Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo

V večnamenskem prostoru Osnovne šole Duplek je bilo 15. februarja letos še posebej praznično.

Učenci smo tokrat že četrto leto zapored sodelovali skupaj z Radiem Ptuj in občino Duplek v projektu Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. Namen prireditve, pri vateri nam vsako leto pomaga naš učitelj Primož Kramberger, je odkrivati mlade pevske talente in ohranjati slovensko pesem. Za polfinalni vstopnici se nas je tokrat potegovalo 16 mladih pevk in pevcev iz OŠ Duplek in OŠ Korena. Z nastopom pevskih talentov smo sklenili tudi kulturni dan, ki je bil hkrati ena od prireditev ob 40-letnici Osnovne šole Duplek in 120-letnici podružnične osnovne šole Žitečka vas. Tekmovanje je potekalo v dveh kategorijah, mlajši učenci (1. do 5. razred) in starejši učenci (6. do 9. razred). Na prireditvi smo vsi nastopajoči pokazali svoje pevske talente in izjemno navdušili obiskovalce. Vsi nastopajoči smo dali vse od sebe in odlično odpeli svoje pesmi, a na vsakem tekmovanju je tako, da vsi ne morejo napredovati v naslednji krog. Po končanih nastopih sva se v polfinale po odločitvi strokovne žirije uvrstila Patrik Šabeder, učenec 4. razreda iz podružnice Žitečka vas s pesmijo Miljon in ena ter jaz, Alina Bratovčak, iz 6.b razreda OŠ Duplek s pesmijo Moja pesem. Tako smo učenci omenjenih šol poskrbeli še za en lep večer slovenske pesmi, ki nam bo še dolgo ostal v lepem spominu.

Čestitke vsem za odlične nastope, nama s Patrikom pa obilo uspeha v polfinalu!

Alina Bratovčak, 6. b

Prešernov natečaj: Srnica, ki je imela srečo v nesreči

Srnica Fly je hodila v šolo Gozdna Jasa v 2.c. Ni bila nadarjena učenka. Saj bi se učila, pa se ji ni dalo! V šolo ni rada hodila. Učitelj lisjak jo je moral opozarjati. Bil je že prav jezen. Fly pa je gledala skozi okno, si podpirala glavo in razmišljala, kaj se bo igrala s svojimi prijatelji medvedkom Debelinkom, rakunom Petrčkom, veveričko Tinko, … Ko je bilo pouka konec, je Fly odhitela domov. Fly se je med tekom spotaknila čez korenino in padla na izgubljen napoj. To je bil napoj za boljšo učljivost. Fly ga je zaužila in naslednji dan je bila tako učljiva, da jo je moral učitelj opozarjati, naj ne pove vseh pravilnih odgovorov. Fly je bila od takrat naprej tudi bolj vesela.

Nikolina Štenta, 4.c

Prešernov natečaj: Babica in prababica v šoli

Babica je v šolo hodila peš.  Na pol poti se ji je pridružila sošolka Tinka. Pridružili so se jima tudi fantje, ki so jima nagajali. Pozimi so jih kepali, poleti pa so jih zmerjali. Na šolskem igrišču se je babica igrala gumitvist, pismo, zemljo krast… Učitelji so bili strogi in spoštovani. V 1. razredu je bila sprejeta med pionirčke. Ko je bila sprejeta med pionirčke, je dobila pionirčkovo kapico, rdečo rutico in prisegla pionirsko zaobljubo. V babičinih časih je obstajala kurirčkova pošta, ki je potovala po državi od šole do šole. 25. maja so praznovali dan mladosti, takrat je imel tovariš Tito rojstni dan.

Žana Breznik, 2.b

Prababica je v šolo hodila peš. Poleti niso imeli čevljev, pozimi pa so imeli čevlje, a samo tisti, ki so bili bogati. Učitelji so tepli s palico. Niso imeli zvezkov, ampak tablice. Nikoli niso šli na izlet. Imeli so doma narejene torbe iz blaga, bogati pa iz usnja. Dečki so imeli hlače, deklice pa krilca. Hodili so peš na velikih razdaljah. Za malico so dobili mleko in kruh. Igrali so se volka na mlin. Vseeno pa se spominja lepih trenutkov v šolo in iz šole in med potjo domov, ko so se ustavili na sosedovi češnji in vinogradu.

Žana Breznik, 2.b

Prešernov natečaj: 5 razlogov zakaj je dobro, da je naša šola majhna

Naša šola Duplek je majhna vaška šola. In seveda imamo zato majhne učilnice, majhno jedilnico, majhno telovadnico, malo učencev in učiteljev. In kot vsaka stvar ima to svoje prednosti in slabosti. Na primer nekaj slabosti: majhna telovadnica, učitelji si prej zapomnijo, če se jim zameriš, saj je manj učencev in si lažje zapomnijo.

No, veliko več pa lahko z lahkoto naštejem teh pozitivnih stvari izpostavila jih bom pet:

1. Na šoli poznamo vse, če ne osebno, vsaj na videz.
2. Imamo manj učencev v razdredu, zaradi tega smo bolj povezani, se bolj poznamo in držimo skupaj.
3. Tisti, ki pridejo na našo šolo, se težje zgubijo.
4. Na šoli je manj učiteljev, ki nas poznajo zelo dobro in jim lahko zaupamo.
5. Večina naših staršev, tet, stricev in bratov ter sester je obiskovalo to šolo in učitelji, ki že dlje poučujejo, jih poznajo in mi lahko upamo le, da so že oni naredili dober vtis na njih in da so jih imeli radi.

To je le nekaj dejstev, vendar jih je še veliko več. In čeprav je tudi nekaj negativnih stvari, sem zelo vesela, da lahko obiskujem to šolo in da sem lahko spoznala učence te šole ter z njimi preživljam večino svojega časa.

Tjaša Cehner, 9.a

Prešernov natečaj: Sanjska šola

Na tej šoli sem bila že 7 let. Bilo je dolgočasno, saj se ni nikoli nič dogajalo, vsa leta je bilo čisto isto. Mislila sem, da se nam ne bo nikoli nič spremenilo, ampak se je.

Nekega vročega septemberskega dne sem se odpravljala v šolo. Bilo je običajno, tako kot vedno. Tudi ko smo prišli v šolo, sem spet videla enako šolo, ljudi, vse. Imeli smo enako prireditev in potem smo odšli v razrede. Vendar smo tam ugotovili, da je nekaj drugače. Povedali so nam, da bo to leto bolj zanimivo, kot druga in da nas čaka veliko sprememb. Rekli so nam, da bomo tudi veliko potovali in svar me je takoj začela zanimati. Ob predstavitvi so nam vse podrobnosti razložili in ideja se mi je zdela super.  Potovali naj bi na vse celine in na vsaki bi bili najmanj dva meseca. Šli bi na več šol, da bi spoznali njihove običaje, način učenja in šolanja. Medtem naj bi bili drugi učenci na naši šoli. Zraven učenja bi imeli tudi dovolj časa, da bi si ogledali najbolj zanimive stvari v vsaki izmed držav. Zraven tega bi tudi spoznali tamkajšnje ljudi in bi boljše razumeli njihovo kulturo in način razmišljanja. Prvi naj bi bili dva meseca v Evropi in sicer vsak teden v eni državi. Bili bi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Nizozemskem. Potem bi nadaljevali v Afriko, kjer bi si ogledali Maroko, Saharo, Nigerijo, Čud in Jar. Spoznali bi tudi Lomadive in njihovo tehniko učenja. Vsak teden bi imeli samo en predmet in pri njem dobili dve oceni. Naslednji teden pa bi šli na drug predmet in ponovili postopek. Za Afriko bi šli v Azijo in tam bi se največ zadržali na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Po dveh mesecih tukaj bi odšli v Avstralijo, kjer bi imeli največ geografije in biologije, saj je veliko živali in zanimivih svari, veliko bi bilo terenskega dela. Potem bi se odpravili v Severno Ameriko in bi obiskali nekaj največjih mest, si ogledali nekaj šol, imeli pouk in si mogoče ogledali tudi kakšno univerziteto. Na koncu, zadnja dva meseca šole, bi šli v Južno Ameriko, v Argentino, Brazilijo, Peru, Čile, Bolivijo, Ekvador, Surinume in Kolumbijo. Po vsem tem bi se vrnili nazaj v staro šolo in zaključili šolsko leto.

To se mi je zdela tako super ideja in zelo sem se že veselila tega šolskega leta, saj sem si vedno mislila, da se lahko tako največ naučiš in je tudi zanimivo.

Larisa Vauhnik, 9.b

Prešernov natečaj: Skrivnosti ni konec

Petek, 1. september 1978

V petek smo se napotili v šolo. Bili smo prva generacija osnovne šolo Bratov Greif. Zelo smo bili ponosni, da se je to zgodilo prav nam. Zato sem torej začela pisati tale dnevnik, ker je take stvari treba pribeležiti. Prišli smo v šolo in se nismo mogli načuditi, kako je velika in prostorna. Učilnice so bile na novo prepleskane. Vstopili smo v razred, kjer nas je že čakala tovarišica Suzana. Na mizi smo imeli majhna darilca. Zavita so bila v zelen papir. V njem se je skrival svinčnik in mala čokoladica.

Sreda, 31. januar 1979

To je moje prvo obvestilo ob polletju. Na njem piše, da bom, če bom tako nadaljevala, odličnjakinja. Nisem verjela, da se to dogaja prav meni. Za nagrado nas je tovarišica Suzana odpeljala v knjižnjico. Tam je vsak dobil svojo izkaznico. Prijazna knjižničarka Melita nam je še razložila, kako in kdaj si lahko izposojamo knjige. Naša tovarišica pa jo je prosila, če lahko malo pobrskamo po knjižnjici. Melita je seveda rekla, da lahko. Jaz in še par drugih učencev smo se takoj pognali do knjižnih polic. Malo sem pobrskala in našla zelo zanimivo knjigo. Vzela sem jo iz police in odšla k pultu. Knjiga je bila v hipu izposojena. Začela sem brati.

Četrtek, 12. december 1984

Končno sem malo pogledala v svoj dnevnik. Bila sem tako zatopljena v knjige, da sem vam pozabila kaj napisati. Danes imam rojstni dan. Sošolke so mi pripravile presenečenje. Moja najboljša prijateljica je spekla celo mafine. Bile so zelo prijazne, zato sem jim kar razdelila vabila za rojstni dan. Mogoče se že sprašujete, kako je kaj osnovna šola. Ne bom vas dolgo pustila čakati. No, do sedaj se je kar nekaj spremenilo. V šolo smo dobili vrtec in nekaj novih učiteljev. Razdelili smo se v dva razreda in zdaj se moram začeti učiti.

Petek, 15. junij 1986

Juhuhu…. Končno končana osemletka! Ne morem vam opisati, kako sem vesela. Prebirala sem dnevnik, ki sem ga napisala prvi šolski dan in kar nekaj se je že spremenilo. Dobili smo želve v naravoslovno učilnico, naredili so še en vhod v šolo. No, popravek… V vrtec in prvi razred. Naredili so garažo za šolski kombi in menjali mize v jedilnici. Razširili parkirišča in še bi lahko naštevala. Meni je najbolj pomembno to, da imam še vedno svoje prijatelje in prijateljice. Čeprav je veliko učenja, mislim, da je šola vseeno super. Nekaj sem pozabila…. Hmmmm… Že vem, dobili smo tudi oder, na katerem potekajo prireditve. Nastopila sem na več kot treh.

Torek, 17. junij 1986

Zdaj odhajam iz te osnovne šole. Zelo mi je žal, da že moram iti. Zagotovo bi ostala še kakšno leto ali pa dve. Učitelji so nas prosili, če bi naš razred kot prva generacija te šole narisali šolo naših sanj. Malo sem pomislila in sem naslikala šolo, v kateri bi bilo vse računalniško. Tehnologija se je komaj začela razvijati in zdelo se mi je,da je to res nemogoče.

Ponedeljek, 11. april 2005

Dolgo vam že nisem pisala, a samo zato, ker sem naredila srednjo šolo, potem pa odšla potovat po svetu. V Ameriki na primer sem videla šolo, kjer otroci niso dobivali ocen, ampak so imeli samo uspeh. Ta šola je bila res super. V Aziji imajo šolo samo z učbeniki in zvezki, brez delovnih zvezkov itd. Saj veste… Ugotovila sem, da obstajajo v Sloveniji tudi waldorfske šole, kjer se učijo več o naravi in ne preveč o matematiki in ostalih “nepametnih” predmetih.

Sobota, 16. marec 2010

Z mojo hčerko sva se preselili nazaj v Duplek. Prej sva živeli v Mariboru. Jaz pa sem se ves čas odločala, v katero šolo oz. vrtec naj jo vpišem. Na koncu je odločitev le padla. Vpisala sem jo v vrtec v Sp. Dupleku. Tukaj bo uživala, nič ji ne bo manjkalo in stanujemo samo 10 minut vstran.

Torek, 1. september 2017

Moja hčerka je prestopila prag osnovne šole. Zdaj se več ne imenuje Bratov Greif, ampak OŠ Duplek. Preden sva vstopili, sem že opazila eno veliko spremembo. Šola “živi zdravo”, saj so na streho pritrdili sončno elektrarno, ki sama proizvaja električno energijo. Končno stopim v spremenjeno šolo. Zelo je drugačna. Na okna so pritrdili žalozije, ki so srebrne barve. Imajo tudi šolski vrt, igrišče z igrali za otroke, nogometno igrišče itd. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala udoben naslonjač. Pogled sem usmerila na desno in videla sem plakate na oglasni deski. Odpravila sem se po stopnicah navzgor. Sprejeli so čisto drugačna pravila. Imajo dežurnega učenca in pitnike za vodo. S hčerko sva se odpravili v 1. razred. Še dobro, da sem vedela kje je učilnica, drugače bi pa vprašali učitelje. Odšli sva mimo knjižnice. Pokukala sem in knjižnica je bila manjša. Stopili sva tudi v računalniško učilnico. Vsaj to je ostalo na istem mestu. Prišli sva na cilj. Zvečer sem ji dala dnevnik in od zdaj naprej vam bo pisala ona.

Petek, 25. november 2025

Preuredili so skoraj celo šolo. začela bom na začetku. Naša osnovna šola je dobila novo telovadnico. Zgrajena je pred šolo in na njej je narisan velik grb občine Duplek. Telovadnica je ogromna. Zdaj imamo v njej tudi več rekvizitov. A ni kul? Naredili so nam še podzemni prehod. Morda vas zanima še kaj novega. Ena velika stvar, ki so nam jo naredili, je tudi učilnica na prostem. Zdaj bomo lahko imeli poleti pouk zunaj na svežem zraku.

Torek, 30. april 2047

Danes vam spet pišem. Nekaj se je zgodilo. Povabili so nas na obletnico našega razreda. Zelo sem se razveselila vabila. Zdaj sem na poti v šolo. Prispem in stopim iz avtomobila. Zagledam “grad”. Takšne šole še svet ni videl. Bila je vsaj 3-krat večja kot prej. Imela je tri nadstropja. Vsaj tako je bilo videti od zunaj. Tudi telovadnico so spremenili. In bolje, da vam ne povem, kakšne oblike je šola in telovadnica. Sta v obliki bombončka in na vrhu z velikimi tiskanimi črkami piše OŠ DUPLEK. Sprehodim se po dolgi poti. Prispem do glavnega vhoda, ki je malo zavit. To je res čudež. V šoli so stopnice zavite. Šola je prebarvana v zlato in srebrno. V učilnicah pa je več odtenkov dveh barv, ki jih dobimo z mešanjem. Zabavno je občudovati odtenke, ki se prelivajo. Vidim učilnice, katerih vrata so barva učilnice in tistega predmeta. Nimajo več naslanjačev, ampak imajo raje razstavljene slike. Učilnice so prečudovito urejene. Ni več tistih lesenih stolov. Dobili so udobne in barve stole. Mize so dobile čisto drugačen pomen. Na njih ni več zvezkov, delovnih zvezkov, učbenikov, testov, listov… Ampak so “pametne mize”. Vsak si v šolo prinese svoj računalnik, ga odloži na mizo in začne z delom. Kot da presenečenj še ni dovolj. Če odstraniš zgornjo plast mize, imaš spodaj tudi tablični računalnik. So pa tudi slabe navade otrok. Ko smo imeli zvezke, smo se vsaj naučili lepo pisati. Zdaj pa si lahko med testom pomagaš z Googlom, prej pa so te kaznovali z enko. Odpravim se pogledat tudi v knjižnico. Tam niso več shranjene knjige, ampak samo računalniki, po katerih lahko kaj poiščeš, ker je itak vse na internetu. Stopim tudi v večnamenski prostor. Tam so seveda oblazinjeni stoli in mize. Miz pa sploh ni v prostoru za nastope. Tam so samo stoli – kot v gledališču. Končno opazim mojega prijatelja, ta pa mi razloži, da je tako šolo narisal nekdo v preteklosti in zdaj so na šolo dobili čarovnika, ki jim izpolni vse želje. Tukaj se moje pisanje tudi konča. Srečno!

P.S. Rada vas imam…

Karolina Pernek, 7.b

Kulturni dan in Prešernov natečaj

V sredo, 7.2.2018, smo imeli ob Prešernovem dnevu učenci od 6. do 9. razreda kulturni dan, ki smo ga obeležili s proslavo, nato pa si v Mariboxu ogledali film Čudo.

Torej, kdo je bil France Prešeren? Že od malega nas učijo o gospodu Prešernu, kakšen pesnik je bil in komu vse je fige delil. Napisal je Zdravljico, katere sedma kitica je naša slovenska himna. In kot pravi:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.

!

V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi.

Naš dan se je začel kot vsi drugi dnevi v šoli, torej ob 7.30. Ker je avtobus, ki vozi učence iz Dvojran, zamudil, smo prireditev začeli ob njihovem prihodu. Do takrat pa smo si po razredih prebrali nekaj o filmu ter se pogovorili o tem, kaj nas želi zgodba naučiti.

Malo pred osmo uro smo pričeli s proslavo ob Prešernovem dnevu. Na začetku nam je Lara Petrovič zapela himno, za njo pa sta nas nagovorili Urša ter Žana iz 8. razreda. Potem ko sta nas podučili o Francetu Prešernu, so nam 8. razredi deklamirali njegovo romanco Turjaška Rozamunda. Sledili so učenci 6. razredov – Alina, Zoja in Sofija so zaplesale, Vid je zapel pesem V dolini tihi, Alina pa Mojo pesem. Devetošolec Timi nam je na klavir zaigral skladbo Havana. Nastopila je tudi dramska skupina z igro Živ žav v gozdu.

Prireditev smo zaključili s podelitvijo nagrad najboljšim na Prešernovem natečaju iz tretje ter druge triade. Natečaj je nastal na podlagi 40-letnice šole, na kateri smo sodelovali prav vsi učenci v literarnem in likovnem delu, prostovoljno pa smo nekateri izbrali tudi fotografsko delavnico ali pa prepesnili pesem Stoji učilna zidana. Na natečaj je prispelo 436 likovnih del, 264 literarnih del in 65 fotografij. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. V vsaki kategoriji je bil izbran izdelek učenca iz prve, druge in tretje triade.

Nagrajeni posamezniki prvega šolskega Prešernovega natečaja so:

  • Likovni prispevki:

Sara Đukič iz 1.a, Sara Podgorelec iz 6.a in Matevž Kristaničiz 7.b

  • Literarni prispevki:

Teo Jelen iz 3.c,  Alina Lilek iz 5.b in Karolina Pernek iz 7.b

  • Fotografija:

Ajda Rojko iz 7.a

Učenci smo tekmovali tudi v kategoriji NAJ ODDELEK. Zmagovalci v tej kategoriji pa so bili 2.b, 2.c in 5.a, ki bodo za svoje delo nagrajeni z ogledom filmske predstave.

Po proslavi in malici smo se z avtobusi odpeljali v Maribor. In kakšen je film Čudo? Zaigran je po knjižnji uspešnici z istim naslovom, v originalu Wonder. Marsikoga je s svojo presunljivo zgodbo spravil do solz.

August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza. A kot mu nenehno govori njegova sestra Via, človek ne more biti običajen, če se je rodil, da izstopa. Doslej se je lahko vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora nenadoma soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki buljijo vanj in niti ne vedo, kako naj se sami soočijo z njim. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse, ki ga obkrožajo spremenijo reči, ki štejejo največ, torej prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.

Film mi je bil zelo všeč. Ocenila bi ga z 10, saj te nauči veliko novega o prijateljstvu ter drugačnosti. Na trenutke je bil zelo smešen in zabaven, na trenutke pa tudi izjemno žalosten. Film mi je dal vedeti, da se moramo sprejeti, tudi če smo drugačni. Če pa smo drugačni malo bolj od ostalih, ne smemo tega vzeti kot slabo, ker je morda ravno to to, kar nam bo pomagalo biti dober ter poseben, tako kot vsak človek že sam po sebi je.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a