Večer poezije in mladosti

V torek, 28.11.2017, smo na naši šoli že drugo leto zapored priredili Večer poezije in mladosti. To je bilo že četrto takšno srečanje mladih pesnikov, pevcev in glasbenikov.

Tudi letos se je zbralo veliko število nastopajočih, kar 34 različnih točk smo pripravili. Prireditev sta vodila Melisa Zelenik in Lan Patrik Horvat iz 9. razreda. Najprej je nastopil Vid Kekec s pesmijo Zemlja pleše in nas vse spravil v veselo in poskočno razpoloženje.
Ker naša šola letos praznuje 40. obletnico, smo na prireditev povabili našo nekdanjo učenko, dr. Bredo Mulec. Z njo sem opravila intervju, v katerem smo izvedeli veliko novega o njej, pa tudi o tem, kakšna je bila šola včasih.

Po intervjuju smo nadaljevali s program. Nastopili so učenci in učenke vseh starosti, najmanjša pesnica pa je bila Eva Tepeh, ki je deklamirala avtorsko pesem Bink bonk. Veliko jih je deklamiralo v paru ali celo v skupinah. Vsi tisti, ki so nastopili z avtorsko pesmijo, pa so svoje pesmi na papirnatih jabolkih obesili na drevo poezije, ki bo z novimi izdelki ponovno krasilo hodnik naše šole.

Seveda pa ni manjkalo niti glasbenih vložkov. Na prireditvi smo lahko slišali zvoke klavirja, kitare in harmonike, kar nekaj učencev pa je zapelo vsem znane slovenske uspešnice, kot je že prej omenjena Zemlja pleše, Vrhovi, Ne spreminjaj me in Svet je tvoj.

Preživeli smo prijeten večer, poln glasbe, poezije in mladosti in tako s pesmijo v srcu počasi zakorakali v čaroben mesec december.

Žana I. Halužan S., 8. b

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7.b

V petek, 17.11. 2017, smo tudi na naši šoli pripravili Tradicionalni slovenski zajtrk, tokrat že sedmo leto zapored.

V  šolo smo prišli ob 7:30, ob 8:00 pa se je začela prireditev ob tem posebnem dnevu. Poslušalki smo razne deklamacije, igranje harmonike in petje pevskega zbora. Po končani prireditvi pa se je vsak razred odpravil po svoje. Naš razred je ostal v šoli. Takoj smo zavihali rokave in začeli z delom. Naredili smo 4 različne maske za obraz. Vse so vsebovale med. Nato pa so se od maske do maske sestavine spreminjale. Proti koncu pripravljanja mask pa so si nekateri na obraz dali še sveže kumarice. Po končanem delu z maskami sta nas obiskali dve izmed članic Zeliščnega društva Melisa, ki so nam pokazale različna zelišča. Pripravili pa smo tudi čaj iz ovsa ter kamilice. Ko je čaj bil pripravljen, ga je seveda bilo treba tudi poskusiti. Ko smo čaj popili, smo vse pospravili ter se poslovili od članic Zeliščnega kluba Melisa. Mi pa smo se odpravili na sprehod v gozd. Tam smo naredili nekaj fotografij ter se zelo zabavali. Ob hoji nazaj do šole smo se usavili in pozdravili našo sošolko, ki si je poškodovala gleženj. In že je bil konec naravoslovnega dneva.

Ta dan se mi bo vtisnil v spomin za veliko časa in že komaj čakam na naslednje leto.

                                                                                        Ema Bračko 7.B

Naravoslovni dan v 8.b

V petek, 17.11.2017, je na naši šoli ponovno potekal tradicionalni slovenski zajtrk.

V šolo smo prišli ob 7.30, nekateri učenci pa tudi prej, saj so pomagali pripraviti jedilnico. Sledila je prireditev in zajtrk. Po zajtrku smo nekateri učenci pospravili jedilnico in se odpravili v razred, kjer smo se razdelili že vnaprej dogovorjene skupine in pripravili vse, kar smo potrebovali.

1. skupina je delala različne maske za obraz, 2. skupina je delala ribji in avokadov namaz, 3. skupina ma je delala skutin namaz in namaz s semeni. Ob izdelovanju namazov in mask smo se zelo zabavali in zraven poslušali glasbo. Ko smo končali, smo namaze namazali na koščke kruha, jih poskusili in ponudili tudi ostalim učiteljem. Tisti, ki so hoteli, so si tudi dali maske na obraz. Vse smo umili in pospravili, nato pa se še malo pogovarjali. Ob 12.00 smo odšli na kosilo in domov.

Dan je bil zelo zabaven. Naučili smo se narediti različne namaze, ki so bili zelo dobri in uživali v maskah.

Kaja Breznik, 8.b

Naravoslovni dan v 9. b

V petek, 17.11.2017, smo imeli učenci 9.b razreda naravoslovni dan, na katerem smo pekli mini pice.

Zjutraj smo prišli v šolo, kjer smo imeli pripravljen program, ker je bil tradicionalni slovenski zajtrk. Po programu smo pozajtrkovali, nato pa so nekateri učenci 9. b in a razreda pripravili kratko predstavitev o zdravi prehrani za ostale učence devetih razredov.

Po kratki predstavitvi smo učenci 9. b razreda odšli v svoj razred, kjer smo z našim razrednikom in učiteljico kemije pekli mini pice. Najprej smo skupaj naredili testo in medtem poslušali glasbo. Ko smo naredili testo, smo narezali šunko in sir. Nato je vsak dobil svoj košček testa, ki si ga je sam razvaljal ter si ga obložil. Medtem ko se je pica pekla, smo se družili ter poslušali glasbo.

Ko smo pojedli naše odlične pice smo lahko odšli domov.

Nika Petrišič in Larisa Vauhnik 9.b

Pravljični dan

V Mariborski knjižnici so v sredo, 15.11.2017, v okviru 17. Pravljičnega dne oživele pravljice in zgodbe. Dogodek je povezoval pripovedovalce, igralce in glasbenike.  Udeležile smo se ga tudi me, Ajda, Mia, Melanie, Ema, Karolina in Lia s knjižničarko Andrejko.

Po prvi uri pouka smo se zbrali pred šolo pri asfaltnem igrišču. Vsi so že sedeli v kombiju in čakali na naju. Hitro sva se usedli na prosta sedeža in že smo krenili na pot. Med vožnjo smo pojedle malico: rogliček in čokoladno mleko, ter naredile nekaj selfijev. Ko smo prispeli, je naš voznik, hišnik Igor, parkiral in me smo izstopile. Nato smo se odpravile do knjižnice. Vstopile smo in videle že kar nekaj otrok, ki čakajo na pravljični dan. Knjižničarka je šla poklepetat, me pa smo si ogledovale knjižnico ter se pogovarjale in smejale.

Nekaj minut kasneje so nas povabili v malo lutkovno gledališče. Vsi smo se posedli in nekaj trenutkov za tem se je začela predstava. Najprej nas je nagovorila gospa Meta Blagšič, ki je bila kordinatortka projekta Pravljični dan. Za njo so sledili bobnarji, ki so bili zelo dobri.

Nato je sledila prva pravljica, ki nam jo je povedal Viktor Melič. Šla se je o dvanajstih bratih ter eni deklici, ki je bila njihova sestra. Oče je hotel dvanajst bratov ubiti še preden se je deklica rodila, toda njihova mama jih je imela neizmerno rada in jim je naročila, naj se zatečejo v gozd. Ko se je deklica rodila in je imela že deset let, se je odpravila iskat njenih dvanajst bratov. Ko jih je našla, je živela z njimi sredi gozda v čarobni hiški. Nekega dne je hotela svoje bratce presenetiti, zato je utrgala dvanajst lilij z vrta in takrat so se bratje spremenili v dvanajst krokarjev. Odleteli so daleč stran, njihova sestrica pa je srečala starko, ki ji je dejala, da če natanko sedem let ne bo spregovorila in se niti nasmejala, bo dvanajst krokarjev spet dvanajst dečkov. Deklica tako sedem let ni govorila in niti se ni smejala. Vmes je spoznala tudi princa. Zelo mu je bila všeč in vprašal jo je, če se bi z njim poročila. Prikimala mu je in odpeljal jo je na grad, kjer pa njegovi mami ni bila všeč. Mislila si je, da je preveč sramežljiva in zato je princa prepričala, da jo obglavi. Tisti dan je minilo natanko sedem let in preden bi deklico obglavili, se je dvanajst krokarjev, ko so se dotaknili tal, spremenilo v dvanajst dečkov. Tako je deklica princu povedala vso zgodbo in na koncu sta se le poročila.

Sledila je še pohorska zgodba, ki nam jo je predstavila gospa Agica Kovše. Najprej je preverila, če vemo, kaj pomenijo nekatere pohorske besede, kot so ravbarji, butalci…. Sledila je zgodba, ki je govorila o ravbarjih, splavarjih, ki so prislužili dinare. Ko so jih šteli, so jih prestrašili trije butalci, ki pa so nato razdelili dinare medse. Ko se je en rvubar vrnili nazaj v krčmo, je slišal, kako nekdo deli denar in zraven govori: ” En dinar zate, en dinar zate, en dinar zate,…”. Mislil je, da je veliko duhov in tako so vsi ravbarji zbežali globoko v gozd.

Spet so nam zaigrali bobnarji, nato pa je sledil Chris Cooper, britanski dramski pedagog, igralec in režiser, ki pa je povedal zgodbico po angleško. Govorila je o kmetu, ki je imel sanje, da mora iti za tri dni in tri noči v mesto, ni pa vedel, kako se sanje končajo. Ko je ženi to povedal, mu je rekla, naj svoje sanje uresniči, drugače nikoli ne bo vedel, kakšen je zaključek. In tako je kmet šel v mesto, kjer je bil tri dni in tri noči. Minili so več kot trije dnevi in kmet še vedno ni poznal konca sanj. K njemu je še tisti dan stopil neki prodajalec, ki je imel trgovino nasproti njega. Vprašal ga je, zakaj tukaj čaka in kmet mu je povedal celo zgodbo. Prodajalec se je samo režal in mu povedal, da je on imel sanje, da se na neki kmetiji, kjer rastejo limonovci in ima veliki hlev, skriva skrinja zaklada. Še preden je prodajalec končal stavek, je kmet krenil na pot, saj je bila kmetija iz prodajalčevih sanj v resnici njegova. Nihče ni vedel, če je kmet zaklad našel in še zdaj ostaja to velika skrivnost.

Lea Hedl in Robert Kereži sta nam pripovedovala v temi. Robert je med zgodbo o soncu in njegovih žarkih prižigal na odru iskrice, ki so bile obešene na stropu, Lea pa je s seboj imela sveče. Oba sta nam nagnala malo strahu v kosti.

Pravljico o Svinjskem pastirju nam je predstavila Mateja Pucko, o treh prašičkih pa Mirjana Šajinovič.

Po vseh pravljicah je na oder prišla še enkrat Meta Blagšič, ki se nam je zahvalila ter nam povedala, da nas ob izhodu čakajo zapestnice za spomin. Nato smo se vsi otroci z našimi mentorji odpravili iz knjižnice. Na poti nazaj nas je knjižničarka vprašala, kako nam je bilo všeč in če bi še naslednje leto ponovili. Vse smo odgovorile, da je bilo super in zanimivo, posebej pa zgodbe Chrisa, Agice ter Mateje. V šolo smo se vrnili na polovici četrte ure in tako smo lahko bile še malo v knjižnici.

Vseh šest upa, da bomo lahko naslednje leto pravljični izlet spet ponovile, saj smo se vrnile v čase, ko smo bile majhne punčke.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 7.a

Tradicionalni slovenski zajtrk v 7. a

V petek, 17.11.2017, smo na šoli ponovno priredili naravoslovni dan na temo tradicionalni slovenski zajtrk. V šolo smo prišli ob 7.30, kot po navadi. Zbrali smo se v jedilnici in začeli s prireditvijo. Nastopali so: otroški pevski zbor, plesna šola Zapleši ter posamezniki z deklamacijami ali igranjem na razne inštumente. Urša in Žana sta nam povedali tudi, kako pomembna je zdrava prehrana, Zara in Julija pa sta nam z anketo pokazali, da je dobro vsak dan pojesti zajtrk. Skupaj smo tudi zapeli Čebelice, nato pa je bil čas, da si postrežemo z dobrotami na mizi. Jedli smo domač kruh, maslo, med in jabolka, pili pa sveže, domače mleko. Po zajtrku je vsak razred odšel v učilnico, letos pa smo nekateri obiskali tudi kmetije nekdanjih učencev naše šole.

Učenci 7.a smo se v razredu še nekaj časa pogovarjali o zdravi prehrani, nato pa se obuli in odšli proti kmetiji Kramberger. Že ob prihodu nas je pričakovala lastnica kmetije ter dva kužka. Najprej smo se malce pogovarjali, potem smo začeli z ogledom. Odšli smo v štalo ter si ogledali krave ter teličke, ki so bili zelo luštni. Enega sva poimenovali Barni. Pogledali smo si tudi kokoši, bike, osle in prašiče. Med celotnim ogledom nam je sledil velik pes Medo, ki je konstantno iskal pozornost. Vsi smo ga božali in se z njim igrali. Kasneje smo si ogledali tudi razne stroje in naprave za delo na kmetiji. Pokazali so nam, kako sušijo koruzo in obdelujejo zemljo pa tudi, kako pridobijo mleko in harnijo živali. Ko smo z ogledom končali, so nas povabili tudi v hišo, kjer so nas pogostili. Na mizi je stala domača suha salama, čaj, domač bezgov sok ter odlična domača jagodna marmelada. Pošteno smo se najedli in hrana je bila odlična. Nato smo se še iskreno zahvalili in odšli nazaj v šolo.

Ta naravoslovni dan nama je bil zelo všeč. Spoznali smo, kakšno je delo in življenje na kmetiji ter videli zanimive živali. Okusili smo domače dobrote in spoznali izredno gostoljubne ljudi.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 7.a

Kdo je to?

Opis in oznaka osebe

Ta oseba je stara 21 let. Visoka je 153 cm. Ima dolge, temno rjave lase. Je svetle polti, ima rjave oči. Večinoma nosi kavbojke ali legice ter majice. Njena najljubša barva je roza. Velikokrat ima obute čevlje s peto, številko čevljev ima 37. Njena najljubša hrana je pica ali dunajski zrezek s krompirčkom. Živi v Limbušu, v hiši s svojimi starši. Je edinka. Hodila je na srednjo turistično šolo, sedaj pa obiskuje fakulteto. V prostem času se druži s prijatelji, gleda televizijo ali posluša glasbo. Po značaju je prijazna, rada pomaga in se zabava ter je zanimiva.

        Larisa Vauhnik, 9.b

Ta oseba je stara 14 let, decembra bo 15. Ni tako velika. Njena višina je namreč 160 cm. Ker je majhna, tudi tehta ne dosti. Težka je 48 kg. Ima čudovite lase. Njeni lasje so kot griva. Po naravi ima lase rjave, ampak si jih barva na vijolično. Obraz ima svetel. Ima bolj ovalen obraz, ampak ne preveč. Ima zelo lepe modre oči, ki kar žarijo. Nima dosti drugih posebnosti na obrazu. Ima svoj stil oblačenja. Večinoma se oblači v črno. Ko ima na sebi kaj barvitega, sem zelo začuden. Po navadi nosi »najikce«, ali »all starke«. Njena velikost noge je 38. ima tudi svoj način prehranjevanja, saj je športnica. Boksa namreč že 5 let. V svojih letih je dosegla toliko, kar enim v celem življenju ne bo. Živi v majhni vasi, imenovani Veržej. Živi z mamo, očetom in njenim bratom. Njena družina je zelo prijetna. Poklica še nima, saj še hodi v šolo. Odločila se je za nadaljevanje šolanja v smeri farmacije in zdravstva. V prostem času se rada druži z mano, prijatelji in družino. Nima dosti prostega časa, saj ima dosti treningov. Je zelo prijazna.

Timi Rajh, 9. b

Tortin izbruh

Nekje sredi januarja je moja prijateljica Lara imela rojstni dan. Že od jutra sem komaj čakala nanj in se veselila druženja s prijateljicami.

Ko smo prispeli do njene hiše, nas je vsa vesela, skupaj že z nekaterimi drugimi puncami, pričakala pred vhodom. Odšle smo v njeno sobo, ji voščile in se pričele igrati Bingo. Ko so vse gostje prišle, smo se dogovorile, kaj vse bi rade delale ta dan. Igrale smo se veliko družabnih iger, Wii in plesale. Že do takrat smo se ogromno nasmejale. Ko nam je zmanjkalo prigrizkov, je Lara mene in Tio prosila, če lahko greva v kuhinjo po čips. S Tio sva se strinjali, čeprav nisva vedeli, kje je shranjen. Odšli sva v kuhinjo in brskali po vseh možnih predalih. Slišali sva, da nekdo prihaja, v zadnjem trenutku sem našla čips in skrili sva se v shrambo ter počakali, da je oseba odšla. Nato sva hitro zbežali nazaj v Larino sobo. Ugotovili sva, da je v kuhinji bila Larina babica. Za večerjo smo si same pripravile pico. Med pečenjem našem večerje smo se zopet vrnile v sobo. Ko je pica bila pečena, smo jo počasi pojedle. Lara je na mizo prinesla plastenko Cola-cole, a izkazalo se je, da je v njej v resnici rdeče vino. Po pici je sledila še torta. Lari smo skupaj zapele, nato pa se je lotile. Ko Ema ni več mogla jesti, se je Valentina odločila, da jo bo hranila kot dojenčka. Tii je bilo to zelo smešno, v trenutki ji je v trebuhu postalo nelagodno in torta iz njenih ust je bruhnila kot vodomet. Za vse nas je bil to grozen šok, poleg tega pa je po jedilnici začelo zaudarjati po čokoladi, ki ji je rok pretekel za dve leti, pomešani s kompostom. Ko se je Tia umila in preoblekla, smo se igrale še skrivalnice v temi, ki so bile zelo strašljive. Pred rojstnim dnevom smo se s starši dogovorile, da pridejo po nas ob devetih, a zabavo smo podaljšale za eno uro.

Zabava mi je bila zelo všeč. Zelo smo se smejale in tortin izbruh, ki je prišel na plano zaradi smeha, je večer še popestril. Naučila sem se, da je smeha včasih tudi preveč.

Ajda Rojko,7.a

Vila in Petrovič

Tam na Gorjancih so v starih časih prebivale vile. Bile so mlade dame, ki niso poznale svojih staršev.

Oblečene so bile v belo tančico, ki je bila dolga vse do gležnjev. Lase so imele spuščene, tako so jim lahko njihovi zlato rumeni kodri prosto padali do kolen. Toda kljub temu so si jih česale in to vselej ob zarji. Takrat jih je človek lahko videl, saj so bile zatopljene v svoje delo, da niso videle, če jih kdo opazuje. Ljudi niso sovražile, le bale in ogibale so se jih. V resnici so ljudjem zelo dobro svetovale in jim ob priliki še kaj dobrega storile. Peti so znale zelo lepo, toda niso marale, da jih kdo sliši. Tudi ples so oboževale, toda gorje tistemu, ki jih je gledal. Po navadi so samo večerjale, če pa jih je povabil kakšen junak ali poštenjak, ki ni vedel, kdo so, so jedle še čez dan. Vsakega, ki jih je gledal pri plesu in petju, so kaznovale brez milosti. Ustrelile so jih v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki in nogi. Če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar hitro umrl. Pod zemljo so imele skrite zaklade zlata, sebra in biserja, ki so jih varovale tako skrbno, da jih nihče ni mogel najti. Če jih je kdo našel po naključju, mu niso prinesle sreče, temveč nesrečo in pogubo. Kmetje so se vil po eni strani bali, po drugi pa veselili. Povedale so jim, kdaj naj sejejo in imeli so veliko pridelka, kadar pa so jim svetovale, naj režejo, koljejo, kopljejo in berejo, so še še tisti čas napotili v vinograde in pridelali so vina, da jim je zmanjkalo posod.

Najrajši so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za vero. Pomagale so jim v vsaki sili, pa tudi ozdravljale so jih. Dajale so jim vodo ali pa jim rane obvezovale z dolgo travo, da so v najmanj treh dneh okrevali. Toda takrat, ko so se odločili vojskovati tudi s kristjani, so vile pobegnile iz Gorjancev za vselej. Le ena je ostala na gori, da je pazila zaklade, a niti ona ni hotela imeti več opravka z ljudmi.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič. Vedno je zmagal vsako bitko, pa tudi če je imel nešteto ran. Lepa vila je to vedela in se je v Petroviča zaljubila. Pogosto je hodila mimo hrama, kjer je popival s polbrati. Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, če tudi ni vedel, od kod je in kdo je. Pogovarjala sta se o marsičem. Junak še nikoli ni slišal iz nobenih ust toliko modrih besed, še nikoli ni videl dekleta s toliko cvetja na glavi in lepote na obrazu, kakor na njenem. Po daljšem pogovoru jo je začel izpraševati, kdo je in od kod je. Čeprav mu je vila rekla, da naj raje ne sprašuje o tem, če jo hoče še kdaj videti, je bil malo v skrbeh, saj ni vedel, kaj si bi o njej mislil. V vilo se je zaljubil. Nekega dne je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turkov, toda takrat je dobil hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila se je odločila, da ga bo hodila zdravit, medtem ko bo spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, toda vesela je bila, da ga je lahko brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je minilo več tednov in mesecev. Skoraj ga je ozdravila, ampak še vedno mogel vstati zaradi slabosti.

Junak je čez čas ugotovil,da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika. Naslednji dan, se je pretvarjal, da spi, ko je prišla vila. Vila ga je božala in menjavala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko se je odločila, da bo odšla, ji je sledil. Najprej čez vinograd, nato mimo hrama, čez travnik in nazadnje v gozd. Vila je najprej šla v svojo hiško. Potem je odšla do vodnjaka po vodo in zraven si je lepo prepevala. Petrovič jo je samo opazoval. Že se je hotel razkriti in ji iz dna srca povedati, da mu je zelo všeč, toda še tisti trenutek je padel. Začel je klicati na pomoč. Vila ga je slišala in odhitela k njemu. Videla je, da na tleh leži Petrovič. Pomagala mu je vstati, nato pa ga je temeljito pregledala. Na srečo ni bil hudo poškodovan, samo nekaj prask je imel. Vilo je zanimalo, zakaj je bil za grmovjem in Petrovič ji je povedal vse do zadnje pike. Povedal ji je tudi, da mu je všeč. Vila se je samo zahihitala in mu rekla, naj zapre oči. Petrovič jih je zaprl in vila ga je poljubila. Vedela je, da je prekršila pravilo,toda za ljubezen je bila pripravljena storiti vse.

Petrovič se je preselil k vili na Gorjance, kjer sta se tudi poročila in imela tri otroke. Živela sta srečno do konca svojih dni in še vedno živita, če še nista zdavnaj umrla.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Sluzasta majoneza

Z družino smo se med počitnicami odpravili v Italijo. Na plaži smo se na hitro skopali. A še zdaleč nismo vedeli, kaj se bo zgodilo potem.

Po kopanju smo zavili v italijansko restavracijo in si naročili hrano ter pijačo. Med čakanjem smo se kratkočasili z gledanjem sladic z jedilnika. Hrano so hitro prinesli. Medtem ko smo jedli, pa se je gospe, ki je sedela zraven nas, polila limonada, vendar ni delala velike panike in hitro vzela iz zavojčka papirčke. Vse bi bilo v redu, če bi tile “robčki”, bili v resnici robčki. Namesto belih papirčkov z limoninim vonjem, je iz zavojčka pritekla sluzasto rumena majoneza. Zakričala je in hitro stekla na bližnje stranišče, iz njenega krila pa je padala majoneza na tla. Bilo je veliko majoneze, tudi na njenem stolu in mizi, zato so natakarji to hitro pobrisali. Ko je prišla nazaj, je bilo vse kot prej, le rumena packa se je poznala.

Po tem dogodku vedno dobro pogledam, kaj je napisano ali narisano na zavojčku, ko gremo na izlet v druge države.

Tia Heler, 7.a