Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Ajda Rojko

Can you imagine how many…

People are living
lives are ending
babies are being born
parents are worrying
problems are being solved
lovers are loving
haters are hating
children are becoming teenagers
teenagers are growing up
lessons are being learned
people are sorry for their mistakes
stories are being told
lies are being believed
truth is being spread
money is being wasted

But in the end. There’s good and there’s bad in this world. And that’a what makes it a balance.

Ajda, 9.a

In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Trgatev 2019

V petek, 27. 9. 2019 se je na šoli odvijala že deveta trgatev potomke najstarejše trte.

Učenci, ki smo pri trgatvi sodelovali, smo se skupaj z učiteljico Marjetko zbrali okoli desete ure. Najprej smo skupaj ponovili besedilo, potem pa hitro odšli na delo. Preoblekli smo se v starodobne Duplečane, dekleta smo si nadela krila in predpasnike, spletle smo si kite in si okoli glave zavezale rute. Fantje pa so si oblekli stare hlače, škornje ter modre predpasnike. Fantje so kasneje pripravili mize in stole ter vse potrebno na prizorišču pred šolo, dekleta pa smo pripravile hrano. Pripravile smo sendviče z zaseko, pecivo in grozdje, če po slučaju trta letos ni imela najboljše letine.

Letos trgatev ni potekala kot vseh osem pred njo, saj je splet okoliščin privedel do tega, da se je ravno pri trti začel graditi nov vrtec. A to nas seveda ni ustavilo. Izpeljali smo jo tako, da so fantje že prej obrali grozdje potem pa smo vsi sodelujoči, v spremstvu harmonikašev, odšli proti glavnemu vhodu, kjer je kot vsako leto potekala prireditev.

Nastopal je pevski zbor, folklora, vrtci s svojimi deklamacijami, Aljaž in Lan na tubi in harmoniki, fantje so predstavili nekaj šaljivih iger iz starih časov, nastopale pa so tudi naše stalne gostje, ljudske pevke iz Korene.

Ko se je prireditev končala, smo se vsi posladkali z dobrotami, ki so nas že čakale na mizi.

Ajda, 9.a

Kulturna šola 2019

V petek, 20. septembra smo se Karolina, Lia, učiteljica Živa, hišnik Igor in jaz ob 6.30 zjutraj z gasilskim kombijem odpeljali proti Mokronogu. Na poti smo pobrali še dve učenki in mentorico iz osnovne šole Angela Besednjaka. Po dolgi, približno dve uri dolgi vožnji, smo prispeli v Mokronog. Tam nas je pričakal okusen zajtrk. Kmalu za tem smo se razdelili v skupine in odšli v učilnice. S Karolino in Lio smo bile v skupini, kjer smo si izdelovali lutke. Hoteli smo uprizoriti tudi lastno predstavo, pa nam je zmanjkalo časa.

Nato smo imeli kosilo in za tem 10 minut prostega časa. Kmalu smo se spet razdelili v prvotne skupine. Skupaj s skupini določenim mentorjem smo odšli na ustvarjalni sprehod, kjer smo na poti do Kulturnega središča Mokronog na pločnik z barvo v spreju narisali stopinje. Ko smo z delom končali, smo se odpravili v dvorano, kjer nas je čakal slavnostni zaključek s podelitvijo priznanj. Tam so razglasili tudi najbolj kulturno šolo leta 2019. Letos ta laskavi naziv nosi Osnovna šola Boštanj.

dav

Dan, ki smo ga preživele, se mi je zdel zelo zanimiv. Bil je drugačen, a poln ustvarjalnosti in pozitivne energije.

Ajda, 9.a

Bralni maraton: Svetovi

Včasih se zdi,
da izhoda ni.
Si v svetu izgubljen
in ranjen.

Na srečo obstaja še mnogo svetov,
v katere popelje te knjiga,
v njih ni le eden, temveč mnogo domov,
in tam se ti smeh v očeh skriva.

Včasih moj dom postane morje,
naslednji dan že letim čez obzorje.
Lahko da rešujem kakšno lepotico
ali pa se borim s tatico.

V knjigi lahko sem največji romantik,
lahko osvojim vsa srca deklet.
Lahko prepotujem ves širen Atlantik
potem ko sem od vse ljubezni ogret.

So ravno zato knjige čarobne,
ker možnosti je veliko in več.
Vsakemu je všeč drugačna,
a prav nobena ni odveč.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 9. a

Slovenščina, moj jezik

Slovenščina je moj materni jezik. Jezik, v katerem sem se naučila svoje prve besede, v katerem sem v nadaljnem povedala še veliko besed. Je jezik, v katerem lahko ljudem, ki jih imam rada, povem, koliko mi pomenijo. Je večji del mojega življenja, kot sem si predstavljala, saj je vsa moja preteklost zapisana le in izključno s petindvajsetimi črkami njene abecede. V njej mi je bilo predano ogromno znanja in življenjskih nasvetov. In navsezadnje je slovenščina glavni krivec, da lahko tukaj in sedaj to pišem.

Ajda Rojko, 9.a

Prehitro je minilo

Če povem po pravici, sem v letošnje šolsko leto zakorakala z manjšim strahom. Po navadi je tako s spremembami, strah nas jih je. Osmi razred pa je po mojem mnenju prišel v paketu z mnogimi novostmi. Pa ne samo z novimi predmeti, učitelji, spremenjenimi urniki in težjimi šolskimi torbami. Jaz osebno sem se letos precej spremenila. Drugačna sem po mišljenju in razmišljanju in zato tudi na stvari, ki sem jih lani gledala iz ene perspektive, danes gledam popolnoma drugače.

Osmi razred je razred kot vsi ostali. Čeprav je ovit v meglo strahu in se mu vsi učenci bližajo z rahlo tresočimi nogami, naj vam povem, da osmi razred niti ni tako strašljiv. Vse se da, če se hoče in če vlagaš vsaj kanček dela v učenje, je osmi razred mačji kašelj. Za vse nižje razrede, ki se bližate osmemu razredu in vas je strah, naj vas ne bo. Vstopite v šolsko leto z upanjem in srečo in željni znanja.

V tem letu sem se ogromno družila s sošolci in tudi drugimi učenci šole. Dosti bolj smo se povezali, kot v prejšnjih letih. Vzela sem si čas za poglabljanje odnosov. Letošnje šolsko leto je mojo košaro z lepimi spomini  napolnilo do vrha. In za to sem letos najbolj hvaležna.

Ajda Rojko, 8.a

Obisk SŠOM in snemalnega studia NET TV

V torek, 21. maja, smo imeli učenci OŠ Duplek tehnični dan. Učenci 6. do 8. razreda smo lahko obiskali štiri različne srednje šole. Sama sem si za obisk izbrala Srednjo šolo za oblikovanje v Mariboru.

Zjutraj smo se zbrali v jedilnici, kjer smo poslušali kratek govor in predstavitev ravnatelja in organizatorja tehničnega dneva. Kasneje smo se odpravili na avtobuse in hitro krenili poti izbranim šolam. Pot ni trajala dolgo.

Ko smo prispeli na šolo, sta nas tam že pričakali delavki na šoli. Predstavili sta nam šolo. Predstavitev je bila kratka in polna koristnih informacij, ki nam lahko zelo koristijo, če se odločimo za vpis na SŠOM. Predstavili so nam vse možne smeri na tej šoli, pa tudi mnoge izdelke in dosežke učencev na tej šoli.

Za predstavitvijo je sledil ogled šole. Ogledali smo si skoraj vse učilnice in se spoznali tudi z razrednim delom ter nekaterimi učenci. Ugotovili smo, da so učenci zelo zadovoljni s šolo, ki jo obiskujejo.

Za ogledom šole smo še razdelili v dve skupini, glede na naše interese. Nekateri učenci so se odločili za ogled frizerskega studia, drugi pa za ogled snemalnega studia NET TV. Sama sem se odločila za ogled studia. Čeprav smo se na začetku malo tavali in se med potjo nekajkrat zgubili, smo na koncu, po dolgem sprehodu, srečno prispeli na cilj. Sledila je predstavitev studia in dela zaposlenih. Bilo je zelo zanimivo, saj si studia nikoli ne bi predstavljala tako. Na televiziji vse izgleda tako zelo drugače. Učenci smo se kasneje preiskusili tudi kot kamermani, voditelji in gosti na televiziji. Po pogostitvi smo se odpravili domov.

Tehnični dan mi je bil zelo všeč. Spoznali smo lahko različne šole in poklice, ki jih bomo mogoče tudi samo opravljali v prihodnosti. Na zabaven način smo lahko razvijali naše interese.

Ajda Rojko, 8.a

Srečanje z Leonom iz Vražje nogometne druščine

Nekega dne sem se sprehajal po gozdu in nenadoma pred seboj zagledal Leona, najboljšega golmana iz zgodbe Vražja nogometna druščina.

Vprašal sem ga, če bi lahko videl kakšen njihov trening. Odgovoril mi je: “Lahko. Lahko boš tudi ti poskusil igrati zraven, če želiš.” Bil sem zelo navdušen, da mi dovolijo, da igram z njimi. Prišel sem na njihov trening, a malo zamudil zaradi gneče na cesti. Ko sem zagledal vse najboljše nogometaše, sem si zaželel, da bi igral z njimi. Najprej mi niso dovolili zaradi vsakodnevnega treninga. Ko so začeli z igro so mi dovolili, da se jim pridružim.

Bil sem vesel, da sem lahko igral s tako dobrimi igralci. Takrat sem si žaželel, da bi lahko bil del njihove ekipe.

Tim, 7.b

Usodna napaka

Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a