Kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev

V soboto, 7.10.2017, smo se z družino odpeljali proti gostinski šoli v Celju, kajti prijavili smo se na kuharsko tekmovanje kuharjev amaterjev.

Po slabi uri vožnje, smo končno prišli do želenega cilja. Iz avta smo znosili sestavine in jih razdelili po kuharskem pultu. Odšli smo v spodnje nadstropje, kjer nas je lepo pozdravila urednica revije, ki je to kuharsko tekmovanje s pomočjo Lidla tudi organizirala. Pojedli smo še nekaj okusnih piškotkov in popili zelo dober pomarančni sok. Končno je napočil čas kuhanja. Midve z mamo sva pripravljali palačinke s polnilom iz mletega mesa in zelenjave, barvo solato iz paprike in kremo z javorjevim sirupom. Moj brat Tomaž in ati pa sta pripravljala lazanjo in zeleno solato. Kuhali smo dve uri. Medtem pa smo opravili tudi intervjuje z novinarko. Večkrat nas je prišla pogledati tudi komisija. Ocenjevali so: čistočo pri kuhanju, zdrav način priprave hrane, preprostost jedi in okus. Skuhati smo morali za 5 oseb. Na koncu pa smo morali en krožnik pripraviti za komisijo in ga lepo aranžirati. Česar nismo dali komisiji, pa smo postregli na degustacijski mizi. Iz te mize smo lahko poskusili tudi, kaj so skuhali drugi tekmovalci. Čez nekaj časa je v jedilnico prišla komisija. Vsi smo bili že neučakani, kajti prišli so razglasiti rezultate. Najprej so razglasili, kdo je pristal na tretjem mestu, nato pa še kdo je bil drugi. In potem so rekli, da glavno nagrado dobi moški par. Vsi smo že takoj vedeli, da sta zmagala moj brat Tomaž in ati. Prevzela sta nagrado. Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali.

Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko v živo videla Tomaža Kavčiča in da sem lahko občutila, kako je delati pod pritiskom, ko ti nekdo cel čas gleda pod roke med pripravljanjem jedi. Na koncu pa sem vedela, da z mamo nisva mogli biti prav daleč od tretjega mesta.

Karolina Pernek, 7.b

Vila

Na Gorjancih so včasih prebivale vile. Bile so lepe, prisrčne deklice. Rade so imele sprehode po gozdu in ples ter petje. Sovražile pa so, če jih je kdo gledal, takrat so ga lahko tudi ustrelile. Ljubile so samo tiste fante, ki so se bojevali proti Turkom.

Nekega lepega dne so se skoraj vse vile odselile. Ostala je samo ena, ki je varovala zaklade biserja, srebra in zlata pod zemljo. In ta vila se je zaljubila v junaka Petroviča, ki se je bojeval proti Turkom. On pa se je hitro zaljubil vanjo, saj se je poškodaval pri bojevanju. Vsako noč, ko je zaspal, je k njemu prišla vila in mu oskrbovala in povezovala rane. Ko je bil Petrovič že zdrav in je ponoči prišla vila k njemu, je Petrovič odšel za njo.

Tekel je in tekel in videl vilo, kako je splezala na drevo in iz njega skočila v vodo. Petrovič se je skril in čakal, kaj bo vila naredila. Ko se je okopala, se je oblekla in se vlegla na tla ob jezeru. Petrovič se ji ni hotel približati, saj je mislil, da mu bo to prineslo nesrečo. Vila se je čez nekaj časa vstala in pogledala za drevo, za katerim je bil skrit Petrovič. In ga je našla. Petroviča je milo in lepo pogledala ter mu zaželela srečo. Povabila ga je tudi v svojo hiško. Hodila sta po gozdu med drevesi. Prišla sta do viline hiške. Vila je rekla:”Tu sem doma.” Petrovič je pogledal in pomislil:” Kje pa je zdaj ta hiša?” Vila je samo rekla:”Jaz sem, odpri mi vrata.” Iz drevesa se je spustila lestev. Splezala sta po njej do vrha in tam je stala lepa iz lesa skovana hišica. Bila je velika in prostorna. Vila je Petroviču skuhala jed, ki je doslej še ni jedel. Bila je okusna. Po jedi sta se odpravila v zgornje nadstropje. Vila je tam imela shranjeno televizijo in ogromno različnih stvari. Imela je posebno ogledalo, pred katerim se je vsako jutro oblekla in polepšala. Ko si je vila iz obraza očistila vsa ličila, je bila čisto drugačna. Petrovič je občudoval njeno lepoto. Potem sta pa skupaj pogledala fotografije vilinih hčera. Petrovič je gledal in gledal in ni bilo konca teh lepih prečudovitih oblačil in deklet. Vprašal je:”Kako dolgo pa jih že ni?” Vila mu je odgovorila, da vile ne štejelo let. Petrovič je bil začuden. Naslednji večer je Petrovič spet prišel do vile in s seboj je prinesel še svoje fotografije. Vila se je čez čas spreminjala in spoznala veliko ljudi. Bila je vesela. Čez nekaj let so k vili prišle na obisk njene prijateljice vile. Določile so si, kdaj imajo rojstni dan, saj od takrat naprej tudi vile štejelo leta.

Na koncu se je vse srečno končalo. Vila in Petrovič sta se poročila.
Vile pa so spoznale, da štetje let ni zoprno.

Karolina Pernek, 7.b

Pikin festival

V sredo, 20.9.2017, smo se učenci naše šole, ki obiskujemo NUM, odpravili na Pikin festival.

Po pouku smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali proti Velenju, kjer je potekal Pikin festival. Vozili smo se dobro uro, ampak mi ni bilo dolgčas, saj sem sedela zraven prijateljice Klare. Ko smo prispeli, nas je učiteljica Suzana odpeljala do animatorke. Animatorka nas je odpeljala pogledat različne postaje, kjer smo lahko tudi sami sodelovali. Nato smo hodili po različnih delavnicah ter izdelovali veliko lepih izdelkov. Odšli smo v vilo Čira čara, kjer smo videli sliko pisateljice Astrid Lindgren. Njena razposajena Pika Nogavička je poznana na vseh celinah. Privoščili smo si tudi slastne čalapinke in si kupili spominke za domov. Preden pa smo odšli, smo posneli film in odplesali plesni poligon.

To je bil zame res zelo zabaven dan.

Maruša Špičko, 4.a