Can you imagine how many

Some people are now sad,
others are mad or even glad.
Some of them are happy,
not like others who are crappy.
They are living their dreams in Hollywood magazines,
or are living on the street with nothing to eat.

Our lives are different that’s the point
they go really fast, like a joint,
so be happy, smart and wild
be childish when you are still a child.
Because you will grow up too fast
and also regret the past.
So many people are trying to be the best,
at the end, they’re just acting like an ass.

So at the end you will maybe realize to be yourself,
don’t let your mind be small like an elf.
Be thankful for all the good people in your life,
don’t act like an old unhappy wife.

Be kind to many, but don’t hurt any.

Hana Mulec, 9.b

Galjot se srečno vrne

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Šolski novinarji

Dragi bralci glasila Koraki,

čeprav je komaj začetek šolskega leta, novinarji že pridno delamo. Tudi letos bomo za vas pripravljali intervjuje, objavljali vaše prispevke, poročali o dogajanju na šoli in še in še… To leto se bo ponovno dogajalo veliko zanimivih stvari, kot so dnevi dejavnosti, prireditve, šola v naravi in podobno. Če boste spremljali Korake, boste na tekočem z dogajanje.

Letos smo pričeli z dvema novostima, to sta šolski radio in šolski nabiralnik. Šolski radio bo oddajal približno enkrat na mesec, v šolski nabiralnik pa boste lahko oddajali svoje prispevke, ki bi jih želeli imeti objavljene v Korakih ali Mladem dopisniku.

To so naši načrti za šolsko leto in upamo, da nas boste spremljali v največjem možnem številu.

Alina Barbarič in Zara Šauperl, 7.a

Najboljši prijatelj slikar

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a