Moje ime je Urška. Sem najlepše dekle v celi Ljubljani. Imam dolge svetle lase, rjave oči in zelo rada plešem.

Nekega nedeljskega popoldneva sem se odpravila na ples na Stari trg. Najprej mi ni bilo do plesa, nato pa sem za mizo rumeno zagledala prelepega mladeniča. Hotela sem z njim plesati, zato sem v njega zaljubljeno obračala oči. Čez nekaj časa je prišel do mene in me vprašal:” Al’ hotla bi z mano plesati?” Seveda sem odgovorila pritrdilno. Pričela sva plesati. Vsi so naenkrat obstali, saj sva tako lepo plesala. Glasbila so prenehala igrati in to mojemu plesalcu ni bilo všeč. Pričel je kričati in glasbeniki so spet začeli igrati. Na nebu so se prikazali temni oblaki in začela sva plesati vse hitreje. Plesala sva proti Ljubljanici, kjer sva se trikrat zavrtela in nato izginila v valove.

Peljal me je v svojo hišo, kjer sem morala ostati dolgo časa sama, medtem ko je on nekam izginil. Ko se je vrnil, mi je rekel: “Jaz sem povodni mož in ti, Uršika, boš tukaj ostala za vedno”. Vprašala sem ga: “Zakaj sem tukaj?”. Povedal mi je, da sem tukaj, ker sem že celo svoje življenje prevzetna in nesramna. Rekel je, da tudi če se bom spremenila, bom morala ostati. Po enem letu življena s povodnim možem sem ugotovila, da je zelo bogat in bi me rad osrečil. Poročila sem se z njim in ga prosila, da se preseliva v lepšo hišo. Preselila sva se v veliko podvodno vilo z velikimi steklenimi okni in dobila sva dva mala morska psa. Ker pa sem se pod vodo dolgočasila, sem se nekega dne odpravila na površje, da vidim, kako živijo ljudje v novem kraju. Ko sem tisti večer prišla domov, sem nemudoma povedala povodnemu možu, koliko prevzetnih ljudi sem sečala. Strinjala sva se, da je čas, da jih kaznujeva.

Zdaj sva srečno poročena in imava dva otroka ter dva morska psa. Vsi skupaj lovimo prevzetne ljudi in jih kaznujemo tako, da jih zapiramo v podvodne ječe. Nočem biti prevzetna, ampak lahko rečem, da je moje življenje po tem, ko sem se spremenila, idealno.

Nika Petrišič, 8.b