Kulturni dan in Prešernov natečaj

V sredo, 7.2.2018, smo imeli ob Prešernovem dnevu učenci od 6. do 9. razreda kulturni dan, ki smo ga obeležili s proslavo, nato pa si v Mariboxu ogledali film Čudo.

Torej, kdo je bil France Prešeren? Že od malega nas učijo o gospodu Prešernu, kakšen pesnik je bil in komu vse je fige delil. Napisal je Zdravljico, katere sedma kitica je naša slovenska himna. In kot pravi:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.

!

V njej je Prešeren združil misel o prijateljstvu z željo po enakosti, svobodi in medsebojnem spoštovanju vseh ljudi.

Naš dan se je začel kot vsi drugi dnevi v šoli, torej ob 7.30. Ker je avtobus, ki vozi učence iz Dvojran, zamudil, smo prireditev začeli ob njihovem prihodu. Do takrat pa smo si po razredih prebrali nekaj o filmu ter se pogovorili o tem, kaj nas želi zgodba naučiti.

Malo pred osmo uro smo pričeli s proslavo ob Prešernovem dnevu. Na začetku nam je Lara Petrovič zapela himno, za njo pa sta nas nagovorili Urša ter Žana iz 8. razreda. Potem ko sta nas podučili o Francetu Prešernu, so nam 8. razredi deklamirali njegovo romanco Turjaška Rozamunda. Sledili so učenci 6. razredov – Alina, Zoja in Sofija so zaplesale, Vid je zapel pesem V dolini tihi, Alina pa Mojo pesem. Devetošolec Timi nam je na klavir zaigral skladbo Havana. Nastopila je tudi dramska skupina z igro Živ žav v gozdu.

Prireditev smo zaključili s podelitvijo nagrad najboljšim na Prešernovem natečaju iz tretje ter druge triade. Natečaj je nastal na podlagi 40-letnice šole, na kateri smo sodelovali prav vsi učenci v literarnem in likovnem delu, prostovoljno pa smo nekateri izbrali tudi fotografsko delavnico ali pa prepesnili pesem Stoji učilna zidana. Na natečaj je prispelo 436 likovnih del, 264 literarnih del in 65 fotografij. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. V vsaki kategoriji je bil izbran izdelek učenca iz prve, druge in tretje triade.

Nagrajeni posamezniki prvega šolskega Prešernovega natečaja so:

  • Likovni prispevki:

Sara Đukič iz 1.a, Sara Podgorelec iz 6.a in Matevž Kristaničiz 7.b

  • Literarni prispevki:

Teo Jelen iz 3.c,  Alina Lilek iz 5.b in Karolina Pernek iz 7.b

  • Fotografija:

Ajda Rojko iz 7.a

Učenci smo tekmovali tudi v kategoriji NAJ ODDELEK. Zmagovalci v tej kategoriji pa so bili 2.b, 2.c in 5.a, ki bodo za svoje delo nagrajeni z ogledom filmske predstave.

Po proslavi in malici smo se z avtobusi odpeljali v Maribor. In kakšen je film Čudo? Zaigran je po knjižnji uspešnici z istim naslovom, v originalu Wonder. Marsikoga je s svojo presunljivo zgodbo spravil do solz.

August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza. A kot mu nenehno govori njegova sestra Via, človek ne more biti običajen, če se je rodil, da izstopa. Doslej se je lahko vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora nenadoma soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki buljijo vanj in niti ne vedo, kako naj se sami soočijo z njim. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse, ki ga obkrožajo spremenijo reči, ki štejejo največ, torej prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš vsak dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti.

Film mi je bil zelo všeč. Ocenila bi ga z 10, saj te nauči veliko novega o prijateljstvu ter drugačnosti. Na trenutke je bil zelo smešen in zabaven, na trenutke pa tudi izjemno žalosten. Film mi je dal vedeti, da se moramo sprejeti, tudi če smo drugačni. Če pa smo drugačni malo bolj od ostalih, ne smemo tega vzeti kot slabo, ker je morda ravno to to, kar nam bo pomagalo biti dober ter poseben, tako kot vsak človek že sam po sebi je.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a

Dupleška povorka

V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.

Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.

Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.

Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.

Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.

Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.

Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.

Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.

Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.

Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.

Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.

Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.

Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.

Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.

Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.

Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.

Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi v Seči pri Portorožu

Učenci 7. razredov smo preživeli en teden v šoli v naravi v Seči pri Portorožu, kjer so sem nam pri projektnem tednu pridružili tudi OŠ Cerkvenjak.

Ponedeljek, 29.1.2018

Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj smo se zbrali na parkirišču pred šolo. V avtobus smo odložili prtljago ter se ob sedmih odpravili proti Primorski. Po nekaj urah smo končno prispeli. S prtljago smo odšli po krajši potki mimo šestih bungalovov ter se ustavili pred veliko hišo. Tam nas je gospa Neva sprejela in nam povedala nekaj stvari o CŠOD Burja. Nato smo razdelili dežurstva za sobo, zajtrk, kosilo ter večerjo in dobili ključe od bungalova. Hitro smo razpakirali, potem pa smo imeli še nekaj prostega časa, saj učencev iz Cerkvenjaka še ni bilo. Nekateri smo se odločili, da gremo igrat košarko, drugi pa so si vzeli kratek počitek. Okrog pol enih popoldne so prišli tudi oni in imeli smo skupen sestanek v jedilnici. Takrat smo izvedeli, kako bodo potekali naši dnevi v skupinah in kakšno je dežurstvo. Napočil je čas za kosilo, kasneje pa tudi prve tri ure pouka. Naša 4. skupina se je odpravila na travnik za jedilnico, kjer smo se spoznali z učiteljico Jasno ter se predstavili drug drugemu. Ogledali smo si kipe na prostem, ki smo si jih kasneje tudi podrobneje ogledali, jih skozi igro narisali ter o njih napisali tudi zgodbo. Za tem smo odšli v našo učilnico. Učiteljica nam je na kratko predstavila fotografiranje in kot bi mignil je naš čas minil. Po pouku smo imeli prosto do 18.00. Takrat smo odšli na večerjo in po večerji smo imeli spoznavni večer. Tam sta Mia in Karolina predstavili naš Duplek, Aleš in Domen pa sta nam zaigrala na harmoniko dve poskočnici. Predstavili so se tudi učenci iz Cerkvenjaka. Alešu smo zapeli tudi vse najboljše, saj je imel rojstni dan. Ob 21.00 smo se odpravili nazaj v bungalove, kjer smo se umili ter odšli spat.

Torek, 30.1.2018

Okrog 7.00 nas je prišel zbudit učitelj Jean, čeprav smo bile že skoraj vse budne. Oblekle smo se in odšle na zajtrk. Po zajtrku smo si v bungalovih pripravile stvari in nato odšle k pouku. Zbrali smo se v učilnici, kjer nam je učiteljica povedala, da bomo obiskali Krajinski park Strunjan. Razdelila nam je naloge za fotografiranje in že smo krenili na pot. Na poti v Strunjan smo si ogledovali naravo, saj smo se odpravili peš. Naredili smo zelo lepe slike ter se naučili razlikovati sol. Po malici smo obiskali tudi cerkev Marijinega prikazanja ter strunjanski klif. Nazaj proti domu smo odšli na avtobus. Po okusnem kosilu, smo nekateri iz Dupleka igrali odbojko, drugi pa so imeli popoldanski počitek. Nekaj minut do treh smo iz bungalovov vzeli svoje stvari ter odšli nazaj k pouku. Še isto popoldne smo naložili naše slike iz Strunjana na računalnik ter tiste grše zbrisali, lepše pa obdržali za predstavitev. V učilnici smo se zadržali malo dlje, ker smo naredili veliko lepih slik. Po pouku ter večerji smo plesali in se zabavali ob sledenju plesalcev v igri Just Dance. Tako se je končal tudi naš drugi dan na polotoku Seča.

Sreda, 31.1.2018
Že zgodaj zjutraj nas je prebudil svež, hladen primorski zrak. Sošolka Lana Lara se je na žalost že od prejšnjega večera slabo počutila, zato je poklicala mamo, naj pride po njo in tako je po zajtrku odšla domov. Ostali pa smo po zajtrku odšli k pouku. Učiteljica nam je zaupala današnjo destinacijo. Sečoveljske soline. Bili smo presenečeni, ko nam je povedala, da se bomo do tja odpravili s kolesi. Ker se je vsem zdelo, da bo kmalu začelo deževati, smo v nahrbtnik spravili še pelerino. Seveda pa smo morali vzeti še malico, za vsak slučaj, če bomo lačni. Odšli smo do velike garaže, v kateri so samevala kolesa. Visela so na visokem vrtljivem drogu, na katerega so bili pritrjeni klini. Vsak je dobil svoje kolo, nato še čelado. Da bi preverili, kako dobro nam gre od rok vožnja s kolesi, smo odšli na testno vožnjo okoli bungalovov, po cesti mimo kipov in nazaj do mesta, kjer smo se zbrali. Preverili smo še, če vsi nosimo čelade, nato pa krenili na pot. Pot je bila dokaj dolga, predvsem pa spolzka, zato smo se na nekaterih predelih za las izmuznili nesrečam. Med potjo nam je hladen veter pihal v lase, kar je bilo zelo sproščujoče. Ko smo se peljali mimo starih privezov, smo opazili, da nekatere ladje vztrajno razpadajo. Nekaterim je le še streha kukala iz morja. Imela so tudi zanimiva imena, a veliko ladij je bilo tako zaraščenih, da se je videl le majhen košček stekla, za katerim je nekoč sedel kapitan. Podlaga, po kateri smo se vozili, se je nenehno spreminjala. Najprej asfalt, nato pesek, tlakovana tla ter makadam. Skoraj pred prihodom v soline smo se pri gospe prepričali, da smo na pravi poti. Da bi prišli do končne destinacije, pa smo morali še prečkati slovensko mejo. Ne vem zakaj, ampak občutek ob prečkanju meje je bil neopisljivo vznemirljiv. Po še nekaj prevoženih kilometrih smo prispeli na vrh manjšega hribčka, s katerega je bil lep razgled na celotne soline. Med solnimi polji so stale tudi stare, razpadajoče zgradbe, za katere smo kasneje ugotovili, da so nekdaj služile bivanju solinarjem in njihovim družinam. Naprej smo se odpravili peš. V solinah smo našli res ogromno motivov za slikanje. Od raznih prelepih živali, do rastlin, solnih polj in nekdanjih solinarskih hiš. S kolesi smo nato po isti poti odšli nazaj. Hoteli smo tudi fotografirati ptice, pa so se nas znova in znova prestrašile. Ko smo prišli nazaj, nas je čakalo še eno opravilo. Čiščenje koles. Vsak je dobil krpo in gobo, kolesa pa so morala biti do kosila čista. Ko je bilo čiščenje končano, nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga po večini uporabili za preoblačenje blatnih oblačil. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, zato smo se družili in spoznavali med sabo. Pri pouku smo kasneje naložili vse fotografije, posnete v tem dnevu, nato pa se kritično odločili, katere bodo ostale in katere ne. Pri tem smo upoštevali horizont, pravilo tretjin in druge trike, ki smo se jih naučili v preteklih dneh. Začeli smo tudi že pripravljati program za zaključno prireditev. Po koncu pouka smo se spet družili in začele so se kazati prve simpatije. Prav tako pa smo Miine sošolke in sosošolke pripravile načrt, kako jo presenetiti za rojstni dan, ki ga je praznovala naslednji dan. Pojedli smo večerjo, nato pa sta sledila joga in fitnes. Midve sva obiskali jogo. Učiteljica Marina nam je pokazala nekaj izjemnih vaj, ki nam bodo zagotovo izredno koristile v vsakdanjem življenju. Zaupala nam je tudi nekaj ženskih nasvetov, za kar smo ji izjemno hvaležne. Tudi po jogi je sledilo druženje, nato pa smo se punce še nekaj časa pogovarjale v sobi pred spanjem.
Četrtek, 1.2.2018
Ta dan nas je zbudil učitelj, saj smo prejšnjo noč malce dlje bedele. Zbudile smo se z upanjem, da je z Lano Laro vse v redu. Po zajtrku pa smo v učilnici ponovno nemirno čakali, kam potujemo danes. Učiteljica nas je razveselila z novico, da danes potujemo v Piran. Tokrat z avtobusom, saj je bila razdalja predolga za pešačenje ali kolesarjenje. Med čakanjem na avtobus nas je učiteljica zamotila z zanimivo igro, pri kateri smo morali preplesti roke, nato pa jih brez spuščanja tudi odplesti. Vkrcali smo se v mestni avtobus, kar je bilo zelo zanimivo, saj se na takšnem le redko vozimo. Med vožnjo smo opazovali ljudi pa tudi prelepo, razgibano obmorsko pokrajino. Ko smo prišli v Piran, smo se razdelili v skupine, vsaka skupina pa je imela drugačen motiv za fotografiranje. Bil je orientacijski dan, zato smo po skupinah sami z zemljevidom hodili po mestu in iskali želene motive. Piran je zelo slikovito in umetniško mesto, poleg tega pa ima tudi bogato zgodovino. Celotno mesto je zaščiteno kot muzej. Skoraj na vsaki zgradbi najdemo kip, prelepo okrasje ali kaj podobnega. Ima tudi ogromno cerkva in drugih zanimivih zgradb. Ni čudno, da je bil ta dan poln neverjetnih fotografij. Piran je lep iz vsake perspektive. To smo ugotovili, ko smo ga opazovali z razgledne točke. Tako je barvit in morje, ki ga obdaja, ga le še polepša. Ko smo dobili nekaj časa, nas je večina zavila v čokoladnico ali kakšno drugo trgovino. Nato pa je na žalost napočil čas da odidemo. Pri kosilu smo presenetili Mio s kolačkom in pesmijo, nato pa smo ji v sobi nalepili napis “VSE NAJBOLJŠE, MIA!” Cel razred se je zbral v njeni sobi in nato smo ji skupaj zapeli. Bila je presenečena, ampak ne tako zelo, saj je za presenečenje malce prej zaradi neprevidnosti že izvedela. Nekaj časa smo se še družili v sobi, nato pa smo odšli nazaj k pouku. Spet smo pregledali slike in nato smo začeli sestavljati PowerPoint za zaključno predstavitev. Po večerji pa je sledila še zabava, saj je bil to naš zadnji večer tukaj. Bilo je zabavno in plesali smo dolgo časa. Z izjemo večine naših sošolcev, saj so bili enostavno preleni in jih punce nismo nikakor mogle spraviti na plesišče. Zvečer smo še spakirali kovčke in pospravili sobe, nato pa se prepustili še zadnji noči.

Petek, 2.2.2018

Zjutraj nas je kot ponavadi zbudil eden od učiteljev. Izpraznili smo vse bungalove in s prtljago odšli na zajtrk. Pouk se je ta dan začel enako kot vse prejšnje, torej ob 8.30. Vsaka skupina je imela čas, da naredi predstavitev o tednu, ki so ga preživeli v CŠOD Burja, kaj so počeli in kako so se imeli. Imeli smo časa vse do 11.00. Vsi smo garali in na koncu nam je uspelo dokončati še pred predstavitvijo pred kosilom. Prva skupina nam je predstavila gospodarski pomen morja. Druga skupina razvoj in pomen morja, tretja pa nas je podučila o športih. Naša, četrta skupina, je na predstavitev dodala tudi izbrane slike, ki so jih kasneje tudi vsi hvalili. Po predstavitvah je sledilo kosilo. Zaradi zasneženih cest ter številnih nesreč je zamudil tudi avtobus. Med tem ko smo ga čakali, smo si ogledali film. Ko je napočil čas za odhod, smo se z učenci OŠ Cerkvenjak težko poslovili, nekaterim je tudi stekla kakšna solza. Toda našega skupnega tedna je bilo konec in morali smo se vrniti nazaj na Štajersko. Vsi smo se odpravili s svojimi kovčki proti avtobusu in upali, da se še kdaj vidimo. Sneg je vplival tudi na našo ekskurzijo in tako smo namesto ogleda muzeja odšli naravnost v naš Duplek.

Šola v naravi je bila polna smešnih ter veselih dogodkov. Spoznali smo nove prijatelje, nekateri pa tudi nove simpatije. V naši skupini smo se naučili veliko novega o fotografiji in kako izdelati tiste najlepše. Skratka, dobili smo veliko novih in seveda lepih spominov. Upava, da bomo šolo v naravi še kdaj ponovili.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi, 2. skupina

Prvi dan:

Zjutraj smo se ob sedmih zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili proti CŠOD Burja v Seči pri Portorožu. Na poti smo naredili tudi postanek, da smo se okrepčali. Čez približno uro in pol smo prispeli na želen cilj.   Pri domu nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razložila pravila v domu in nas razporedila v sobe.  Bivali smo v bungalovih: Tramontana, Lavante, Široko in Lebič. Kmalu za nami so prišli tudi učenci in učenke iz OŠ Cervenjak. Pred kosilom smo imeli tudi skupen sestanek. Razdelili so nas tudi v štiri skupine. Prva skupina je raziskovala gospodarski pomen morja, v drugi skupini smo se pogovarjali in hodili po zaščitenih območjih ob morju, tretja skupina je merila razdalje in se vozila s kanujem, četrta pa je fotografirala vse zanimive motive. V drugi skupini, katero smo sestavljali: Karolina, Mia, Klara, Domen, Maj in Timon ter še osem učencev iz OŠ Cerkvenjak, smo se najprej igrali igrice verbalne in neverbalne komunikacije, kajti v tednu, ki je bil pred nami, smo se morali razumeti, si pomagati in se sporazumevati.  Kasneje nam je učiteljica Lili dala preveze za oči. Vsi smo se začudili, kajti nismo vedeli, kaj sledi. Peljala nas je do Forme Vive (mednarodno kiparsko delovno srečanje ali simbiozi), kjer smo si morali izbrati kot skupina kip, ki je bil od začetka naše poti oddaljen 150 ali več metrov. Ko smo si kip izbrali, smo morali oditi na začetek. Čez oči smo si nadeli preveze. V levi roki je vsak držal vrvico, desno roko pa je položil na ramo tistemu, ki je bil pred njim. Na začetku smo se pogovarjali, na koncu pa smo komunikacijo izgubili. Ko smo prišli do želenega kipa, smo si lahko maske sneli in odšli v učilnico. Vsak je moral na tablo narisati del avtomobila in utemeljiti, zakaj se je za ta del odločil. Ker nas je že skoraj prehitel čas, smo si razdelili delovne naloge in se pogovorili, kako smo se počutili. Na koncu pa smo se zmenili, kam gremo naslednji dan in se pogovorili, kaj potrebujemo s seboj. Po delu v skupinah smo odšli v bungalove, kjer smo se igrali igre. Za večerjo smo jedli rižoto. Po večerji pa smo imeli spoznavni večer. Na koncu pa sta nam Aleš in Domen zaigrala na harmoniko. Zvečer smo bili utrujeni, zato smo kar hitro zaspali.

Drugi dan:

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih. Takoj smo skočili v oblačila in se napotili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Jedli smo kosmiče, maslo in med. Ko smo se vsi najedli, smo odšli v bungalove. Nismo imeli več veliko časa, zato smo si pripravili nahrbtnike za delo na terenu in se odpravili na zbirno točko. Tam nas je že pričakala učiteljica Lili. Skupaj smo si pogledali kratek film o Sečoveljskih solinah in se po cesti odpravili proti njim. Hodili smo približno 30 minut. Prispeli smo. Pogledali smo si tablo, kaj lahko in česa ne smemo početi v zaščitenih območjih ob morju. Eden po eden smo se napotili po mostičku ob cesti do trgovinice. Tam so nam dali za poskusiti tudi temno čokolado s solnim cvetom. Pogledali smo si še druge izdelke. Čez nekaj časa smo imeli malico. Učiteljica Lili nam je pokazala tudi orodja, ki jih solinar uporablja pri delu. Izvedeli smo tudi, da delo solinarja poteka v celoti ročno, tako da bomo od danes naprej znali sol bolj ceniti in je ne bomo prekomerno uporabljali. V hiški je bila razstavljena tudi maketa Sečoveljskih solin. Pogledali smo si tudi zgodovino in v solni voziček odložili vse svoje skrbi. Učiteljica nam je povedala, da v kolikor bi sol in vozička preizkusili, bi prevzeli tudi skrbi drugih. Srečali smo tudi tretjo skupino in jo seveda pozdravili. Kmalu smo se po poti ob morju odpravili do doma Burja. Na poti nam je učiteljica nabrala tudi navadni Osočnik in Slanuše, ki smo jih seveda z veseljem poskusili. Prispeli smo do doma in izvedeli, da smo prehodili kar 8 kilometrov. Seveda smo od tako dolge poti bili utrujeni in lačni, zato se kosilu nismo upirali. Po kosilu smo odšli igrati odbojko in košarko. Malo pred tretjo uro smo se že napotili v učilnico, kajti vsako popoldne smo se pripravljali na predstavitev, ki je bila v petek. Midve s Klaro sva se odločili, da bova predstavljali zgodovino solin. Drugi pa so si izbrali kaj drugega na temo zaščitena območja ob morju. Vsak je na svojo temo iskal podatke v knjigah, na internetu in pri učiteljicah. Pripravljati smo začeli tudi Powerpoint prosojnice. S Klaro pa sva se lotili izdelave zloženke. Ura in pol je hitro minila. Učitelji so nam povedali, da imamo popoldne fitnes in jogo. Na jogo smo se prijavile punce, fantje pa so se odločili za fitnes. Dobro smo se razmigali in raztegnili. Po večerji pa so nam pripravili Just dance. Zelo smo se zabavali in smejali. Ob desetih smo ugasnili luči in se odpravili v posteljo ter takoj brez izjeme zaspali.

Tretji dan:

Zjutraj smo se zbudili tako kot običajno in odšli na zajtrk. Jedli smo marmelado in muslije, mnogi pa so si vzeli tudi kakšno jabolko. Vzeli smo nahrbtnike in se polni energije odpravili na teren. Naša skupina je odšla malo pred deveto, ker nismo smeli zamuditi avtobusa. Z nami je odšla tudi učiteljica Marina. Na avtobusni postaji v Luciji smo morali poiskati peron, s katerega je odpeljal naš avtobus. Postavili smo se na 7. peron. Peljali smo se v Krajinski park Strunjan. Na začetku smo si tako kot prejšnji dan v Sečoveljskih solinah pogledali tablo, na kateri je bilo nekaj tudi zapisano, nekaj pa smo razbrali iz piktogramov. Ugotovili smo, da stojimo pod najdaljšim nasadom oljk na svetu. Podali smo se po cesti do najmanjših in najsevernejših solin v Jadranu. Na sredini stojita dve mali hiški. V prvi smo si pogledali tudi 19-minutni filmček o Krajinskem parku Strunjan. Sprehodili smo se ob morski obali. Nekateri so bili tako navdušeni nad morjem, da so si odšli nabrat nekaj školjk. Povzpeli smo se na hrib, na katerem je stal hotel Svoboda. Tam smo tudi pomalicali sendvič, ki smo ga dobili za sabo iz doma Burja. Odpravili smo se naprej po cesti in prišli do kamna, na katerem je pisalo, da se tukaj začne ali konča Evropska pešpot. Narisan je bil tudi zemljevid Slovenije in pisalo je, da je ta pešpot samo po Sloveniji dolga 350 km. Vsi smo se začudili. Izračunali smo tudi, da če na dan prehodiš 25 km, hodiš približno 14 dni. Pot se je vedno bolj ožala in hodili smo po blatu. Učiteljica Lili pa nam je povedala, da bomo naprej hodili s prevezami čez oči. Vsi smo se začudili. Postavili smo se v kolono. V levo roko smo dobili vrvico, desno roko pa smo dali na ramo tistemu, ki je hodil pred teboj. Hodili smo kar nekaj časa in se vmes nekaj krat ustavili. Pod svojimi nogami smo začutili korenine dreves, stopnice, blato in še kaj. Ko smo prispeli na želen cilj, nas je učiteljica Lili vprašala, koliko metrov mislimo, da smo prehodili in na voljo nam je dala tri različne možnosti. Pravilna rešitev pa je bila 300 metrov. Naslednje vprašanje je bilo, ali vemo, koliko časa smo hodili. Spet smo imeli na razpolago tri različne možnosti. Pravilni odgovor pa je bil, da smo 300 metrov prehodili v tridesetih minutah. Meni se je zdelo, da smo hodili samo 20 minut, ampak sem se na žalost zmotila. Ko smo lahko končno sneli preveze, smo videli križ, ki smo si ga ogledali že na videoposnetku v solinah. Namreč, zgodovina pravi, da je bila nekega dne grozna nevihta. Morje je bilo zelo razburkano, bili so ogromni valovi. Ribičem je grozila smrt. Na tej skali se je prikazala Marija in pregnala nevihto. Sonce je posijalo na morje in veter se je umiril, ribiči pa so se lahko vrnili v pristanišča. V čast Mariji pa so postavili bel križ. Na ograji, ki je pred njim, pa si mnogi dandanes izpovejo ljubezen, zato tam visi nešteto ključavnic.  Iz te višine smo videli tudi zelo lepo oblikovane klife. Odpravili smo se po strmi poti in prišli do Mesečevega zaliva. Sprehodili smo se tudi po najlepši plaži v Sloveniji. Imeli smo malo prostega časa. Mnogi so iskali školjke, nekaj pa nas je metalo žabice. Videli smo tudi mrtvega rakca, ki smo ga položili na skalo in ga fotografirali. Fantje pa so videli tudi ostanke leščurja. Če bi ga pobrali in nas bi dobili, bi morali plačati kazen v vrednosti 600 €. Odpravili smo se proti avtobusu. Ker smo imeli srečo in je bila oseka, smo lahko hodili tudi po morskem dnu, zraven pa smo občudovali lepe klife. Za las smo dobili avtobus, ki je vozil proti Luciji. Med vožnjo smo si izmenjevali vtise tega lepega dne. Tako kot vsak dan smo tudi takrat imeli takoj ko smo prišli iz terena kosilo. Popoldne smo imeli priprave na predstavitev v petek. Naša skupina je imela pripravljeno že skoraj vse. Na koncu, ker nam je ostal še čas pa smo lahko se tudi malo pogovarjali in igrali. Kasneje smo imeli miss frizure šole v naravi 2018, zato smo si začeli delati frizure. Nekateri smo zelo želeli sodelovati, drugi pa malo manj. V frizure smo si dajali wc-papir, svinčnike, papirne ladjice in še kaj. Približno ob 18h smo se zbrali v jedilnici. Začela se je miss frizure. Vsak se je predstavil. Tisti, ki mu je frizuro naredil, pa je tudi povedal zgodbo frizure. Na koncu smo seveda določili tudi zmagovalca. Predvidljivo je zmagal Matevž, frizuro pa mu je naredila Mia. Sledila pa sta mu Lia in Luka. Ko smo končali smo pojedli večerjo in imeli jogo ali fitnes. Kasneje pa smo pripravili načrt, kako bomo presenetili Mio za rojstni dan in odšli spat.

Četrti dan:

Zjutraj nas je zbudila učiteljica Marina in povedala, da smo menjali vrstni red dežuranja pri zajtrku in kosilu. Mia se je začudila, me pa smo vedele zakaj gre, ker je bil to naš načrt za njen rojstni dan. Danes je naša skupina odšla v Piran. Na avtobusu je bila velika gneča, ker so tja odšle skoraj vse skupine, kajti napoved ni bila prav nič lepa in obvezna oprema je bil dežnik. Izstopili smo na avtobusni postaji in se po blatni poti odpravili do Fiese. Ko smo prispeli, smo videli eno veliko in eno malo jezero. Vsi smo mislili, da je v njih sladka voda, ampak smo se zmotili. Jezeri sta pod zemljo povezani z morjem, tako da je v njih slana in sladka voda. Prebrali smo table, na katerih so bile opisane živali in rastline, ki tam živijo. Nato smo se eden po eden podali po poti ob morju in klifih. Učiteljica Lili nas je opozorila, da moramo biti zelo pozorni na levo in predvsem na desno stran, če slučajno zdrsi kakšen kamen iz klifov. Prehodili smo 1 kilometer. Na koncu pa smo si pogledali tudi tablo, na kateri je bil zemljevid Pirana. Lili nam je povedala tudi, kaj bomo vse obiskali in kje se kaj nahaja. Skupaj smo se mimo znamenite cerkve odpravili do akvarija. Zelo je začelo pihati, tako da smo se morali prav boriti z vetrom. Med potjo smo opazili tudi nekega gospoda, ki je plaval v morju. Nismo mogli verjeti, da se nekdo, ko je tako mrzlo, kopa v morju. Pot nas je peljala mimo obale, kjer smo srečali tudi druge skupine. Valovi so pljuskali na obalo, zato smo hodili zelo blizu sten. Izvedeli smo tudi, da se najnižja točka v slovenskem morju imenuje podvodni Triglav. Ko smo prišli do akvarija, smo najprej pomalicali. V akvariju pa smo lahko videli tudi številne ribe. Ker so akvarij ravno prenavljali, smo si lahko ogledali samo nekatere ribe. Z ogledom smo hitro končali in se napotili proti muzeju školjk in polžev v Piranu. Najprej pa smo na Tartinijevem trgu imeli pol ure prosto. Dekleta smo odšle pogledat v čokoladnico in v trgovinico s spominki. Fantje pa so raje odšli v Mercator. V muzeju školjk in polžev nas je pričakal lastnik muzeja. Najprej nam je povedal nekaj o školjkah in polžih, kasneje pa smo si tudi ogledali muzej. Školjke so bile različnih velikosti in barv, zato nam je bil ta muzej tudi toliko bolj všeč. Pogledali smo si kratek filmček o življenju školjk in polžev. Nekateri so si kupili tudi spominek. Kasneje smo se z avtobusom odpravili do Lucije. Po terenskem delu smo tako kot vsak dan imeli kosilo in po kosilu priprave za predstavitev. Pri kosilu je učiteljica Mii prinesla košček rolade, ki jo je kupila za njen rojstni dan. Vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Po kosilu pa so vsi prišli v naš bungalov, kjer smo ji pripravili tudi presenečenje. Na njeno posteljo smo nalepile liste, na katerih je bilo napisano voščilo. Podarili smo ji voščilnico in šopek. Zelo je bila vesela darila. Po “praznovanju” pa je Mii končno bilo jasno, zakaj je morala biti dežurna za kosilo in ne za zajtrk. Naša skupina je na PowerPoint morala dati samo še slike. Nama s Klaro pa je pomagala tudi učiteljica Marina pri izdelavi zloženke. Na koncu smo predstavitev še enkrat zvadili in se poslovili od učiteljice Lili. Po delu smo počivali, da smo si lahko pripravili potovalke za odhod. Povečerjali smo in nestrpno pričakovali disko. Na disku smo se zelo zabavali, nato pa odšli spat. Ta dan smo bili budni malo dlje.

Peti dan

Zjutraj nas je zbudil prijeten zvok deževja. Toplo smo se oblekli in si do konca spakirali stvari, počistili bungalov in se s kovčki odpravili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku je vsaka skupina odšla v svoj prostor. Z nami sta bili učiteljica Marina in učiteljica iz OŠ Cerkvenjak. Skupaj smo še trikrat ponovili besedilo in potem smo imeli nekaj časa prosto. Nekaj minut pred predstavitvijo pa smo odšli po pripomočke in si jih pripravili. Predstavitev je začela prva skupina, ki se je ta teden ukvarjala z gospodarskim pomenom morja. Povedali so nekaj o marinah, gojiščih školjk, ribogojnicah, Koprskem pristanišču in še čem. Naša skupina je bila druga. Mi pa smo jim predstavili zaščitena območja ob morju; Soline, Krajinski park Strunjan in Akvarij ter Muzej školjk in polžev. Tretja skupina je ta teden premagovala razdalje. Vozili so se s kanujem in veliko hodili peš. Vse kilometre, ki so jih prevozili ali prehodili, so vsako popoldne pridno izračunali in izmerili na zemljevidu. Četrta skupina pa je veliko fotografirala. Njihova tema je seveda bila “skozi fotografski objektiv”. Pokazali so nam slike, ki so jih fotografirali. Zelo so bile zanimive. Prireditev smo zaključili s podelitvijo priznanj obema šolama. Kasneje smo imeli kosilo. Po kosilu bi že morali oditi na avtobus, ki bi nas peljal do Narodnega muzeja v Ljubljani, ampak se je na avtocesti zgodila nesreča in je avtobus zamujal. Učiteljica Marina je odpovedala ogled muzeja in skupaj smo odšli gledat film. Čez dobre tričetrt ure so nas obvestili, da je naš avtobusni šofer že prispel. Kmalu smo se obuli in oblekli ter se polni energije napodili proti avtobusu. Kmalu zatem, ko smo zavili na avtocesto, smo že lahko videli sneg. Vedno bolj smo se peljali v notranjost Slovenije, vedno bolj je snežilo. Na avtocesti so bili tudi plugi, zato smo se morali voziti zelo počasi. Pri Ljubljani smo naredili kratek postanek, da smo pojedli malico. Ob šesti uri smo veseli in polni vtisov prišli v Duplek. V šoli v naravi smo se imeli zelo lepo in smo zares uživali. Z veseljem bi to izkušnjo še kdaj ponovila.

Karolina Pernek, 7.b