Ker se mi Sizifova naloga v svetu mrtvih ne zdi poštena, bom ga poskusila odrešiti božje kazni. Pred mano so tri zahtevne ovire. Pretihotapiti se moram mimo Hada v kraljestvo mrtvih, rešiti Sizifa in se s Sizifom vrniti nazaj v svet živih.

Za začetek se bom zato spoprijateljila s Hadovo ženo, ki vsako pomlad in poletje gre nazaj v svet živih in se vsako jesen in zimo vrača v kraljestvo mrtvih. Idejo sem dobila pri Orfeju, ki je Hadu igral na liro in mu je zato dovolil svojo ženo peljati nazaj v svet živih. Pri odhodu mu žal ni uspelo, ker je prekršil pravilo, ki mu ga je dal Had.

Prvi korak mi je uspel. Spoprijateljila sem se z njegovo ženo Persefono in ji zaigrala nekaj pesmi na klavir. Ker ji je bilo zelo všeč, sem jo prosila, če lahko grem jeseni z njo v kraljestvo mrtvih, in dovolila mi je. Ko je prišla jesen, sem se z njo odpravila po reki navzdol do kraljestva mrtvih. Ko sva prišli, sem Hadu zaigrala nekaj pesmi na klavir in mu povedala, da bi pomladi spet odšla v svet živih. Ni mogel zavrniti moje prošnje, da vstopim v kraljestvo smrti z njegovo ženo. Zdaj me je čakal drugi korak. Nekaj dni sem razmišljala, kako spraviti Sizifa v svet živih in nekega večera, sem se spomnila, da bo klavir skoraj nemogoče spraviti navzgor po reki. Torej Sizif bi lahko namesto skale potiskal vsako pomlad klavir navzgor in vsako jesen klavir navzdol ob reki. Naslednje jutro sem to predlagala Persefoni, ona pa Hadu. Had se je s tem strinjal in ni me več skrbelo, da moj načrt ne bi uspel. Počakali smo, da pride pomlad, da lahko to vse izvedemo. Trajalo je kar dolgo, skoraj pol leta čakanja, da je nastopila pomlad. Persefona je lahko odšla nazaj v svet živih, midva s Sizifom pa z njo. Had nam je odprl vrata in odšli smo. S Persefono sva se peljali v čolnu po reki, Sizif pa je ob reki potiskal klavir. Bil je srečen, ker bo končno po skoraj dveh letih spet videl svet živih. Ko smo prišli do konca reke, sva s Sizifom zbežala, Persefona pa naju ni izdala.

Uspelo mi je odrešiti Sizifa kazni, ki si je po mojem mnenju ni zaslužil. S Persefono, pa sva še vedno ostali prijateljici.

Zara, 7.a

Sizif vsak dan potiska v hrib velikansko marmornato skalo. To je njegova kazen, ki mu jo je dal bog Zeus. Od starca, ki s pesmijo poje zgodbo o kralju Sizifu, sem slišal za njegovo usodo, da je v kraljestvu mrtvih obsojen na neusmiljeno božjo kazen.

Odločil sem se, da mu bom pomagal pobegniti iz kraljestva mrtvih. Pomagati mu želim, ker je v davni preteklosti pomagal rešiti življenje moji babici. Ko je bila hudo bolna, ji je dal zdravilo, da je ozdravela. Vedel sem, da je kraljestvo mrtvih skrito daleč na severu, pot do tja pa je zelo nevarna. Po dolgih dneh potovanja sem le prišel do votline, ki je vodila v notranjost kraljestva. Najprej sem moral premagati triglavega psa. S klobaso, v katero sem dal uspavalo, sem počakal, da je zaspal. Nato sem se skozi ozki rov po vrvi spustil v notranjost kraljestva. Takoj sem zagledal kralja Sizifa, kako se muči s potiskanjem skale po hribu. Hitro sem stekel do njega. Povedal sem, kdo sem in da mu želim pomagati. Morala sva biti tiha in previdna, da naju ne bi slišal bog Had. Ravno ko sva plezala po vrvi navzgor, sva slišala, da je v kraljestvo prišel Zevs. Ugotovil je, da želim rešiti Sizifa. Plezala sva tako hitro, da nama je iz rok pričela teči kri. Ko sva končno prišla ven iz kraljestva, naju je pričakal Zevs. Hotel je še mene neusmiljeno kaznovati. Na kolenih sem ga rotil in prosil odpuščanja. Na koncu se me je le usmilil. Povedal sem mu, da Sizif ni bil samo prevarant, ampak da je tudi včasih komu pomagal. Zato sem prosil tudi za njegovo usmiljenje. Zevs naju je izpustil, vendar naju je pregnal na samotni otok.

Po dolgih letih samote na samotnem otoku sva se lahko vrnila domov.

Ian, 7.a