Intervju z Dolores Ponoš

Intervju sem opravila z znano slikarko Dolores  Ponoš, ki je navdušila svetovno zvezdnico Pink. 

1.Kdaj ste se začeli ukvarjati s slikanjem? 

Težko rečem, da je to bil nek dotičen trenutek. Od nekdaj sem rada risala in v srednji šoli, ko mi je bilo dolgčas med uram, sem velikokrat čečkala po zvezkih. Kasneje se je to sprevrglo v skoraj obsesijo in zanimanje, kako bi lahko nekaj narisala še bolje. Ni dolgo trajalo, da sem vso svojo energijo usmerila prav v slikanje in risanje ter razvoj teh veščin. 

2.Zakaj ste se odločili za poklic slikarke? 

Nekako se mi je risanje zdelo vedno kot moj »klic«. V tem sem se res počutila doma. Vse težave in vsa zmedenost odraščanja je izginila ko sem enkrat začela risati. Vedela sem, da sem v tem res dobra in da ni stvari, v katero bi raje vložila svoj čas in energijo, da bi jo izpopolnila. Vseeno je bila ta ideja, da bi postala »poklicna slikarka«, zelo slabo sprejeta. Nekako ogromno (za moje pojme krivičnih) stereotipov spremlja ta poklic. A vendarle sem vsak dan znova, ko pridem v svoj studio, vesela, da sem bila skozi življenje dovolj trmasta, da sem vztrajala pri ideji , da je slikarstvo in risanje lahko tudi poklic in ne samo hobi. 

3.Česa pri svojem poklicu ne marate? 

Najbolj ne maram strank, ki me kličejo za naročilo iz danes na jutri. Dobra slika terja svoj čas, da jo ustvariš. Večje slike mi vzamejo tudi po 2 do 3 tedna risanja. Zato sem res jezna, ko me nekdo pokliče z idejo, da bi sliko imel do jutri. Nekako se s tem razvrednoti celoten proces in ideja same slike, ki jo jaz tretiram kot nekaj večnega in ne želim, da je to nekaj na hitro skupaj spacano samo zato, da je. 

4.Kaj vas pri delu najbolj veseli? 

To, da lahko z svojim delom razveselim ljudi in da jim z svojim znanjem in talentom ustvarim nekaj, kar bodo vedno z veseljem pogledali. 

5.Koliko časa vam vzamejo portreti? 

Sama dnevno rišem portrete 4 ure. To je čas, v katerem lahko držim visoko koncentracijo in fokus na sliko. Skozi leta prakse sem ugotovila, da se pri vsem, kar je nad tem časom, začnejo pojavljati napake. Risanje portretov po naročilu išče resnično globok fokus, da lahko ujameš vsak detajl, ki posameznika naredi njega. Preostali čas pa vadim risanje ali učim v svoji likovni šoli, ki sedaj izobražuje že 2 leto.       

6.Kdo je vaš vzornik pri slikanju? 

To so prav gotovo klasični mojstri, kot sta Rembrandt, Caravaggio, Michelangelo… Sama se najraje učim in vadim prav po renesančni šoli slikanja, ki je na umetnost gledala kot na obrt, ki išče ogromno predhodnega znanja in discipline. 

7.Kaj vas poleg slikarstva še veseli? 

Zelo rada se ukvarjam z živalmi. Imam psičko Liso, ki me tudi spremlja vsak dan v studio. Rada se odpravim tudi s fantom v hribe, na kakšen koncert ali z prijatelji na pijačo. Skratka lahko rečem, da me veseli življenje samo. 

8.Kaj se vam zdi najtežja stvar pri slikanju? 

Razviti pravo mejo samokritičnosti. 

9.Kateri predmet v šoli vam je bil najbolj všeč in zakaj? 

Mislim, da je bila to zgodovina. Ta je tesno povezana z razvojem slikarstva in kot takšna mislim, da je ena najlepših in najbolj žalostnih zgodb, ki jo piše človeštvo – slike, arhitektura in kipi pa so njene ilustracije in pričanja iz tistega časa. Drug predmet, ki me je veselil je pa bila slovenščina, ampak samo del o književnosti. 

10.Kakšna je bila vaša reakcija, ko je Pink delila vašo sliko? 

Seveda sem bila zelo zelo vesela. Nekaj takega se mi zdi res poseben dosežek. Moram pa priznati, da me isto razveseli, ko mi kakšna stranka javi kakšen je bil odziv, ko so izročili sliko in kako se je nekdo razjokal od veselja. 

11.Imate kakšen nasvet za začetnike slikanja? 

Predvsem to, da naj ne bodo preveč kritični do lastnih ustvarjanj, saj je vsaka slika odraz nekega časa in znanja. Pomembno je, da si s svojim delom zadovoljen in ponosen nanj, da pa hkrati vedno iščeš izpopolnitev, da bo delo jutri še boljše. 

12.Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov? 

Ne glede na to, v kateri smeri ali panogi delaš, je v življenju najpomembnejša vizija, pa naj je le-ta še tako bizarna. Če je tvoja in je resnična ter srčna, se je drži, saj boš tako lahko dosegel nemogoče.   

Zahvaljujem se Dolores Ponoš, da si je vzela čas in odgovorila na nekaj vprašanj. Želim ji, da še naprej ustvarja neverjetne portrete.

Valentina Stevanovič, 8. a

Intervju z Evo Centrih

Intervjuvala sem poklicno novinarko Evo Centrih,ki ima tudi svoj youtube kanal Evina lepotilnica na katerem objavlja vodnike za ličenje,vloge,modne nasvete,…

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?
Moji spomini so zelo lepi. Bila sem pridna učenka in sem se vsako leto, po glavnih počitnicah, potiho veselila šole. Prijatelji, odmori, ekskurzije … so tiste stvari, ki so pestrili naporne šolske dni. Zdi se mi pomembno, da v vsaki stvari, ki jo v življenju počnemo, najdemo nekaj pozitivnega.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?
V osnovni šoli sem bila res pridna. Moje ocene so bile večinoma štirke in petke. Zelo rada sem se udeleževala tudi različnih tekmovanj, kjer sem dobila kar nekaj priznanj (1. mesto na literarnem natečaju Vsak je lahko begunec, pa razni literarni natečaji, spominsko priznanje za zvestobo knjigi in bralni znački itd). Ker sem od nekdaj rada nastopala, sem vedno vodila različne šolske predstave, kjer sem bila v vlogi voditeljice in nastopajoče 😊.

3.Kateri predmet je bil vaš najljubši in katerega niste marali?
Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila zgodovina, kasneje v gimnaziji pa psihologija. Nikoli nisem marala matematike.

4.Kateri je vaš najlepši spomin na šolske dni?
Lepih spominov je kar nekaj, bi težko izpostavila samo enega. Med lepšimi pa mogoče, ko sem zmagala na pevskem in plesnem tekmovanju Korajža velja (med drugim sem imela sanje, da bom pevka) ali pa prvi poljub z mojim prvim fantom 😊.

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Novinarka in TV voditeljica.

6.Imate YouTube kanal Evina lepotilnica. Zakaj ste se odločili za to?
Pri dvajsetih letih sem dobila prvo službo na televiziji in pred vsako oddajo sem šla v masko oziroma se naličiti k vizažistki. Ko sem videla koliko ličil ima, me je vse skupaj prav fasciniralo in prevzelo. To je bil moj najljubši čas v službi. Z vsako plačo sem potem počasi bogatila svojo kolekcijo make-upa in na eni točki sem začutila veliko željo po tem, da bi ocene nakupov (slabe in dobre) delila tudi s podobno mislečimi puncami.

7.Kako ste se počutili, ko ste objavili svoj prvi YouTube-ov video?
Ful ful sem bila nervozna. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kakšen bo prvi odziv. 😊

8.Znano je, da imate partnerja, s katerim oba zelo rada pojeta. Na svojem YouTube kanalu ste objavili »cover« Oba. Zakaj sta se odločila ravno za to pesem?
Cover za pesem Oba je nastal zelo spontano. S fantom sva se vrača iz kina in na radiu se je zavrtela pesem, ki sva jo oba poznala že od prej… Seveda sva se na ves glas razpela :D. Nato pa, se niti ne spomnim, a je fant ali jaz predlagal, kaj če bi se šla v studio posnet. In sva se …😊

9.Kako se počutite ob branju žaljivih komentarjev in kako se soočate z njimi?
Nikoli mi ni prijetno, ko preberem kakšen žaljiv komentar. Malo trde kože sem sicer že dobila in me brezpredmetni ter nesmiselni komentarji ne prizadanejo kot včasih. Drugo je, če nekdo zapiše neko konstruktivno kritiko, ki ji vedno z veseljem prisluhnem.

10.Kateri je vaš najljubši film in zakaj ravno ta?
Sem velika ljubiteljica dobrih filmov, sploh kakšnih trilerjev, kjer je akcija in nikoli neveš kaj se bo zgodilo. Najljubši pa mi je španski film The hidden face. Španci imajo res nore ideje.

11.Katero glasbo najraje poslušate in zakaj?
Morda bo marsikoga presenetilo, ampak so mi zelo všeč balade. Balkanske, slovenske, angleške …. Pri glasbi si ne postavljam mej. Če je dober narodno-zabavni komad, bom zaplesala tudi na Ti moja rožica 😊..

12.Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Se profesionalno ukvarjati z vloganjem in ustvariti nekaj mojega (v povezavi z Evino lepotilnico). Morda kakšen svoj produkt, makeup … 😊

14.Kaj bi želeli sporočiti bralcem intervjuja?
Prav je in lepo je, če imaš v življenju sanje. Nekaj h čemur strmiš, nekaj kar te motivira in žene naprej. A samo sanje niso dovolj. Za svoje želje je potrebno garati in predvsem vztrajati.

Eva Centrih, dipl. nov.

                                                                                           Zara Šauperl,7.a

Intervju z učiteljico Biserko Gavez

Učiteljica Biserka je učiteljica fizike na Osnovni šoli Duplek. 

Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Vas poučevanje veseli?

Za poklic učiteljice sem se odločila zato, ker ko sem hodila v osnovno šolo, se mi nekateri postopki takratnih učiteljev niso zdeli v redu in sem želela jaz to spremeniti na nek način. Zato sem se odločila, da bom učiteljica, da bom za otroke do nekih stvari bolje postopala. Ja, poučevanje me veseli.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Preden sem se odločila, da grem na gimnazijo, sem oklevala, da bi bila veterinarka. Ampak, ker je takrat študij veterinarstva bil še v Ljubljani in se mi je zdelo predaleč, sem se zato odločila, da grem v gimnazijo, kasneje pa na faks za učiteljico.

Ste prej poučevali že na kateri drugi šoli?

Ja, na nek način sem poučevala oziroma sem bila kot neki drugi učitelj v razredu, in sicer na OŠ dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, eno leto. Medtem pa sem bila še inštruktorica in varuška.

Kateri razred imate najraje?

Vsi štirje razredi, ki jih poučujem fiziko, torej oba osma in oba deveta razreda, so mi pri srcu, ker so to moji edini razredi, ki jih trenutno poučujem.

Kaj vam je pri delu na šoli všeč in kaj ne?

Všeč mi je to, da prenašam znanje učencem, da jim poskušam določene stvari olajšati, da jim povem kake bližnjice, ni pa mi všeč papirologija, ki jo moraš voditi zraven vsega tega poučevanja in vsega, kar je še za tistim, ko si v razredu.

Kaj vam je všeč pri učencih?

Všeč mi je to, da so direktni in da so odkriti.

Katero snov učite najraje?

Najraje učim gibanje in svetlobo.

Kako vam je všeč na tej šoli?

Zelo prijetno, majhni smo in povezani. Všeč mi je.

Kako dolgo že poučujete?

Na tej šoli že malo več kot mesec dni, drugače pa vsega skupaj že skoraj dve leti.

Kakšne ocene ste imeli pri fiziki in geografiji v osnovni šoli?

Pri fiziki sem imela štirice, vedno sem imela težavo pri testu, ker mi je vedno zmanjkalo nekaj točk za petico. Tudi pri geografiji sem imela štirice in petice. 

Kdo je vaš vzornik?

Nimam točno določenega vzornika. So ljudje, pri katerih so mi določene veščine, spretnosti in karakterji všeč in si od vsakega želim nekaj pridobiti.

Zakaj ravno fizika in geografija? Ste se že v osnovni šoli zanimali zanju? 

Res je, da mi je fizika že v osnovni šoli šla, tudi geografija. Zakaj ravno ti dve, ne vem, v srednji šoli sta mi šli vedno bolje in nekako sem prišla na idejo, da pri teh dveh predmetih ne bo potrebna uporaba tujega jezika. Zato sem se odločila za ta dva predmeta.

Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole?

Veliko je dobrih, so pa tudi nekateri slabi. Je pa tako, da dobre raje pomnimo kot slabe.

Ste imeli kaj dvomov, ko ste prišli na našo šolo? Vas je bilo strah, da ne boste sprejeti?

Dvom in strah vedno obstajata, to je dejstvo. Enostavno nisem hotela o tem razmišljati, ker sem si zelo želela službo in pač nisem razmišljala, da ne bi bila sprejeta.

Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil odkar poučujete?

Mogoče ta, ko sem se naučila kako se zamrzne projektor. (smeh)

Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Cilje si sproti postavljam, največji cilj pa je, da sem uspešna pri svojem delu in da lahko pomagam vsakemu učencu.

Učiteljici Biserki se lepo zahvaljujem, da je z mano delila majhne skrivnosti njenega življenja.

                                                                                   Erik Žižek, 9.b

Intervju s Cirilom Komotarjem

Opravil sem intervju s Cirilom Komotarjem, ki je znan kot avtomobilski novinar, fotograf in vloger. 

1. Kdaj ste prvič peljali avto?

Avto sem prvič peljal pri petnajstih. Na makadamu, daleč stran od drugih prometnih udeležencev. In seveda pod nadzorstvom očeta Cirila.

2. Katera znamka vam je najbolj všeč?

Ne morem izpostaviti samo ene. Bolj kot posamezne znamke, cenim dobre avtomobile. Ne glede, od kod prihajajo.

3. Ko ste bili v osnovni šoli, kaj ste si mislili, da boste po poklicu?

V osnovni šoli še nisem imel izdelanega mnenja o tem, kaj želim postati in kaj početi.

4. Kaj vam pomeni vaše delo?

Moje delo mi pomeni moj hobi. Pomeni pa tudi veliko odgovornost in obvezo.

5. Kdaj ste se začeli zanimati za avtomobile?

Avtomobili so mi bili položeni v zibelko. Z očetove strani, seveda. Navdušenec sem odkar pomnim.

6. Kaj vam pomenijo avtomobili?

Avtomobili mi pomenijo hobi in poklic. V njih in vsem, kar utegnejo ponuditi, neizmerno uživam.

7. Kaj si mislite o tem, da v Ameriki lahko vozijo avtomobile šestnajstletniki?

Šestnajst let je več kot dovolj za upravljanje avtomobila. A le ob primernem nadzoru in mentorstvu.

8. Kateri dogodek iz osnovne šole vam je najbolj ostal v spominu?

Hmm, prijateljske vezi, ki so se spletle takrat spletle, še danes držijo. Druženje s prijatelji, torej.

9. Kakšne ocene ste imeli?

Bil sem prav dober učenec.

10. Kakšno je vaše mnenje o šoli zdaj v primerjavi z otroštvom?

Šola je neverjeten dar. Je pa res, da bi morali biti šolski sistem optimiziran in prilagojen času, v katerem živimo. Koliko predmetov se recimo posveča varčevanju denarja? In pripravi na resnične, ne le teoretične življenjske preklope.

Cirilu se zahvaljujem ker si je vzel čas za ta intervju.

David Ferčec, 9.a

Intervju z Ano Praznik

Intervjujala sem vedno pozitivno Ano Praznik. Čeprav intervju ni potekal v živo, ga to ni naredilo nič manj zanimivega.

1. Kolikor smo Vas lahko spremljali po medijih, je bila Vaša karierna pot zelo pestra. Kako se je vse začelo?
Začelo se je leta 2002, ko sem bila izbrana v skupino Bepop. To je bilo preko prvega resničnostnega šova v Sloveniji – Popstars.

2. Kaj ste želeli postati v otroštvu in zakaj?
Vedno sem govorila, da bom vzgojiteljica. Zelo rada imam otroke in tudi otroci se kar nekako lepijo name. Ampak nikoli se nisem odločila za ta študij. Sem pa postala diplomirana ekonomistka.

3. Kot ste že sami omenili, ste bili pevka v skupini Bepop. Takrat ste čez noč postali prepoznavni. Kako ste se spopadali s tem?
To je bil takrat naš vsakdan. Na vsakem koraku so nas prepoznali. Kamorkoli sem prišla, se je našel nekdo, ki me je poznal. Ko pa smo bili z Bepopi skupaj, je bila vedno evforija. Ampak tako je pač bilo. Živela sem svoje sanje, saj je glasba z menoj že iz otroštva, a hkrati nisem mogla živeti »normalnega« najstniškega življenja. Sem pa vseeno hvaležna za vse, kar se mi je zgodilo, saj sem ob vsem tem dobila prave prijatelje, spoznala ogromno ljudi in prečesala Slovenijo po dolgem in počez.

4. Kako ste dobili zamisli za pesmi in videe?
Zadnji album z naslovom »Bepop« je avtorski v smislu besedil in nekaj melodij. Te so plod Simonove inspiracije. Sicer pa smo imeli ekipo, ki je skrbela za vse to. Tudi za ideje videospote.

5. V skupini so bili člani iz različnih delov Slovenije. Kako ste usklajevali urnike?
Težko, vendar, kjer je volja, tam je pot. 😉 Tinkara je takrat imela že redno službo, ostali smo bili študentje s študijskimi obveznostmi. Ob vikendih in pogosto tudi med tednom smo imeli nastope, vmes pa še intervjuje, fotografiranja, snemanja novih pesmi in tako naprej. Tako da smo vsi imeli rokovnike, kamor smo si beležili vse obveznosti, da nam kaj ni ušlo ali šlo navzkriž.

6. Kaj je bil najbolj zabaven trenutek ki se vam zgodil v skupini?
Ojoj, teh je bilo toliko, da bi pa res težko izpostavila samo enega. Imeli smo recimo varnostnika Matevža, ki nas je spremljal na vseh nastopih in intervjujih in z njim je bilo vedno kaj zanimivega. Je bil tak »nerodnež«, ki se mu je vse zgodilo. Tako da smo se pogosto na ta račun tudi nasmejali.

7. Kako ste se kasneje odločili za delo na radijski postaji?
Ko smo z Bepopi končali našo kariero, sem nekaj časa imela svojo glasbeno agencijo, kasneje sem opustila to, saj sem želela početi nekaj popolnoma drugega. Nekaj, kar ni povezano z glasbo. Nekako sem se želela vsaj za nekaj časa oddaljiti od tega, zato sem delala v enem podjetju, ki je bil uvoznik za nekatere športne blagovne znamke. Tam sem delala v skladišču, v nabavi, v komerciali, skratka na vseh področjih. In zelo veliko sem se naučila. Potem pa sem nekega dne prejela klic odgovornega urednika Radia Center, sem šla na razgovor in pristala na radiu. Zdaj že deseto leto delam na radiu.

8. Ste imeli kaj treme ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon?
Uf, pa še kakšno. Tresla sem se, sline kar naenkrat nisem imela v ustih, obraz je bil prekrit z rdečico. Skoraj tako, kot takrat, ko sem prvič stopila na pevski oder. Ampak sem se kar hitro sprostila in spoznala, da je to točno to, kar želim početi.

9. Kako si izmislite tako zanimive teme in šale za radijske oddaje? Ali kdaj tudi improvizirate?
Različno. Velikokrat črpam iz svoje življenja. Problemi, s katerimi se sama ukvarjam so popolnoma enaki tistim, s katerimi se poslušalci ukvarjajo. Zato, če imam kakšno rešitev za kak problem, ali če komu lahko na kak drug način olajšam življenje, delo, potem je namen dosežen.
Seveda pa se poslužujem tudi različnih portalov, ki ponujajo zanimive teme in jih potem tudi predstavim poslušalcem. Na svoj način, se razume. 😉

10. Kakšen je odnos med Vami in vašimi sodelavci?
Težko to opišem. Na eni strani se mi zdi, kot da ves čas sama sebi govorim. Namreč v studiu ni nikogar drugega. Poslušalcev nimaš pred očmi, da bi jim lahko razlagal. Lahko si jih samo predstavljaš. Ampak, ko se zaveš, da te v tistim določenem trenutku posluša 150.000 ljudi, potem se pojavi ta občutek odgovornosti. In prav je tako.

11. Spremljali smo Vas tudi pri oddaji Delovna akcija. V njej so bile predstavljene težke življenjske zgodbe. Kako ste se spopadali z njimi? So Vas kdaj prizadele?
Ja, težke zgodbe so bile. Seveda so me prizadele, mislim, da nihče ni ostal ravnodušen ob njih. Mi je bilo pa toliko težje, ker sem bila res intenzivno vpeta s te žalostne, težke, čustvene zgodbe. Nisem jih želela preveč projecirati nase, vendar pri tem nisem bila najbolj uspešna. So me zelo prizadele in sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prišla k sebi, če lahko tako rečem.

12. Kako ste se počutili ob vseh nasmehih priklicanih na obraz zaradi Vas in vaše ekipe?
To pa je bil ta lepši del Delovne akcije. Družine so bile res iskreno vesele in presenečene, da nam je uspelo takšno prenovo narediti v samo petih dneh. Ampak vso odrekanje, ves trudi in vso delo je bilo poplačano, ko sem videla nasmehe na njihovih obrazih.

13. Kaj Vam je bilo pri snemanju te oddaje najbolj všeč?
Zelo všeč mi je bila celotna izkušnja snemanja televizijske oddaje. Ekipa, s katero sem delala je bila res fantastična, zabavna, profesionalna. Hkrati pa tudi mojstri in Bojan – vsak od njih je bil prav poseben lik, zato nam smeha na snemanjih ni primanjkovalo.

14. Lahko z nami delite najbolj zabaven, komičen dogodek ob snemanju?
Jih je bilo kar nekaj, ampak ta se mi je pa res vtisnil v spomin. Bilo je v Kopru, kjer smo se borili z močno burjo, ki nam je delala preglavice. Morali smo posneti odjavo dneva. Jaz sem se postavila na dogovorjeno mesto, snemalec tudi, tonski mojster tudi, skratka vsi na svojih položajih.. v glavi si še enkrat ponavljam tekst, ki ga bom povedala. Režiser končno reče »akcija«, jaz odprem usta, izrečem prvo besedo, nakar mi burja direktno čez usta prinese lepilni trak – češ, utihni že enkrat. Včasih se pač določene stvari zgodijo ravno ob pravem trenutku.

15. Ali Vas lahko pričakujemo v naslednji sezoni?
Ja, seveda. Že zbiramo prijave za novo sezono in sicer na delovnaakcija.si/prijava, s snemanji pa bomo pričeli v začetku prihodnjega leta.

15. Ste zelo pozitivna oseba. Kako ohranjate vso pozitivo?
Ne vem. Tako, da so moje misli ves čas pozitivno naravnane. Če se le da, seveda. 🙂

16. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz? Imate kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?
Zdaj sem že toliko let v tem poslu, da je to postalo nekaj popolnoma normalnega. Se pa ne obramenjujem s tem. Jaz sem samo človek, ki opravlja svoje delo. Že res, da je moje delo na očeh javnosti, vendar zato nič več vredno od dela učiteljev, policistov, čistilk, gradbenikov, prodajalk itd.

17. Ste imeli kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalcem?
Vesela sem, da so vse moje izkušnje z oboževalci pozitivne. Da se nikoli ni zgodilo, kaj negativnega.

18. Kako prepoznavnost vpliva na Vaše zasebno življenje? Si kdaj želite, da se ne bi spustili v medijske vode?
Ne, to ne. Kadar potrebujem čas samo zase in za svojo družino, si ga tudi vzamem.

19. Kaj bi sporočili bralcem našega šolskega glasila?
Glede na to, da bo kmalu konec leta vsem želim lepe praznike. Želim si, da bi bili hvaležni za življenje, ki ga živite. Da se tega tudi zavedate. Namreč mnogo otrok na tem svetu je, ki si takšno življenje, kot ga živite vi, predstavlja samo v sanjah.

Ani se iskreno zahvaljujem za deljenje svojih majhnih skrivnosti iz svojega življenja.

Ajda Rojko, 8.a