Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a