Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Avtor: Ajda Rojko

Deli na

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja