o zdravi prehrani, nato pa se obuli in odšli proti kmetiji Kramberger. Že ob prihodu nas je pričakovala lastnica kmetije ter dva kužka. Najprej smo se malce pogovarjali, potem smo začeli z ogledom. Odšli smo v štalo ter si ogledali krave ter teličke, ki so bili zelo luštni. Enega sva poimenovali Barni. Pogledali smo si tudi kokoši, bike, osle in prašiče. Med celotnim ogledom nam je sledil velik pes Medo, ki je konstantno iskal pozornost. Vsi smo ga božali in se z njim igrali. Kasneje smo si ogledali tudi razne stroje in naprave za delo na kmetiji. Pokazali so nam, kako sušijo koruzo in obdelujejo zemljo pa tudi, kako pridobijo mleko in harnijo živali. Ko smo z ogledom končali, so nas povabili tudi v hišo, kjer so nas pogostili. Na mizi je stala domača suha salama, čaj, domač bezgov sok ter odlična domača jagodna marmelada. Pošteno smo se najedli in hrana je bila odlična. Nato smo se še iskreno zahvalili in odšli nazaj v šolo.

Ta naravoslovni dan nama je bil zelo všeč. Spoznali smo, kakšno je delo in življenje na kmetiji ter videli zanimive živali. Okusili smo domače dobrote in spoznali izredno gostoljubne ljudi.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Tortin izbruh

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a

Lev, kralj živali

Pred davnimi časi je bila kraljica živali zebra. Vsi so občudovali prelepe črne črte na njenem telesu. Mimo nje je nekega dne postopal lev. Vse živali so se mu posmehovale zaradi njegove dolge grive. Zebra je bila vesela, da se levu posmehujejo in ostale živali je pri tem vztrajno spodbujala. Godilo ji je, da je najmogočnejša med vsemi. Lev je dolgo razmišljal, zakaj ga živali zmerjajo. Sklenil je, da jim bo vrnil za vse. Stekel je proti zebri, pokazal svoje zobe in jo napadel. Od takrat naprej so se leva vsi bali in on je postal kralj živali. Še zdaj levi lovijo živali, da bi jim povrnili za preteklost.

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Ajda Rojko, 7.a

Športni petek 6. in 7. razredov

V petek, 15.9.2017, smo imeli učenci 6. in 7. razreda v kopališču Pristan v Mariboru obvezno preverjanje znanja plavanja.

Zelo je bilo zanimivo, da smo se vozili z dvonadstropnim avtobusom. Po prihodu v kopališče Pristan smo se preoblekli v kopalke ter se razdelili v dve skupini: slabše in boljše plavalce. Plavali smo žabico, kravl in druge plavalne tehnike. Kdor je hotel, se je lahko pomeril tudi v 10-minutnem plavanju brez postanka. Nato je sledilo sušenje las in malica. Po preverjanju znanja plavanja smo si v športni dvorani Lukna v Ljudskem vrtu ogledali še kvalifikacijske boje v okviru evropskega mladinskega prvenstva v judu. Ko so se borili Slovenci, je cela dvorana začela navijati. Navijali smo zelo glasno, pa ne samo mi, tudi najmlajši. Tresla se je cela dvorana.

V šolo smo se vrnili ob 13. uri. Nato je sledilo kosilo in že se je končal naš športni petek.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Počitnice na Drugi

Na začetku počitnic me je moja najboljša prijateljica Lia povabila, da bi skupaj sodelovali na Počitnicah na drugi. Ponudbo sem z veseljem sprejela in tako se je začel eden najbolj nepozabnih tednov v teh počitnicah.

Skupaj sva se odločili, da bova sodelovali na delavnici gledališče in muzikal. Ko sva prvi dan prišli na II. gimnazijo, nisva poznali nikogar drugega. Učitelji so nas nekaj minutah po prihodu razdelili v skupine. Midve sva bili najprej zelo presenečeni, da je v vlogi naše učiteljice pevka Bilbi. Zraven nje je bil tudi režiser. No, skupaj sta nam povedala, da bomo odigrali delčke muzikala Alica v čudežni deželi, zraven pa tudi peli v angleščini. Vsi smo bili zelo navdušeni. Tako smo začeli z vajami. Najprej smo se vsi predstavili, nato pa se postavili v vlogo druge osebe. Ugotovili smo, da je med nami tudi punca Mia, ki sinhronizira lik Babe v nadaljevanki Game Shakers na Nickelodeonu. Ko smo odšli na malico, se nama je predstavila zelo prijazna punca, po imenu Eva. Takoj smo se razumele in začele družiti. Pozneje tisti dan nam je ravnatelj šole še razkazal II. gimnazijo, šolo, v kateri smo preživeli še naslednje štiri dni. Šola je zelo velika in ima zelo veliko učilnic ter prostorov, kjer se lahko usedeš in spočiješ. Zelo mi je všeč.

Naslednji dan sem se vesela zbudila, neučakano skočila iz postelje ter komaj čakala na še en dan na II. gimnaziji. Ta dan smo že zjutraj imeli vaje s pevskim učiteljem. Začeli smo se učiti razne pesmi iz muzikala in si delček Alice v čudežni deželi tudi ogledali. Učitelj nam je pokazal tudi razne dihalne vaje, ki jih lahko naredimo vsakič, predem pojemo za boljši zvok. Pozneje ta dan smo imeli tudi zelo zanimive vaje s starejšimi učenci, ki v muzikalih na Drugi vedno nastopajo. Približno eno uro smo z njimi delali vaje za vzdržljivost, opevalne vaje, se raztegovali, pravilno dihali ter na koncu seveda tudi peli, plesali in se družili. Starejši učenci so nas z veseljem sprejeli in tako smo dobili tudi več izkušenj. Videli smo delček novega muzikala, ki ga pripravljajo in bil je zanimiv. Po končanih vajah smo odšli na kosilo, na koncu dneva pa domov.

V sredo je bil zelo poseben dan. Bil je drugačen od vseh ostalih. Po malici smo se zbrali in skupaj z avtobusom odšli v terme Ptuj. Po vstopu smo si poiskali ležalnike, se namestili, preoblekli in skočili v bazen. No, najprej so učitelji še preverili naše plavalne sposobnosti. Seveda smo test vsi opravili. Potem smo imeli vsi prosto pot. Z Lio sva za nekaj časa še ostali v olimpijskem bazenu, nato pa se prestavljali iz bazena v bazen. Dosti časa sva skupaj vadili skok na glavo in ob vsakem zvoku za valove hitro stekli v bazen, kjer so bili. Zamudili nisva niti enih valov. Veliko sva hodili tudi na tobogane. Najprej sva šli na rumenega, ki sva ga največkrat obiskali. Prvič sva šli tudi na rdeči tobogan, ki se strmo spusti navzdol. Tako je bil že čas za kosilo. Odšli smo v restavracijo, ki stoji ravno ob toboganih in je del kopališča. Po kosilu sva odšli na počasno reko. Na žalost nama ni uspelo dobiti blazine za tobogan in na koncu mi ni uspelo prepričati Lie, da bi odšli na skakalnico. Veliko fantov iz naše skupine je delalo trike iz najvišje skakalnice, ko pa sem jih poskusila jaz narediti iz roba bazena, sem nerodno priletela na trebuh. Zdaj sem prepričana, da trikov v vodi ne bom več počela. Čez nekaj časa je nad naše glave priplul temen oblak. Začelo je deževati. Hitro smo zbežali v notranje prostore. Ker je bilo ravno tisti dan v termah že veliko obiskovalcev, smo bili natrpani. Na srečo je dež hitro minil in spet smo lahko nadaljevali s kopanjem zunaj. Preden smo odšli, smo dobili še sladoled, ampak ker je avtobus tako hitro prišel, večini sladoleda ni uspelo pojesti do konca.

V četrtek smo bili že vsi na trnih, saj smo morali veliko vaditi za zaključno prireditev. Vsem učiteljem je bilo všeč, kako je zaključna vaja izgledala. Ker smo bili zelo pridni, smo si zaslužili nagrado. Kostumograf nas je popeljal po vsej garderobi. Zagledali smo ogromno oblačil. Povedal nam je za vse pretekla muzikale, ki so jih v preteklih letih učenci na II. gimnaziji izvajali. Vse kostume smo lahko tudi pomerili. Z Evo sva našli kostum krave Karmen. Eva je bila glava, jaz pa zadnji del. Kdo bi si mislil, da ja tako težko hoditi, ko te vodi nekdo drug. Po slikanju in pomerjanju kostumov, je bil čas, da gremo.

Pa je prišel še zadnji dan. V petek smo izboljšali še zadnje detajle. Dobili smo enake majice in že smo bili pripravljeni na nastop. Pred nami so nastopali tudi drugi, a ko smo mi stopili na oder, so bili vsi navdušeni. Edini smo v zaključno prireditev vlagali že od začetka in naš nastop je bil res dober. Na koncu nastopa smo celo zapeli našo verzijo pesmi Hvala za vijolice. Bilbi je bila ganjena in to je dodalo piko na i našemu nastopu. Dobili smo majhno darilo in priznanje in tako je teden že bil na okoli.

Počitnice na Drugi so bil res nepozabna izkušnja. Spoznala sem veliko novih prijateljev, se naučila nekaj novega ter se seveda neizmerno zabavala.

Ajda Rojko, 7.a