Za vedno

Nekje sem slišala moža, ki je povedal:
“Ni vstopa, sem zapisal
na vrata svojega srca,
pa se je ljubezen prismejala mimo
in rekla: ”To zame ne velja.” “

Naslednji dan je spet bil tam.
Tisti moder gospod je stal sam
in vprašal me je, če čas imam.
Odšla sva v toplo kavarno,
kjer ni bilo kot zunaj polarno.

Seveda me je zanimalo,
zakaj neki povabil me je na kakav
in vse bolj zanimivo je postajalo.
kolikor je trajalo.

Začel mi je pripovedovati o dekletu,
ki imel ga je najrajši na celem svetu.
Od nje se je naučil, kaj je to ljubezen,
kaj je ta strašna bolezen.

Dejal je: ”Nasmehnila se je
in o vsakdanjih stvareh spregovorila,
nič ni naredila,
pa sem vedel, da ne morem živet’ brez nje.”

“Imela je najlepši nasmeh, najlepše oči
in žarela je kot sonce, ki sveti tudi ponoči.
Bila je lepa kakor travniški cvet,
ki lahko ga gledaš vrsto let.”

“A nekega dne je zaspala. Zaspala je za vedno.
Še zdaj pogrešam jo izredno.”

“Zaradi nje podal sem se v neznano,
zaradi nje sem se spremenil
in veliko dobrih stvari sklenil.
Za njo sem se trudil,
in hvala bogu se z njo tudi oženil.”

“Upam, da vedela je,
Da za njo naredil bi prav vse,
Da do konca mojih dni,
V srcu za njo ljubezen živi.“

Ko končal je, mi je šlo malce na jok,
toda zdaj le vem vzrok,
zakaj ima ta gospod tako vesele oči,
zakaj ga nič od ljubezni ne loči.

Zdaj vem, da je ljubezen podobna oblaku,
ki sonce prekrije v enem koraku,
čeprav dotakniti se ga ne moreš,
začutiš dež in veš,
kako bo po vročem dnevu razveselil cvetlice in zelenice.
Tudi ljubezni dotakniti ne moreš se,
pa vendar veš, da tukaj je.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Avtor: Lia Horvat Zupančič

Deli na

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja