Dan spomina na žrtve holokavsta

Kot vsako leto v mesecu januarju smo tudi letos na naši šoli obeležili dan spomina na žrtve holokavsta. Tokrat je bila naslovna tema Pravičniki za mir med nami. O tem smo se pogovarjali pri zgodovini, geografiji in slovenščini, kjer smo si tudi ogledali film Deček v črtasti v pižami.

Film govori o dečku Brunu, ki se zaradi službe svojega očeta preseli blizu taborišča, za katerega misli, da je kmetija. Med svojim raziskovanjem spozna dečka po imenu Šmuel, s katerim se spoprijateljita. Šmuel izgubi očeta in Bruno mu ga pomaga najti. Med iskanjem očeta v taborišču ju odpeljejo v plinsko celico, kjer oba umreta.

Predstavitev o filmu sta pripravili Nina in Melisa iz 9. razreda. Preostali učenci smo predstavili ostale pravičnike. Urša Koser in Laura Partljič sta predstavili Zoro Pičulin in Andreja Vendramina. Lea Živko je predstavila Tomo Križnarja, Luka Stanko pa Pedra Opeko. Lia Horvat Zupančič in Melanie Žlahtič sta predstavili Malalo in Kajlaša Satjartija, jaz pa sem predstavila Oscarja Schindlerja. Za konec smo še povedali svoja mnenja in se o tem pogovarjali.

Ko smo izvedeli za te grozote, nam je bilo zelo hudo. Upamo, da se bo takšno ravnanje čim manj ponavljalo, saj to zelo prizadane človeka. Veseli smo bili, da so med takšnimi hudim časi pomagali ljudje, ki se seveda najdejo tudi danes.

Kaja Breznik in Žana Ivana Halužan Sagadin, 8.b

Moje pesmi

Mrož

Mrož gre ob sobotah čisto zares
po sprehodu v disko in na ples.

V disku srečal je Ribo,
ko je iskal Bibo.
Riba v njega se je zaljubila,
ker je poljub dobila.

Mrož v disku dobil je drisko.
Driska Mroža je osramotila,
Riba pa se v njega nikoli več ni zaljubila.

Mrož je tekel v hotel,
kjer se je v usedel na fotelj.
Na televiziji je videl Bibo,
ko je mislil na Ribo.

Biba in Mrož sta se poročila
in srečno otroka povila.
Mrož pa nikoli ni povedal Bibi,
kaj se je zgodilo v disku,
ko je dobil drisko.

Snežinka

Prva snežinka pade na tla
in že se začne pravljica.
Snežake zdaj že gradimo,
zraven pa se zelo veselimo.

Pridi, pridi zdaj še ti,
da skupaj naredimo snežake tri.
ne pozabi se toplo obleči,
ker je zunaj mraz goreči.

Pomlad

Pomlad je zelo lepa,
ko metulj iz cveta leta.

Rožice cvetijo,
se poletja že veselijo.
Oprašijo jih metulji,
ko poletijo,
se zraven še smejijo.

Rastline pojejo ti uspavanko
nežno, lepo baladico.
Poglej skozi okno in videl boš,
kako se ti smehljajo
in vodico grgljajo.

Narava

Narava je polna glava,
včasih misli, včasih ne,
kakor pač ji je.

Šteje miške kakor ptičke,
kužke kot mucke
in pesmi in rime
kot polne mandarine.

Poglejmo zdaj to glavo naravo,
kako se bo poigrala z nami.
Razglej se in videl boš,
kako nam je na svetu všeč,
tudi če je moder planet.

Pes

S psom hodimo na sprehode,
kakor mački na love.

Z njim se veselimo
ter si življenje razvedrimo.
Zjutraj že čaka nas pred vrati,
tako da moramo takoj vstati.

Z njim se razvedrim,
a žal že v šolo hitim.
Zelo rada ga imam,
zato ga bi crkljala cel dan.

Tako je vse do večera,
dokler ne pride domov teta Eva.
Takrat se spet vse obrne,
da se pes kar poslovi
in že pred vrata odhiti.

Karolina Pernek, 7.b

Življenje

Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek

Dve vrsti ljudi

Poznamo dve vrsti ljudi.
Veste kateri?
Nočne, ki spijo podnevi
ter dnevne, ki spijo ponoči.

Nočni ljudje ne marajo dela.
Zvečer okrog osme ure se zbudijo,
nato pa že zjutraj ob sedmih v postelji smrčijo.

Medtem ko so budni, radi ležijo,
nekateri pa tudi v disko hitijo.
Imajo radi nočne zabave
in če še ne veste,
vsi nočni ljudje so mile narave.

Pravo nasprotje so dnevni ljudje.
Spijo ponoči ter delajo podnevi,
imajo svoje službe
in niso preveč leni.

V posteljo gredo že ob pol osmih zvečer,
ko sonce vidimo na zahodu,
zbudijo pa se ob sočnem vzhodu.

Čeprav so ljudje drugačni,
eni dnevni, drugi nočni,
imajo vsi veliko srce,
da se svet lahko še naprej vrte.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

Wholley Whitespell

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b

Čarovniška akademija Duplštajn

V Dupleku, skritem kraju, ki ni dostopen navadnim ljudem, stoji čarovniška akademija Duplštajn. To je akademija za učenje čarovnikov in čarovnic.

Je precej nenavadna. Namesto stopnišč ima zoprna dvigala. Zoprna so zato, ker nekatera dvigala nimajo tal in če stopiš v njih, padeš v bazen marmelade. Imajo tudi tla, ki govorijo same neumnosti in vrata, ki so tako velika in ozka, da komaj prideš v učilnico. V učilnicah pa seveda učijo učitelji. Čarovniške uroke uči učitelj Kabumm, ki je plešast in tih kot miš. Če ga hočeš slišati, mora govoriti v megafon. Listogijo jih uči učiteljica Salatina. Je majhna in ima zelene lase. Pri tem predmetu jih uči, kako vzgajati in skrbeti za rastline. Učiteljica Omletina učence uči spreminjanja oblik. To je sigurno najtežji predmet, saj skoraj nikomur ne uspe določenih stvari spremeniti v to, kar zahteva. Najbolj dolgočasen predmet je zgodovina čarovništva, ki jo uči učitelj Kremžes. Najbolj zabaven predmet pa je letovija. Uči ga je učiteljica Vranovska. Pri tem predmetu se učijo leteti.

Vsekakor pa je Duplštajn najbolj nenavadna čarovniška akademija, kar jih je.

Tia Voglar, 6.b

Intervju z učiteljico Darjo Šket

Učiteljica Darja Šket je razredničarka 3. a razreda. V kratkem intervjuju nama je razkrila nekaj svojih majhnih skrivnosti o svojem dolgoletnem delu na šoli.

sdr

1. Kako dolgo že delate na naši šoli? Ste prej delali tudi kje drugje?

Polnih 37 let. Eno leto sem delala na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. 

2. Ste že od malih nog hoteli postati učiteljica?

Ne. Najprej sem si želela postati pediatrinja, kasneje sem se pa odločila za poučevanje. Za poklic učiteljice sem se odločila, ker imam otroke na splošno zelo rada.

3. Če bi morali poučevati en sam predmet, kateri bi bil?

Po vsej verjetnosti bi bila to slovenščina.

4. Po čem, mislite, da se razlikujete od drugih učiteljev?

Ne vem, če se od drugih učiteljev pretirano razlikujem. Trudim se po svojih najboljših močeh. V šolo prihajajo poučevat dosti mlajši učitelji in učiteljice od mene, z novimi idejami in se poskušam približati tudi mladi generaciji. Mislim, da na šoli vsi dobro poučujemo in se pri delu zelo trudimo.

5. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ste ponosni na kakšen poseben dosežek?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna, da sem pravična do vseh učencev. Če je treba, jih skregam, če pa so pridni, pa jih zelo pohvalim. 

6. Katera generacija se Vam je najbolj vtisnila v spomin?

Generacija, v kateri je bilo v razredu deset dečkov in nobene deklice, ko sem še poučevala v Zgornjem Dupleku.

7. Katere lastnosti imate pri učencih najraje in kaj Vas pri njih najbolj moti?

Najbolj me moti, če otroci niso prijateljski, če so drug do drugega nesramni, zavistni in obratno me najbolj osrečuje, če so prijateljski in se med sabo dobro razumejo.

8. Se spomnite kakšnega smešnega dogodka, ki se je zgodil v razredu?

Da, kar veliko smešnih dogodkov se je v razredu že zgodilo. Eden izmed njih je bil pa ta… Jaz imam fobijo pred pajki in ostalimi čudnimi živalmi in sem to otrokom tudi povedala. V razredu smo imeli navado, da smo vsako jutro iz predala vzeli dnevnik, napisali, kdo manjka ter vpisali snov za ta dan. Neko jutro pa sem kot nalašč to pozabila narediti takoj po prihodu v razred. Naenkrat je  v predalu začelo peti. Pelo je in pelo in jaz sem od straha skočila na mizo. Kasneje sem ugotovila, da so mi učenci v predal nastavili črička. Sicer je bil ta dogodek bolj zabaven za otroke kot zame.

9. Česa se pa neradi spominjate?

Nimam negativnih spominov. 

10. Na šoli ste torej že skoraj od vsega začetka. So se učenci, njihove učne navade in obnašanje skozi leta spremenili?

Da, da, zelo. Učenci veliko znanja že sami prinesejo v šolo. Tudi njihove vrline so se spremenile. Otroci so malo bolj prepuščeni šoli, saj starši dalje delajo. Včasih so starši prišli domov ob dveh in zato otrokom ni bilo treba preživljati toliko časa v šoli. Otroci so zdaj bolj obremenjeni, saj se je tudi šolska snov zelo spremenila. Vseeno pa so zelo pozitivni.

11. Večkrat vidite vaše bivše učence? Kaj vam najprej pade na misel, ko jih zagledate?

Da, svoje bivše učence večkrat vidim. Najprej pomislim na to, kako sem že stara. Prvi moji učenci so stari skoraj 45. Nekatere moje učenke pa so že babice. 

12. Zgodi se tudi, da poučujete otroke vaših bivših učencev. Opazite kakšne podobnosti med njimi?

Seveda. Veliko podobnosti je med starši in otroci.

13. Se je delo v razredu od začetka vašega poučevanja zelo spremenilo?

 Zelo. Na začetku smo imeli samo table in krede. Računali smo na leseno računalo. Ko smo v šolo dobili računalnike, sem se morala, ker v šoli nismo imeli računalništva in informatike, od mladih kolegic učiti, kako se dela z njim. Zelo so mi pomagale. Hodila sem tudi na seminarje. Otroci in starejši smo kasneje dobili tudi prenosne telefone in tablice, tega včasih ni bilo. 

14. Kaj vam je najbolj všeč na šoli? Bi kaj spremenili?

Šolo bi spremenila prostorsko. Otrokom bi naredila velike učilnice, prostore za igro ter počitek. Najbolj pa mi je všeč kolektiv na šoli. Otroci na naši šoli so še vedno neprimerljivi z mestnimi otroki.

15. Na šoli veljate za precej strogo učiteljico. Ali ste kot mama in babica enako strogi kot v vlogi učiteljice?

Da. Enako. Tisto, kar zahtevam doma, zahtevam v šoli. Zdi se mi, da otroci niso toliko prizadeti zaradi strogosti, kot bi bili prizadeti zaradi nepravičnosti. Strogost do neke mere mora biti, da imajo otroci mejo. 

16. Kaj Vas še veseli zraven poučevanja?

Mnogo stvari. Veliko hodim, telovadim, se družim s prijateljicami in se ukvarjam z mojimi štirimi vnuki. Včasih mi prostega časa celo zmanjka.

17. Se Vam zdi, da zdaj, ko ste učiteljica drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste še sami bili za šolskimi klopmi?

Ja, sigurno. Jaz nisem nič posebnega. Tudi meni so šli učitelji na živce, tako kot gredo vam. Zdaj pa to gledam malo drugače zaradi tega, ker vidim, da moji kolegi in kolegice v zbornici nikomur ne želijo nič slabega. Vse, kar delamo, delamo za dobro otrok. Včasih pa, ko si otrok, tega tako ne vidiš. Takrat sem jaz tudi imela učitelje, ki jih nisem hotela videti, nekatere pa sem imela rada. Predvsem smo imeli radi tiste popustljive.  

18. Kaj bi radi sporočili našim bralcem?
Poklic učiteljice je zelo lep poklic, ampak mora vsak, ki se za ta poklic odloči, v prvi vrsti imeti rad otroke.
Hvala učiteljici Darji za prijeten pogovor, v katerem sva izvedeli veliko zelo zanimivih stvari.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Novoletne želje naših učencev

Želim si, da bi v letu 2018 bilo zame in za vse veliko vzponov, kot tudi padcev, uspeha, veselja, zdravja, sreče in prijateljstva!!!

Alina

V letu 2018 si želim veliko uspeha za vse…

Zoja

Vsem želim vse, kar si sami želijo, da bi bili zdravi, veseli in predvsem imeli lep uspeh in življenje!!!

Lana

Želim si, da bi se še nekaj naučila. Drugim želim, da bodo srečni.

Samanta

Želim si, da vsi dobili lepe ocene in želje.

Helena

Vsem želim, da so v dobrih odnosih s sosedi in poznanimi. Zase pa želim enako.

Luka

V letu 2018 si želim, da bi v šoli šlo vsem odlično.

Matija

Želim si, da bi bilo leto zame in za vse ostale srečno, zdravo, uspešno, in da se vsem izpolni kar si sami želijo.

Tia

Želim si uspešno, zdravo, srečno leto in veliko uspeha pri jahanju. Za ostale si želim isto in vse, kar si sami želijo.

Neja

Želim si, da bi bil zdrav, srečen, mir. To si želim za mene in za vse ljudi v moji okolici.

Tilen

Želim si, da bi bilo leto 2018 zelo zabavno, srečno in veselo, vsem želim, da bi se imeli radi in , da se ne bi prepirali.

Mai

Želim si, da bi izpolnila svojo novoletno zaobljubo. Za vse druge pa želim, da bi se imeli radi in izpolnili  skoraj vse želje.

Ema

Želim si, da bi bila uspešna in da bi z Emo ostali najboljši prijateljici, za vse druge pa si želim, da bi bili srečni in se imeli radi.

Manca

Želim si veliko uspeha v šoli in v nogometu, veliko zdravja ter sreče. Drugim pa želim sreče, zdravja in uspehov v šoli.

Žiga

Želim si, da bi bil uspešen v šoli, v nogometu in da bi bil zdrav. Za druge pa si želim veliko uspehov.

Tim

V letu 2018 si želim dobre ocene, drugim pa želim veliko uspeha.
Matevž

Želim si uspehe pri flavti in atletiki, drugim pa ogromno sreče.
Karolina

Želim si veliko uspeha v šoli in na odbojki, drugim pa veliko sreče in zdravja.
Mia

Želim si veliko uspeha, sreče, zdravja, drugim pa zdravje in to, kar si sami želijo.
Melanie

Želim si, da bi bil dober v šoli, ostalim pa isto in to, kar si sami najbolj želijo.
Domen

Želim si, da bi uspešno končala šolsko leto 2017/18.
Ana

Želim si veliko uspeha in dobrih ocen.
Andraž

Želim si veliko lepih in dobrih ocen.
Patrik

Želim si veliko dobrih ocen.
Luka

Želim si uspešne ocene in da zaključim 7. razred.
Timotej

Želim si veliko dobrih ocen, da bi zaključila 7.razred
Klara

Želim si veliko zdravja in sreče. Prav tako pa vsem sošolcem želim, da z dobrimi ocenami zaključijo 7.razred.
Ema

Želim si da bi bil sprejet v srednjo šolo in da bi se tam tudi spoprijateljili.
Luka

Želim si srečo in dober uspeh.
Nika

Želim si srečo, veliko zabave, da bi se dobro odločila za srednjo šolo in tam spoznala veliko prijaznih ljudi, najbolj pa zdravja.
Larisa

Želim si veliko sreče, prijateljev in da se vključim v družbo na srednji šoli.
Žak

Želim si dobre ocene, da sem sprejet na srednjo šolo, da sem sprejet v družbo, srečo in veliko zabave.
Rene

Želim si dobre ocene in srečo ter da sem sprejet v srednjo šolo.
Jernej

Želim si srečno in uspešno leto. Da bom sprejet v srednjo šolo in imel dobre pogoje.
Robi

Želim si dober uspeh, da bi bil sprejet v srednjo šolo, da bi tam dobil prijatelje.
Lan Patrik

Želim si sreče v letu 2018 in želim si spoznati nove ljudi. Najpomembnejše pa je zdravje, kar si želim najbolj. Upam tudi, da bom uspešno končal osnovno in uspešno začel s srednjo šolo. Želim si tudi, da bom v letu 2018 užival čim bolj in da bom med počitnicami kaj zaslužil, da bomo lahko šli s prijatelji na sladoled ali na pijačo.
Timi

V letu 2018 si želim zdravja, sreče, znanja. Da bi se uspešno vpisal na srednjo šolo, hočem spoznati nove ljudi in da bi se vsi imeli radi.
Lan

Želim si dober uspeh, da bom sprejeta v srednjo šolo, ki si jo bom izbrala, srečo, veliko novih prijateljev in pravih odločitev.
Amadeja

Želim si veliko sreče, zdravja, dobrih ocen in novih prijateljstev.
Sara

V letu 2018 si želim dobro izbiro za srednjo šolo, da bi tam spoznala nove prijatelje, veliko sreče v življenju, zabavni zaključek šolskega leta v osnovni šoli.
Laura

Skrivna votlina

Pred nekaj leti sem si s starši ogledala “slavno” goro Peco. Slišala sem, da so domačini velikokrat govorili o kralju Matjažu, ki spi tam. Želela sem izvedeti, če je to res, zato sem se odpravila proti skali, ki je kralju pomagala pri pobegu.

Nekaj časa sem stala tam, premaknila sem vse kamenčke, kamne in skale, ki bi lahko bili ključ. Kmalu sem nad tem obupala, se naslonila na skalo in spolzela na tla. Nekaj je počilo in skala se je počasi začela umikati. Oddahnila sem si, saj mi je končno uspelo najti vhod v votlino. Pazljivo sem stopila v zatemnjeno votlino. Srhljive sence so padale po tleh. Ostro kamenje je viselo s stropa. Iz nahrbtnika sem vzela telefon in si z njim svetila. Pred mano se je prikazala ogromna, kamnita miza in majhen stol, na katerem je sedel sam kralj Matjaž. Njegova siva, nepočesana brada, v kateri je mrgolelo plesnivega listja in prahu, se je že štirikrat ovila okoli mize. Glava mu je slonela na stari mizi. Oči je imel tesno zaprte. Na glavi je imel zarjavelo krono z rdečimi biseri. Roke so mu prosto padale ob telesu. Njegova oblačila so bila raztrgana, zmečkana in umazana. Če človek ne bi slišal govoric, bi mislil, da je mrtev. Pri njegovi glavi, na mizi, je stala mošnja zlatih cekinov. Želela sem si enega vzeti, kar tako, za spomin, a mu je kar naenkrat trznilo desno oko. Dotaknila sem se cekina, ga stisnila v pest in roko hitro potegnila k sebi. Nisem še imela namena oditi, zato sem potiho, da ne bi zbudila spečega kralja, odšla še globlje v temno jamo. Da se pri vrnitvi ne bi izgubila, sem na tla polagala majhne nepomembne stvari, ki sem jih našla v nahrbtniku. Ko sem že kar nekaj časa hodila, se je pot končala. Pred mano se je pojavila lesena stena. Vedela sem, da je za njo nekaj, česar še živa duša ni videla. Srce mi je začelo še močneje biti, v meni je naraščal adrenalin. Stekla sem nekaj metrov nazaj in se z vso močjo zakadila v steno. Bila je zelo tanka, les je že gnil in ni je bilo težko prebiti. Malo prej sem nestrpno ugibala, kaj je za njo, a prizor ni bil ravno lep. Na tleh so mrtvi ležali shujšani vojaki, na steni pa je viselo srebrno orožje. Glasno sem kriknila in stekla ven. Po poti sem panično pobirala prej nastavljene drobnarije. Manjkala mi je le rumena denarnica s tremi kovanci. Ko sem odhitela mimo spečega kralja, sem na mizi opazila moj kovanec, denarnica pa je ležala nekaj metrov stran. Tudi njegova glava se je nekoliko premaknila. Vse se mi je zdelo zelo nenavadno, a želela sem si čim prej uzreti toplo sonce. Še enkrat sem se zazrla v njegove zaprte veke, nato pa pohitela na svež zrak. Rabila sem kar nekaj časa, da so se moje oči privadile dnevni svetlobi. Pohitela sem po strmem, zasneženem hribu nazaj v dolino in domačinom povedala svojo zgodbo. Vsi so me le čudno gledali in zatrjevali, da tam že stoletja ni bilo nikogar. Ker pa sem bila o tem, kaj sem videla, prepričana, sem jih peljala do vhoda.

A skala je bila spet na svojem mestu. Tudi mojih stopinj se v snegu ni videlo. Ali se mi je vse le zdelo, ali…

Mia Miholič, 7.b

Kralj Matjaž počiva pod Peco

Bila sem Rečici in domačini so mi povedali ljudsko pripoved o kralju Matjažu. Bila mi je zelo všeč. Odločila sem se, da grem pogledat, če je resnična.

Prispela sem in se ozrla okoli. Videla sem veliko mogočno skalo, na kateri je bil narisan kralj Matjaž. Odšla sem še bližje. Nekaj je zaropotalo in ustrašila sem se. Nisem vedela, kaj naj storim. Skala se je začela premikati. Stopila sem vstran. Skala se je odprla in zaslišala sem glas, ki mi je govoril:” Vstopi in poglej, kaj imam.” Pogledala sem v jamo in videla debelega moža, ki je ležal na mizi in njegova brada je bila tako dolga, da je bila že trikrat ovita okoli dolge, široke mize. Kralj Matjaž je bil dober mož, so mi pripovedovali. Meni se tako ni zdelo. Naenkrat zaslišim premikanje skale. Odpre se mi še ena pot. Stopim naprej. Bila sem tiho, saj nisem želela zbuditi kralja Matjaža. Odšla sem naprej in morala sem splezati po lestvi v drugo nadstropje te jame. Srce mi je razbijalo. Videla sem vojake. V daljavi se je nekaj svetlikalo. Pogledala sem, kaj sploh to je. Bila je skrinja, v kateri so bili zlatniki. Vzela sem dva za spomin in se odpravila iz jame Pece. Skrbelo me je le še, kako bom prišla ven. Splazila sem se po lestvi navzdol in se dotaknila skale. Skala se mi je odprla in spet sem lahko videla, lepo žareče sonce. Ni me bilo več strah, bila sem zunaj.

Domačinom pa sem lahko povedala, da pripoved o kralju Matjaž drži in on zares obstaja.

Karolina Pernek, 7.b