Lanski 4. a

Sara P. šefica je prava,
Sara B. pa pomaga ji rada.
Amaja vesela je in kdaj pa kdaj nagaja.
Rene zelo gimnastičen je in veliko smeje se.
Miha vice poka, Rafael pa ob domači nalogi kdaj zastoka.
Dvojček Jan kitaro igra in znamke avtov zanimajo ga.
Njegov dvojček Žan veliko nam pove,
in ob igranju violine smeje se, he-he-he.
Jan  veliko bolezen ima,
da vse bo v redu, Luka tolaži ga.
Tam nekaj se kadi,
ker Karin v velikana se zapodi.
H karateju hodi
in na poti v šolo dve stonogi pohodi.
Sergej zelo gibčen je
in zadnjič k aplavzu spravil je vse.
Neža inštrument igra,
ki klarinet imenujemo ga.
Ko Nejc nekaj reče,
vse na tla pomeče.
Če Gal zagleda žogo,
jo brcne čez igrišče,
in že mama ga domov pokliče.
Larisa G. rada riše,
Larisa K. pa dosti piše.
Tomaž je vsepovsod na poti,
on pa reče, da je po pomoti.
Nives na vsaki zabavi igra
na harmoniko, sem ter tja.
Lana na modni pisti hodi
in si nikoli obleke ne pohodi.
Nina dobra igralka je,
na vsakem nastopu prikloni se.
Aleks dosti se igra,
poje pesmi, tra-la-la.
Eneja na roko tatu si je dala
in zraven se sladko je smejala.
Marušin vzdevek je Maruška,
ki rima se na hruška ali pa tudi puška.
Midve, Tia in Kaja, ob sošolcih nasmejano se počutiva,
ker vsi pojemo in plešemo radi
ter vsakič smo na kakšni zabavi.
Ker počitnice so tu,
gremo na morje, juhuhu.

Tia Horvat Zupančič in Kaja Mencigar, 4. a

Vrtnarji tišine

Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A