Intervju z Niko Ambrožič Urbas

Intervjuvala sem odlično modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas, ki jo poznamo tudi kot sodnico v oddaji Zvezde plešejo.

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?

V osnovni šoli (OŠ Trzin) sem sanjarila le o tem, da bom nekoč modna oblikovalka in večino časa sem posvetila propravam na sprejemni izpit. Sanjarila sem o tem, kako čudovito bo, ko bom enkrat na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Nisem bila pretirano družabna v smislu, da me zabave oziroma žuri niso zanimali. Kljub mirni osebnosti sem imela vedno tisto posebno samozavest, ki jo potrebuješ, da se oblečeš drugače. Zato sem izstopala in bila zaradi tega dostikrat tudi zasmehovana. V srednji šoli (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje) pa sem popolnoma zaživela in uživala v učenju ter kreativnemu izpopolnjevanju. Svojim ambicijam sem dala duška, negovala sem svoj talent ter dosegala izvrstne rezultate. Oblikovna šola mi je pomenila vse, saj je bila zaradi praktičnega programa tako neposredno povezana z modo. To so res čudoviti spomini.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?

Bila sem pridna učenka, nikdar pa nisem bila odličnjakinja – vselej sem zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem strastna bralka in do petega razreda prebrala praktično vse knjige, ki so bile na voljo v šolski knjižnici. Tako me je mama vpisala v ljubljansko mestno knjižnico Otona Župančiča. Med potjo iz službe se je tam redno ustavljala in po mojem seznamu nabrala knjige. Včasih pa je enostavno prinesla karkoli, kar se ji je zdelo zanimivo – to so bili vedno kupi knjig, po katerih sem dobesedno hlastala in jih prebrala v hipu. Še zdaj mi je pravzaprav vseeno kaj berem, mene namreč zanima vse.

3.Kakšen dogodek iz otroštva vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj se spominjam igranja z mojo sestro Jano. Vedno sva bili zelo povezani in najraje sva se družili med sabo, nihče nama ni prišel blizu. Imeli sva skupni jezik, ki ga drugi niso razumeli, odličen smisel za humor ter strast do ustvarjanja. Zelo dobro se spomnim tudi trenutka, ko smo šli s starši na ogled plesne predstave, v kateri je nastopala Jana in takrat sem začutila, da želim postati plesalka tudi sama. Kmalu sem bila že vpisana v plesno šolo Urška in bila povsem očarana od imenitnosti, ki so jo oddajale starejše plesalke. To je bil moj prvi stik s pravim glamurjem.

4.Kateri predmet ste imeli najraje in katerega niste marali?

Nekateri predmeti so se mi zdeli težki, na primer fizika in matematika, medtem, ko sem biologijo, angleščino, zgodovino in geografijo zlahka osvojila. Likovni pouk se mi je seveda zdel nekaj najboljšega na svetu. Nikakor pa nisem marala telovadbe. Vse bi dala, da mi je ne bi bilo treba obiskovati, skupna vadba se mi je vedno zdela neskončno neprijetna. Čeprav sem že v osnovni šoli trenirala ples, se mi je tisto zdelo nekaj čisto drugega. Plesni treningi so bili vedno zelo kultivirani. Medtem ko se je bilo pri telovadbi potrebno na primer igrati z žogo, ki sem se je vedno zelo bala. 

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Vedno so me najbolj zanimala ženska oblačila ter modni dodatki, takoj za njimi pa ličila. Ko sem prvič izvedela za poklic modnega oblikovalca sem vedela, da je to to in zato sem vse hrepenenje usmerila prav v cilj, da postanem kreatorka tudi sama. 

6.Kdo je bil vaš vzornik v šolskih klopeh in zakaj?

Karl Lagerfeld, ker se mi je vedno zdel popolna podoba modnega oblikovalca – bil je neskončno urejen, glamurozen, malce skrivnosten, super uspešen in predvsem, izredno nadarjen. Njegov uspeh pri modni hiši Chanel me je navdihoval, oboževala sem njegove kreacije. Kot jih seveda še vedno.

7.Ali ste se že v osnovni šoli zanimali za modo?

Da, moda je bila vedno moja prva ljubezen. Doma smo imeli šiviljsko obrt in tako sem zelo veliko časa preživela v krojaški delavnici, kjer so bili vedno kupi revij. Te sem listavala z velikim zanimeanjem in opazovala detajle na kreacijah, poze manekenk, njihov tip ličenja. Vse to mi je kasneje prišlo prav kot nekakšno predznanje, ko sem postala stilistka. Moda se mi je vedno zdela neskončni vir navdiha, nekakšno pribežališče. Bila sem tudi čudovito oblečena. Pri devetih sem že nosila kostimčke, ki mi jih je sešila stara mama Julijana in tako razvijala strast do zunanje podobe.

8.Kdaj ste naredili svojo prvo kreacijo?

To je bilo prav gotovo še pred zaključkom osnovne šole, čeprav se še nisem mogla ravno pohvaliti z vrhunskim šiviljskim znanjem. Med srednjo šolo pa sem kreacije že redno izdelovala. Najprej mi je večino teh sicer izdelovala stara mama. Pripravljala sem ji modne skice, nato pa sva predebatirali detajle. Moji garderobi smo se skupaj s staro mamo in mamo vedno zelo intenzivno posvečali. Kasneje, pri šestnajstih, pa sem se resneje lotila šivanja tudi sama in tako začela izdelovati zahtevnejša oblačila, na primer plašče in kostime.  

  1. Kje dobite inspiracijo za svoja dela?

Večinoma med listanjem kakšne dobre knjige o umetnosti. Zlasti likovna umetnost je tista, ki mi da vedno navdih. Ogled likovne razstave je nekaj, kar kot oblikovalka zelo potrebujem. Navdihuje me tudi sprehod v naravo, opazovanje rož, ličila ter estetika barv. Največkrat navdih pride povsem nepričakovano. Na primer tudi med listanjem po Instagramu. Tako imam v svojem mobilnem telefonu albume s samimi ‘screeenshot’ posnetki.

10.Zakaj ste se odločili za življenje v Londonu?

Potrebovala sem okolje, ki bi mi pomagalo še bolj razviti kreativno govorico. Poleg tega sem želela zaživeti v velemestu, kjer se dogaja napredek, kjer se mešajo kulture in, ki velja za središče mode. London se mi je tudi zelo priljubil zaradi kulture in kar vleklo me je v to prečudovito mesto.

11.Ali menite, da Slovenci v modi nismo tako napredni kot v tujini?

Odvisno, kaj razumete pod besedo tujina. Tujina je lahko marsikaj. Če Slovenijo primerjava z Anglijo, Francijo ali Italijo, potem seveda lahko mirno trdim, da smo precej v zaostanku. V primerjavi z Avstrijo, Madžarsko, ali Slovaško, smo pa čisto okej. Tudi v Sloveniji se najde lepe kreacije in ljudi z brezhibnim okusom. Težava je, da nimamo prave modne industrije. Morda se nekoč znova obudi tudi ta panoga.

12.Kot vemo ste nastopali v oddaji Zvezde plešejo. Kakšna je bila ta izkušnja?

Fantastična! To je ena najboljših izkušenj v mojem življenju, res prava avantura. Spomladi se vračamo s tretjo sezono in že komaj čakam!

13.Imate kakšne cilje katere želite uresničiti v prihodnosti?

Seveda. Vedno imam pred seboj nekaj, kar me žene naprej, tako v osebnem kot tudi profesionalnem smislu. Moj cilj za leto 2019 je, da razširim svojo blagovno znamko Marija Moderna, ki nudi oblačila za zrele ženske. Želim si tudi selitve v večje poslovne prostore ter pa, da bi poleg Marije Moderne ustanovila še nekaj blagovnih znamk. To slednje bo verjetno prišlo na vrsto malce kasneje. V osebnostnem smislu pa želim v svoje življenje vnesti nekaj več discipline morda celo nekaj več rutine. Sem v letih, ko mi to prija.  

14.Ali  želite kaj sporočiti bralcem tega intervjuja?

Vedite, da lahko dosežete vse, kar si želite, le obupati ne smete in nikdar ne mislite, da niste sposobni. Zaupajte vase in ne dvomite v svoje sanje. Če boste poslušali svoje srce in ustvarjali z ljubeznijo, boste najsrečnejši na svetu. Kar pogumno!

                                                                                                 

Zahvaljujem se Niki, da si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Prosila me je da omenim, da jo lahko dodate na instagramu: @nikaurbas. Portret je delo Šimna Zupančica slika v dolgi obleki pa Ane Gregorič.

Zara Šauperl, 7.a

 

Ena misel na “Intervju z Niko Ambrožič Urbas”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja