27. Pikin festival

V torek, 20.9.2016, smo se z neobveznim krožkom umetnosti odpravili že na 27. Pikin festival v Velenju.

Okoli prve ure popoldan nas je na parkirišču pred šolo čakal avtobus. Skupaj smo se vsi učenci umetnosti z učiteljicama vkrcali v avtobus. Do Velenja, kjer poteka Pikin festival, smo se vozili približno eno uro.

Ko smo prispeli, nas je na parkirišču pričakala naša vodička Pika Maruša. Skupaj smo se najprej odpravili na gusarsko ladjo, takoj zatem pa še v Mini Zoo, kjer smo videli kozice, papige, črnega prašička, veliko želvo, tri majhne zajčke, dva ponija, Pikinega konja in veliko sovo. Po ogledu Zoo-ja smo odšli iskat zaklad. Našli smo steklenico, v kateri je pisalo: »Največji zaklad v življenju je prijateljstvo in veselje.« S tem smo se seveda vsi strinjali. Nato smo zavili še na umetniško četrt, kjer smo izdelovali iz gline, risali na les, igrali glasbila, plesali ter si ogledali še garderobo igralcev in plesalcev.

Ko smo se sprehajali po Pikinem mestu, smo zavili še v mestno hišo, kjer smo se udeležili številnih zanimivih delavnic ter v lepotni salon, kjer smo izdelovali nakit ter veliko drugih stvari. Obiskali smo tudi Pikino hišo, Vilo Čira Čara, in si v njej ogledali vse prostore, v katerih živi Pika s Fickom in njenim konjem.

pikin festival 2

Kasneje smo se udeležili še tečaja sambe in skupaj plesali na zanimive ritme. Ker smo bili že vsi malo lačni, so nam zadišale “čalapinke”. Bile so slastne. Vsi smo bili žalostni, ko je učiteljica naznanila, da je čas za odhod proti domu. Ko smo že sedeli v avtobusu, se je od nas poslovila še Pika Maruša in vsi smo se ji prisrčno zahvalili. Iz avtobusa smo ji še pomahali in že smo se odpravili proti domu.

Tisti dan je minil zelo hitro in zelo smo se zabavali. Če Pikinega festivala še niste obiskali, vam vsi, ki smo bili tam, lahko zagotovimo, da je zelo zabavno in ga definitino morate obiskati, saj je Pikin festival nepozabno doživetje za vsakega obiskovalca.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Novinarji Korakov ponovno z vami

Pozdravljeni!

Začelo se je novo šolsko leto in ponovno smo zasedli šolske klopi, odprli zvezke in s polno paro korakamo v novo šolsko leto.
Tako se je začel tudi novinarski krožek in novinarji Korakov smo spet z vami. Letos v malo povečani zasedbi, sodelujemo pa učenci od 6. do 9. razreda.

DSC_3522

Čisto “sveže” novinarke so učenke 6. a. To so: Tia Heler, Lia Horvat Zupančič, Lara Klemenčič, Mia Miholič, Karolina Pernek, Ajda Rojko, Ema Bračko in Melanie Žlahtič.

DSC_3525

Z vami že s prejšnjega šolskega leta ostajamo učenci 7.b razreda: Kaja Breznik, Maj Garb, Žana Ivana Halužan Sagadin in Lucija Koren. Novinarki Nika Petrišič in Larisa Vauhnik obiskujeta 8. b razred, najstarejša članica pa je Eva Zelnik iz 9. a. Naša mentorica je učiteljica slovenščine Maja Ferk.

DSC_3520

Tudi letos se bomo zelo potrudili, da vam bomo v zabavno družbo in boste radi brali naše članke, intervjuje in tudi izdelke ostalih učencev naše šole.

Želimo vam poskočen Korak v šolskem letu 2016/17!

Žana I. Halužan S., 7. b

Prvič v Postonjski jami

Nekega lepega dne smo se odpravili v Postonjsko jamo z mojo prijateljico Kajo.

Pred vhodom v jamo smo se zbrali in počakali vodiča. V notranjost jame nas je odpeljal vlakec. Vozili smo se 15 minut. V jami nam je vodička razlagala o jami in nastanku jame. Jamo je naredila reka Pivka in to 3 plasti. Najvišjo in srednjo je že naredila, najnižjo pa še dela. Povedala nam še je, da kapniki in stalaktiti zrastejo v eni minuti en milimeter in ko so dovolj dolgi, se združijo in rečemo jim stalagmiti. Če se ga dotakneš, neha rasti in se na njih naredi mah. Jamo so našli okoli leta 1890. Ko so se bojevali v vojni, so jo uporabljali, zato je na stenah črno. V Postonjski jami nastopajo znane osebe. V Postonjski jami lahko tudi vidiš jajčeca in človeške ribice. Na koncu je trgovina in si lahko kupiš spominke.

Ogled smo zaključili z vožnjo z vlakcem. Bil je najboljši izlet.

Lara Klemenčič, 6.a

Počitnice v kampu

Med letošnjimi počitnicami smo odšli kampirat s prikolico. Odšli smo za pet dni, vozili pa smo se tri ure. Ko smo prišli, smo najprej postavili šotor in prikolico, nato pa smo se prijavili na recepciji.

Ker je bilo vroče, smo se že prvi dan kopali. Voda je bila prijetna, a ko smo stopili vanjo, nas je čakalo neprijetno presenečenje. Dno ni bilo kamnito, peščeno ali travnato, bilo je blatno in resnično si imel občutek, da hodiš po živem pesku, saj sem se ves čas pogrezala vanj. Pogledat smo šli, če je na drugi strani obale kamnito dno. Na našo srečo je bilo. Odločila sem se, da zaplavam. Čakala meje še ena groza – videla sem meduzo, v paniki sem plavala nazaj do obale. Tam sem videla isto meduzo. Snela sem si masko in jo ulovila. Bila sem radovedna, zato sem se je hitro dotaknila. Ni me spekla. Zvečer smo odšli lovit ribe. Rib sicer ni bilo, videli pa smo velikanskega raka, bil je približno tako velik kot moja glava in prelepo sipo. Še nikoli do zdaj nisem spala v prikolici, zato je bilo toliko bolj zanimivo.

Vse ostale dni sem preživela malo manj razburljivo, ampak vseeno super. Počitnice v kampu bi z veseljem ponovila in upam, da se jih lahko ponovno veselim drugo leto.

Mia Miholič, 6.a