Povodni mož v 21. stoletju

V Ljubljani Urška zala živi
in vsak večer na žur hiti.
Kakor najsvetlejša zvezda zabavo razsvetli,
vsako oko jo ulovi.

Gledalce si zbira,
pozornost dobi.
Vsakemu plesalcu se upira,
ko najlepši mladenič prihiti.

S hladnimi rokami
jo za roke drži,
brez besed jo zavrti,
vsak lahko opazi,
da si Urška to želi,
saj srce ji zadrhti.

Vsa dekleta so obstala,
ko Urška z mladeničem je divjala.
Vsi so snemali njun ples,
na Facebooku je bil potres.

Urška slavna je postala,
ker mladeniču se je predala.
Brez premora sta plesala,
ko Urška mladeniča je prepoznala.

Ob plesu rob mize je oplazil,
ni človeka, ki ne bi opazil,
da mladeniču se strgala obleka,
pokazala se luskasta prevleka.

Urška rada bi šla proč,
mladenič jo drži na vso moč,
na pomol z njo odhiti,
v Ljubljanici izginejo sledi.

Eva Zelnik, 8.a

Bil je petek,
dan za metek.
Cela banda se je zbrala
tam na Lentu v Niagari.

Na zabavi bila je tudi
Urška lepa, mlada Korošica.
Temnolasa, črnooka, bledolična,
kot prava bi bila kraljična.

Klub bil je poln čednih fantov in deklet,
Urška bila je res nad vsemi cvet.
Čaka tam pri šanku ona,
zavrnila je že vse, kot da čakala bi nekoga.

Potem k njej prisede Danilo,
ponudi hladno ji tekilo.
Urški všeč bil je Danilo,
zato sprejela je povabilo.

Ko Urška spije to tekilo,
vrti se ji, blede,
še sama ne ve za sebe.

Urški postalo je slabó,
zato odpravita se ven
na hladnó.

Danilo šel je po svoj avto,
rekoč, da peljal bi jo domov.
Urška čakala ga pri mostu,
tam v temi, polni duhov.

Naslednji dan iskali so jo starši, prijatelji, ostali vsi,
za njo izginile so vse sledi.
»Drava,« odmevalo je v temí.

Tako bilo je konec z Urško,
lepo, mlado Korošico,
nobeden več je našel ni,
odgovor v Danilu tiči,
se govori.

Nino A. Kukovec, 8. b

Prav poseben dan

30. maj 2015 je bil prav poseben dan. Takrat smo z ekipo v Braslovčah borile za naslov državnih prvakinj.

Zjutraj smo se odpravile iz Hoč v Braslovče in že takrat smo bile živčne. Na prvi tekmi za veliki finale smo se dobro odrezale in se uvrstile med dve najboljše ekipi v Sloveniji. Ker je na finalu vsaka tekma razvlečena, smo imele vmes čas, da se zabavamo in pomirimo. Zato smo odšle ven in se družile z ekipo, s katero smo postale dobre prijateljice. Imele smo tudi kosilo. In po kosilu je nastopila tekma.

Prvi niz je bil zelo napet. Ker jaz nisem igrala, sem spodbujala soigralke. Set je bil zelo izenačen, saj naše nasprotnice niso bile slabše kot me. Niz se je po vsem trudu končal za naše dobro. V naslednjem setu pa smo igrale Taja, Lana in jaz. Vedele smo, da jih lahko premagamo. Ampak so se na sredini seta začele težave. Ker smo se zlomile pod pritiskom, smo začele igrati slabše. Postajalo nam je jasno, da igramo slabo. Trener je tako vzel odmor, da se pomirimo. Na žalost mi ni nič pomagalo, zato me je za nekaj točk zamenjal s soigralko. Tako sem se na klopi zbrala in pomirila.

Trener me je ponovno poslal v igrišče. Do konca niza smo igrale sproščeno in tako kot znamo najboljše. Tako smo nasprotnice premagale z devetimi točkami prednosti. Bile smo v šoku od vseh občutkov, veselja, truda, sreče, … Ko smo dobile zadnjo točko, so vse soigralke pritekle na igrišče in se začele objemati. Takrat sem zaprla oči in pomislila, čemu vse sem se morala odreči, kakšen trud smo morale vlažiti v ta naslov. Vsi so ploskali in bili veseli. Od sreče bi takrat najraje skakale. Sledile so podelitve, na kateri smo dobile pokal in medalje. Čestitale so nam tudi druge ekipe, ki so bile 2., 3. in 4. Po podelitvi smo odšle v garderobo, kjer smo se veselile.

Preden smo odšli domov, smo odšli v restavracijo Afriko, kjer smo pripravile darilo za trenerja. Ta dan mi bo še dolgo ostal v spominu zaradi nepopisnih občutkov, odbojke in naslova državnih prvakinj.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Nenavaden dogodek

Bilo je tako…
Zvečer pred spanjem sem začela kašljati. Bil je zelo močan kašelj. Šla sem spat in ob treh ponoči sem imela zatečene ustince. Spat sem šla k staršema. Ko sem hodila po postelji in iskala vzglavnik, se mi je rahlo zvrtelo. Nič nisem slišala, mami mi je nekaj govorila, a se nisem niti zavedala. Po nekaj sekundah sem močno vdihnila, se pobrala in zaspala.

Zjutraj sem imela visoko vročino, bila sem slabotna in nisem mogla hoditi. S starši smo odšli k zdravniku. Odvzeli so mi kri s prsta in po nekaj minutah sem začela težko dihati. Bilo mi je grozno, občutek sem imela, da bom umrla. Prišla je reševalna ekipa in odvzeli so mi kri. Ulegla sem se na nosila in z rešilcem so me odpeljali v bolnico. Dr. Koren je dejala, da bom v bolnici ostala en dan. Ponoči so me sestre prišle večkrat pogledat. Dobila sem tri injekcije v zadnjico, saj sem po telesu dobila rdeče pike. Za obroke sem dobila posebno hrano, saj še niso vedeli, kaj je z mano oz. na kaj sem alergična. Obiskalo me je veliko sorodnikov, saj jih je skrbelo zame. Poklicale so me tudi prijateljice, ki so me kljub dnevu, polnem skrbi, nasmejale. Večino časa sem preživela na telefonu ter se prilagajala otroški posteljici, katero je kmalu zamenjala večja in udobnejša postelja. Naslednji dan je po mene prišla mami in sva odšli do medicinske sestre, ki mi je snela metuljčka, zdravnica pa mi je pokazala, kako si sama vbrizgam injekcije, če bi še kdaj doživela takšno reakcijo.

Kmalu bom spet morala v bolnišnico, da bom pod nadzorom zdravnikov dobila zdravila, na katera sumijo, da sem alergična.

Lucija Koren, 6.b

Nekega dne sem s svojim bratom Janom šel kolesarit. Vozila sva se po mestni četrti Tezno, po tamkajših ulicah, cestah … Nato naju je pot zapeljala v gozd.

Ko sva prišla do strmega hriba, mi je Jan rekel: “Vozi počasi!” Jaz sem ga poslušal in sva šla. Jan je bil spredaj, jaz pa zadaj. Ko je zagledal visoko travo in na drugi strani cesto, si je rekel: “Ne bom vozil počasi, ker se bom na visoki travi ustavil.” Ko se je odpeljal čez travnik, se je zgodila nesreča. V tistem trenutku je izgubil tla pod sabo, padel v potok in se udaril v krmilo kolesa. Nato sem se pripeljal jaz. Videl sem ga mokrega in sem se začel smejati, ker sem mislil, da je samo padel v vodo. Ko pa se je začel jokati in mu je z ust, nosu, ušes in ran tekla kri, sem se ustrašil. Na srečo je imel telefon in sva poklicala starše. Hitro so prišli in ga odpeljali domov.

Ko smo ga naslednji dan peljali v bolnico na slikanje, so ugotovili, da ima vnetje trebušne slinavke. Če ne bi bilo zdravnika, ki ga je operiral, bi lahko umrl. Tako se je vse srečno končalo.

Gal Kordež, 6.b

Nepozaben dogodek

Takrat sem bila stara 5 let. Bila sem nora na pse. Zelo sem si ga želela in igrala sem se, da ga imam. Mama in ati sta ga iskala, takšnega malega in prijaznega.

Bilo je poletje in jeseni sem morala v 1. razred. Mama se je takrat odločila, da mi bo kupila psa. Ko je našla ustreznega psa, mi je povedala, da ga dobim in bila sem zelo srečna pa tudi vznemirjena. Vsak dan sem čakala, da bo že napočil dan, ko gremo ponj. Vse smo že kupili in končno je prišel ta dan. Ko smo prišli, je stekla pod avto, bila je zadnji mladiček. Sklonila sem se in pritekla je k meni. Čeprav je imela pruh, me to sploh ni zanimalo. Imena ni bilo težko izbrati. Že od nekdaj sem si želela psičko Piko in tako sem jo poimenovala.

Je pasma pekinezer. Osrečuje mi dni, z njo se počutim varno, je moj zaklad in imam jo zelo rada.

Kaja Breznik, 6. b

Ocena mjuzikla: Alica v čudežni deželi

Učenci od šestega do devetega razreda smo si 18. 3. 2016 ogledali mjuzikl z naslovom Alica v čudežni deželi na II. gimnaziji v Mariboru.

Mjuzikl je govoril o tem, kako je deklica po imenu Alica nekega dneva sanjala, da je za zajcem skočila v luknjo in prišla v čudežno deželo, kjer so se ji zgodile čudne stvari. Tam je srečala tudi veliko novih in zanimivih čudežnih bitij,ki jih prej še nikoli ni videla.

Predstava je bila zelo zanimiva in zabavna. Učenci II. gimnazije, ki so to igro pripravili, so jo zelo dobro odigrali in tudi zapeli. Med nastopajočimi je bila tudi bivša učenka naše šole Sara Gradišnik, ki je igrala roza flaminga. Na lestvici od 1-10 bi mjuzikl ocenili z 9, saj mjuziklov ne marava preveč. Bi ga pa vseeno seveda priporočali vsem, saj je ogled enega zanimiva in zabavna nova izkušnja.

Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 7.b

Živim zdravo

ZDRAVO ŽIVLJENJE

Trikrat na dan umijem zobe,
saj brez tega skoraj ne gre.
Zvečer se stuširam
ali v kopeli uživam.
Sveža in umita se v posteljo odpravim,
lepo se naspim
ter se spočita zbudim.

Redno se gibam,
Se na nič ne oziram,
Ob pesmi še malo z ritko pomigam
Ter v zdravem življenju uživam.
Sprehodim se po svežem zraku,
zdravo živim na vsakem koraku.

Pet obrokov na dan pojem,
To je energija, saj veš, da vem.
Grem na kolo
za zdravo telo,
drsat po ledu
in sankat po snegu,
tekat v naravi
in na sprehod ob Dravi.

Podam se v naravo,
Pazim na prehrano,
Vsem naj bo znano,
Da le tako je naše življenje zdravo.

Lucija Koren, 6. b

ZDRAVO ŽIVLJENJE

Mi zdravo živimo,
vsak dan si zgradimo,
se ful veselimo,
saj življenje je polno zabave
pa tudi zelenjave.

Nas ptice podijo
in starši lovijo,
vse polno je zdrave …
Ja, te zelenjave.

Mi ful smo veseli,
pa gremo h kopeli,
ker tam smo tudi začeli.

Vsak dan se učimo
in zdravo živimo
pa gremo po hruško,
‘lej to debeluško!

Pa gremo do sadja,
tam čaka nas ladja,
mi gremo v vesolje
na travnato polje.

Je dost’ zelenjave
in dobre prebave,
če zdravo živimo,
se ful veselimo
in gremo v vesolje
na travnato polje.

Neža Glonar, 6. b

ŽIVIM ZDRAVO

Živim zdravo,
in grem z veseljem v naravo,
zdravo živim
ter se pogosto veselim.

Sadje in zelenjava
sta prava zabava,
paradižnik in jabolko sta prava
ter zdrava.

Veliko se gibam
in tudi migam,
nikoli ne zbolim,
ker zdravo živim.

Jem veliko sadja,
sem polna zdravja,
ananasi in banane
so prava malica zame.

Jem veliko zelenjave,
ter sem polna zabave,
korenje in zelje
se v mojih ustih dobro zmelje.

Iris Gole, 6. b

ZDRAVO ŽIVIM

Jaz zdravo živim in se veselim.
Sadje in zelenjava, to je dobra prebava!
Paradižnik, kumarice in korenček,
to je domač zdravilni venček.

Če ne bi rada bila debeluška,
na mizi vsak dan naj čaka te hruška.
Za zdrav duh in telo
pojdi redno na kolo!

Nauk zgodbice te naše,
naj zdrava hrana ti paše,
manj omrežji in facebooka,
potem tvojemu telesu ne bo muka!

Hana Mulec, 6. b

KATJA ZAŽIVI ZDRAVO

Nekoč se je rodila čudovita deklica Katja. Ob rojstvu je bila kot majhen balonček. Toda ta mali ljubek balonček se je sčasoma in z leti spremenil v balon.

Njena starša sta bila bogata, zato je bilo na mizi vedno veliko hrane. Katja tudi v šolo ni hodila, saj je imela zasebne učitelje in zato ni niti telovadila. Le včasih je zaplavala v bazenu na dvorišču. Z leti se je balon večal in kmalu je postajalo resno. Starša sta postala zaskrbljena in jo odpeljala k zdravniku, ki jima je povedal, naj začne Katja manj jesti in se več ukvarjati s športom.

Vpisali so jo na tenis. Katja ni nikoli prišla na trening. Starša sta jo prepisovala iz enega v drug šport. Nikoli se ni prikazala. Na gimnastiko pa je zraven prišla mama. Katja ni hotela sodelovati. Starša sta bila obupana. Potem pa jima ni preostalo drugega kot da jo vpišeta v šolo. V šoli je telovadila, toda balon se ni zmanjšal. Sčasoma sta ji starša prepovedala jesti sladkarije in maščobe. Tudi to je ni ustavilo. Vsakič se je potihoma splazila v kuhinjo in pojedla, kolikor je lahko. Tudi zdravnik ji ni mogel pomagati.

Nekega dne je v šoli videla čudovito suho dekle, ki ji je bilo ime Lana. Pozdravila jo je, ona pa jo je ignorirala in odšla dalje. Katja se je spraševala, če je to zaradi izgleda in teže. Bila je žalostna. Ko je Katja prišla domov, ni hotela jesti. Vsak dan je pretekla dva kilometra in v šoli je dala vse od sebe. Tako je bilo dva meseca. Zelo je shujšala in kmalu za tem je zbolela. Morala je v bolnišnico. Zdravnik ji je povedal, da je v redu, če je želela biti suha, toda ne bi smela pretirano telovaditi in ničesar jesti.

Ko je Katja lahko odšla iz bolnišnice, se je odločila, da bo jedla zmerne količine hrane in telovadila kot vsi ostali. Tokrat se je naučila pomembne stvari. Jej zdrave in zmerne količine hrane in se dovolj gibaj.

Kaja Breznik, 6. b

ZDRAVO ŽIVLJENJE DEKLICE LINE

Pozdravljeni! Moje ime je Lina in stara sem 12 let. Aktivno se ukvarjam z gimnastiko, zato je moje življenje zelo zdravo. Tukaj je opis mojega dneva:

Zjutraj se zbudim ob šestih zjutraj. Oblečem se, umijem zobe in pojem velik zdrav zajtrk. Jem zelo raznoliko, a jutranji obrok zmeraj vsebuje žitarice in sadje. Po zajtrku se peš odpravim na trening, ki se začne ob sedmih zjutraj. Ker trening traja od ure in pol do dveh ur, zamudim v šolo, ampak zaradi tega imam status športnika. Po pouku imam tudi trening in sicer pet ur – tri ure treninga in dve uri kondicijskih vaj. Po treningu grem domov in naredim vse za šolo. Ob večerih doma vadim, kar sem se naučila na treningih, včasih pa si tudi vzamem čas, da gledam televizijo. Spat grem ob devetih, saj sem zjutraj rada spočita in naspana.

Moje življenje, kot ste videli, se večinoma vrti okoli gimnastike in šole. Glede hrane pa tudi moram paziti. Imam pet obrokov na dan. Zajtrk, malico, kosilo, popoldansko malico in večerjo. Zajtrk je vedno obilen, da lahko sploh začnem dan. Za malico po navadi jem samo kruh ali pa sadje. Kosilo je vedno različno. Včasih zraven kosila pojem tudi kakšno sladico. Za popoldansko malico pojem kakšen jogurt in kruh, za večerjo pa nekaj lahkega. Pijem večinoma vodo, saj je to najbolj zdravo.

Po mojem mnenju živim zdravo, ampak se tudi kdaj pregrešim. Košček čokolade mi nikoli na škodi.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6. b

Sonce (sonet)

Sonce danes ni vzšlo.
Oblaki so nebo prekrili,
sonce so iz neba zrinili.
Sonca zjutraj ni bilo.

Vsi želimo videti sonce,
da bi se malo razveselili
in srečo v naša življenja spustili.
Sonce, prikaži se!

Sonce vedno znajde se.
Oblake bo premagalo
in hitro se prikazalo.

Sonce se odkrilo je,
oblaki so zbežali
in mi smo se nasmejali.

Eva Zelnik, 8.a

Brez tebe (sonet)

Imam preveč izkušenj, ne govorim.
Z veseljem se brigam za ostalo.
A ko sem brez tebe, čutim premalo.
Ko me potrebuješ, k tebi hitim.

Ko prideš nazaj, se pretvarjam, da spim.
A včasih o tebi razmišljam preveč,
čeprav si mi v glavi zmeraj odveč.
Morda pa le zato, ker se te bojim.

Ampak na žalost te imam še rada,
čeprav se ti v tem življenju ne zdi.
Prosim ne delaj se, kot da me res ni.

Ker brez tebe moj nasmešek ne pada
Iz najtemnejše noči v krasen dan.
Moja jeza je verjetno bila zaman.

Ilana Zoya Glisik,8.a