Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško.
Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem ter zagledala majhne sence. Postalo me je strah, saj nisem vedela, kaj je to. Bile so vedno bližje in zagledala sem majhne jamske škrate. Vprašala sem jih, ali mi lahko povedo, kje je kralj Matjaž, ampak so samo odgovorili: “Z veseljem bi ti povedali, ampak smo obljubili Kralju, da ga ne izdamo.” Tako dolgo sem jih prosila, da so mi na koncu vseeno povedali, da se je preselil in če hočem, ga lahko pojdem z njimi iskat. Bila sem seveda takoj za. Hodili smo kar nekaj časa in kar naenkrat smo zagledali veliko sekvojo. Očitno je imel vsak svoj list, ki ga je moral prisloniti na drevo, nato pa se je odprlo. Vedeli smo, da ne more oditi, saj je zagozden zaradi brade. Počakali smo še par tednov in kralj Matjaž je odšel z nami.
Verjamem, da mi bo tisti dan ostal vedno v spominu.
Taja, 7. a
