Lani, nekje sredi poletja, sem prespala pri Ajdi. Bil je zelo vroč dan, zato sva se odločili, da bova odšli na sladoled. Ajdini starši so nama dali denar in midve sva krenili na pot.

Pri Kremku sva si naročili dve kepici sladoleda in kot vedno sem sladoled pojedla prej od Ajde. Nato sva še nekaj časa sedeli in klepetali ter dobili idejo. Ker nama je ostalo nekaj denarja, sva odšli, zase in za domače, kupit nekaj sladkega. Iskali sva najcenejše čokolade in kekse. Toda vedno, ko sem že stala na blagajni, je Ajda našla nekaj cenejšega in sva šli zamenjat, da bi nama ostalo več denarja. Nato sva se nekako odločili, kaj bova kupili in odšli sva še v drugo nadstropje. Tam sva videli zelo lepo mapo, ki sva jo hoteli uporabiti za najine pesmi. Imeli sva nekaj centov premalo. Ajda je hotela vrniti čokolade, meni pa se je zdelo čudno, da bi kdo vrnil vse, kar je kupil za pol eura. Zato sem vzela v roke telefon, da bi koga od staršev prosila, da nama prinese denar. Čeprav nisem mislila resno, sem poklicala mami, oglasil pa se je oči. Vprašal je, če pride po naju in na koncu naju je peljal do Ajde.

Od vseh sva bili kregani, saj sva klicali za denar, vendar je pri tem tudi nekaj dobrega. Skupaj sva naredili to nezgodo in ugotovili, da ni pametno kupovati čokolade, pa če se ti še tako lušta.

Lia Horvat Zupančič, 7.a