Enako kot prej

Zunaj se zbuja pomlad,
vendar brez tebe ni enako.
Doma sem.
Gledam v zrak
in premišljujem, kaj vse bi lahko počeli.
Skupaj.
Saj veš, drevesa cveto
in ptice pojo rano
in misel mi žene ven.
Ven na prostost,
vendar ji ni dano.
Še tedne neprespanih noči,
še tedne zaskrbljenih dni.
Le kako nam bo uspelo
prebroditi te čase?
Ne morem več.
Ne morem več na enakem mestu stati,
zadrževati se vstran od ljudi.
Želim si le, da bi bilo enako.
Enako kot prej, pred temi stvarmi.

Lia, 9.a