Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo

V večnamenskem prostoru Osnovne šole Duplek je bilo 15. februarja letos še posebej praznično.

Učenci smo tokrat že četrto leto zapored sodelovali skupaj z Radiem Ptuj in občino Duplek v projektu Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. Namen prireditve, pri vateri nam vsako leto pomaga naš učitelj Primož Kramberger, je odkrivati mlade pevske talente in ohranjati slovensko pesem. Za polfinalni vstopnici se nas je tokrat potegovalo 16 mladih pevk in pevcev iz OŠ Duplek in OŠ Korena. Z nastopom pevskih talentov smo sklenili tudi kulturni dan, ki je bil hkrati ena od prireditev ob 40-letnici Osnovne šole Duplek in 120-letnici podružnične osnovne šole Žitečka vas. Tekmovanje je potekalo v dveh kategorijah, mlajši učenci (1. do 5. razred) in starejši učenci (6. do 9. razred). Na prireditvi smo vsi nastopajoči pokazali svoje pevske talente in izjemno navdušili obiskovalce. Vsi nastopajoči smo dali vse od sebe in odlično odpeli svoje pesmi, a na vsakem tekmovanju je tako, da vsi ne morejo napredovati v naslednji krog. Po končanih nastopih sva se v polfinale po odločitvi strokovne žirije uvrstila Patrik Šabeder, učenec 4. razreda iz podružnice Žitečka vas s pesmijo Miljon in ena ter jaz, Alina Bratovčak, iz 6.b razreda OŠ Duplek s pesmijo Moja pesem. Tako smo učenci omenjenih šol poskrbeli še za en lep večer slovenske pesmi, ki nam bo še dolgo ostal v lepem spominu.

Čestitke vsem za odlične nastope, nama s Patrikom pa obilo uspeha v polfinalu!

Alina Bratovčak, 6. b

Prešernov natečaj: Srnica, ki je imela srečo v nesreči

Srnica Fly je hodila v šolo Gozdna Jasa v 2.c. Ni bila nadarjena učenka. Saj bi se učila, pa se ji ni dalo! V šolo ni rada hodila. Učitelj lisjak jo je moral opozarjati. Bil je že prav jezen. Fly pa je gledala skozi okno, si podpirala glavo in razmišljala, kaj se bo igrala s svojimi prijatelji medvedkom Debelinkom, rakunom Petrčkom, veveričko Tinko, … Ko je bilo pouka konec, je Fly odhitela domov. Fly se je med tekom spotaknila čez korenino in padla na izgubljen napoj. To je bil napoj za boljšo učljivost. Fly ga je zaužila in naslednji dan je bila tako učljiva, da jo je moral učitelj opozarjati, naj ne pove vseh pravilnih odgovorov. Fly je bila od takrat naprej tudi bolj vesela.

Nikolina Štenta, 4.c

Prešernov natečaj: Babica in prababica v šoli

Babica je v šolo hodila peš.  Na pol poti se ji je pridružila sošolka Tinka. Pridružili so se jima tudi fantje, ki so jima nagajali. Pozimi so jih kepali, poleti pa so jih zmerjali. Na šolskem igrišču se je babica igrala gumitvist, pismo, zemljo krast… Učitelji so bili strogi in spoštovani. V 1. razredu je bila sprejeta med pionirčke. Ko je bila sprejeta med pionirčke, je dobila pionirčkovo kapico, rdečo rutico in prisegla pionirsko zaobljubo. V babičinih časih je obstajala kurirčkova pošta, ki je potovala po državi od šole do šole. 25. maja so praznovali dan mladosti, takrat je imel tovariš Tito rojstni dan.

Žana Breznik, 2.b

Prababica je v šolo hodila peš. Poleti niso imeli čevljev, pozimi pa so imeli čevlje, a samo tisti, ki so bili bogati. Učitelji so tepli s palico. Niso imeli zvezkov, ampak tablice. Nikoli niso šli na izlet. Imeli so doma narejene torbe iz blaga, bogati pa iz usnja. Dečki so imeli hlače, deklice pa krilca. Hodili so peš na velikih razdaljah. Za malico so dobili mleko in kruh. Igrali so se volka na mlin. Vseeno pa se spominja lepih trenutkov v šolo in iz šole in med potjo domov, ko so se ustavili na sosedovi češnji in vinogradu.

Žana Breznik, 2.b

Prešernov natečaj: 5 razlogov zakaj je dobro, da je naša šola majhna

Naša šola Duplek je majhna vaška šola. In seveda imamo zato majhne učilnice, majhno jedilnico, majhno telovadnico, malo učencev in učiteljev. In kot vsaka stvar ima to svoje prednosti in slabosti. Na primer nekaj slabosti: majhna telovadnica, učitelji si prej zapomnijo, če se jim zameriš, saj je manj učencev in si lažje zapomnijo.

No, veliko več pa lahko z lahkoto naštejem teh pozitivnih stvari izpostavila jih bom pet:

1. Na šoli poznamo vse, če ne osebno, vsaj na videz.
2. Imamo manj učencev v razdredu, zaradi tega smo bolj povezani, se bolj poznamo in držimo skupaj.
3. Tisti, ki pridejo na našo šolo, se težje zgubijo.
4. Na šoli je manj učiteljev, ki nas poznajo zelo dobro in jim lahko zaupamo.
5. Večina naših staršev, tet, stricev in bratov ter sester je obiskovalo to šolo in učitelji, ki že dlje poučujejo, jih poznajo in mi lahko upamo le, da so že oni naredili dober vtis na njih in da so jih imeli radi.

To je le nekaj dejstev, vendar jih je še veliko več. In čeprav je tudi nekaj negativnih stvari, sem zelo vesela, da lahko obiskujem to šolo in da sem lahko spoznala učence te šole ter z njimi preživljam večino svojega časa.

Tjaša Cehner, 9.a

Prešernov natečaj: Sanjska šola

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b