Pega pujs

TO JE BIL PEGA PUJS. IMEL JE VELIKO PEGO. POSTAL JE SUPER JUNAK PEGA PUJS.

REŠEVAL JE PUJSKE V NEVARNOSTIH, NPR. NA VRHU STOLPA PUJSKOV. BIL JE NAJMOČNEJŠI IN EDINI SUPER JUNAK V MESTU PUJSKOV. BIL JE ZELO, ZELO PRIJAZEN. TUDI ZELO HITER JE BIL. TO ZGODBO SO PRIPOVEDOVALI STARŠI SVOJIM PUJSKOM OTROKOM. ZGODBICE SO POTOVALE IN ŠE POTUJEJO. VSI MALI PUJSKI IN VELIKI PUJSKI SO BILI NAVDUŠENI, CELO NAJBOLJ TRMASTI SO BILI NAVDUŠENI NAD PEGA PUJSKOM.

NEKEGA DNE PA JE V MESTU ZAVLADALA NENAVADNA TIŠINA. NATO JE EN PUJSEK ZAKRIČAL: »PEGA PUJSEK!«

»POGLEJTE, PEGA PUJSEK!« SO ZAKLICALI VSI IZ SVOJIH STANOVANJ. IN RES. TAM JE BIL PEGA PUJSEK. VSI SO STRMELI VANJ, A NE, KER BI BIL GRD, TEMVEČ KER JE BIL SUPER PEGA PUJS. SUPER PEGA PUJS JE VEDEL, DA ŽELIJO BITI TUDI ONI SUPER JUNAKI IN JIH JE BIL PRIPRAVLJEN NAUČITI, A SAMO TRI, KER JE VEDEL, DA BI JIH BILO PREVEČ, ČE BI MORAL UČITI VSE. IN POTEM SO BILI VSI 4 SUPER PEGA PUJSI.

 AJDA , 2. a

.

Virus v vseh sklonih

Ta virus na glavo obrnil nam je leto,

brez virusa bilo dobro je začeto.

Sedaj virusu dala bi plaketo,

saj mesto spremenil je v geto.

Virus spremenila bi v maketo

in ga položila na paleto.

O virusu sem prebrala na internetu.

Z virusom bi naredila vročo omleto.

Izabela, 6. b

Karierni sejem

V ponedeljek, 16. 11. 2020, smo se učenci devetih razredov udeležili virtualnega kariernega sejma. Na njihovi spletni strani smo si lahko ogledali opise in videe najrazličnejših šol in njihovih programov, pogledali poklice prihodnosti in raznovrstne interesne dejavnosti, ki jih lahko obiskuješ po končanem pouku.

Zelo zanimivo je bilo to, da smo se preko spletne klepetalnice imeli možnost pogovarjati z ljudmi različnih ter razburljivih poklicev in z dijaki srednjih šol. Tako smo jim lahko zastavili vprašanja, ki so nas zanimala. Tudi učiteljem, dijakom in svetovalnim delavkam drugih šol smo imeli možnost zastaviti vprašanja o stvareh, ki so nas zanimala glede njihove šole, npr. mene je zanimalo, kako je glede vpisa na gimnazijo, kakšne so omejitve in kakšne ocene in rezultate je potrebno dosegati za štipendijo. Na vsa vprašanja sem tudi dobila odgovore, s katerimi sem bila več kot zadovoljna. Zdaj me sploh ni več tako strah trenutka, ko se bom morala odločiti in vpisati na srednjo šolo, saj mi je ta sejem s svojo vsebino neverjetno pomagal z odločitvijo.

Seveda pa ni manjkalo zanimivih, zabavnih in poučnih vsebin. Lahko si videl vse, od kuharskih oddaj do raznoraznih kemijskih eksperimentov in predstavitev jezikov. Tudi sama sem si ogledala eksperimentiranje. Bil je zelo zanimiv poskus.

Na koncu kariernega sejma sem seveda svojo odločitev predebatirala s starši. Povedala in predstavila sem jima vse, kar sem se naučila o moji izbrani šoli. Starša  sta mi rekla, da jima je šola zelo všeč, saj smo se o njej že pogovarjali pred kariernim sejmom in sta o njej vedela že veliko podrobnosti. Dodala pa sta še, da je moja odločitev na katero šolo se bom vpisala in da me bosta pri tem tudi podpirala, če je to tisto, kar si zares želim.

Tudi sama bi to svetovala drugim. Vpišite se na tisto srednjo šolo, katera vas veseli in veste, da želite to delo opravljati do konca življenja oz. upokojitve. Nikoli ne poslušajte drugih, saj boste to odločitev na koncu obžalovali. Predstavljajte si, kako je življenje lažje, če celo življenje opravljamo delo, ki ga imamo iz srca radi in nas radosti, kot pa če celo življenje opravljamo delo, ki ga ne maramo in nas dolgočasi. Karierni sejem nam je zagotovo bil zelo v pomoč pri spoznavanju šol in tega, kaj bi radi počeli v življenju in na koncu tudi pri spoznavanju samega sebe, saj smo se morali res poglobiti sami vase in razmisliti, kaj je tisto, kar nas v življenju resnično osrečuje.

Tia, 9. b

Vse dobro se z dobrim vrača

Moj brat Sizif je zelo nepremišljen mož. Ni se bal bogov, zato se mu je to maščevalo z življenjem in močnim trpljenjem v podzemlju. In potem sem ga morala jaz rešiti!

Bogova Azop in Zevs sta se prepirala. Zevs se je skril in Sizif je to izvedel. Azopu je povedal, kje se skriva, v zameno za vir vode v njegovem mestu. Ker je Zevs vladar bogov, je z malo truda uničil Azopa, na Sizifa pa poslal Smrt. Sizif je to opazil in se na Smrt pripravil. Ko je prišla, jo je zvezal, zato nobeden ni več umiral. Bog Ares je rešil svojo prijateljico, ki si je takoj prilastila Sizifa. Tudi na to je bil Sizif pripravljen. Svoji ženi je rekel, naj po njegovi smrti ne prireja pogrebnih prireditev in ona je to naredila s težkim srcem. V podzemlju so takrat vsi žalovali s Sizifom, češ da ga je žena pozabila, ker mu ni ničesar darovala. Sama Persefona, vladarica kraljestva senc, mu je dovolila, da se vrne na Zemljo in opozori soprogo na njeno dolžnost. Sizif je nemudoma zapustil kraljestvo večne teme in hlinjena žalost je zapustila njegov obraz. Naredil je veliko gostijo in želel nazdraviti. A preden se je čaša dotaknila njegovih ust, mu jo je Smrt iztrgala in ga še drugič odnesla v kraljestvo mrtvih. Tam je doživel največje trpljenje, mene pa je čakala dogodivščina.

   Moja družina je to izvedela šele po dveh dneh. Mama se je popolnoma zlomila. Jokala je več tednov in nisem več zdržala. Odločila sem se, da ga pojdem rešit. A kako? Kako naj pridem v podzemlje? Moram umreti? Da, točno tako. Splezala sem na visok prepad in se prepustila. Hitro je bilo konec, a nisem prišla v podzemlje, temveč v nebesa. Očitno nisem bila dovolj prebrisana, a kako naj pridem do tja, sem se spraševala. Povprašala sem druge in nobeden ni vedel. Hodila sem naokrog in se razgledovala. Naenkrat me je kdo ve kdo, potegnil v neznano ulico in mi strogo zažugal. Rekel, oz. skoraj zadrl se mi je, naj ne poskušam tja, ker ne bom mogla več nazaj sem. »Sploh nisem hotela sem!« sem mu odvrnila in mu rekla, da moram rešiti brata, ker se moja mama ne bo pomirila. Zabrusil mi je, da si je moj brat že zaslužil biti tam, saj se bogovi nikoli ne zmotijo. Samo pogledala sem ga grdo, se obrnila in odkorakala stran. A me je spet potegnil na isto mesto in rekel, da ve kako, a je nevarno in seveda da hoče nekaj v zameno. V nahrbtniku sem imela jabolka, malo mesa in stotaka. Ponudila sem mu ga s težkim srcem, a me je odvrnil in rekel, da mu tukaj denar ne koristi. Zagledal je jabolka in oči so se mu zasvetile. Rekel je, da hoče to, čudno sem ga pogledala, a sem se ga hotela čimprej znebiti. Dala sem mu jabolka in starec se jih je takoj lotil. Zraven je ogabno mlaskal in govoril, da še nikoli ni jedel jabolk. Zavila sem z očmi in ga strogo vprašala, če še mi lahko danes pove, kako priti v kraljestvo mrtvih. Starec je zateženo rekel, da moram nekoga ubiti in mi pomolil nož pod nos. Odločno sem ga vzela in si rekla, da ni tako težko, samo nekoga, ki ga sovražim moram ubiti pa ne bom imela slabe vesti. Hodila sem naokrog in takrat sem jo videla. Punco, ki se je spremenila, zaradi drugih ljudi, nato pa prišla in se važila sama s sabo in njenimi stvarmi. To punco sem tako sovražila, da je bolj nisem mogla. Ni me ganilo, kaj ima, sovražila sem jo, ker so se moje prijateljice zaradi nje slabo počutile. A zdaj je bilo na vrsti maščevanje. Stopila sem do nje, jo pozdravila, pogledala in jo z enim potegom ubila. Takšen užitek sem dobila, da bi najraje skakala od veselja. A drugi so to opazili in takoj poklicali boga, ki nimam pojma kako mu je bilo ime. Samo zarežala sem se, ko me je »pufnil« v kraljestvo senc. A zanimalo me je, kaj se je zgodilo z njo. Ne more še enkrat umreti kajne? A ni bil čas za to. Prišla sem. Bilo je temno, da si komaj kaj videl. Slišala sem režanje, hihitanje in jokanje. Tam so verjetno bili največji zlobci na svetu. Prišla sem do vladarice kraljestva senc Persefone. Pogledala me je in očitajoče rekla, če sem se potegnila po bratu. Samo jezno sem jo gledala. Govorila je dalje, da ne bom dolgo tukaj, ker se tisti deklici ni nič zgodilo, a vseeno zaslužim kazen. Zavila sem z očmi, kar tudi najbolje znam in jo dalje gledala. Začela je hoditi okoli mene in govorila, kako moj brat trpi, se muči dan za dnem in odslužuje svojo kazen. Komaj sem zdržala, da je ne bi napadla. Poslala me je v eno izmed ječ, kjer sem kovala moj načrt. Še vedno sem imela nož. Stražar je stal pred mojo ječo in zaspal. Ključi so mu svetleče bingljali na hlačah. Z roko sem jih hotela vzeti, a mi ni uspelo. Vzela sem nož in probala z nožem. Manjkal mi je centimeter, še bolj sem se stegnila in ga z naporom dobila. Odklenila sem ječo in stekla stran. Iskala sem Sizifa, ga klicala. Čez nekaj časa sem slišala tih »tukaj« in stekla proti njem. Videla sem mojega brata kako se muči in dela za Persefono. Široko se je nasmehnil, stekla sem proti in ga objela. Vprašal me je kako sem se znašla tukaj in naj takoj zapustim to kraljestvo. Rekla sem mu, da ni časa za to in naj pride z mano. Stekla sva po dolgih hodnikih in za nama slišala korake stražarjev. Tekla sva hitro kot še nikoli. Prišla sva do velikanskih vrat, ki so zapirale ta svet od našega. Hitro sva jih hotela odpreti, a so bila zaklenjena. Stražarji so bili vogal za nama, midva pa nisva mogla nikamor. Stražarji so se že smejali, ker so naju videli v zmedi in se nama počasi približevali, da bi bilo še bolj mučno. Takrat se je pred nama prikazal starec, ki mi je vzel jabolka, naju primil za roke in z nama vred izginil. Za nami je eden od stražarjev vrgel nož, ki je izginil z nami. Prikazali smo se na pusti plaži. Starec me je poklical in videla sem, da krvavi. Nož ga je zadel in starec je umiral. Gledala sem ga in mu nikakor mogla pomagati. Zahvalila sem se mu za vse, on se je nasmehnil in rekel, da je vesel, da je lahko pomagal družini spet postati celotna družina. Umrl je z nasmeškom na obrazu, z bratom sva ga pokopala in vesela ter žalostna odšla domov. Mama je bila zelo vesela, poljubila mene in Sizifa in se spet zjokala. A tokrat od sreče.

  Iz moje zgodbe sem se naučila biti hvaležna za vse, kar se mi dobrega zgodi. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem svoje delo opravila v nebesih. In tega se še spominjam danes. Nikoli ne bom pozabila starca in njegovega pogumnega dejanja. Umrl je zame in to mi ogromno pomeni. Nikoli več nisem bila jezna, saj sem vso jezo stresla nad punco, ki misli, da je nekaj vredna, v bistvu pa jo vsi sovražijo. Bila je tudi moja najboljša prijateljica, a me je izdala. Jaz sem imela še ogromno prijateljev, ona pa bolj malo. Mogoče so bile sanje, a upajmo, da ne.;)

Staša, 7.a

Reševanje Sizifa iz kraljestva mrtvih

Ker se mi Sizifova naloga v svetu mrtvih ne zdi poštena, bom ga poskusila odrešiti božje kazni. Pred mano so tri zahtevne ovire. Pretihotapiti se moram mimo Hada v kraljestvo mrtvih, rešiti Sizifa in se s Sizifom vrniti nazaj v svet živih.

Za začetek se bom zato spoprijateljila s Hadovo ženo, ki vsako pomlad in poletje gre nazaj v svet živih in se vsako jesen in zimo vrača v kraljestvo mrtvih. Idejo sem dobila pri Orfeju, ki je Hadu igral na liro in mu je zato dovolil svojo ženo peljati nazaj v svet živih. Pri odhodu mu žal ni uspelo, ker je prekršil pravilo, ki mu ga je dal Had.

Prvi korak mi je uspel. Spoprijateljila sem se z njegovo ženo Persefono in ji zaigrala nekaj pesmi na klavir. Ker ji je bilo zelo všeč, sem jo prosila, če lahko grem jeseni z njo v kraljestvo mrtvih, in dovolila mi je. Ko je prišla jesen, sem se z njo odpravila po reki navzdol do kraljestva mrtvih. Ko sva prišli, sem Hadu zaigrala nekaj pesmi na klavir in mu povedala, da bi pomladi spet odšla v svet živih. Ni mogel zavrniti moje prošnje, da vstopim v kraljestvo smrti z njegovo ženo. Zdaj me je čakal drugi korak. Nekaj dni sem razmišljala, kako spraviti Sizifa v svet živih in nekega večera, sem se spomnila, da bo klavir skoraj nemogoče spraviti navzgor po reki. Torej Sizif bi lahko namesto skale potiskal vsako pomlad klavir navzgor in vsako jesen klavir navzdol ob reki. Naslednje jutro sem to predlagala Persefoni, ona pa Hadu. Had se je s tem strinjal in ni me več skrbelo, da moj načrt ne bi uspel. Počakali smo, da pride pomlad, da lahko to vse izvedemo. Trajalo je kar dolgo, skoraj pol leta čakanja, da je nastopila pomlad. Persefona je lahko odšla nazaj v svet živih, midva s Sizifom pa z njo. Had nam je odprl vrata in odšli smo. S Persefono sva se peljali v čolnu po reki, Sizif pa je ob reki potiskal klavir. Bil je srečen, ker bo končno po skoraj dveh letih spet videl svet živih. Ko smo prišli do konca reke, sva s Sizifom zbežala, Persefona pa naju ni izdala.

Uspelo mi je odrešiti Sizifa kazni, ki si je po mojem mnenju ni zaslužil. S Persefono, pa sva še vedno ostali prijateljici.

Zara, 7.a

Sizif vsak dan potiska v hrib velikansko marmornato skalo. To je njegova kazen, ki mu jo je dal bog Zeus. Od starca, ki s pesmijo poje zgodbo o kralju Sizifu, sem slišal za njegovo usodo, da je v kraljestvu mrtvih obsojen na neusmiljeno božjo kazen.

Odločil sem se, da mu bom pomagal pobegniti iz kraljestva mrtvih. Pomagati mu želim, ker je v davni preteklosti pomagal rešiti življenje moji babici. Ko je bila hudo bolna, ji je dal zdravilo, da je ozdravela. Vedel sem, da je kraljestvo mrtvih skrito daleč na severu, pot do tja pa je zelo nevarna. Po dolgih dneh potovanja sem le prišel do votline, ki je vodila v notranjost kraljestva. Najprej sem moral premagati triglavega psa. S klobaso, v katero sem dal uspavalo, sem počakal, da je zaspal. Nato sem se skozi ozki rov po vrvi spustil v notranjost kraljestva. Takoj sem zagledal kralja Sizifa, kako se muči s potiskanjem skale po hribu. Hitro sem stekel do njega. Povedal sem, kdo sem in da mu želim pomagati. Morala sva biti tiha in previdna, da naju ne bi slišal bog Had. Ravno ko sva plezala po vrvi navzgor, sva slišala, da je v kraljestvo prišel Zevs. Ugotovil je, da želim rešiti Sizifa. Plezala sva tako hitro, da nama je iz rok pričela teči kri. Ko sva končno prišla ven iz kraljestva, naju je pričakal Zevs. Hotel je še mene neusmiljeno kaznovati. Na kolenih sem ga rotil in prosil odpuščanja. Na koncu se me je le usmilil. Povedal sem mu, da Sizif ni bil samo prevarant, ampak da je tudi včasih komu pomagal. Zato sem prosil tudi za njegovo usmiljenje. Zevs naju je izpustil, vendar naju je pregnal na samotni otok.

Po dolgih letih samote na samotnem otoku sva se lahko vrnila domov.

Ian, 7.a