Kako je Krjavelj ponočne tatove za vselej odgnal

Vsi poznamo zgodbo z naslovom Kako je Krjavelj s hudičem opravil. Te zgodbe pa zagotovo ne poznate. Takole je bilo:

V vaški krčmi so se vsak večer zbirali vaščani in star vaški posebnež Krjavelj. Tudi ta večer je prišel. ˝Pozdravljeni, stari dobri prijatelji,˝ je rekel Krjavelj. ˝No, kakšno zgodbo pa bomo danes slišali, Krjavelj?˝ so ga vprašali. Krjavelj je nekaj časa razmišljal, nato pa dejal: ˝Vam bom kar to o tatovih povedal. Jaz okoli polnoči stojim na ladji za stražo. Ko se začenja neurje, se morje razburka in jadra plapolajo. Ko zagledam še eno barko v daljavi, si oddahnem, da nismo sami. Plujemo proti barki, ker nas zanima, kdo so. Plujemo, plujemo, plujemo, a barka pa kar naenkrat izgine.˝ ˝Kako izgine, če pa ste jo videli?˝ deja Krištof. ˝Ja, ne vem. Pač je nismo več videli,˝ nadaljuje Krjavelj. ˝No. Barka izgine, a BUM. Kar naenkrat barka stoji ob nas in na našo ladjo začnejo plezati gusarji. Nakar se domislim! Z barko odplujem okoli 100 metrov vstran. Oni se mi približujejo, nakar jaz sam pohitim v kabino po prte. Nadenem si jih in stopim ven. Pomorščaki so bili že čisto blizu.˝ ˝Pa nisi prej rekel, da so bili gusarji!?˝ v smehu reče Janezek.˝Saj je vseeno, kaj so bili,˝ deja Krjavelj,ki nemoteno nadaljuje. ˝Bili so blizu in potem stopim ven. Slišati je bilo: uuuu, uuuuuuuu, uuuu. Nakar se zaslišijo kriki: aaaaaaa, duh, duh bežite,˝ pripoveduje Krjavelj smehu. Vsi poslušalci mirno poslušajo. ˝In tako sem se znebil tatov iz ladje,˝ pripoved zaključi Krjavelj. Ko vidijo, da je končal, pa Micka reče:˝Na pij, pij in jej kolikor zmoreš, ko pa si tako dobro opravil.˝

Krjavelj ponosno popije požirek vina, ostali pa se smejijo Krjavlju in komaj čakajo na novo zgodbo.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 6.b

Verjetno že poznate našega Krjavlja. Zagotovo pa te zgodbe še ne poznate.

Krjavelj nekega hladnega večera prisopiha v gostilno, češ, da ima nekaj novega. In skrivnostno zakriči: “A veste, tisto črno noč v marcu, ko sem tako kot ponavadi zvezde štel pod onim sivim mostom. Bil sn že prek taužnt, pa slišim neke šumet tam v onem bljižnem grmu.˝ Kjavelj pogleduje okoli k svojim zbranim poslušalcem in umirjeno nadaljuje: ˝Pa sn se skril pod most in opazoval…-˝ “Kak si te opazoval či je tema bila?˝ ga začudeno vpraša eden od poslušalcev. Krjavelj pa nadaljuje: ˝Zvezde so svetle pa poslušal sn.. Pa čujem neki šum… Nekdo hodi! Pa jaz hitro skočim v grmovje. Stopil sem pa glih na mravljišče, pa sem že mel idejo, kaj bom nardil. Vzel sem v pest mravlje in jih vrgel v zvok, da so oni nepridipravi kuj v zrak poskakali. Pa sem začel sovo oponašat. Joj, kak so se prestrašli vsi. Kuj poskakali so in šli domu. Pa je enemu iz žepa padla denarnica. Tako sem izvedel, kdo so, jih prijavil policiji in stvar je bila rešena.”

Urša Koser, 6. a

Kako je Krjavelj mačko voziti naučil

Bilo je hladnega večera. ˝TOK, TOK, TOK!˝ je nekaj potrkalo na vrata. Zgrnjen pred kaminom v mali leseni koči se Krjavelj odpravi odpret vrat.a ˝Cviiii, cviiii, cviiiii!˝ so zaškripala stara vrata, ko jih je odprl. “In no! Kot da življenje ni bilo dovolj lepo, se mi sreča nasmehne!” pripoveduje prijateljem v gostilni. “Pred vrati je stal rdeče zelen tricikel, na katerem je pisalo…, Hmmm… Oprostite, tega vam ne morem povedati, saj sem pozabil, kako se bere.˝ “Pa prnes sen ta bicikl, bom že jaz prebral,˝ je Lojze odgovoril Krjavlju. ˝Pa ne morem! Ima ga moja mačka,˝ je odgovoril Krjavelj. V gostilni so ga vsi začudeno pogledali. “No, utihnite že, da nadaljujem z zgodbo!˝ je odvrnil Krjavelj. ˝No, takoj zraven tricikla je stala mlada mačka. Gledala me je in gledala, nato pa še trikrat zamjavkala. Mev, mev, mev…! Nato pa spregovorila: Nauči me vozit, da bom videla svet. Takoj sem pograbil mačko, jo posedel na kolo in jo porinil. Od takrat dalje je nisem videl.˝

Lora Lorenčič, 6. a

Kako je Krjavelj kozo odvadil jesti sosedovo deteljo

Krjavelj je nekega toplega dne opazil svojo kozo jesti sosedovo deteljo in si mislil: “Uboga Ančica, saj je vendar lačna kot volk. Naj se napase malo detelje.” Odšel je v svojo revno stanovanje.

Čez nekaj časa je Ančica še vedno premlevala deteljo v ustih: cmok, cmok, cmok. In postajalo je vedno glasneje: cmook, cmook, cmook. Ko je to slišal sosed, je ponorel in vzkliknil: “Spet ta neumna koza!” Od jeze je postal ves rdeč. Potem je spet vzklikni: “Pa saj koza ni nič kriva! Kriv je potepuški sosed, ki vedno tečnari za denar! Zdaj pa je dovolj tega!” Šel je h Krjavlju na dom ter ga prebudil. Krjavelj se je prebudil in začel zaspano govoriti: “Kaj,kaj?” Sosed je rekel: “Nič kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavel je šel po svojo kozo in jo privezal ob drevo. Koza je spet pregriznila vrv in skoraj spet pobegnila. Zato se je Krjavelj domislil, da če bo zgodaj zjutraj nabral in prinesel deteljo, mogoče sosed ne bo opazil. In res ni!

Zato je koza vedno jedla njegovo travo, sosed pa tega ni nikoli ugotovil.

Hana Mulec, 6.b

Krjavelj je nekega dne gledal k sosedu in opazoval kozo, kako je sosedu jedla deteljo. Sosed nad tem sploh ni bil navdušen. Prosil je Krjavlja, če mu lahko pomaga, da bi kozo odvadil jesti njegovo deteljo. Krjavelj je z veseljem pomagal. Kozo je vzel k sebi in ji dajal seno, navadno travo, a je ni hotela jesti. Koza je ponoči pobegnila iz ograde in se šla past k sosedu. Krjavelj je drugo jutro razmišljal in dobil idejo. Sosedovo deteljo je polil s slano morsko vodo, da je bila tako slana, da je koza niti pogledala več ni. Šel je k vsem ljudem v vasi, ki so imeli doma deteljo in Krjavelj je vsem deteljo polil s slano vodo. In tudi to zgodbo je Krjavelj pripovedoval v krčmi.

Pia Turk, 6.b

Ustvarjamo: Kozlovska sodba v Višnji Gori

Nekega dne je kozel Lisec gledal na sosedov vrt. Videl je sočno zelenjavo, toda ni je mogel pojesti, saj je vrt obdajala ograja. Ko je sosed Slamorezec videl kozla in videl, kaj želi, se je odločil za tožbo.

Čez šest dni in šest noči so se Višnjani, sodnik Zaropotaj, Slamorezec, Drnulja, Žužnjal in Gobežel zbrali, da bi sodili Drnulji in njegovemu kozlu. Začel je sodnik Zaropotaj, njegovo mnenje je bilo, da bi morali usmrtiti kozla in Drnulji dati pet palic po podplatih. Vsi meščani so se strinjali in tudi Žužnjal je bil za to. Nato pa je vstal Gobežel in imel drugačno mnenje. Rekel je, da bi morali Lisca in Drnuljo pomilostiti. Tako se je nekaj Višnjanov odločilo za smrt Lisca, nekateri pa za pomilostitev.

Več ljudi je bilo za smrt, zato si je moral Drnulja hitro izmisliti nekaj pametnega. Tako se je res domislil, ko je bilo že vse pripravljeno za usmrtitev, nekaj zelo pametnega. Slamorezcu, ki bi še moral imeti govor, je v obraz pihnil poper, tako je začel kihati in govor je bil prestavljen kot tudi usmrtitev. Sodniki so določili, da mu bodo sodili čez tri dni in tri noči. Ko sta Drnulja in Lisec hodila domov, je Drnulja razmišljal, kako bi lahko pobegnila, ko pa je vso mesto zavarovano. Zato je Drnulja začel kopati jamo pod njegovo hišo in kmalu sta bila na drugi strani mesta. Problem je bil samo v tem, da nista imela denarja za pobeg, zato sta našla trgovino, v klateri imajo različne obleke za zabave. Drnulju so podaljšali lase in ga oblekli v obleko, kozla pa so postrigli in mu dali drugačno ovratnico.

Vsi so mislili, da sta pobegnila in niso opazili, da sta se samo preoblekla. Tako je sodba zastarela in lahko sta živela normalno še naprej.

Larisa Vauhnik, 7.b

Kozel nočnega čuvaja Lukeža Drnulje je šel k sosedu, mestnemu svetovalcu Andražu Slamorezcu, na vrt. Vrt je bil ograjen z veliko leseno ograjo, ker pa kozel Lisec ni mogel priti preko, je zelenjavo na vrtu samo občudoval. Andraž Slamorezec je Lisca zasačil in mislil, da bo pojedel vso zelenjavo, zato ga je prijavil sodišču.

Na sodišču je sodnik Pavle Zaropotaj najprej Lisca obsodil na smrt, njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo pa na pet krepkih palic po podplatih. Nato je starešina Žužnjal vstal in predlagal, da umorijo Lisca in Lukeža Drnuljo, saj ni nič boljši kot njegov kozel. Višnjani so se strinjali in Andraž Slamorezec je od veselja poskočil. Starešina Gobežel se s tem ni strinjal in je predlagal, da bi Lukeža Drnuljo in njegovega kozla izpustili in ga čisto oprostili. Višnjani se niso strinjali in so rekli, da bo bolje, če ga obesijo. Starešina Žužnjal in Andraž Slamorezec sta se strinjala.

Sodnik Zaropotaj je menil, da je boljša milejša kazen. Gobežel se je strinjal in rekel, da se bo Lukež Drnulja opravičil Andražu Slamorezcu in bo bolje pazil na kozla Lisca. Lukež Drnulja se je s tem strinjal, Andraž Slamorezec pa si je želel strožjo kazen, vendar sta se sodnik Zaropotaj in starešina Gobežel strinjala z opravičilom in sta prepričala Višnjane, da je to najboljše. Sodba je bila končana in Lukež Drnulja je srečno odšel.

Naslednji dan je okoli svoje hiše postavil ograjo,da se Lisec ne bi več potikal naokoli, kozel pa se je naučil ostati doma. Lukež Drnulja je tudi postavil vrt samo za Lisca, da bo ta srečen. Tako sta Lukež Drnulja in njegov kozel Lisec živela srečno in brez zapletov z Andražem Slamorezcem.

Nika Petrišič, 7. b

Pesmi po ogledu filma “Deček v črtasti pižami”

DEČEK V PIŽAMI

Za ograjo sediš,
Glavo moliš
Globoko v kolena,
Pred življenjem bežiš.

Brez nasmeha
Pogledaš me,
Zate le
Sovražnik sem.

Ko hrup zaslišiš,
Hitro zbežiš
In se mogoče
Za vedno posloviš.

Mogoče več
Ne vidim te,
Mogoče tvoj
Nasmeh izgine.

Naslednji dan
Prikažeš se
Brez kančka upanj,
Saj tvoj oče izginil je.

Deček v pižami
Nasproti sedi,
Z nežnim nasmehom
Me gleda v oči.

Jutri luknjo
Bova skopala
In tvojega
Očeta poiskala.

Naslednji dan
Očeta iščeva
Ter v plinsko celico zaideva.
Prvič drug ob drugem
Sva stala,
Ko tema
Naju je obdala.

Z roko v roki
Tam sva stala
Nato pa padla po tleh
In za vedno obležala.

Nikoli več
Se ne vrneva,
Ni več upanja.

Deček v pižami,
Kam si odšel?
Ni te več
In nikoli več te ne bo!

Gaia Konec, 9. a

NI VEDEL

Ni se zavedal,
da sam bo ostal,
prijatelje izgubil
zaman.

Brez okna v sobi,
v hiši zaprt,
dovolj mu je tega,
si je dejal.

Ni vedel,
ni mislil,
da bo spoznal
prijatelja čez plan.

Odšel na drugo stran,
da bi dečka v pižami spoznal,
a trudil se zaman,
ker z njim življenje je končal.

Tija Bračič, 9.a

Drugačnost

Ljudje pozabljamo vrednote,
ki so ključnega pomena
in rešitev iz samote.

Ti nekdo ni všeč?
A veš, da so tvoje žalitve čisto odveč,
ker si bo ta oseba našla nekoga,
ki jo bo spoštoval
in ti boš obžaloval,
da si se iz nje norčeval.

Zato deli naprej
radost in predvsem spoštovanje,
ker na koncu smo vsi samo ljudje
ki živimo za svoje sanje.
Spremeni svoj pogled na svet
in boš tako kot jaz
videl dobroto v ljudeh
tudi, ko so na tleh.

Če spoznaš drugačno osebo
je ne obsojaj,
ne zaničuj,
ker ni nič manj vredna kot ti,
ki ljubiš drugačne stvari.

Spoštuj to osebo,
ker je to lepo,
ker ima zemlja veliko nebo
in se prav tam v temi nepreštete zvezde svetijo.

Ti si na tem nebu ena zvezda
in vsak, ki je drugačen od tebe
je druga zvezda.
Drugačnost med vama
je samo prazen prostor,
ki naj ne postane med vama razdor…

Ampak ti seveda tega ne veš,
ker bi zdaj spoznal,
da so vse zvezde prelepe
in tako kot ti slepe,
da zato nekatere padejo
in jih nihče ne pobere
iz grozne črne teme.

Zato ne obžaluj dobrih dejanj,
ki si jih storil
in se še naprej sprašuj
zakaj obstajajo ljudje,
ki ti uničijo veselje
in se tvoj prelep čar z njimi odpelje.
In moleduj,
Da ti ga nekdo spet v naročje pripelje.

Zdaj si občutil grozo sveta
in prosim ne postani ta,
ki ubija ljudi
zaradi drugačnosti.

Vsi vi,
ki ste drugačni,
se ne spremenite
in nikar ne počnite stvari
zaradi drugih ljudi,
ki se niso naučili spoštovati
vaše drugačnosti.
Ne žrite si svojih kosti,
samo zato, ker so vam drugi dejali,
da ste čudni.

Potem boste ugotovili,
da ste prav storili,
ko ste k nesrečnim hodili
in se res trudili,
zato so vam ti odpustili.
Življenje ste si lahko tudi z veselimi delili.

Po tem spoznanju se boste naučili spoštovati
tudi drugačne stvari
in boste ugotovili,
da je na svetu veliko posebnih ljudi.

Prav tako boste dosegli mir,
ki si ga močno želimo vsi,
ki smo drugačni.

Eva Zelnik, 8. a

Večer poezije in mladosti

V času, ko se se bližali prazniki in novo leto, ko je vse dišalo po pravkar pečenih piškotih ali drugih dobrotah in so nas praznične pesmi spremljale skoraj na vsakem koraku, natančneje v torek, 15. 12. 2015, smo se v prazničnem duhu zbrali v Knjižnici Duplek učenci OŠ Duplek ter podružnic Dvorjane in Zg. Duplek.

DSC01622

Povezovala nas je ideja o večeru mladosti in poezije, ki smo ga dalj časa načrtovali s knjižničarko Tatjano Jamnik – pobudnico prireditve. Naš glavni namen je bil predstaviti predvsem slovenske pesnike ter širiti svoje znanje o njih in seveda tudi pričarati prijeten večer za vse obiskovalce. S precejšnjo suverenostjo lahko rečem, da nam je to tudi uspelo, saj smo na zanimiv način s triindvajsetimi točkami nastopajoči predstavili veliko pesnikov, med drugimi tudi Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Borisa A. Novaka, Andreja Rozmana Rozo, Toneta Pavčka in druge, manjkale pa niso niti avtorske pesmi, ki so nastale na naših šolah in smo jih sedaj imeli priložnost predstaviti.

DSC01624

DSC01630

Z recitacijami pesmi in kratkimi predstavitvami vsakega avtorja nam je skupaj s knjižničarkinim nagovorom uspelo pripravili uro in pol dolg program, ki so ga poslušalci nagradili z glasnim aplavzom. Po končani prireditvi je sledila še kratka pogostitev in sproščeni pogovori, nato pa smo se počasi poslovili in odpravili nazaj v tople domove.

Če ste zaradi obveznosti letošnjo prireditev morda zamudili, naj vas pomirim s tem, da bomo podoben program pripravili tudi naslednje leto in nanj ste že sedaj vljudno vabljeni.

Ana Turk, 9. a

Kulturni dan

V torek, 22.12.2015, smo odšli na ogled lutkovne predstave. Šli smo v Mestno gledališče Ptuj. Tam smo si ogledali predstavo Rdeča kapica. Predstava mi je bila zelo všeč. Po predstavi pa smo si šli ogledat mesto Ptuj. Ptuj je najstarejše mesto v Sloveniji. Ogledali smo si tudi Ptujski grad. Sprehajali pa smo se po mostu, pod katerim teče reka Drava. To je bil zame zelo lep dan.

Marisa Špičko, 2.a

Gledali smo lutkovno predstavo Rdeča kapica. Bilo je zelo lepo. Nastopali so: Rdeča kapica, mama, volk, babica in lovec. Ko smo odšli na ogled Ptuja, smo hodili po pločniku, stopnicah in mostu. Na mostu je bilo veliko ključavnic, sicer ne vem zakaj? Ampak razgled nad Dravo, vauu! Nad mano je bilo veliko galebov, nekateri pa so plavali v Dravi. Zraven so še bile race in dva laboda. Pod drugim mostom, na katerem so vozili avtomobili, je plaval še eden labod. To je mogoce bil prometni labod! Videli smo tudi psičko brez lastnika. Uboga psička! Upam, da se ni izgubila.

Staša Alekseja Kukovec, 2.a

Odšli smo na avtobus. Sedel sem z Gašperjem. Na Ptuju smo najprej gledali predstavo o Rdeči kapici. Po predstavi smo odšli na Ptujski grad. Z Gašperjem sva se igrala igro “ne stopi na razpoko”. Na poti do avtobusa smo prečkali most čez reko Dravo.

Kevin Kacjan, 2. a

Ko se je končala lutkovna predstava, smo odšli na sprehod po Ptuju. Med sprehodom po cesti sem videl veliko avtomobilov. Ko smo prispeli do mostu, smo opazili pripete ključavnice. Teh ključavnic je zelo veliko. To je simbol ljubezni in večnosti. Na Dravi sem opazil veliko labodov, ki so plavali.

Klemen Gradišnik, 2. a

Rdeča kapica

Najbolj mi je bilo všeč, ko je Rdeča kapica šla k babici. V predstavi so nastopali babica, lovec, Rdeča kapica in volk. Všeč mi je bilo, ko smo šli na grad. Videli smo okolico mesta Ptuj. Na mostu smo videli labode in račke.

Tine Broz, 2.a

Na začetku predstave je bila gospa, ki je prodajala klobuke. Pokazala nam je klobuke in vsak klobuk je imel v sebi skrito pravljico. Gospa je izmed vseh pravljic imel najraje Rdečo kapico. Tako se je odločila, da nam pove zgodbo o Rdeči kapici. Pravljica govori o deklici, ki so jo vsi imeli radi. Deklica je nosila rdečo kapo, ki jo je dobila od babice. Nosila jo je povsod, zato so jo klicali Rdeča kapica. Nekega dne je morala babici nesti košaro dobrot. Morala je iti skozi temačen gozd. Rdeča kapica je zašla in srečala volka. Volk ji je govoril sladke besede, da je lahko požrl babico in nato še Rdečo kapico. Mimo hiše je prišel lovec ter rešil babico in Rdečo kapico iz volkovega trebuha. Volku so napolnili trebuh s kamni tako, da je volk poginil.

Marisa Špičko, 2.a