Intervju z Ano Praznik

Intervjujala sem vedno pozitivno Ano Praznik. Čeprav intervju ni potekal v živo, ga to ni naredilo nič manj zanimivega.

1. Kolikor smo Vas lahko spremljali po medijih, je bila Vaša karierna pot zelo pestra. Kako se je vse začelo?
Začelo se je leta 2002, ko sem bila izbrana v skupino Bepop. To je bilo preko prvega resničnostnega šova v Sloveniji – Popstars.

2. Kaj ste želeli postati v otroštvu in zakaj?
Vedno sem govorila, da bom vzgojiteljica. Zelo rada imam otroke in tudi otroci se kar nekako lepijo name. Ampak nikoli se nisem odločila za ta študij. Sem pa postala diplomirana ekonomistka.

3. Kot ste že sami omenili, ste bili pevka v skupini Bepop. Takrat ste čez noč postali prepoznavni. Kako ste se spopadali s tem?
To je bil takrat naš vsakdan. Na vsakem koraku so nas prepoznali. Kamorkoli sem prišla, se je našel nekdo, ki me je poznal. Ko pa smo bili z Bepopi skupaj, je bila vedno evforija. Ampak tako je pač bilo. Živela sem svoje sanje, saj je glasba z menoj že iz otroštva, a hkrati nisem mogla živeti »normalnega« najstniškega življenja. Sem pa vseeno hvaležna za vse, kar se mi je zgodilo, saj sem ob vsem tem dobila prave prijatelje, spoznala ogromno ljudi in prečesala Slovenijo po dolgem in počez.

4. Kako ste dobili zamisli za pesmi in videe?
Zadnji album z naslovom »Bepop« je avtorski v smislu besedil in nekaj melodij. Te so plod Simonove inspiracije. Sicer pa smo imeli ekipo, ki je skrbela za vse to. Tudi za ideje videospote.

5. V skupini so bili člani iz različnih delov Slovenije. Kako ste usklajevali urnike?
Težko, vendar, kjer je volja, tam je pot. 😉 Tinkara je takrat imela že redno službo, ostali smo bili študentje s študijskimi obveznostmi. Ob vikendih in pogosto tudi med tednom smo imeli nastope, vmes pa še intervjuje, fotografiranja, snemanja novih pesmi in tako naprej. Tako da smo vsi imeli rokovnike, kamor smo si beležili vse obveznosti, da nam kaj ni ušlo ali šlo navzkriž.

6. Kaj je bil najbolj zabaven trenutek ki se vam zgodil v skupini?
Ojoj, teh je bilo toliko, da bi pa res težko izpostavila samo enega. Imeli smo recimo varnostnika Matevža, ki nas je spremljal na vseh nastopih in intervjujih in z njim je bilo vedno kaj zanimivega. Je bil tak »nerodnež«, ki se mu je vse zgodilo. Tako da smo se pogosto na ta račun tudi nasmejali.

7. Kako ste se kasneje odločili za delo na radijski postaji?
Ko smo z Bepopi končali našo kariero, sem nekaj časa imela svojo glasbeno agencijo, kasneje sem opustila to, saj sem želela početi nekaj popolnoma drugega. Nekaj, kar ni povezano z glasbo. Nekako sem se želela vsaj za nekaj časa oddaljiti od tega, zato sem delala v enem podjetju, ki je bil uvoznik za nekatere športne blagovne znamke. Tam sem delala v skladišču, v nabavi, v komerciali, skratka na vseh področjih. In zelo veliko sem se naučila. Potem pa sem nekega dne prejela klic odgovornega urednika Radia Center, sem šla na razgovor in pristala na radiu. Zdaj že deseto leto delam na radiu.

8. Ste imeli kaj treme ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon?
Uf, pa še kakšno. Tresla sem se, sline kar naenkrat nisem imela v ustih, obraz je bil prekrit z rdečico. Skoraj tako, kot takrat, ko sem prvič stopila na pevski oder. Ampak sem se kar hitro sprostila in spoznala, da je to točno to, kar želim početi.

9. Kako si izmislite tako zanimive teme in šale za radijske oddaje? Ali kdaj tudi improvizirate?
Različno. Velikokrat črpam iz svoje življenja. Problemi, s katerimi se sama ukvarjam so popolnoma enaki tistim, s katerimi se poslušalci ukvarjajo. Zato, če imam kakšno rešitev za kak problem, ali če komu lahko na kak drug način olajšam življenje, delo, potem je namen dosežen.
Seveda pa se poslužujem tudi različnih portalov, ki ponujajo zanimive teme in jih potem tudi predstavim poslušalcem. Na svoj način, se razume. 😉

10. Kakšen je odnos med Vami in vašimi sodelavci?
Težko to opišem. Na eni strani se mi zdi, kot da ves čas sama sebi govorim. Namreč v studiu ni nikogar drugega. Poslušalcev nimaš pred očmi, da bi jim lahko razlagal. Lahko si jih samo predstavljaš. Ampak, ko se zaveš, da te v tistim določenem trenutku posluša 150.000 ljudi, potem se pojavi ta občutek odgovornosti. In prav je tako.

11. Spremljali smo Vas tudi pri oddaji Delovna akcija. V njej so bile predstavljene težke življenjske zgodbe. Kako ste se spopadali z njimi? So Vas kdaj prizadele?
Ja, težke zgodbe so bile. Seveda so me prizadele, mislim, da nihče ni ostal ravnodušen ob njih. Mi je bilo pa toliko težje, ker sem bila res intenzivno vpeta s te žalostne, težke, čustvene zgodbe. Nisem jih želela preveč projecirati nase, vendar pri tem nisem bila najbolj uspešna. So me zelo prizadele in sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prišla k sebi, če lahko tako rečem.

12. Kako ste se počutili ob vseh nasmehih priklicanih na obraz zaradi Vas in vaše ekipe?
To pa je bil ta lepši del Delovne akcije. Družine so bile res iskreno vesele in presenečene, da nam je uspelo takšno prenovo narediti v samo petih dneh. Ampak vso odrekanje, ves trudi in vso delo je bilo poplačano, ko sem videla nasmehe na njihovih obrazih.

13. Kaj Vam je bilo pri snemanju te oddaje najbolj všeč?
Zelo všeč mi je bila celotna izkušnja snemanja televizijske oddaje. Ekipa, s katero sem delala je bila res fantastična, zabavna, profesionalna. Hkrati pa tudi mojstri in Bojan – vsak od njih je bil prav poseben lik, zato nam smeha na snemanjih ni primanjkovalo.

14. Lahko z nami delite najbolj zabaven, komičen dogodek ob snemanju?
Jih je bilo kar nekaj, ampak ta se mi je pa res vtisnil v spomin. Bilo je v Kopru, kjer smo se borili z močno burjo, ki nam je delala preglavice. Morali smo posneti odjavo dneva. Jaz sem se postavila na dogovorjeno mesto, snemalec tudi, tonski mojster tudi, skratka vsi na svojih položajih.. v glavi si še enkrat ponavljam tekst, ki ga bom povedala. Režiser končno reče »akcija«, jaz odprem usta, izrečem prvo besedo, nakar mi burja direktno čez usta prinese lepilni trak – češ, utihni že enkrat. Včasih se pač določene stvari zgodijo ravno ob pravem trenutku.

15. Ali Vas lahko pričakujemo v naslednji sezoni?
Ja, seveda. Že zbiramo prijave za novo sezono in sicer na delovnaakcija.si/prijava, s snemanji pa bomo pričeli v začetku prihodnjega leta.

15. Ste zelo pozitivna oseba. Kako ohranjate vso pozitivo?
Ne vem. Tako, da so moje misli ves čas pozitivno naravnane. Če se le da, seveda. 🙂

16. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz? Imate kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?
Zdaj sem že toliko let v tem poslu, da je to postalo nekaj popolnoma normalnega. Se pa ne obramenjujem s tem. Jaz sem samo človek, ki opravlja svoje delo. Že res, da je moje delo na očeh javnosti, vendar zato nič več vredno od dela učiteljev, policistov, čistilk, gradbenikov, prodajalk itd.

17. Ste imeli kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalcem?
Vesela sem, da so vse moje izkušnje z oboževalci pozitivne. Da se nikoli ni zgodilo, kaj negativnega.

18. Kako prepoznavnost vpliva na Vaše zasebno življenje? Si kdaj želite, da se ne bi spustili v medijske vode?
Ne, to ne. Kadar potrebujem čas samo zase in za svojo družino, si ga tudi vzamem.

19. Kaj bi sporočili bralcem našega šolskega glasila?
Glede na to, da bo kmalu konec leta vsem želim lepe praznike. Želim si, da bi bili hvaležni za življenje, ki ga živite. Da se tega tudi zavedate. Namreč mnogo otrok na tem svetu je, ki si takšno življenje, kot ga živite vi, predstavlja samo v sanjah.

Ani se iskreno zahvaljujem za deljenje svojih majhnih skrivnosti iz svojega življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Avtor: Ajda Rojko

Deli na

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja