Nova priložnost za galjota

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

Avtor: Ajda Rojko

Deli na

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja